Jedro

Za obveščenost sodišča o svojem sedežu oziroma o naslovu, na katerega naj sodišče pošilja sodna pisanja, če se situacija med postopkom spremeni, je dolžna skrbeti stranka sama.

Postopek na podlagi tožbe, vložene po 129. členu ZPPSL je običajen pravdni postopek. Za njega veljajo vse določbe ZPP, samo odločba sodišča temelji na posebnih materialnopravnih določbah ZPPSL.

Procesna posebnost, na katero opozarja ZVZ, ki pa se pojavlja samo, če vlaga izpodbojno tožbo stečajni dolžnik, ne izključuje uporabe 2. odstavka 190. člena ZPP.

Izrek

1./ Revizija tožene stranke se zavrne kot neutemeljena.

2./ Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Tožeča stranka je vložila tožbo, s katero je zahtevala ugotovitev, da pravno dejanje prodaje nepremičnin toženi stranki s prodajno pogodbo z dne 29.11.1996 proti stečajni masi tožeče stranke nima pravnega učinka. Zahtevala je tudi vrnitev prodanih nepremičnin, oziroma podrejeno vrnitev v stečajno maso tožeče stranke tolarske protivrednosti zneska 434.567,59 DEM. Med postopkom pa je tožbo spremenila. Na podlagi trditve, da za prodajo ni bil izpolnjen pogoj iz 2. odstavka 44. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, je zahtevala od sodišča, naj ugotovi ničnost pogodbe z dne 29.11.1996 o prodaji nepremičnin toženi stranki in ji v posledici tega naloži njihovo vrnitev tožeči stranki, podrejeno pa vrnitev v stečajno maso tožeče stranke tolarske protivrednosti zneska 434.567,59 DEM.

Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo spremembo tožbe, s sodbo pa toženi stranki naložilo, da mora izročiti tožeči stranki v posest nepremičnine, ki so bile predmet prodajne pogodbe. Tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe je zavrnilo.

Sklep o dovolitvi spremembe tožbe in sodba sta postala pravnomočna.

Proti sklepu o dovolitvi spremembe tožbe in sodbi je Državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb postopka - nepravilne uporabe 2. odstavka 190. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in 15. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL), ter zmotne uporabe materialnega prava - nepravilne uporabe 129. člena ZPPSL in neuporabe 130. člena ter 1. odstavka, 2. točke 2. odstavka in 8. odstavka 137. člena ZPPSL. Predlaga razveljavitev sklepa in sodbe sodišča prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožena stranka pa je po pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje vložila predlog za obnovo postopka, katerega naj bi sodišče podrejeno obravnavalo tudi kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje. V njem je uveljavljala obnovitvena razloga iz 2. in 9. točke 421. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je predlog za obnovo postopka zavrnilo, podrejeno uveljavljani predlog za vrnitev v prejšnje stanje pa zavrglo. Pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Po prejemu sklepa pritožbenega sodišča je tožena stranka vložila revizijo. Z njo uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. in 2. odstavka 354. člena ZPP ter predlaga razveljavitev sklepov pritožbenega sodišča in sodišča prve stopnje.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena obema strankama, ki nanjo nista odgovorili, revizija pa Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Vloženi izredni pravni sredstvi nista utemeljeni.

Razlogi za zavrnitev revizije: V reviziji navaja tožena stranka, da izpodbija sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani. Tega označi tudi z njegovo opravilno številko, pri tem pa navede datum sklepa pritožbenega sodišča. Stranka lahko vloži revizijo samo proti pravnomočni odločbi, izdani na drugi stopnji (1. odstavek 182. člena in 4. odstavek 400. člena ZPP). Revizijsko sodišče je štelo, da je tožena stranka to storila, in sicer zato, ker je v označevanju odločbe, zoper katero vlaga revizijo, vendarle označila tudi sklep sodišča druge stopnje, in sicer z datumom izdaje.

V postopku za obnovo postopka obravnava sodišče samo obstoj razlogov za obnovo postopka, in sicer tistih, ki jih je stranka navedla v predlogu za obnovo postopka. Ta omejitev velja tudi za odločanje na revizijski stopnji. Zato je revizijsko sodišče pri preizkusu sklepa, s katerim je pritožbeno sodišče pravnomočno končalo postopek po predlogu za obnovo postopka, ob omejitvi iz 386. člena ZPP, omejeno samo na ugotavljanje, ali je v tem postopku prišlo do kakšne od kršitev določb pravdnega postopka, ki so po 385. členu ZPP lahko revizijski razlog, ali pa do zmotne uporabe materialnega prava. Ni pa v postopku za obnovo postopka mogoče uveljavljati razlogov, s katerimi bi morda bilo možno izpodbijati odločbo, s katero je bil končan postopek, katerega obnovo zahteva stranka.

V precejšnjem delu revizije uveljavlja tožena stranka razloge, ki bi jih lahko uveljavljala samo v postopku, v katerem je sodišče odločilo o tožbenem zahtevku (revizijsko sodišče se ne opredeljuje, ali bi z njimi uspela). Ti se procesnopravne in materialnopravne zakonitosti odločanja v postopku za obnovo postopka ne tičejo. Zato jih revizijsko sodišče pri odločanju o utemeljenosti revizije ni upoštevalo.

Do absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki jo uveljavlja tožena stranka, ni prišlo. Ta bi bila podana, če bi sodnica, ki je sodelovala pri odločanju pritožbenega sodišča, za katero tožena stranka meni, da bi morala biti izločena, odločala prav v tej zadevi že na prvi stopnji (glej: 5. točka 71. člena ZPP). To pa ni, kar izhaja iz uvoda sklepa sodišča prve stopnje, ki je bil vročen tudi toženi stranki.

Revizijsko sodišče se v celoti strinja z razlogi sodišč druge in prve stopnje, nanašajočimi se na uporabo določb 138. oziroma 145. člena ZPP v postopku o glavni stvari. V zvezi z revizijskimi navedbami pa še dodaja: Pooblaščenec tožene stranke mora v postopku, v katerem nastopa kot pooblačenec, navesti, kam naj mu sodišče dostavlja sodna pisanja. Sodišče ni dolžno iskati njegovega naslova v drugih zadevah, kjer morda tudi nastopa kot pooblaščenec. Določbe ZPP, ki urejajo odpravljanje nepopolnosti vlog, se nanašajo na vloge strank (106. do 109. člen ZPP). To pa pooblastilo ni (primerjaj: 1. odstavek 98. člena ZPP). Opustitev ravnanja po 91. členu ZPP v tem postopku ni bila kršitev določb pravdnega postopka. Tožena stranka je namreč imela tudi strokovno zastopanje - odvetnike. Tudi okoliščina, da je bil pravi naslov znan zakonitemu zastopniku in pooblaščencu tožeče stranke, na ugotovitev, da ni podan obnovitveni razlog iz 2. točke 421. člena ZPP, ne more vplivati. Tožena stranka je prejela tožbo in vabilo na glavno obravnavo na naslov, naveden v tožbi (ki je bil tudi v sodnem registru naveden kot sedež tožene stranke). Za obveščenost sodišča o svojem sedežu oziroma o naslovu, kam naj sodišče pošilja sodna pisanja, če se situacija med postopkom spremeni, pa je bila dolžna skrbeti tožena stranka sama. Ker tega ni storila, je sodišče ravnalo pravilno tako, kot je. Takšno ravnanje sodišča, ki je bilo v skladu z določbami ZPP, povzročila pa ga je tožena stranka sama, tožena stranka sedaj ne more uveljavljati kot obnovitveni razlog.

Preizkus izpodbijane odločbe, ki ga je revizijsko sodišče opravilo v okviru 386. člena ZPP, je pokazal, da je pritožbeno sodišče tako v postopku za obnovo postopka kot tudi v postopku za vrnitev v prejšnje stanje (v tem tožena stranka sploh ni povedala, kaj naj bi bilo z izpodbijano odločbo narobe), odločilo v skladu z zakonom. Zato je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Razlogi za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti: Zahteva za varstvo zakonitosti (ZVZ) meni, da posebnost postopka po 129. členu ZPPSL, glede na 15. člen ZPPSL, ki dovoljuje v stečajnem postopku samo smiselno uporabo določb ZPP, izključuje uporabo 2. odstavka 190. člena ZPP. S takšnim stališčem se sodišče ne strinja.

V 15.členu določa ZPPSL smiselno uporabo določb ZPP v stečajnih postopkih. Postopek na podlagi tožbe, vložene po 129. členu ZPP pa je običajen pravdni postopek, čeprav lahko pride do njega samo po začetku stečajnega postopka (ni nujno, da je stečajni dolžnik tudi stranka v postopku izpodbijanja pravnega dejanja). Za njega veljajo vse določbe ZPP, samo odločba sodišča temelji na posebnih materialnopravnih določbah ZPPSL. Procesna posebnost, na katero opozarja ZVZ, ki pa se pojavlja samo, če vlaga izpodbojno tožbo stečajni dolžnik, ne izključuje uporabe 2. odstavka 190 člena ZPP.

Tudi po začetku stečajnega postopka lahko oseba, zoper katero je sodišče začelo stečajni postopek, vlaga tožbe na vseh pravnih podlagah, na katerih jih je lahko že pred začetkom stečajnega postopka. Takšno možnost bi ji lahko vzel oziroma omejil samo zakon. Zakon tožeči stranki ni vzel niti omejil možnosti, da po začetku stečajnega postopka vloži takšno tožbo, kot jo je oblikovala s spremembo že vložene tožbe. Lahko bi jo vložila tudi poleg tožbe za izpodbijanje pravnih dejanj. Posledice uspelih tožb so različne. To pa ni ovira za takšno spremembo tožbe, kot jo je predlagala tožeča stranka, če je do nje prišlo v skladu z določbami ZPP.

Tožena stranka ni izrecno privolila v predlagano spremembo tožbe. Tudi se ni spustila v obravnavanje glavne stvari po spremenjeni tožbi. Zato je sodišče prve stopnje po 2. odstavku 190. člena ZPP moralo odločiti, ali spremembo tožbe dovoli. Podlaga odločitvi, ali spremembo tožbe dovoli, je samo presoja, ali je sprememba tožbe smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je, zato je spremembo tožbe lahko dovolilo tudi brez pristanka tožene stranke (2. odstavek 190. člena ZPP).

ZVZ ima prav, da so pravne posledice uspelega izpodbijanja pravnih dejanj različne od pravnih posledic uspelega uveljavljanja tožbenega zahtevka po spremenjeni tožbi. Uspeh tožbe oziroma spremenjene tožbe pa je negotov do izčrpanja vseh pravnih sredstev, oziroma do poteka rokov za njihovo vložitev. Zato ocene, ali je sprememba tožbe smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama spora, ni mogoče graditi na primerjavi možnih bodočih končnih učinkov sodbe po nespremenjeni oziroma po spremenjeni tožbi. Glede na to, upoštevajoč tudi možnost vložitve tožbe na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe poleg že vložene izpodbojne tožbe, ni mogoče pritrditi ZVZ, da sprememba tožbe ni bila smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama.

Čim ni mogoče pritrditi ZVZ, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo 2. odstavek 190. člena ZPP, tudi ni mogoče slediti njenemu uveljavljanju zmotne uporabe določb ZPPSL. To pa zato, ker ne urejajo pravnih razmerij po spremenjeni tožbi. Zato je sodišče o ZVZ odločilo tako, kot to izhaja iz izreka te odločbe.