Jedro

Center za socialno delo v upravnem postopku odloči zgolj o (delni) oprostitvi plačila storitve institucionalnega varstva, medtem ko je vprašanje, ali dolžnost preživljanja staršev sploh obstaja, stvar pravdnega postopka.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 8790/2014 z dne 24.1.2014 in zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožnica za preživljanje matere dolžna plačati 485,71 EUR ter izvršilne stroške, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna plačati tožni stranki v višini 46,80 EUR.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Zatrjuje, da je že Center za socialno delo X odločil, da je toženka zavezanka za preživljanje svoje matere, zato sodišču prve stopnje odreka možnost, da o tem vprašanju odloča kot o predhodnem vprašanju. Opozarja, da je z drugostopnimi upravnimi odločbami sodišče seznanila takoj, ko jih je prejela. Ker tega pred tem ni mogla storiti, je bila dostavitev odločb skladna s petim odstavkom 285. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), torej pravočasna. Trdi, da je bilo o zavezancu za plačilo vtoževane terjatve in o njeni višini odločeno že na matičnem (upravnem) področju z učinkom dokončnosti in izvršljivosti, zato je pravdno sodišče na upravne odločbe vezano. Gre za načelo prirejenosti postopkov, zato bi sodišče izvršljive in dokončne upravne odločbe moralo upoštevati. Zatrjuje absolutno bistveno kršitev postopka, ki je bila storjena pri ugotavljanju dejstva, ali je toženka mater dolžna preživljati. Poudarja, da tožena stranka ni zatrjevala, da je mati iz neopravičenih razlogov ni preživljala, vsebina listin pa ne more nadomestiti trditev. Tožena stranka okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da preživninska obveznost ne obstoji, ni zatrjevala; zatrjevanje in dokazovanje teh okoliščin je na njeni strani. Ne gre za negativno dejstvo. Glede trditve, da mati za toženko „ni bila nič več kot biološka mati“ navaja, da ni pojasnjena. Ta trditev je ostala nedokazana, saj toženka ni bila zaslišana. Opozarja, da je tožeča stranka prerekala vse pravno relevantne trditve tožene stranke in nobenega od dejstev ni priznala. Zaradi nejasnosti in odsotnosti razlogov v zvezi z vprašanjem (ne)obstoja preživninske obveznosti zatrjuje tudi absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP. Opozarja, da njen zahtevek temelji na računih in ne na dogovoru, ki ga je sklenila z J. in A. Trdi, da mati za sprejem v institucionalno varstvo ni potrebovala toženkinega soglasja. Drugačno stališče sodišča označuje za nasprotujoče 131.a čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) in 5. čl. Zakona o socialnem varstvu (ZSV). Poudarja, da sodišče toženkinim trditvam o nadstandardnih storitvah sledi, čeprav toženka za to trditev dokazov ni predložila. Trdi, da varovanki nadstandardnih storitev ne zagotavlja. Vprašanje vrste oskrbe pa označuje tudi za nerelevantno, kajti prispevek toženke k ceni oskrbe je bil določen v upravnem postopku, v okviru odločanja o oprostitvah pri plačilu storitve institucionalnega varstva. Pojasnjuje, da je v upravnih odločbah o (delni) oprostitvi plačila storitve socialnega varstva določen čas njihovega učinkovanja in kasnejše odločbe ne razveljavljajo prejšnjih. Računi so izdani in zahtevek je postavljen na osnovi teh izvršljivih in dokončnih odločb. Trdi, da je vsa pravno relevantna dejstva zatrjevala že v prvi pripravljalni vlogi in ne šele v tretji vlogi. Zahtevek je utemeljen tudi v primeru, da se tretja vloga ne upošteva. Opozarja, da je zahtevek mogoče umakniti do konca postopka. Ker pritožba zoper prvostopenjske upravne odločbe ne zadrži njihove izvršitve, je nepravilna tudi ugotovitev, da toženka svojih pravic v pravdnem postopku ni mogla ustrezno varovati.

3. Pritožba je bila toženi stranki vročena dne 16.2.2015, toženka osebno pa je šele v aprilu sodišču posredovala vlogo, ki je kot odgovor na tožbo ni mogoče upoštevati, ker je vložena izven za odgovor na pritožbo predvidenega roka (344. čl. ZPP).

4. Pritožba je utemeljena.

5. Predmet zahtevka so stroški institucionalnega varstva, glede katerih je z odločbami Centra za socialno delo X ugotovljeno, da jih je za svojo mamo J. dolžna plačati toženka. Tožeča stranka zahteva plačilo oskrbnine (stroške institucionalnega varstva) za čas od 1.5.2013 do 31.12.2013 (navedba v I. točki vloge z dne 7.5.2014). Iz odločb, ki jih je predložila, je razvidno, da je toženka dolžna plačati: za maj 2013 15,20 EUR (prvostopenjska in drugostopenjska odločba - dokaza A3 in A 13); za junij 2013 62,50 EUR (prvostopenjska odločba - dokaz A4 in A 5); za čas od avgusta do vključno decembra 2013 po 43,76 EUR (prvostopenjska in drugostopenjska odločba - dokaza A 6 in A14). Za čas od 1.5.2013 do 31.12.2013 je torej toženka k stroškom materine oskrbe v instituciji dolžna prispevati 340,26 EUR

6. Tožeča stranka je vsa pravno relevantna dejstva navedla v prvih dveh vlogah. V tretji vlogi z dne 26.8.2014 je zahtevek delno umaknila. To je lahko storila šele po tem, ko je v juliju 2014 sprejela odločbi Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, s katerima je spremenjena višina toženkinega prispevka k plačilu institucionalnega varstva matere. Sodišče prve stopnje tožeči stranki neutemeljeno odreka možnost delnega umika tožbe, saj tožeča stranka tožbo lahko umakne do konca glavne obravnave, storila pa je to takoj, ko je zaradi spremembe upravnih odločb, ki določajo toženkini prispevek pri plačilu oskrbnine, to lahko storila. Ker se je tožna stranka spustila v obravnavanje, se šteje, da je v umik privolila (188. čl. ZPP). V umaknjenem delu bi bilo treba postopek zaradi umika tožbe ustaviti.

7. Sodišče prve stopnje pravilno navaja, da na podlagi Dogovora, ki sta ga s tožečo stranko sklenili J. in A., tožeča stranka od toženke ni upravičena ničesar zahtevati. Pravilno je prvostopenjsko stališče, da pogodba, na katero se je tožeča stranka sklicevala, učinkuje med pogodbeniki (prvi odstavek 125. čl. Obligacijskega zakonika). Utemeljenost zahtevka je preverjalo tudi na podlagi drugih materialnopravnih določil. S 133. čl. ZZZDR je predvidena povrnitev izdatkov preživljanja tistemu, ki je imel izdatke s preživljanjem osebe, ki je ni dolžan preživljati.

8. Eden od argumentov za zavrnitev zahtevka je ugotovitev, da je podan dejanski stan, urejen z drugim dostavkom 124. čl. ZZZDR. S tem določilom je določena izjema od splošnega pravila, da so polnoletni otroci po svojih zmožnostih dolžni preživljati starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti. Dolžnosti preživljanja staršev nima polnoletni otrok, če starši iz neopravičenih razlogov preživninskih obveznosti do njega niso izpolnjevali. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je o toženkinem ugovoru, da mati zanjo ni skrbela, treba odločiti v tem - pravdnem - postopku. V upravnem postopku je(1) odločeno zgolj o (delni) oprostitvi plačila storitve institucionalnega varstva, medtem ko je vprašanje, ali dolžnost preživljanja sploh obstaja, stvar pravdnega postopka (tako tudi Upravno sodišče zadevi III U 34/2012). Ni mogoče slediti pritožbi, da je že z odločbami Centra za socialno delo X odločeno, da je toženka zavezanka za preživljanje svoje matere. S temi odločbami je določena višina prispevka, ki ga je - če je mater dolžna preživljati - toženka dolžna plačati. Ali je mater sploh dolžna preživljati, je stvar ugotavljanja v tem pravdnem postopku.

9. Sodišče prve stopnje je o tem vprašanju odločilo upoštevajoč, da je toženka dejanske okoliščine o materinem neupravičenem neizpolnjevanju preživninskih obveznosti zatrjevala, tožeča stranka pa teh dejstev ni prerekala oz. ni zatrjevala nasprotnega. Na osnovi drugega odstavka 214. čl. ZPP - ki določa, da se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana - je zaključilo, da toženka matere ni dolžna preživljati. Ugotovitev, da mati toženke iz neopravičenih razlogov ni preživljala, je za pritožbeno sodišče danost, kajti odločitev je sprejeta v sporu majhne vrednosti, v katerem (tudi v pritožbeni fazi postopka) veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka. V sporu majhne vrednosti izdana sodba se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. čl. ZPP). Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ter relativne bistvene kršitve določb postopka iz 1. odstavka 339. čl. ZPP niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

10. Vendar pa pritožba pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje trditve iz toženkinih vlog o materinem neizpolnjevanju preživninskih obveznosti napačno povzelo (točka III.-2 pritožbe). Trditev, da mati zanjo ne bi skrbela iz neopravičenih razlogov, v toženkinih vlogah ni vsebovana. Tudi ni res, da pasivnost tožeče stranke omogoča domnevo, da je bila J. zgolj toženkina biološka mati in nič več. Ker gre za osebno razmerje med toženko in materjo, ki širšemu krogu ljudi ni poznano, je že tožničino vztrajanje, da je toženka mater dolžna preživljati, zadostna podlaga za to, da mora toženka, kolikor zatrjuje izjemo od dolžnosti preživljanja matere, le to dokazati. Pritožba pravilno opozarja, da sodišče toženkinega zaslišanja ni izvedlo, zato so še tista (pomanjkljiva) dejstva, ki jih je tožena stranka v zvezi z (ne)obstojem preživninske obveznosti zatrjevala, ostala nedokazana. Breme dokazovanja, da mati preživninske obveznosti do toženke iz neopravičenih razlogov ni izpolnjevala, je na toženi stranki. Ker je sodišče trditve obeh strank napačno povzelo oz. jim pripisalo vsebino, drugačno od zapisane, je storjena absolutna bistvena kršitev postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP. Ker ugotovitev, da je J. zgolj toženkina biološka mati, ni pojasnjena, so razlogi sodbe pomanjkljivi. Sodba je zato razveljavljena (354. čl. ZPP).

11. Zavrnitev zahtevka je sodišče prve stopnje utemeljilo tudi z dejstvom, da toženka ni imela možnosti izbrati načina materinega preživljanja. Sodišče prve stopnje to pojasnjuje kot toženkino neudeležbo pri odločitvi za način materine oskrbe (institucionalno varstvo) in izbiro institucije (nadstandardne in drage storitve), ki materi to varstvo nudi. Da bi bila J. socialno varstvena storitev nudena izven okvira institucionalnega varstva, ki se izvaja v skladu s predpisanim standardi in normativi v okviru mreže javne službe, v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo zatrjevano. Listine potrjujejo, da je bil postopek sprejema v intitucionalno varstvo izveden na podlagi 5. čl. Zakona o socialnem varstvu, ki zagotavlja, da se pravice do storitev uveljavljajo po načelih enake dostopnosti in proste izbire oblik za vse upravičence pod pogoji, ki jih določa zakon. V upravnih postopkih, v katerih je toženka uveljavljala oprostitev plačila ustanove, ki si jo je izbrala J., je zato podana ugotovitev, da zavezanci za preživljanje v takih primerih nimajo vpliva na izbiro ustanove institucionalnega varstva. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre za nadstandardno storitev, ki jo sodišče povzema iz trditev tožeče stranke, ni preverljiva, zato odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Da bi toženka želela materi zagotoviti preživljanje na drug način (npr. z lastno domačo oskrbo) toženka ni zatrjevala, pa tudi iz listin, ki izvirajo iz upravnega postopka, takih toženkinih interesov ni videti.

12. Tudi s stališčem, da je tožeča stranka svojo zahtevo postavila preuranjeno, pritožbeno sodišče ne soglaša, saj je upravičenko do institucionalnega varstva oskrbovala v obdobju od 1.5.2013 do 31.12.2013, terjatev pa v sodnem postopku uveljavljala 24.1.2014. Že na osnovi izvršljivih odločb Centra za socialno delo X. je jasno, da tožeča stranka od J. in njene hčerke A., ki sta se oskrbnino zavezali plačevati s pogodbo, oskrbnine ne bo mogla uveljaviti. Ker dokaze, ki jih v zakonsko predvidenih procesnih rokih ni mogoče predložiti, stranka lahko predloži tudi po izteku teh rokov (četrti odstavek 286. čl. ZPP), je tožeča stranka inštančne upravne odločbe predložila pravočasno. Predložila jih je z argumentacijo, ki novo dejstvo in dokaz pojasnjujeta, zato je - kljub temu, da je pred tem že vložila dve vlogi - ravnala zakonito.

13. V ponovljenem postopku naj sodišče dokazni postopek izvede skladno z gornjimi stališči in o zadevi ponovno odloči. 14. Odločitev o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 165. čl. ZPP. Sodnica posameznica odloča na podlagi petega odstavka 458. čl. ZPP.

Op. št. (1): Pravna podlaga za odločanje v upravnem postopku je 100. čl. Zakona o socialnem varstvu (ZSV), ki obravnava plačilo storitev socialnega varstva in ureja postopek uveljavljanja oprostitve teh plačil.