Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Odškodnina za strah je praviloma pravno priznana le kot pretekla škoda, čeprav odškodnina za bodoči strah glede na zakonsko možnost povrnitve bodoče škode (203. člen ZOR) ni izključena. V takšnem primeru, ko strah ne izzveni, se, gledano z vidika odškodninskega prava, manifestira na področju življenjske aktivnosti kot njena omejitev, ki povzroča duševne bolečine. Enako velja tudi za posttravmatsko stresno motnjo (tj. čustveno travmo, ki poleg tistih čustev, ki jih označujemo za strah, zajema tudi tista, ki jih opisujemo z izrazi stres, stiska, stresna motnja ipd.). V kolikor se posttravmatska stresna motnja ne ozdravi in zaradi različnih vzrokov preide v bolezen v obliki trajne popoškodbene stresne motnje, s tem preide v tiste posledice poškodbe, ki jih pravni red označuje kot duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Nižji sodišči sta zato ravnali pravilno, ko sta kot podlago za odškodnino za strah upoštevali le minuli strah, trajne posledice, ki jih je zapustil strah, pa sta pravilno ovrednotili v okviru zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v zvezi z zahtevkom prve tožnice razsodilo, da mora toženka plačati prvi tožnici 4.326.110 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe 30.1.2004 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek za plačilo 10.788.872 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do 27.6.2003 po 13,5 % letni obrestni meri, od 28.6.2003 dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 4.326.110 SIT od 1.1.2002 do 27.6.2003 po 13,5 % letni obrestni meri ter od 28.6.2003 dalje do dneva izdaje sodbe 30.1.2004, je zavrnilo. Glede drugega tožnika in tretje tožnice pa je sodišče razsodilo, da mora tožena stranka plačati vsakemu po 800.000 SIT z zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Proti tej sodbi so se pritožili vsi tožniki. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti zavrnilnem delu te sodbe vlaga revizijo prva tožnica (v nadaljevanju tožnica). Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, tako da se zahtevku ugodi in toženko obveže za plačilo 10.788.872 SIT, podrejeno za 8.500.000 SIT, ter stroškov postopka. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revizija odločitve o zavrnitvi zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska odškodnine ne izpodbija. Povzema ugotovljena dejstva in meni, da je sodišče druge stopnje napačno uporabilo pravni standard pravične denarne odškodnine za negmotno škodo. Glede pretrpljenih in bodočih telesnih bolečin ter neugodnosti v zvezi z zdravljenjem poudarja, da je tožnica trpela strahotne bolečine, zdravljenje s številnimi neugodnostmi pa je bilo izredno dolgo. V času nezgode je bila stara 34 let, bodoče bolečine v krnu roke bodo trajale celo življenje, po pričakovani življenjski dobi še 50 let. Tožnica bo v bodoče potrebovala stalno specialistično pomoč pri uporabi proteze ter pomoč kirurgov, ortopedov in psihiatra. Nadalje navaja, da sodišče druge stopnje ni v zadostni meri upoštevalo, kako sta primarni in sekundarni strah spremenila tožničino duševnost; strah je pustil hude posledice, ki jih bo tožnica trpela celo življenje, zaradi tega pa potrebovala psihiatrično pomoč. Glede na prepletenost posameznih oblik negmotne škode je treba v okviru odškodnine za strah upoštevati tudi (pri tožnici ugotovljen) hud posttravmatski sindrom. Glede skaženosti navaja, da sodišče pri odmeri odškodnine za skaženost ni upoštevalo dejstva, da je tožnica izgubila roko v najlepših letih svojega življenja, ko sta lepota in popolnost najbolj pomembna; z izgubo roke je izgubila praktično vse, kar jo je delalo privlačno, samozavest in dostojanstvo. Sedaj ima grd krn roke, ki pri okolici vzbuja gnus in odvračanje. Pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti sodišče ni zadosti upoštevalo pomena prizadete dobrine, posledic poškodbe na tožničini duševnosti in trajanje duševnih bolečin. Z izgubo roke se je tožnici življenje popolnoma spremenilo; je delovni invalid II. stopnje, dela v invalidski delavnici, pri najbolj enostavnih opravilih potrebuje tujo pomoč, ne zmore več nobenih športnih aktivnosti, ne domačih opravil. Opozarja na ugotovitev izvedenke, da je »bore malo opravil, pri katerih zadostuje le ena roka«. Zaradi posttravmatskega stresnega sindroma tožnica trdovratno podoživlja stresni dogodek, ovira jo v splošnem socialnem funkcioniranju, neugodno vpliva na delovno sposobnost, ta popoškodbena stresna motnja pa je pripeljala do trdovratnega depresivnega anksioznega sindroma. Vse oblike negmotne škode se prepletajo in jih je težko ločiti, kot je to storilo drugostopenjsko sodišče. Ker se sedaj bolečine prenašajo na zdravo roko, s katero poskuša tožnica nadomestiti neuporabno levo roko, te pa bodo trajale celo življenje, jih je postaviti v okvir duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnica je tožbo vložila 3.5.1999 in v mesecu juniju dobila le del satisfakcije, sodba sodišča prve stopnje pa je bila izdana 5 let kasneje, zato je treba pri višini odškodnine upoštevati tudi dolžino čakanja in dejstvo, da valorizacija izplačane odškodnine v tem primeru ne pride v poštev. Sodišče druge stopnje je napačno uporabilo pravo, ko je valoriziralo izplačano zavarovalno vsoto. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožnica, ki v reviziji uveljavlja tudi razlog bistvene kršitve postopka, te kršitve vsebinsko ni opredelila in konkretizirala, zato Vrhovno sodišče, ki glede na 371. člena ZPP na to kršitev ne pazi po uradni dolžnosti, izpodbijane sodbe ni preizkusilo v mejah tega razloga.

Po presoji Vrhovnega sodišča je drugostopenjsko sodišče z odmero denarne odškodnine za prestane in bodoče telesne bolečine tožnice v višini 3.000.000 SIT (sedaj 12.518,78 EUR), za strah v višini 900.000 SIT (sedaj 3.755,63 EUR), za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 1.800.000 SIT (sedaj 7.511,27 EUR) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 6.800.000 SIT (sedaj 28.375,90 EUR) pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine iz 200. in 203. člena ZOR. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedeni določbi načelo individualizacije odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Sodišče druge stopnje je pravilno upoštevalo obe načeli.

V posledici poškodbe je tožnica utrpela stisnino leve podlakti, odprt zlom leve koželjnice, odprt zlom leve podlaktnice, raztrganino leve koželjnične odvodnice in raztrganino leve podlaktične odvodnice. Zaradi navedenih poškodb ji je bila amputirana leva podlaket pod komolcem, kot trajni posledici poškodbe pa je tožnica utrpela popoškodbeno odsekanje leve podlakti in popoškodbeno stresno motnjo.

Tožnica revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o višini denarnih odškodnin za vse uveljavljane oblike nepremoženjskih škod utemeljuje tako, da ponovno poudarja okoliščine, ki bi po njenem prepričanju morale imeti za posledico odmero odškodnine v zahtevanih zneskih. Vse okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje natančno in izčrpno ugotovilo in jih je kot pravilne sprejelo sodišče druge stopnje, so bile pri odmeri odškodnine za posamezne oblike škode pravilno ovrednotene in upoštevane (podroben obseg vseh oblik tožničine nepremoženjske škode je razviden iz razlogov na peti do deveti strani prvostopenjske sodbe ter na tretji in četrti strani pritožbene sodbe). Revizijskega očitka, da nižji sodišči nista dali zadostne teže dejstvu, da bo tožnica v bodoče stalno potrebovala specialistično pomoč pri uporabi proteze, pomoč kirurgov, ortopedov in psihiatra, Vrhovno sodišče ni upoštevalo, saj revizija prezre, da sodbi za tak zaključek ne dajeta dejanske podlage v izvedenskih mnenjih in ostalih izvedenih dokazih. Vrhovno sodišče je namreč pri odločanju o reviziji vezano na relevantno dejansko stanje (tretji odstavek 370. člena ZPP), kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in glede katerega je bil tudi uspešno opravljen preizkus drugostopenjskega sodišča. Materialnopravni sklep sodišča druge stopnje o pravični denarni odškodnini za strah je glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilen. Odškodnina za strah je praviloma pravno priznana le kot pretekla škoda, čeprav odškodnina za bodoči strah glede na zakonsko možnost povrnitve bodoče škode (203. člen ZOR) ni izključena. V takšnem primeru, ko strah ne izzveni, se, gledano z vidika odškodninskega prava, manifestira na področju življenjske aktivnosti kot njena omejitev, ki povzroča duševne bolečine. Enako velja tudi za posttravmatsko stresno motnjo (tj. čustveno travmo, ki poleg tistih čustev, ki jih označujemo za strah, zajema tudi tista, ki jih opisujemo z izrazi stres, stiska, stresna motnja ipd.). V kolikor se posttravmatska stresna motnja ne ozdravi in zaradi različnih vzrokov preide v bolezen v obliki trajne popoškodbene stresne motnje, s tem preide v tiste posledice poškodbe, ki jih pravni red označuje kot duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Nižji sodišči sta zato ravnali pravilno, ko sta kot podlago za odškodnino za strah upoštevali le minuli strah (zelo hud primaren strah ob škodnem dogodku, sekundarni strah v obliki hude zaskrbljenosti za izid zdravljenja v času zdravljenja in rehabilitacije, travmatično doživetje izgube roke in sekundarni strah pred poslabšanjem zdravstvenega stanja desne roke), trajne posledice, ki jih je zapustil strah (bodoči strah in popoškodbena stresna motnja kot trajna posledica poškodbe), pa sta pravilno ovrednotili v okviru zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Vrhovno sodišče soglaša tudi s stališčem pritožbenega sodišča, da dejstvo, da je tožnica zaradi skaženosti izgubila samozavest in občutek dostojanstvenosti, ne predstavlja okoliščine za odmero višje odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Sodna praksa je v zvezi s temeljem za priznanje denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti sprejela stališče, da gre za skaženost, kadar je zunanjost oškodovanca spremenjena trajno in v takšni meri, da vzbuja v okolju gnus, pomilovanje in siceršnjo pozornost (objektivno merilo) ter da vsi elementi (sprememba zunanjosti in izgleda, opaznost, mesto poškodbe, stopnja skaženosti itd.) vplivajo na oškodovančevo psihično ravnotežje oziroma na njegovo psihično počutje sploh, upoštevaje pri tem njegovo starost in spol. Izguba samozavesti in občutka dostojanstva zaradi skaženosti vsekakor predstavlja spremembe v duševnosti oškodovanca, ki, v sklopu ocene oškodovančeve subjektivne prizadetosti, lahko vpliva na ugotovitev višje stopnje duševnih bolečin zaradi skaženosti. Vendar pa sodbi nižjih sodišč ne dajeta dejanske podlage o tem, da je tožnica zaradi skaženosti utrpela zatrjevane posledice. V obravnavani zadevi, ko se je (tudi) zaradi skaženosti pri tožnici razvila posttravmatska stresna motnja, ki še ni v celoti izzvenela, in tožnica v posledici duševno trpi, ne gre več le za skaženost, temveč za škodo zaradi strahu in zmanjšanja življenjske aktivnosti, te trajne spremembe tožničine duševnosti pa sta nižji sodišči celovito obravnavali v sklopu odmere odškodnine za strah in duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti.

Nižji sodišči sta pri odmeri odškodnine v zadostni meri upoštevali vse ugotovljene konkretnosti in specifičnosti tožničinega primera, Vrhovno sodišče pa nima pomislekov o pravilnosti odmere denarne odškodnine glede na konkretne okoliščine primera. Ugotovljeno dejansko stanje tako ne daje podlage za zvišanje odškodnine. Skupni odmerjeni znesek 12.500.000 SIT (sedaj 52.161,58 EUR) pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 76,5 takratnih povprečnih neto plač. Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožničine nepremoženjske škode. Tudi zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Tako ne gre za zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava in je revizijska zahteva za zvišanje prisojene odškodnine neutemeljena.

Prisoje višje odškodnine ne utemeljuje niti dejstvo, da je tožnica na dosojeno odškodnino čakala več let. Čas od nastanka škode do izdaje sodbe se pri odločanju o višini pravične denarne odškodnine upošteva le, če dolžina čakanja na satisfakcijo in druge okoliščine primera to opravičujejo. Zgolj okoliščina, da je bilo odločeno o sporu po daljšem času (sodba sodišča prve stopnje je bila izdana nekaj manj kot pet let od vložitve tožbe), sama po sebi ni zadosten razlog za odmero višje odškodnine. Odškodnina je bila odmerjena glede na razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe 30.1.2004. Pri tem je treba upoštevati tudi dejstvo, da vsi oškodovanci čakajo na razplet odškodninskega postopka nekaj let, zato se ta čas pri odmeri odškodnine pri vseh oškodovancih upošteva ob izdaji sodne odločbe v enaki meri, odraža pa tudi v višini prisojenih odškodnin, ki so podlaga za primerjavo podobnih zadev.

Revizija zmotno trdi, da za valorizacijo plačanega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo ni pravne podlage. Valorizacija je metoda, s katero se ohranja kupno moč denarja in pomeni izjemo od načela monetarnega nominalizma. Valorizacijo odškodninskih denarnih obveznosti je predpisovala določba drugega odstavka 189. člena ZOR, po kateri se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. Čeprav se določba nahaja v poglavju o povrnitvi premoženjske škode, je sodna praksa njeno uporabo razširila tudi na odmero nepremoženjske škode. Tudi Vrhovno sodišče je v načelnem pravnem mnenju dne 26.6.2002 pojasnilo, da sojenje po cenah na dan sodne odločbe zagotavlja ohranitev realne vrednosti odškodnine in zato predstavlja valorizacijo odškodninske obveznosti. Če je bila denarna obveznost, ki se valorizira, delno plačana, je treba valorizirati tudi delno plačilo. To terja pravilo, da z delnim plačilom denarna obveznost delno preneha (prvi odstavek 295. člena ZOR v zvezi z drugim odstavkom 310. člena ZOR). Pri delnem plačilu ni odločilno, kakšen nominalni znesek je bil plačan, ampak predvsem, v kakšnem deležu je odškodninska obveznost s plačilom prenehala oziroma v kakšnem deležu še obstaja in se valorizira dalje. Upoštevanje deleža obveznosti, ki je zaradi plačila prenehal, pa je mogoče doseči le z valorizacijo delnega plačila. Ob ugotovitvi, da so se cene od dneva plačila do dneva izdaje sodbe za določen odstotek povečale, pomeni valorizacija delnega plačila le matematično operacijo, ki omogoča pravilno uporabo materialnega prava. Nižji sodišči, ki sta od zneska odmerjene odškodnine odšteli vrednost delnega plačila na dan izdaje prvostopenjske sodbe, to je znesek 8.173.890 SIT in ne le nominalno plačanih 5.885.018 SIT, sta zato ravnali pravilno. Sodišči sta toženkino plačilo valorizirali na podlagi gibanja indeksa rasti cen na drobno, pravilnosti takšnega načina ugotovitve sprememb cen pa revizija ne izpodbija.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Tudi na pravilno uporabo materialnega prava pa pazi po uradni dolžnosti le v mejah razlogov, ki so v reviziji navedeni, saj stranka s tem določa obseg izpodbijanja sodbe (prim. pravno mnenje občne seje VS RS z dne 12. decembra 2002, Načelna pravna mnenja in pravna mnenja II/2002). Preizkus izpodbijane sodbe glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo pa je pokazal, da uveljavljana revizijska razloga nista podana. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno tožničino revizijo zavrnilo in z njo tudi njen zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).