Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da dejanje, ko je obtoženec oškodovanki vzel torbico iz rok in jo odnesel, ni bilo storjeno na posebno predrzen način, pač pa le na predrzen način, in da je zato pravilna pravna opredelitev obtoženčevega ravnanja, to je, da je storil kaznivo dejanje tatvine po členu 211/1 KZ, ne pa kaznivo dejanje velike tatvine po členu 212/1 točka 3 KZ. Obtožencu so bile izrečene pravične kazenske sankcije.

Izrek

Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo v prvem delu spoznalo obtoženca za krivega, da je z dejanjem pod točko 1 storil kaznivo dejanje tatvine po členu 211/1 KZ, z dejanjem pod točko 2 pa kaznivo dejanje odvzema motornega vozila po členu 216/1 KZ. Za prvo dejanje mu je določilo kazen 5 mesecev zapora, za drugo dejanje pa kazen 4 mesece zapora, nato pa je obtožencu izreklo enotno kazen 7 mesecev zapora in v izrečeno kazen vštelo pripor od 15.9.1999 dalje.

V drugem delu pa je obtoženca po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje po členu 211/1 KZ.

Oškodovanca je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. V tretjem delu pa je po 1. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo zoper obtoženca, da naj bi storil kaznivo dejanje tatvine po členu 211/2 in 1 KZ. Odločilo je še o stroških kazenskega postopka.

Proti navedeni sodbi se je pritožila okrožna državna tožilka in sicer le zoper obsodilni del sodbe. Pritožila se je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji.

Predlagala je, da naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da naj obtoženca spozna za krivega kaznivega dejanja tatvine po členu 212/1 točka 3 KZ v zvezi z dejanjem pod točko 1, potem pa naj za vsako posamezno kaznivo dejanje določi višji zaporni kazni, nato pa naj izreče še višjo enotno zaporno kazen.

Višja državna tožilka je predlagala ugoditev pritožbi in tako odločitev, kot jo je predlagala okrožna državna tožilka.

Pritožba ni utemeljena.

V zvezi s kaznivim dejanjem na škodo N.Š. je bil obtoženi obtožen kaznivega dejanja velike tatvine po členu 212/1 točka 3 KZ, ker naj bi potem, ko je odprl prednja desna vrata avtomobila, oškodovanki iztrgal torbico, torej naj bi dejanje storil na posebno predrzen način. Sodišče prve stopnje pa je v izpodbijani sodbi utemeljeno ugotovilo, da je oškodovanka torbico na sedežu prijela, kot je izpovedala na glavni obravnavi, in da ji je obtoženec torbico vzel iz rok in odšel, ter da obtoženi ni tatvine storil na posebno predrzen način. Tak zaključek je utemeljilo s tem, da v konkretnem primeru ni bilo tistih posebnih okoliščin, da bi bilo dejanje mogoče pravno opredeliti kot tatvino, storjeno na posebno predrzen način. Obtoženec je namreč skozi odklenjena vrata, ki jih je odprl, začel govoriti z oškodovanko, nato pa je "prijel za torbico ter jo enostavno vzel".

Vzel jo ji je iz rok, ko jo je držala. Ni pa šlo za nobeno posebno silo ali za prerivanje in zato sodišče druge stopnje sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da obtoženec torbice ni iztrgal, ampak jo je le vzel oškodovanki iz rok in da zato ni šlo za posebno predrznost, ki bi presegala običajne metode in načine, uporabljene ob storitvi kaznivih dejanj. Seveda pa je šlo za predrzno ravnanje, ko je obtoženec vzel iz oškodovankinih rok torbico in z njo odšel. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in je tudi obtoženčevo dejanje pravilno pravno opredelilo kot kaznivo dejanje tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ. Zato so pritožbene navedbe okrožne državne tožilke, da naj bi bilo dejanje storjeno na posebno predrzen način, neutemeljene. Res je šlo za predrzno ravnanje, obtoženčevo ravnanje pa ni izrazito odstopalo od običajnega načina storitve kaznivega dejanja tatvine v takratnih razmerah, ko je oškodovanka torbico prijela, obtoženec pa ji jo je vzel. Državna tožilka se pritožuje tudi v zvezi z določenima kaznima za posamezni kaznivi dejanji in v zvezi z izrečeno enotno kaznijo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta bili obtožencu ob upoštevanju številnih okoliščin, ki vplivajo na odmero kazni, določeni pravični kazenski sankciji, izrečena pa je bila tudi primerna enotna kazen.

Taka kazenska sankcija je sorazmerna s težo kaznivih dejanj in stopnjo obtoženčeve krivde. Sodišče prve stopnje je dovolj upoštevalo obtoženčevo prejšnje življenje, to je prejšnje obsodbe zaradi premoženjskih deliktov. Upoštevalo pa je tudi, da sta oškodovanca dobila predmete vrnjene in da nimata več škode. Glede na navedeno je zato pritožba državne tožilke tudi v tistem delu, kjer se pritožuje zaradi izrečenih kazenskih sankcij, neutemeljena.

Sodišče druge stopnje je po uradni dolžnosti po 1. odstavku 383. člena preizkusilo sodbo še v zvezi s kršitvami materialnega in procesnega zakona, navedenimi v tej določbi. Ker takih kršitev ni ugotovilo, je pritožbo okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.