Jedro

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje z odmero denarne odškodnine za prestane tožničine telesne bolečine in strah zaradi napada psa v skupni višini 700 EUR pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine iz 179. člena OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnica sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo plačilo odškodnine v višini 700 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku (za 700 EUR) je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožencu naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 278,44 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper zavrnilni del sodbe se iz razloga zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP) pritožuje tožnica. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti. V pritožbi povzema fizične bolečine in nevšečnosti v času zdravljenja, ki jih je utrpela zaradi napada toženčevega psa. Sklicujoč se na sodno prakso v primerljivih primerih meni, da bi za pretrpljeni strah in telesne bolečine morala uspeti s celotnim tožbenim zahtevkom. Poudarja, da je pes skočil na petletno tožnico in jo podrl na tla. V času napada se tako ni mogla braniti, zato je nedvomno utrpela strah za življenje. Čeprav je bil napad kratkotrajen, je doživela intenziven strah, ki jo je zaznamoval za vse življenje, strah pa je bil prisoten tudi ob zdravniških pregledih.

3. Pritožba je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Dejanske okoliščine primera, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, in ki v sporu majhne vrednosti ne morejo biti predmet pritožbenega izpodbijanja (prvi odstavek 458. člena ZPP), so sledeče: - do toženčevega psa, ki je ležal na podestu A. A., so otroci lahko prosto dostopali; pes ni bil privezan in ni imel nagobčnika; - toženčev pes je tožnico s tacami poškodoval po obrazu in nadlahti, pri čemer je utrpela raztrganino in odrgnino v predelu levega očesa; - tožnica je psov vajena (doma ima dva psa), po nesreči pa občuti strah pred psi, ki jih ne pozna.

6. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu. Drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljiva z njeno naravo in namenom; upošteva sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje z odmero denarne odškodnine za prestane tožničine telesne bolečine in strah v skupni višini 700 EUR pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine iz 179. člena OZ. Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z v sodni praksi prisojenimi odškodninami za lahko poškodbo (podobne lažje poškodbe obraza)(1), hkrati pa upoštevaje načelo individualizacije odškodnine v ustrezni meri upošteva individualne značilnosti konkretne oškodovanke, ki vplivajo na odmero nepremoženjske škode. Pritožba, ki takšno odmero izpodbija z navajanjem nekaterih drugih primerov iz sodne prakse, zato ni utemeljena. Gre namreč za težje primere(2), ki s konkretnim niso primerljivi. V vseh treh primerih je namreč pes oškodovanca ugriznil in ne zgolj zadel s taco, oškodovanci pa so poleg lažjih utrpeli tudi srednje hude bolečine in intenzivnejši strah (z napadi panike, pri enem od oškodovancev tudi v obliki post travmatskega stresnega sindroma).

7. Sodišče prve stopnje je tožnici iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem tako pravilno prisodilo odškodnino v višini 400,00 EUR. Izvedenec je namreč ocenil, da tožnica ni imela hudih oziroma srednje hudih bolečin, lahke bolečine pa so trajale sedem dni. Tudi neugodnosti med zdravljenjem niso bile hude. Pravilna je tudi odmera odškodnine za prestani strah v višini 300,00 EUR. Primarni in sekundarni strah sta bila namreč kratkotrajna in ob dejstvu, da se tožnica psov ni bala, tudi manj intenzivna. Napad psa pri tožnici ni pustil trajnih posledic, previdnost pri pristopu do tujih psov pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča predstavlja normalno reakcijo, ki tožnico lahko obvaruje pred poškodbami v prihodnje.

8. Pritožbeni razlogi tako niso podani, v sodbi pa tudi ni kršitev in napak, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem, delu potrdilo (353. člen ZPP).

9. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj primere II Ips 174/99, II Ips 374/99 in II Ips 705/1994. Op. št. (2): II Ips 263/2000, II Ips 33/97 in Cp 549/2012.