Jedro

Vpis društva v register društev (ali v drug register) je konstitutivne narave za pridobitev lastnosti civilnopravne osebe, zato je možno dokazovati pravno nasledstvo le z ustreznimi vpisi. Sodišče pri presoji dokazov ni vezano na nobena dokazna pravila, ki bi narekovala, kakšna dokazna moč gre posameznemu dokazilu, na kar opozarja tožeča stranka v pritožbi. Vendar pa samo dejstvo, ki je sporno, opredeljuje, s katerimi dokazili ga je mogoče dokazati. Podpis notarske izjave, ki ga overi notar in na katerega se sklicuje tožeča stranka, je le potrditev, da so določene osebe podpisale listino, ne pa tudi, da je to, kar so izjavili, resnično. Prav tako tudi pravnega nasledstva za pravne osebe, ki morajo biti vpisane v določen register, ni mogoče dokazovati s pričami. Podlaga za odločanje v obravnavani zadevi so bile torej listine, ki so bile pridobljene v upravnem postopku in je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da na tej podlagi ni mogoče sprejeti sklepa, da je tožeča stranka pravni naslednik.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 25.5.2004, s katero je bila zavrnjena njena pritožba proti odločbi Upravne enote Maribor z dne 10.5.2004. Prvostopni organ je s to odločbo zavrnil zahtevo tožeče stranke za denacionalizacijo nepremičnin parc. št. 15 - travnik, parc. 16 - stavba in dvorišče, ki so vpisane v vl. št.... k.o.... Zahteva za denacionalizacijo je bila zavrnjena, ker tožeča stranka ni izkazala pravnega nasledstva po S. društvu M. II - P., na katerega je bila vpisana lastninska pravica na zahtevanih nepremičninah v času podržavljenja.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi tožene stranke in prvostopnega organa ter razlogom, s katerimi je bila ta odločitev utemeljena. Tudi po presoji sodišča prve stopnje tožeča stranka ni izkazala pravnega nasledstva po S. društvu M. II - P. in je bila zato njena zahteva za denacionalizacijo premoženja tega društva utemeljeno zavrnjena.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po določbah Zakona o upravnem sporu (ZUS).

Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbo 2. odstavka 50. člena ZUS, ker je o zadevi odločilo na nejavni seji, čeprav je tožeča stranka predlagala odločanje na glavni obravnavi in zaradi spornosti dejanskega stanja predlagala zaslišanje prič. Izpodbijana sodba ne vsebuje nobenih razlogov, s katerimi bi sodišče utemeljilo opustitev glavne obravnave.

Ravnanju upravnih organov in Pokrajinskega arhiva v M. je pripisati, da tožeča stranka ni mogla priti do pomembne in za dokazni postopek relevantne dokumentacije, s katero bi lahko dokazovala pravno nasledstvo po S. društvu M. II - P. Delavci Pokrajinskega arhiva v M. niso opravili tega kar bi morali. Sodišče zato v razlogih izpodbijane sodbe neutemeljeno ščiti tako ravnanje. Tožeča stranka je pravno nasledstvo dokazala z 31 notarsko overjenimi izjavami članov nekdanjega S. društva M. II - P. Temu dokazu sodišče neutemeljeno ne priznava nobene teže in pri tem pozablja, da so vsi dokazi "enakopravni" in ni mogoče omejevati možnosti dokazovanja pravnega nasledstva zgolj z listinami, zlasti v primerih, ko listine ne obstajajo. Z zaslišanjem pooblaščene predstavnice društva in nekaterih članov nekdanjega društva, ki so notarsko overjali svoje izjave, bi se podrobno razjasnile tiste okoliščine, ki niso bile razčiščene in so pomembne za odločitev v tej denacionalizacijski zadevi. Tožeča stranka je prepričana, da bi po izvedenem dokaznem postopku in po pridobitvi dodatne dokumentacije izkazala pravno nasledstvo po S. društvu Maribor II - P., ter dokazala, da so ji bile sporne nepremičnine dejansko podržavljene. Tožena stranka ni ocenjevala vseh pritožbenih razlogov, temu pa je sledilo tudi sodišče in ji je bila zato kršena ustavna pravica in 22. člena Ustave RS, saj sodišče pomanjkljivosti izpodbijane odločbe ni odpravilo.

Na pritožbo je odgovorila stranka z interesom Športna unija Slovenije, ki prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu ( Uradni list RS, št. 105/2006 - ZUS-1), ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da je potrebno pritožbo tožeče stranke obravnavati kot pritožbo po ZUS-1. Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba pravilna ter vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so pomembna za odločitev. Pravilno je stališče, da bi morala tožeča stranka izkazati statutarno pravno kontinuiteto s kontinuirano navedbo vseh pravnih prednikov, kar se lahko ugotavlja le na podlagi vpisov v sodni register oziroma, ker gre za civilno pravno osebo in društvo v ustreznih registrih oziroma evidencah pri upravnih organih. V zvezi s pravnim nasledstvom pravnih oseb kot upravičencev do denacionalizacije je Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi, št. U- I- 225/96 z dne 15. 1. 1998 (Uradni list RS, št. 13/98), navedlo, da mora biti izpolnjen pogoj pravne kontinuitete pravne osebe od trenutka podržavljenja do vračila premoženja, ki se ugotavlja na podlagi vpisov v (sodni)o oziroma drug ustrezni register. Ker so društva pravne osebe, ustanovljene v skladu s predpisi o društvih, se njihovo pravno nasledstvo v postopkih denacionalizacije presoja na podlagi veljavnih statusnih pravil za te subjekte. Glede na to, da se lastnost pravne osebe določa z njenim statusnim opredeljevanjem, po stališču Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ki ga je zavzelo v cit. odločbi, zato ni mogoče trditi, da gre za pravno nasledstvo pravnih oseb tudi če bi bile naslednice istega premoženja. Zato, tudi če bi bila tožeča stranka naslednica premoženja bivšega S. društva M. II - P. in bi imela iste cilje in opravljala iste naloge kot bivše društvo, v statusnem smislu ni njegova pravna naslednica. Vpis društva v register društev (ali v drug register) je konstitutivne narave za pridobitev lastnosti civilnopravne osebe, zato je možno dokazovati pravno nasledstvo le z ustreznimi vpisi. Sodišče pri presoji dokazov res ni vezano na nobena dokazna pravila, ki bi narekovala, kakšna dokazna moč gre posameznemu dokazilu, na kar opozarja tožeča stranka v pritožbi. Vendar pa samo dejstvo, ki je sporno, opredeljuje, s katerimi dokazili ga je mogoče dokazati. Podpis notarske izjave, ki ga overi notar in na katerega se sklicuje tožeča stranka je le potrditev, da so določene osebe podpisale listino, ne pa tudi, da je to kar so izjavili resnično. Prav tako tudi pravnega nasledstva za pravne osebe, ki morajo biti vpisane v določen register, ni mogoče dokazovati s pričami. Podlaga za odločanje v obravnavani zadevi so bile torej listine, ki so bile pridobljene v upravnem postopku in je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da na tej podlagi ni mogoče sprejeti sklepa, da je tožeča stranka pravni naslednik S. društva M. II - P. in zato tudi ni upravičenec do denacionalizacije v smislu 9.a člena ZDen.

Ker je sodišče odločilo na seji, čeprav te odločitve ni obrazložilo, s tem ni bistveno kršilo določbe 2. odstavka 50. člena ZUS. Za odločitev niso bili pomembni dokazi, ki jih je v tožbi predlagala tožeča stranka (zaslišanje prič in predstavnika tožeče stranke) in opustitev glavne obravnave ni vplivala na odločitev.

Glede opustitve sodelovalne dolžnosti upravnih organov s Pokrajinskim arhivom M. je sodišče prve stopnje pravilno odgovorilo na tožbene ugovore in se tem razlogom pritožbeno sodišče v celoti pridružuje. Te ugovore ponavlja tožeča stranka tudi v pritožbi, vendar po presoji pritožbenega sodišča ne morejo vplivati na drugačno odločitev.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo (76. člen ZUS-1)