Jedro

Smrt stranke med visečnostjo pravde privede do procesnega nasledstva, ki je odvisno od univerzalnega nasledstva po materialnem pravu.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je prvo sodišče pravdni postopek prekinilo z 4.11.2010. Dediče (V. F., B. F., Z. F. in A. F.) pokojnega toženca in tožnika po nasprotni tožbi je povabilo, da prevzamejo ta pravdni postopek kot pravni nasledniki toženca. Odločilo je še, da se pravdni postopek, ki je bil zoper toženca prekinjen, z 11.1.2011 nadaljuje z njegovimi zakonitimi dediči (V. F., B. F., Z. F. in A. F.).

V pravočasnih pritožbah zoper gornji sklep se dediča V. F. in B. F. pritožujeta iz razlogov, „ker je sodišče napačno uporabilo veljavne predpise, napačno ugotovilo dejansko stanje ter storilo kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)“. Predlagata razveljavitev sklepa. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sprva velja pojasniti, da se po prvem odstavku 205. člena ZPP postopek vedno prekine po uradni dolžnosti, če stranka, ki nima pooblaščenca, umre. Materialnopravno izhodišče presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, s katerimi se pritožbi protivita nadaljevanju postopka z dediči, je v prvem odstavku 208. člena ZPP, po katerem se postopek, ki je bil prekinjen zaradi smrti stranke, nadaljuje, ko sodišče na predlog stranke ali po uradni dolžnosti naslednike stranke povabi, da prevzamejo prekinjeno pravdo.

Smrt stranke med visečnostjo pravde privede do procesnega nasledstva, ki je odvisno od univerzalnega nasledstva po materialnem pravu. Zapuščina preide na dediče po samem zakonu (132. člen Zakona o dedovanju), in ne s sklepom o dedovanju. Ta je le deklaratorne narave. Ker je dedovanje podlaga za dedičev vstop v zapustnikov položaj tako glede pravic kot glede obveznosti, pravdno sodišče lahko samo reši predhodno vprašanje glede okoliščin nasledstva, torej kdo so zapustnikovi dediči (13. člen ZPP). Stališče pritožbe, da bi moralo pravdno sodišče čakati, da bi zapuščinsko sodišče pravnomočno odločilo, kdo so dediči, zato ni pravilno. Ker tisti, ki je zapustnikov dedič, podeduje vse, kar je bilo zapustnikovo, pritožnika ne moreta uspeti niti z navedbami, da še ni znana vrednost zapuščine, ter da dediči odgovarjajo za zapustnikove dolgove le do višine vrednosti svojega dednega deleža. Konkretne trditve v smeri, da bi bil dolg večji od višine vrednosti podedovanega premoženja, namreč ne podajata. Okoliščina, da se pritožnika lahko še do konca zapuščinske obravnave odpovesta dedovanju, pa prav tako nima vpliva na pravilnost izpodbijane rešitve vprašanja okoliščin nasledstva, saj prvostopne ugotovitve, da sta dediča, ne izpodbijata.

Ker tako niso podani razlogi, iz katerih se sklep izpodbija, in tudi ne kakšen od razlogov, na katere mora pritožbeno sodišče paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo potrebno pritožbi, ki sta se zato izkazali za neutemeljeni, zavrniti in sklep sodišča prve stopnje potrditi (2. točka 365. člena, prvi odstavek 366. člena in 353. člen ZPP).