Jedro

Na obstoj ponovitvene nevarnosti je mogoče sklepati na podlagi kazenskih postopkov, ki so zoper obdolženca še v teku in s tem sodišče ne krši ustavno zagotovljene pravice domneve nedolžnosti.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega R.S. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Krškem je s sklepom z dne 22.5.2007 zoper obdolženega R.S. podaljšal pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 29.5.2007 zavrnilo zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno. Zoper obdolženca je vložena obtožnica zaradi kaznivih dejanj roparske tatvine po 1. odstavku 214. člena in lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ.

Zagovornik je zoper navedeni pravnomočni sklep pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da izpodbijana sklepa obeh sodišč razveljavi in pripor odpravi.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Po njegovem stališču po sodišču ugotovljene okoliščine kažejo na nevarnost, da bi obdolženec na prostosti ponavljal kazniva dejanja.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obdolžencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik navaja, da sta nižji sodišči kršili določbe ZKP glede pogojev za odreditev pripora, kar je vplivalo na zakonitost pravnomočnega sklepa. S tem uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP. Vložnik zahteve trdi, da pri obdolžencu ne obstoji ponovitvena nevarnost in ob sklicevanju na ustavno ureditev opozarja na restriktivno uporabo tega omejevalnega ukrepa. V nadaljevanju izpodbija zaključek pravnomočnega sklepa, da je obdolženec nagnjen k izvrševanju kaznivih dejanj ter opozarja, da se obtožni predlogi nanašajo na bagatelna kazniva dejanja z manjšo premoženjsko škodo in da očitek dejanj vrednosti 10.000 ali 20.000 SIT ne daje oporo za sklepanje glede ponovitvene nevarnosti pri obdolžencu. Sodišči ne bi smeli upoštevati obtožnih predlogov pri ugotavljanju tega pripornega razloga, ker v njih navedena dejanja niso dokazana in takšno postopanje sodišča pomeni kršitev ustavno zagotovljene pravice (domneve) nedolžnosti. Obdolženec je v pritožbi zatrjeval, da bi ga moralo prvostopenjsko sodišče pred odločitvijo o podaljšanju pripora zaslišati, pa tega ni storilo, višje sodišče pa na to trditev sploh ni odgovorilo. Zato je kršilo 22. in 25. člen Ustave Republike Slovenije.

Zakonski pogoji za odreditev pripora z opredeljeno vsebino sklepa so predpisani v določbah 201. in 202. člena ZKP, pravna podlaga za podaljšanje pripora po vloženi obtožnici pa v 272. členu istega zakona. Kot je razvidno iz sklepa izvenobravnavnega senata, je sodišče presojalo obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitani mu kaznivi dejanji in ugotovilo ter presodilo okoliščine, ki kažejo, da je pri obdolžencu podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti iz 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. S presojo sodišča prve stopnje je soglašalo tudi drugostopenjsko sodišče. Zato ni utemeljen očitek vložnika zahteve, da sta nižji sodišči kršili določbe ZKP, ki predpisujejo pogoje za podaljšanje pripora zoper obdolženca.

Pravnomočni sklep ugotovitev o nadaljnjem obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti opira na okoliščine, da je zoper obdolženca vloženih devet obtožnih predlogov zaradi kaznivih dejanj, povezanih s premoženjskimi delikti, večinoma kaznivih dejanj tatvin, da je obdolženec odvisnik od mamil, da je bil že obsojen za kaznivo dejanje po 1. odstavku 196. člena KZ, da je brez redne zaposlitve in brez premoženja in da je obravnavano kaznivo dejanje storjeno v času preizkusne dobe, ki se izteče 16.6.2007. Na podlagi teh okoliščin in ob upoštevanju teže kaznivih dejanj, posebej še kaznivega dejanja roparske tatvine iz 1. odstavka 214. člena KZ, sta nižji sodišči utemeljeno sklepali na realno nevarnost, da bo obdolženec ponovil kazniva dejanja, če bo na prostosti ter takšno odločitev utemeljili z razumnimi razlogi. Vložnik zahteve nima prav, da okoliščine, ki se nanaša na nedokončane kazenske postopke, ki tečejo zoper obdolženca, ni mogoče upoštevati pri ugotavljanju obdolženčeve ponovitvene nevarnosti. Sodišče zaključka o ponovitveni nevarnosti ni oprlo le na kazenske postopke, ki se vodijo zoper obdolženca, temveč tudi na druge že navedene okoliščine. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče (sodba I Ips 185/99 z dne 10.8.1999), da je na obstoj ponovitvene nevarnosti mogoče sklepati na podlagi kazenskih postopkov, ki so zoper obdolženca še v teku in da s tem sodišče ne "prejudicira" zadev oziroma krši ustavno zagotovljeno pravico domneve nedolžnosti.

Iz sklepa senata sodišča prve stopnje je razvidno, da je podaljšal pripor zoper obdolženca po določbi 2. odstavka 272. člena ZKP. Po tej določbi pa senat (6. odstavek 25. člena ZKP) po uradni dolžnosti preizkusi, ali so še dani razlogi za pripor, če je obdolženec v priporu in v obtožnici ni predlagano, naj se izpusti. V tako predpisanem procesnem položaju ni potrebno, da bi državni tožilec podal predlog za podaljšanje pripora. Glede na takšno ureditev je tudi razumljivo, da zakonodajalec ni predvidel posebnega naroka ali drugače omogočil tako zastopniku obtožbe kot tudi obrambi, da bi se izjavila v zvezi s tem preizkusom (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 163/99 z dne 19.7.1999). Sicer pa je zoper sklep, s katerim sodišče podaljša pripor po vloženi obtožnici, dovoljena pritožba, ki obdolžencu omogoča preizkus pravilnosti in zakonitosti takšne odločitve pred pritožbenim sodiščem. Zato tudi pomanjkljivost v obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje, na katero opozarja zahteva, ne pomeni bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki je vplivala na zakonitost pravnomočnega sklepa (2. odstavek 371. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obdolženega R.S. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).