Jedro

Naloga sodišča je bila v presoji, ali sta oba preživninska zavezanca v obdobju od 8. 3. 2019 do 19. 1. 2023 izpolnjevala svojo preživninsko obveznost v ugotovljenem razmerju. Pri tem pa je upoštevalo časovni obseg izvajanja starševske skrbi, ko so otroci pri enem in drugem staršu, ko torej tudi samostojno skrbita za preživljanje otrok. Upoštevati je bilo tako treba, da je bila samostojna skrb za preživljanje otrok večja na materini strani, hkrati pa v določenih časovnih obdobjih različna, še pred tem je bilo treba napraviti oceno skupnih stroškov za zadovoljevanje potreb otrok, ki jih imajo tako pri materi kot tudi pri očetu, ugotoviti pa je bilo tudi treba, katere od nastalih in že poravnanih stroškov za zadovoljevanje potreb otrok je plačal vsak od obeh staršev.

Izrek

I.Pritožbama zoper sklep II N 460/2024 z dne 10. 9. 2024 se delno ugodi in se izpodbijani sklep v tč. I izreka spremeni tako, da se pravilno glasi:

"Nasprotni udeleženec je dolžan za preživljanje mladoletnih otrok v obdobju od 8. 3. 2019 do 19. 1. 2023 plačati preživnino:

za mld. A.

-za čas od 8. 3. 2019 do 31. 8. 2019 v znesku 228 EUR mesečno,

-za čas od 1. 9. 2019 do 30. 4. 2021 v znesku po 161 EUR mesečno,

-za čas od 1. 5. 2021 do 28. 2. 2022 v znesku 87 EUR mesečno,

-za čas od 1. 3. 2022 do 19. 1. 2023 v znesku 84 EUR mesečno;

za mld. B.

-za čas od 8. 3. 2019 do 31. 8. 2020 v znesku 144 EUR mesečno,

-za čas od 1. 9. 2020 do 30. 4. 2021 v znesku 134 EUR mesečno,

-za čas od 1. 5. 2021 do 28. 2. 2022 v znesku 93 EUR mesečno,

-za čas od 1. 3. 2022 do 19. 1. 2023 v znesku 90 EUR mesečno;

za mld. C.

-za čas od 8. 3. 2019 do 31. 7. 2019 v znesku 163 EUR mesečno,

-za čas od 1. 8. 2019 do 31. 4. 2021 v znesku 330 EUR mesečno,

-za čas od 12. 5. 2021 do 28. 2. 2022 v znesku 57 EUR mesečno,

-za čas od 1. 3. 2022 do 19. 1. 2023 v znesku 54 EUR mesečno.

Navedene mesečne zneske preživnin je nasprotni udeleženec dolžan plačati v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po zapadlosti vsake mesečne obveznosti (šestnajsti dan v mesecu za tekoči mesec) do plačila."

II.V preostalem delu se pritožbi zavrneta ter se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III.Predlagateljičina pritožba zoper sklep II N 460/2024 z dne 24. 7. 2025 se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je s sklepom II N 460/2024 z dne 10. 9. 2024 odločilo, kolikšne zneske je nasprotni udeleženec dolžan plačati za čas od 8. 3. 2019 (dan vložitve tožbe oziroma predloga) do 19. 1. 2023 (dan odločitve sodišča prve stopnje o zaupanju otrok v vzgojo in varstvo, določitve stikov in preživnine) za preživljanje mladoletnih otrok udeležencev A., roj. 2012, B., roj. 2014 in C., roj. 2018. Odločilo je še, da se preživninska obveznost nasprotnega udeleženca zmanjša za že plačane zneske in zavrnilo predloga udeležencev, da se preživnina določi v drugačnih zneskih.

2.S sklepom II N 460/2024 z dne 24. 7. 2025 je prvostopenjsko sodišče zavrnilo predlagateljičin predlog za izdajo začasne odredbe, da naj nasprotni udeleženec za čas od 1. 6. 2025 dalje za preživljanje mld. C. plačuje mesečno preživnino v znesku 250 EUR, za preživljanje mld. A. mesečno preživnino v znesku 300 EUR in za preživljanje mld. B. mesečno preživnino v znesku 280 EUR.

3.Udeleženca sta zoper prvi sklep vložila pravočasni pritožbi, s katerima uveljavljata pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Oba pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijani sklep spremeni tako, da preživnino za čas od 8. 3. 2019 do 19. 1. 2023 določi za vsak posamezni mesec v višjih zneskih (pritožbeni predlog predlagateljice) oziroma da prisojene zneske preživnine ustrezno korigira (pritožbeni predlog nasprotnega udeleženca).

4.Predlagateljica meni, da je izrek izpodbijanega sklepa nerazumljiv in neizvršljiv, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).1 Nerazumljivo je, kako naj se s sklepom določeni zneski preživnine zmanjšajo za posamezna plačila. Tudi preživninska obveznost je določena napačno. Sodišče prve stopnje je napačno ovrednotilo stroške, ki naj bi jih imel nasprotni udeleženec z vsemi tremi otroki. Za hčerko C. nasprotni udeleženec v letu 2019 ni naturalno kril stroškov. Z njo je imel takrat zgolj popoldanske stike. Z A. in B. je imel stike s prenočevanjem šele od začasne odredbe 24. 5. 2019 dalje. S C. popoldanskimi stiki ni imel stroškov s stanovanjem, prehrano in higieno. Stike z nasprotnim udeležencem s prenočevanjem je imela C. šele od začasne sodne poravnave dalje, to je od 5. 5. 2021. Zaključki sodišča glede naturalnega kritja stroškov za C. so torej povsem napačni in tudi nerazumljivi. Takšno kritje stroškov je treba eventualno upoštevati šele od 5. 5. 2021 dalje. Od tega dne so otroci pri očetu na stiku sedem dni na mesec oziroma največ 23 %. Sodišče prve stopnje je v prejšnji odločitvi priznalo stroške prehrane za vse tri otroke v znesku 110 EUR mesečno, sedaj pa jih je za C. znižalo na 60 EUR za čas od marca 2019 do junija 2020, od julija 2020 do junija 2021 pa na 80 EUR. Nesprejemljivo je tudi znižanje stroškov prehrane za oba fanta. Stroške prehrane v višini 110 EUR je navajala zgolj za čas, ko so otroci pri njej, torej za 20 dni. Sodišče je tudi neutemeljeno priznalo nasprotnemu udeležencu kot naturalne stroške oblačil in obutve za A. in B. za leta 2019, 2020 in 2021. V navedenem obdobju mu z oblačili in obutvijo za otroke niso nastali nobeni stroški, ponošena oblačila je dobil zastonj od svojih sorodnikov in znancev oziroma si jih je izposodil. Nepravilno je, da je sodišče od stroškov predlagateljice za stanovanje, ki so višji od stroškov nasprotnega udeleženca, odštelo stroške za tako imenovani naturalni del preživnine. Stroškom v znesku 230 EUR bi moralo sodišče prišteti še strošek kredita. Meni tudi, da je sodišče nasprotnemu udeležencu priznalo strošek nakupa smučarske opreme povsem neutemeljeno. Te domnevne smučarske opreme predlagateljica nikoli ni videla, enako velja tudi glede nakupa skiroja za A. Navaja še, da sta si oba udeleženca prihranjena sredstva oziroma denar dejansko razdelila: Svoj delež je predlagateljica vložila v nakup stanovanja. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je za celotno sporno obdobje nosila pretežno (v določenem časovnem obdobju skoraj izključno) breme vzgoje in skrbi za vse tri otroke, česar sodišče ni ustrezno finančno ovrednotilo. Sodišče bi moralo priznati strošek vrtca za čas po 1. 9. 2021. Meni, da je sodišče kršilo načelo vestne in skrbne presoje dokazov. Ob istih dokazih je dvakrat različno odločilo.

5.Nasprotni udeleženec meni, da je bilo materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje napačno. Preživnino za nazaj je določalo, kot da je bila mama tista, ki so ji bili otroci zaupani v vzgojo in varstvo, oče pa je imel le stike. V spornem obdobju sta mama in oče izvrševala skupno varstvo in vzgojo vseh treh otrok. Kadar so zmožnosti staršev primerljive ter kadar starša zmoreta in hočeta samostojno pokriti potrebe otrok, ni prav, da eden od drugega terja preživnino oziroma mu določa/vsiljuje način, kako naj svojo preživninsko obveznost izpolnjuje. Stroški oblačil in obutve, RTV prispevka, interneta, obema staršema nastajajo v enaki višini, zato ne potrebujejo denarne izravnave, česar sodišče ni upoštevalo. Denarna izravnava je potrebna pri stroških, ki sta jih starša krila v različnih višinah, evalvirati pa jih je treba pri vsakem staršu posebej. Opozarja tudi, da je v obravnavanem primeru mogoče govoriti o povračilnem verzijskem zahtevku, ki terja poračun dejanskih stroškov. Napačen je zaključek, da ima nasprotni udeleženec boljše preživninske zmožnosti od predlagateljice. Opozarja, da je bil v obdobju od aprila 2020 do 1. 9. 2020 brezposeln in je v tem obdobju prejemal nadomestilo plače v višini 680 EUR mesečno. V tem času je bil aktivni iskalec zaposlitve. Neutemeljeno je sklepanje sodišča, da bi lahko v tem času opravljal delo v lastnem podjetju D., d. o. o. Sodišče pa je tudi pristransko presojalo denarna sredstva, ki sta jih imeli stranki v obravnavanem obdobju na svojih bančnih računih. Meni, da je sodišče kršilo pravila postopka, ko ni izvedlo dokaza s poizvedbo o stanju sredstev predlagateljice na vseh računih, ki jih je imela odprta od dneva razpada ekonomske skupnosti (od 6. 1. 2019 dalje). Zaključuje, da je sodišče zmotno in nepravilno ugotovilo deleža vsake od strank na razpoložljivem skupnem dohodku ter da so bile v obravnavanem obdobju preživninske zmožnosti očeta višje od preživninskih zmožnosti matere. Napačen je zaključek, da je povprečni strošek SPL pri predlagateljici 100 EUR. V teh stroških so zajeti tudi nekateri investicijski stroški. Sodišče tudi brez realne osnove med bivanjske stroške šteje mesečno kreditno anuiteto predlagateljice v višini 550 EUR. Sodišče v okviru bivanjskih stroškov pri njem ni upoštevalo, da plačuje najemnino in da plačuje tudi stanovanjske stroške. Višina stanovanjskih stroškov staršev torej ni primerljiva, ampak ima nasprotni udeleženec neprimerljivo višje stanovanjske stroške. Stroški oblačil in obutev nastajajo pri vsakem od staršev, saj imajo pri vsakem od njiju otroci svojo garderobo. Sodišče je nepravilno upoštevalo strošek vrtca za meseca julij in avgust 2019. Napačna je tudi ocena stroškov B. nogometa na 80 EUR mesečno. Sodišče bi moralo upoštevati tudi socialne transferje, ki jih je prejela predlagateljica za pokrivanje potreb otrok. V zvezi s tem očita sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo odločbe II Ips 264/2016 Vrhovnega sodišča RS, v kateri je zavzeto stališče, da je tudi otroški dodatek namenjen preživljanju otrok, če je družina do njega upravičena. V obravnavani zadevi so bili socialni prejemki za otroke izplačani iz razloga, ker preživninska obveznost s sodno odločbo še ni bila določena. Sodišče bi moralo znesek socialnih prejemkov upoštevati kot delno pokritje izdatkov za preživljanje otrok v obdobju od vložitve tožbe do dneva izdaje sodne odločbe. Sodišče napačno ni priznalo njegovih stroškov, ki jih je imel z nakupom koles za otroke in stroška počitnic. Sodišče mu je napačno naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od zapadlosti posameznega preživninskega obroka dalje. Predlagateljica svoje obresti ni zahtevala tako, kar je razvidno iz vpogleda v predlagateljičino tožbo. Vse do obravnave 5. 6. 2024 takšnega zahtevka ni podala, poleg tega pa sodišče ni imelo pravne podlage za dosojo zakonskih zamudnih obresti od dneva zapadlosti posameznega mesečnega preživninskega obroka dalje. Od maja 2021 je nasprotni udeleženec redno nakazoval znesek preživnine za vse tri otroke, za katerega sta se stranki dogovorili v sklenjeni začasni sodni poravnavi, pred tem pa je že nakazoval zneske za preživljanje otrok, za katere je sam izračunal, da jih je dolžan doplačati.

6.Udeleženca sta v odgovorih na pritožbi predlagala njuno zavrnitev.

7.Predlagateljica je v pritožbi zoper sklep o zavrnitvi njenega predloga za izdajo začasne odredbe pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe. Navaja, da je nasprotni udeleženec po izdaji sklepa II Ips 11/2025 prenehal s plačevanjem preživnine in od otrok tudi zahteval, da mu vrnejo preživnino, ki jo je po njegovem mnenju neupravičeno plačal za njihovo preživljanje od 19. 1. 2023 dalje. Iz odločbe Vrhovnega sodišča je jasno razvidno, da njegova preživninska obveznost ni prenehala, temveč je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje o določitvi preživnine. Po vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe je nasprotni udeleženec predlagateljici poslal mail, iz katerega izhaja, da je pripravljen plačevati določene račune. Po njenem mnenju gre pri tem za zavajanje sodišča, v čemer je nasprotni udeleženec očitno uspel. Če bi imel dejanski namen poravnati stroške za šolske potrebščine, bi to lahko brez težav storil, saj so seznami potrebščin javno dostopni, prav tako tudi cene teh izdelkov. Meni, da je preživljanje otrok ogroženo, zato je pogoj za izdajo začasne odredbe izpolnjen, podrejeno predlaga, da se za vse tri otroke skupaj določi preživnina v višini 487,36 EUR tako kot je bilo to dosojeno z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 1111/2023.

8.Nasprotni udeleženec je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa.

Presoja pritožb zoper sklep II N 460/2024 z dne 10. 9. 2024

9.Pritožbi sta delno utemeljeni.

10.Iz spisovnega gradiva izhaja, da je predlagateljica 8. 3. 2019 vložila predlog za razvezo zakonske zveze, da se mladoletni otroci zaupajo v vzgojo in varstvo njej, določijo stiki nasprotnega udeleženca (očeta otrok) z mladoletnimi otroki in določi preživnina za čas od vložitve predloga dalje (8. 3. 2019). Nasprotni udeleženec je 29. 4. 2019 vložil nasprotni predlog. Predlagal je, da se mladoletni otroci zaupajo v vzgojo in varstvo njemu, da se s predlagateljico določijo stiki in ji naloži plačilo preživnine. V zadevi je bilo pravnomočno odločeno o razvezi zakonske zveze, po revizijski odločbi (sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, II Ips 11/2025 z dne 21. 5. 2025) pa je pravnomočna tudi odločitev o zaupanju otrok v skupno vzgojo in varstvo obema udeležencema z določitvijo stalnega bivališča otrok pri materi. Pravnomočno je odločeno še, da udeleženca skupno starševstvo izvršujeta tako, da otroci preživijo pri očetu med tednom vsak torek od zaključka vrtca oziroma šole do srede zjutraj, vsak drugi vikend od petka, ko jih oče prevzame po zaključku vrtca oziroma šole, do ponedeljka zjutraj, ko jih pripelje v vrtec oziroma šolo, polovico poletnih počitnic, ostale šolske počitnice med letom pa otroci izmenično preživijo pri vsakem od staršev, enako tudi božično-novoletne praznike. Sporna je ostala še preživnina za čas od 8. 3. 2019 dalje oziroma od dne vložitve predloga za njeno določitev.

11.Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče določilo preživnino za čas od omenjenega datuma vložitve predlagateljičinega predloga do 19. 1. 2023, ko je prvostopenjsko sodišče v zadevi prvič odločilo. V tem obdobju sta bila oba starša dolžna nositi breme preživljanja otrok, torej ne glede na to, da odločitve, komu naj se zaupajo v vzgojo in varstvo, v tem času še ni bilo. Preživninska obveznost nastane z rojstvom otroka na podlagi zakona, in ne šele z odločitvijo sodišča o določitvi preživnine. Vsak od udeležencev pa je z vložitvijo predloga sodišču predlagal, na kakšen način naj se to preživninsko breme med njiju porazdeli. Kriterij za porazdelitev preživninskega bremena je določen v 129. členu Družinskega zakonika (DZ). Po navedeni določbi se preživnina določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca. Če se preživninska zavezanca o višini preživnine ne moreta sporazumeti, je na sodišču naloga najdenja ustreznega ravnovesja med nujnostjo posameznih otrokovih potreb ter materialnimi in pridobitnimi zmožnostmi zavezanca. Pri tem so otrokove potrebe lahko takšne, kot jih omogočajo preživninske zmožnosti staršev, pri čemer je treba najprej zagotoviti tiste najnujnejše, če zmožnosti staršev to dopuščajo, pa tudi druge, ki so namenjene otrokovemu zdravemu razvoju. Sodišče upošteva stroške za zadovoljevanje potreb otrok, ki jih specificirajo udeleženci postopka, vendar mora pri tem ravnati s pravo mero. Upoštevati mora posebnosti konkretnega primera in izhajati iz splošno znanih podatkov o cenah oziroma o višini zatrjevanih življenjskih stroškov otroka določene starosti. Trditve o stroških nudijo sodišču ustrezno oporo, vendar pa je treba realne potrebe otrok razumno in celostno objektivizirati in oceniti, pri tem pa ravnati s pravo mero. Postopek za določitev preživnine zato ni obračunski postopek, ki bi temeljil na matematično eksaktnih podatkih. Obravnavana zadeva se je sprevrgla v tak postopek zaradi konfliktnosti obeh udeležencev in njune nezmožnosti razumnega sporazumevanja glede obsega njune preživninske obveznosti. To je pri reševanju zadeve pogojevalo drobnjakarski pristop udeležencev, ki je onemogočil enostavno odločitev. Ta (zato) vsebuje nekatere nejasnosti, ki pa niso takšne narave, da odločitve ne bi bilo mogoče preizkusiti.

12.Pritožbeno sodišče se povsem strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je preživninska zmožnost obeh udeležencev takšna, da omogoča zadovoljevanje zatrjevanih preživninskih potreb otrok, da je preživninska zmožnost očeta otrok le nekoliko višja od materine in da je treba, upoštevaje okoliščino, da je na materi večje breme varstva in vzgoje otrok, preživninsko breme med oba udeleženca porazdeliti v razmerju 60 % oče in 40 % mati. Takšen zaključek temelji na temeljiti in pravilni dokazni oceni sodišča prve stopnje o preživninski zmožnosti obeh staršev, na katero se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe predlagateljice, da sodišče ni v zadostni meri upoštevalo dejstva, da je večji del starševske skrbi za vzgojo in varstvo otrok na njej. Prvostopenjsko sodišče ga je upoštevalo v odločitvi o porazdelitvi preživninskega bremena. Prav tako je neutemeljeno pritožbeno nestrinjanje nasprotnega udeleženca z zaključkom o njegovih višjih preživninskih zmožnostih od materinih. Sodišče prve stopnje je upoštevalo vse spremembe pri njunem prejemanju dohodkov iz naslova dela v omenjenem časovnem obdobju, tudi petmesečno brezposelnost nasprotnega udeleženca v letu 2020, kot tudi okoliščino, da je mati zaradi likvidnostnih težav njenega delodajalca določen čas prejemala nižji dohodek, pravilno pa je tudi ovrednotilo njuno medsebojno porazdelitev skupnih prihrankov. Naloga sodišča je tako bila v presoji, ali sta oba preživninska zavezanca v obdobju od 8. 3. 2019 do 19. 1. 2023 izpolnjevala svojo preživninsko obveznost v navedenem razmerju. Pri tem pa je upoštevalo časovni obseg izvajanja starševske skrbi, ko so otroci pri enem in drugem staršu, ko torej tudi samostojno skrbita za preživljanje otrok. Upoštevati je bilo tako treba, da je bila samostojna skrb za preživljanje otrok večja na materini strani, hkrati pa v določenih časovnih obdobjih različna, še pred tem je bilo treba napraviti oceno skupnih stroškov za zadovoljevanje potreb otrok, ki jih imajo tako pri materi kot tudi pri očetu, ugotoviti pa je bilo tudi treba, katere od nastalih in že poravnanih stroškov za zadovoljevanje potreb otrok je plačal vsak od obeh staršev.

13.Pred navedeno presojo je bilo treba zavrniti pritožbeno stališče nasprotnega udeleženca, da bi bilo treba pri določitvi preživninske obveznosti upoštevati socialne transferje, ki jih je prejela predlagateljica. Pritožbeno sodišče je že v svoji prejšnji, razveljavitveni odločbi zavzelo stališče o navedenem pritožbenem očitku nasprotnega udeleženca, ko je navedlo, da sta starša tista, ki sta po zakonu dolžna preživljati svoje mladoletne otroke in da ustaljena sodna praksa narekuje, da se zneski, prejeti iz socialnih transferjev, ne odštevajo od ugotovljenih otrokovih potreb ter da to velja tako pri določitvi preživnine od sodne odločbe dalje, kot pri njeni določitvi od predloga za določitev preživnine do izdaje odločbe. Nasprotno stališče bi bilo namreč v korist tistega preživninskega zavezanca, ki svoje preživninske obveznosti ne izpolnjuje tekoče. Pri tem je neutemeljen pritožbeni očitek o nepravilnem sklicevanju na odločbo vrhovnega sodišča II Ips 186/2014, češ, da je navedeno sodišče v odločbi II Ips 264/2016 zavzelo drugačno stališče. To ne drži. V slednji odločbi vrhovno sodišče zgolj dopolnjuje svoje stališče iz prej navedene odločbe. V novejši odločbi v tč. 13. in 14. obrazložitve eksplicitno zapiše, da je stališče, po katerem je treba znesek otroškega dodatka, socialnega prejemka ter državne štipendije odšteti od ugotovljenih potreb otrok, materialnopravno napačno.

14.Sodišče prve stopnje je v izreku izpodbijanega sklepa (str. 3 - 5) navedlo plačila, ki jih je oče izvedel na račun preživljanja mld. otrok. Pri tem je navedlo, da je treba zneske določene preživnine za vsakega od treh otrok zmanjšati za navedene plačane zneske. Pri tem pa ni navedlo, na kakšen način naj se to zmanjšanje izpelje. Zato je utemeljen pritožbeni očitek obeh udeležencev, da gre za nejasnost oziroma pomanjkljivost izpodbijanega sklepa, ki pa jo je mogoče, kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, odpraviti.

15.Predlagateljica prereka očetovo plačilo dveh zneskov, ki ju je prvostopenjsko sodišče upoštevalo, in sicer 250 EUR in 99 EUR. Prvi znesek se nanaša na nakup smučarske opreme za otroke, drugi pa na nakup skiroja. Predlagateljica navaja, da nasprotni udeleženec navedenega izdatka ni z ničemer izkazal, poleg tega je šlo za domnevne nakupe v času, ko ji ni poravnaval stroškov za osnovne potrebe otrok. Pritrditi je treba predlagateljičinemu očitku, da navedena izdatka sodišče ne bi smelo upoštevati na račun izpolnitve preživninske obveznosti. To bi bilo mogoče, če bi bila med preživninskima zavezancema dogovorjena, kar pa za omenjena zneska nesporno ne velja. Po ustaljeni sodni praksi velja, da se plačila, ki so izvedena izven dogovora med preživninskima zavezancema, štejejo za prostovoljno dajatev oziroma darilo, ki gre v breme tistega, ki je plačilo izvedel. Enako velja tudi glede stroškov za nakup koles ter stroškov dopusta, ki bi jih po napačnem mnenju nasprotnega udeleženca sodišče moralo upoštevati na račun delne izpolnitve preživninske obveznosti. Ti stroški tudi sicer niso izkazani, za njihovo oceno pa nasprotni udeleženec ni ponudil niti opornih točk.

16.Ostali zneski, ki jih je sodišče navedlo v izreku izpodbijanega sklepa in zanje zmanjšalo preživninsko obveznost, niso sporni. V času od začetka tega postopka do sklenitve začasne sodne poravnave 5. 5. 2021, s katero sta udeleženca določila zneske preživnine, ki jih je nato nasprotni udeleženec plačeval od poravnave do 19. 1. 2023, in sicer do 28. 2. 2022 v znesku po 100 EUR na otroka (skupaj 300 EUR), za čas od 1. 3. 2022 dalje pa v znesku 103,35 EUR na otroka (skupaj 310,05 EUR), je tožnik na račun preživljanja plačal skupen znesek 3.386 EUR oziroma za vsakega od otrok 1.129 EUR, kar za navedeno obdobje pomeni, da je za preživljanje vsakega od otrok prispeval približno 43 EUR mesečno.

Ocena stroškov preživljanja otrok

17.Pritrditi je treba obema pritožnikoma, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo stroške bivanja. Kot bivanjske stroške je upoštevalo predlagateljičine mesečne stroške ogrevanja 36,60 EUR, stroške SPL 100 EUR, elektrike 40 EUR, interneta 40 EUR, RTV prispevka 12,75 EUR, skupaj 230 EUR. Predlagateljica v pritožbi zatrjuje, da bi moralo prvostopenjsko sodišče pri oceni stroškov bivanja pri njej upoštevati tudi strošek kredita v znesku približno 550 EUR, ki ga mesečno plačuje za stanovanje. Sodišče prve stopnje je namreč v okviru stroškovne postavke bivanjski stroški upoštevalo zgolj navedene predlagateljičine stanovanjske stroške. Poleg tega pa bivanjskih stroškov, ki jih je imel nasprotni udeleženec, ko so otroci v okviru stikov bivali tudi pri njemu (A. in B. od junija 2019 dalje, C. pa od maja 2021 dalje), sploh ni upoštevalo.

18.Iz dejanske podlage izpodbijanega sklepa izhaja, da se je predlagateljica 1. 6. 2019 z otroci vselila v stanovanje na E., ki je v lastništvu njene matere, za nakup pa je prispevala znesek 118.000 EUR, ki si ga je konec leta 2018 nakazala iz skupnega bonus računa, ki sta ga imela z nasprotnim udeležencem. Hkrati je za nakup vzela še kredit, ki ga odplačuje v omenjenem mesečnem znesku. Prvostopenjsko sodišče je v razlogih izpodbijanega sklepa navedlo, da je navedeni znesek kredita upoštevalo pri preživninskih stroških (tč. 20 obrazložitve izpodbijanega sklepa), vendar pa iz izpodbijanega sklepa ni jasno razvidno, kako oziroma v okviru katere stroškovne postavke ga je upoštevalo. Ni dvoma, da gre za strošek bivanja, ki si ga je predlagateljica z namenom zagotoviti sebi in otrokom ustrezno prebivališče uredila na ta način, namesto da bi za isto ali višjo ceno, kot to izhaja iz izkušnje nasprotnega udeleženca, najela stanovanje. Zato je tudi vseeno, ali plačuje kredit namesto najemnine materi, kot je izpovedala, ali pa ima z materjo kakšen drugačen premoženjskopravni dogovor. Dejstvo je, da ji strošek plačevanja obrokov kredita nastaja in da ga je treba umestiti med stroške bivanja, kot je tudi navajala. Zgoraj navedenim stanovanjskim stroškom v znesku 230 EUR je zato treba prišteti še znesek 550 EUR, kar pomeni, da bivanjski stroški pri predlagateljici znašajo skupaj 780 EUR.

19.Vsebinsko enak očitek v zvezi z ugotavljanjem stroškov bivanja izhaja tudi iz pritožbe nasprotnega udeleženca. V pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri ugotavljanju bivanjskih stroškov upoštevati, da za stanovanje plačuje najemnino v znesku 670 EUR in stanovanjske stroške v znesku 155 EUR. Iz dejanske podlage izpodbijanega sklepa izhaja, da se je oče konec junija 2019 preselil na E., v najemno enosobno stanovanje z najemnino 350 EUR in (stanovanjskimi) stroški 125 EUR, konec junija 2021 pa se je preselil v trisobno stanovanje na E., za katerega plačuje najemnino 670 EUR, trditve, da plačuje še stroške v višini 155 EUR, pa po zaključku sodišča ni dokazal. Dejstvo je, da mu stanovanjski stroški nastajajo. Hkrati je sodišče prve stopnje zaključilo, da povprečje bivanjskih stroškov pri očetu približno ustreza stroškom pri materi2 . Tak zaključek je logičen, stanovanji sta približno enake velikosti, torej so tudi stroški približno enaki enaki, eden plačuje najemnino, drugi pa kredit. Enakost bivanjskih stroškov pomeni, da je tudi te pri nasprotnem udeležencu mogoče oceniti na približno 780 EUR mesečno (najemnina + stanovanjski stroški). Tak zaključek o bivanjskih stroških očeta velja za čas od junija 2021, ne pa prej, glede na to, da je prvostopenjsko sodišče, kot je zgoraj navedeno, ugotovilo, da je nasprotni udeleženec do junija 2021 plačeval za najem enosobnega stanovanja 350 EUR in za stroške stanovanja 125 EUR, skupaj torej 475 EUR. Nobene ovire ni, da navedeno nasprotje med ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča in njegovim zaključkom pritožbeno sodišče samo ne odpravi in upošteva kot bivanjske stroške pri očetu za čas do junija 2021 znesek 475 EUR, od tedaj dalje pa 780 EUR mesečno.

20.Pravilna je ocena stroškov prehrane doma3 , stroškov higiene, garderobe (obleka in obutev), vrtca oziroma stroškov šole in stroškov zunajšolskih dejavnosti. Ocena stroškov prehrane za fanta sprva 90 EUR in nato 110 ustreza splošno znanim dejstvom in je v okvirih, ki jih je postavila sodna praksa Pritožbeno sodišče pa je ob pravilni uporabi materialnega prava glede stroškov prehrane odpravilo nasprotje med razlogi izpodbijanega sklepa in odločitvijo glede stroškov prehrane mld. C. Sodišče prve stopnje je v razlogih zapisalo, da je primeren strošek za prehrano zanjo 60 EUR do dopolnjenega prvega leta, nato od dopolnjenega prvega leta 80 EUR mesečno in nadalje 110 EUR mesečno. Pri odločitvi pa je upoštevalo strošek 60 EUR do C. dopolnjenega drugega leta. Glede na razloge sklepa bi šel strošek prehrane v znesku 80 EUR od julija 2019, ne pa šele od julija 2020. Ne glede na to pa je treba pritrditi predlagateljici, da ni razloga za razlikovanje v strošku prehrane za otroka med osmim in 12 mesecem in stroškom po enem letu. Že pred dopolnjenim enim letom otroci začnejo uživati gosto hrano, zato je treba za celotno obdobje od C. osmega meseca (čas vložitve predloga) do dopolnjenega drugega leta starosti priznati kot strošek prehrane znesek 80 EUR mesečno.

21.Presoja ostalih stroškov preživljanja je pravilna in se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa.

22.Pravilno je tudi materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, ki je pri ugotavljanju neizpolnjene preživninske obveznosti nasprotnega udeleženca upoštevalo, da je v določenih obdobjih, v času, ko so bili otroci pri njem v varstvu in vzgoji oziroma na stiku, sam kril nekatere njihove stroške v naravi. Sodna praksa uveljavlja upoštevanje navedene okoliščine v primeru, kadar otroci pri preživninskem zavezancu preživijo pomemben del časa.⁴ V obravnavanem primeru je navedena okoliščina nedvomno podana za mld. A. in mld. B. za čas od izdane začasne odredbe z dne 24. 5. 2019, od tedaj dalje pri očetu preživita približno eno tretjino časa, od sklenitve sodne poravnave z dne 5. 5. 2021 pa približno 40 % časa. Slednje velja v enakem obsegu tudi za mld. C. Ni pa mogoče govoriti o njenem preživetju pomembnega dela časa pri očetu v času do sklenitve poravnave, ko je imela C. stik z očetom zgolj med tednom v popoldanskem času po vrtcu in preko dneva ob nedeljah. Pritrditi je treba predlagateljici, da za to obdobje ni mogoče upoštevati, da je nasprotni udeleženec stroške mld. C. kril v naravi.

23.Upoštevaje gornje razloge o bivanjskih stroških in stroških prehrane, dejanske ugotovitve izpodbijanega sklepa o ostalih stroških in zaključek, v kakšnem razmerju bi si morala udeleženca razdeliti preživninsko breme, je pritožbeno sodišče ponovno presodilo, kolikšen znesek mora nasprotni udeleženec še doplačati na račun mesečnega preživljanja vsakega od otrok v obdobju od 8. 3. 2019 in 19. 1. 2023.

Preživnina za mld. A.

24.Pri določitvi preživnine za mld. A. je pritožbeno sodišče upoštevalo tri obdobja: prvo obdobje je od dneva vložitve predloga 8. 3. 2019 do A. vstopa v šolo 1. 9. 2019, drugo obdobje je do sklenitve sodne poravnave 5. 5. 2021 in tretje obdobje do 19. 1. 2023. V prvih treh mesecih po vložitvi predloga je A. živel s predlagateljico in sorojencema v bivšem stanovanju udeležencev, za katerega ni bilo treba plačevati najemnine, temveč zgolj stanovanjske stroške, ki jih je sodišče ocenilo na znesek 60 EUR. Dne 1. 6. 2019 se je predlagateljica preselila v trisobno stanovanje na E. Istega meseca se je na E. preselil tudi A. oče. Od junija dalje so torej bivanjski stroški pri materi znašali 195 EUR (780 EUR : 4), pri očetu pa 158 EUR (475 EUR : 3). Povprečen strošek bivanja v navedenem obdobju je tako znašal 206 EUR. Do 1. 7. 2019 je A. hodil v vrtec, mesečni strošek vrtca pa je bil 194 EUR oziroma porazdeljeno za celotno obdobje 139 EUR mesečno. Upoštevajoč strošek prehrane (90 EUR) in strošek higiene 23 EUR ter strošek obleke in obutve (82,50 EUR) je bil v navedenem obdobju strošek preživljanja 540 EUR. Glede na očetovo 60 % breme kritja preživninskih potreb bi moral v navedenem obdobju za preživljanje A. prispevati po 324 EUR mesečno. Navedeni znesek pa je treba zmanjšati za njegov prispevek v naravi za tri mesece od začasne odredbe, ko so bili vzpostavljeni A. stiki z očetom tako med tednom kot tudi vsak drugi vikend.⁵ V navedenem obdobju je torej oče delno prispeval preživnino v naravi v obdobju treh mesecev v znesku po 105,27 EUR oziroma porazdeljeno na šest mesecev 52 EUR mesečno, navedeni znesek je torej treba odšteti od zneska 324 EUR, prav tako pa tudi znesek 43 EUR, ki ga je nasprotni udeleženec na račun preživnine za otroka že plačal (tč. 14 obrazložitve tega sklepa). Za navedeno obdobje je torej nasprotni udeleženec dolžan za preživljanje mld. A. plačati še 228 EUR mesečno.

25.Za čas od 1. 9. 2019 do 30. 4. 2021 so stroški bivanja mld. A. 353 EUR mesečno (195 EUR pri materi in 158 EUR pri očetu), stroški prehrane 90 EUR, stroški higiene 23 EUR, stroški obleke in obutve 82,50 EUR, stroški šole 35 EUR (stroški šolske položnice 23 EUR in stroški šolskih potrebščin 12 EUR). Glede izvenšolskih dejavnosti je sodišče upoštevalo 15 EUR za čas od 1. 9. 2019 do 31. 8. 2020, kar pomeni porazdeljeno na celotno obdobje do 30. 4. 2021 približno 10 EUR. Skupaj tako stroški preživljanja A. v navedenem obdobju znašajo 595 EUR, preživninska obveznost nasprotnega udeleženca pa 357 EUR (60 % od 595 EUR). Od navedenega zneska je treba odšteti tretjino stroškov bivanja, hrane in higiene, ker je te potrebe A. zadovoljeval pri očetu v času bivanja pri njem, kar skupaj znaša 153 EUR. Od razlike 204 EUR pa je treba odšteti še 43 EUR, ki jih je nasprotni udeleženec za preživljanje že plačal. Za navedeno obdobje je torej nasprotni udeleženec dolžan za preživljanje A. prispevati še po 161 EUR mesečno.

26.V obdobju od maja 2021 do januarja 2023 so bili stroški bivanja pri materi in očetu enaki, torej po 195 EUR oziroma skupaj 390 EUR. Tem je treba prišteti še strošek hrane 110 EUR, strošek higiene 23 EUR, strošek garderobe 82,50 EUR ter strošek šole 35 EUR. Od aprila 2022 A. hodi na karate, kar po oceni sodišča predstavlja strošek 50 EUR oziroma porazdeljeno na celotno obdobje 20 EUR (450 EUR : 20 mesecev). Skupni znesek preživljanja A. v navedenem obdobju je bil tako 660 EUR, preživninska obveznost nasprotnega udeleženca pa 396 EUR (60 % od 663 EUR). Od navedenega zneska je treba odšteti znesek 209 EUR, kolikor nasprotni udeleženec krije v naravi, saj A. 40 % časa preživi pri njem.⁶ Ker je v navedenem obdobju nasprotni udeleženec na preživljanje A. mesečno plačeval po 100 EUR, je dolžan za čas do 28. 2. 2022 na račun preživnine plačati še po 87 EUR mesečno, za čas od 1. 3. 2022 do januarja 2023 pa po 84 EUR mesečno.

Preživnina za mld. B.

27.Tudi pri mld. B. je pritožbeno sodišče ugotavljalo višino stroškov za zadovoljevanje njegovih potreb v treh obdobjih: v obdobju od 8. 3. 2019 do 31. 8. 2020, ko je še obiskoval vrtec vrtec, od 1. 9. 2020, ko je začel hoditi v šolo do 30. 4. 2021 (do sklenitve začasne sodne poravnave) in od 1. 5. 2021 do 19. 1. 2023. Tako kot pri A. so bili njegovi stroški bivanja v času do 31. 8. 2019 povprečno 206 EUR do 30. 4. 2021 pa po 353 EUR. V obdobju od 8. 3. 2019 do 31. 8. 2020 so bili B. povprečni stroški bivanja 304 EUR. Stroški vrtca v navedenem obdobju so bili do 1. 7. 2019 58 EUR mesečno, od 1. 9. 2019 do 1. 7. 2020 pa 107 EUR mesečno oziroma povprečno za celotno obdobje 72 EUR mesečno. navedenim stroškom je treba prišteti še strošek prehrane 90 EUR mesečno, higiene 23 EUR mesečno in garderobe 52,50 EUR mesečno. Plačljivih stroškov dejavnosti pa za B. v tem obdobju ni bilo. Vsota stroškov preživljanja za mld. B. v tem obdobju tako znaša 541 EUR. Glede na obveznost nasprotnega udeleženca, da krije 60 % teh stroškov, je v navedenem obdobju znašala njegova preživninska obveznost 325 EUR. Ker je tretjino časa v navedenem obdobju preživel pri očetu, kjer je ta v naravi kril 1/3 stroškov bivanja, hrane in higiene, je treba od navedenega zneska odšteti 138 EUR, od dobljene razlike 187 EUR pa je treba odšteti še 43 EUR, ki jih je tožnik prispeval z ugotovljenimi delnimi plačili. Tako je dolžan za obdobje od 8. 3. 2019 do 31. 8. 2020 na račun preživnine za mld. B. prispevati še 144 EUR mesečno.

28.B. stroški prebivanja v obdobju od 1. 9. 2020 do 30. 4. 2021 so skupaj znašali 550 EUR (bivanje 353 EUR, hrana 90 EUR, higiena 23 EUR, obleka 85,20 EUR, šolske položnice 20 EUR ter šolske potrebščine 12 EUR). 60 % obveznost nasprotnega udeleženca do kritja teh stroškov predstavlja znesek 330 EUR, ki ga je treba zmanjšati za znesek stroškov, ki jih je imel nasprotni udeleženec, ko je otrok bival pri njem (116 EUR bivanje, 29,70 EUR hrana ter 7,59 EUR higiena) ter dobljeni znesek zmanjšati še za 43 EUR, za kolikor je nasprotni udeleženec povprečno mesečno izpolnjeval svojo preživninsko obveznost. Znesek preživnine, ki ga za obdobje od 1. 9. 2020 do 30. 4.2021 nasprotni udeleženec še dolguje, tako znaša 134 EUR mesečno.

29.V obdobju od 1. 5. 2021 do 19. 1. 2023 so B. stroški bivanja znašali 390 EUR mesečno, hrane 110 EUR mesečno, higiene 23 EUR mesečno, obleke 52,50 EUR mesečno in šole 32 EUR mesečno. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je B. od septembra 2021 dalje treniral nogomet, za kar je bilo treba plačati 45 EUR mesečno, strošek za tekme pa je znašal še dodatnih 20 EUR mesečno. Prvostopenjsko sodišče je upoštevalo, da je takrat, ko je B. na tekmo odpeljal oče, ta plačal tudi strošek tekme. Vse ostale stroške, povezane z nogometom, je sodišče prve stopnje ocenilo v mesečnem znesku 35 EUR⁷ , skupaj je kot strošek nogometa oziroma zunajšolske dejavnosti priznalo 80 EUR mesečno. Navedena ocena je pravilna in pritožbeno sodišče vanjo ne dvomi. Porazdeljena na obdobje od 1. 5. 2021 dalje pa znaša ta mesečni strošek 64 EUR. Stroški preživljanja za mld. B. so v navedenem obdobju tako znašali 670 EUR. Ob upoštevanju, da je bil nasprotni udeleženec dolžan kriti 60 % teh stroškov, je bila v navedenem obdobju njegova preživninska obveznost 402 EUR. Od navedenega zneska je treba odšteti znesek stroškov bivanja, hrane, higiene, ki jih B. zadovoljuje, ko je pri očetu (približno 40 % časa) oziroma 209 EUR⁸ . Dobljeni znesek 193 EUR pa je treba zmanjšati še za že plačani znesek preživnine v mesečnih zneskih 100 EUR za čas od 1. 5. 2021 do 28. 2. 2022 in v znesku 103,35 EUR v času od 1. 3. 2022 do 19. 1. 2023. To pomeni, da je nasprotni udeleženec dolžan za preživljanje mld. B. v obdobju od 1. 5. 2021 do 28. 2. 2022 na račun preživnine doplačati še 93 EUR, v obdobju od 1. 3. 2022 do 19. 1. 2023 pa v znesku 90 EUR na mesec.

Preživnina za mld. C.

30.Tudi za mld. C. je pritožbeno sodišče ugotavljalo preživninsko obveznost njenih staršev za tri obdobja in sicer od vložitve predloga 8. 3. 2019 do odhoda C. v vrtec 1. 8. 2019. V navedenem obdobju so stroški bivanja C. prve tri mesece znašali 60 EUR mesečno, druga dva meseca pa 195 EUR mesečno oziroma povprečno 114 EUR mesečno. Stroški prehrane so znašali 80 EUR, stroški higiene 23 EUR, stroški garderobe 82,50 EUR in stroški plenic 45 EUR mesečno. Stroški C. preživljanja v tem obdobju so tako znašali 344 EUR. Glede na večjo preživninsko zmožnost je bil nasprotni udeleženec dolžan kriti 60% navedenih stroškov oziroma znesek 206 EUR, zmanjšan za že plačanih 43 EUR. Tako je dolžan za navedeno obdobje doplačati še po 163 EUR mesečno.

31.V obdobju od 1. 8. 2019 do 31. 4. 2021 so znašali stroški C. bivanja pri materi 195 EUR. Strošek vrtca je bil od 1. 8. 2019 do 31. 8. 2020 173,24 EUR , nato pa 277,50 EUR oziroma povprečno v tem obdobju 212 EUR mesečno. Tem stroškom je treba prišteti še stroške prehrane v višini 80 EUR, higiene v znesku 23 EUR in stroške plenic. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil strošek plenic v višini 45 EUR do 30. 6. 2020, nato pa je bil ta strošek do 30. 6. 2021 12,05 EUR. Povprečen strošek plenic v navedenem obdobju je bil tako 31 EUR. Skupni stroški preživljanja mld. hčerke udeležencev je bil v tem obdobju 623 EUR. Preživninsko breme, ki odpade na nasprotnega udeleženca, znaša 374 EUR, navedeno obveznost pa je treba zmanjšati za že plačanih 43 EUR. Za to obdobje je nasprotni udeleženec tako dolžan doplačati še po 330 EUR mesečno.

32.V obdobju od 1. 5. 2021 do 19. 1. 2023 so stroški bivanja mld. C. znašali 390 EUR, stroški hrane 110 EUR, stroški higiene 23 EUR, stroški garderobe 82,50 EUR. V prvih dveh mesecih navedenega obdobja so bili še vedno stroški plenic v znesku 12,50 EUR (približno 1 EUR za celotno obdobje), sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno upoštevalo strošek plesnih uric za tri mesece v letu 2022 v skupnem znesku 83 EUR (4 EUR za celotno obdobje). Celotni preživninski stroški C. v tem obdobju so tako znašali 610 EUR, preživninska obveznost nasprotnega udeleženca pa 366 EUR (60%). Od navedenega zneska je treba odšteti strošek, ki ga je nasprotni udeleženec kril, ko je C. bivala pri njem, in sicer za bivanje 156 EUR, hrano 44 EUR in higieno 9,2 EUR oziroma skupaj 209,20 EUR. Dobljeni znesek 157 EUR pa je treba zmanjšati še za plačani znesek preživnine, in sicer za čas od 1. 5. 2021 do 28. 2. 2022 za znesek 100 EUR mesečno in za čas od 1. 3. 2022 do 19. 1. 2023 za znesek 103,35 EUR mesečno, kar pomeni, da je dolžan nasprotni udeleženec za čas od 1. 5. 2021 do 28. 2. 2022 doplačati še po 57 EUR mesečno, za čas od 1. 3. 2022 do 19. 1. 2023 pa po 54 EUR mesečno.

33.Od zneskov preživnine je nasprotni udeleženec dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov v obdobju od vložitve tožbe dalje. V skladu z 196. členom DZ se preživnina določi v mesečnem znesku in za naprej, zahteva pa se lahko od dneva vložitve tožbe oziroma predloga za določitev preživnine. Po drugem odstavku 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ) pride dolžnik v zamudo, če rok za izpolnitev ni določen, ko se ustno ali pisno ali z vložitvijo predloga od dolžnika zahteva, naj izpolni svojo obveznost. Po stališču sodne prakse je v sporih zaradi zakonitega preživljanja preživninski upravičenec upravičen zahtevati plačilo zamudnih obresti tako od preživninskih obrokov, ki so do dneva sojenja sodišča prve stopnje že zapadli v plačilo, kot tudi od prisojenih bodočih preživninskih obrokov, ki do tega dne še niso zapadli⁹

33.. V obravnavani zadevi so od vložitve predloga naprej preživninski obroki mesečno zapadali v plačilo. Ker jih nasprotni udeleženec ni plačal, je bil v zamudi in od neplačanih zneskov dolguje tudi zakonske zamudne obresti, ki jih je dolžan plačati od prvega dne po zapadlosti vsake posamezne mesečne obveznosti do plačila oziroma od šestnajstega dne v mesecu za tekoči mesec. Nepriznanje zamudnih obresti bi pomenilo nepravično favoriziranje preživninskega zavezanca, ki svoje preživninske obveznosti ni tekoče mesečno poravnaval, v primerjavi z zavezancem, ki jo je redno izpolnjeval.¹⁰

34.Brezpredmetno je vprašanje, ali je predlagateljica zahtevala plačilo zamudnih obresti od neplačanih preživninskih obrokov že z vložitvijo predloga. Nesporno je zahtevek za njihovo plačilo postavila na naroku 5. 6. 2024.¹¹

35.Glede na navedeno je bilo treba pritožbama delno ugoditi in izpodbijani sklep spremeniti tako, kot izhaja iz izreka te odločbe, v preostalem delu pa ju zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. in 3. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

Presoja pritožbe zoper sklep II N 460/2024 z dne 24. 7. 2025

36.Pritožba ni utemeljena.

37.Pritrditi je treba zaključku sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ni izpolnjen pogoj za izdajo začasne odredbe, določen v 161. členu DZ, to je otrokova ogroženost. Po določbi drugega in tretjega odstavka 157. člena DZ je otrok ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala posledica storitve ali opustitve staršev, obsega pa škodo na telesnem ali duševnem zdravju in razvoju otrok ali na otrokovem premoženju. Zaključek sodišča prve stopnje, da navedeni pogoj ni izpolnjen, temelji na izkazanih dejanskih okoliščinah, da oba starša neposredno zadovoljujeta del potreb otrok, ki se nanašajo na bivanje, higieno, prehrano in preživljanje prostega časa, prav tako sodišče z verjetnostjo ocenjuje, da oba starša zadovoljujeta tudi potrebe otrok po oblačilih in obutvi. Hkrati je nasprotni udeleženec verjetno izkazal pripravljenost, da je določene stroške oziroma plačilo računov v zvezi z otroci, ki se glasijo na materino ime, t.j. šolske položnice, stroški dejavnosti otrok in šolske potrebščine, pripravljen prevzeti tudi sam. S tem bi stroškovno razbremenil predlagateljico.

38.Glede na navedeno je predlagateljičina pritožba neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti ter potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42 členom ZNP-1).

-------------------------------

1ZPP se v tem nepravdnem postopku uporablja na podlagi določbe 42. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1).

2Zadnji stavek na strani 15 izpodbijanega sklepa.

3V ta strošek niso zajeti stroški prehrane v šoli oziroma vrtcu.

4Prim. sklep VS RS II Ips 345/2016.

5Eno tretjino od bivanjskih stroškov 206 EUR, eno tretjino od stroškov prehrane 90 EUR in eno tretjino od stroškov higiene 23 EUR.

640 % od bivanjskih stroškov 390 EUR, prehrane 110 EUR in higiene 23 EUR.

7Podrobneje v 39. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa).

840 % od stroškov bivanja 390 EUR, prehrane 110 EUR in higiene 23 EUR.

9Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Poročila 1/86, str. 12 in odločbe Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 2239/2013, IV Cp 1478/2018, IV Cp 3437/2015, IV Cp 1047/2025.

10Tema sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 26/2017 je zvišanje preživnine, v obravnavanem primeru pa gre za prvo določitev preživnine. Neutemeljeno je zato pritožbeno sklicevanje nasprotnega udeleženca na omenjeni revizijski sklep.

11Pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, objavljeno v poročilu 2/92, str. 13: Tožnik (predlagatelj) lahko zahteva plačilo zamudnih obresti od neplačanih preživninskih obrokov od vložitve tožbe (predloga) na plačilo preživnine, ne glede na to, da je obrestni zahtevek postavil šele naknadno med pravdo.