Jedro

Tožnikov predlog za obnovo postopka je bil vložen po preteku roka treh let od dokončnosti gradbenega dovoljenja, zato je prvostopenjski organ postopal skladno z določbami ZUP, ko je predlog z izpodbijanim sklepom zavrgel.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota Sežana je s sklepom, št. 351-64/2018-4 z dne 13. 3. 2018 (v nadaljevanju: prvostopenjski ali izpodbijani sklep), zavrgla tožnikov predlog za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja, št. 351-195/2013-16 z dne 2. 4. 2014, in sklenila še, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik 14. 2. 2018 vložil predlog za obnovo postopka, v katerem je Upravna enota Sežana izdala zgoraj navedeno (v nadaljevanju: predmetno) gradbeno dovoljenje za gradnjo komunalne opreme "UN US 12 - VAS in PUP - VAS" v Sežani. V predlogu je navedel, da je lastnik parcele št. 6850 k.o A. in da sta na njej na podlagi predmetnega gradbenega dovoljenja postavljena kanalizacija in vodovodni jašek, kar je bilo izvedeno brez tožnikovega dovoljenja in navkljub opozorilom izvajalcu, investitorju in gradbenemu inšpektorju. Iz izvedeniškega poročila cenilca in izvedenca gradbene stroke B.B. z dne 3. 5. 2017, ki ga prilaga, med drugim izhaja, da tožnik ni bil pozvan v postopek pridobitve gradbenega dovoljenja za izvajanje del ob njegovi hiši in na njegovem zemljišču, s čimer se tožnik ne strinja in takšnega posega ne dovoljuje ter zato zahteva, da se ga upošteva kot stranko v postopku. Glede na navedeno je prvostopenjski organ štel, da tožnik zahteva obnovo postopka kot oseba, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ji ta možnost ni bila dana, torej iz razloga po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Prvostopenjski organ citira še določbe 5. točke prvega odstavka in četrtega odstavka 263. člena ZUP (po katerem se po preteku treh let od dokončnosti odločbe obnova ne more več predlagati in tudi ne uvesti po uradni dolžnosti), 265. člena, drugega odstavka 266. člena ter prvega in drugega odstavka 267. člena ZUP. Ugotavlja, da je predmetno gradbeno dovoljenje postalo dokončno in pravnomočno 7. 4. 2014, tožnik pa je predlog za obnovo postopka podal 14. 2. 2018, ko je od dokončnosti gradbenega dovoljenja poteklo že več kot tri leta, kar pomeni, da je zamudil zakonsko določeni triletni absolutni rok. Predlog za obnovo postopka torej ni pravočasen in ga je zato prvostopenjski organ s sklepom zavrgel. Ker tožnik s predlogom ni uspel, gredo stroški postopka v njegovo breme (prvi odstavek 114. člena ZUP).

3. Tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep je Ministrstvo za okolje in prostor zavrnilo z odločbo, št. 35108-79/2018/2 z dne 9. 5. 2018 (v nadaljevanju: drugostopenjska odločba), ter v njenem izreku še navedlo, da stroškov postopka ni. Drugostopenjski organ povzame vsebino pritožbe in zaključi, da ni utemeljena. Pojasni, da je odločba, št. 351-195/2013-16 z dne 2. 4. 2014, s katero je prvostopenjski organ Občini Sežana kot investitorju izdal gradbeno dovoljenje za gradnjo komunalne opreme na tam navedenih zemljiščih, postala 7. 4. 2014 pravnomočna. Tožnik je vložil predlog za obnovo s predmetnim gradbenim dovoljenjem končanega postopka in za svoje navedbe priložil izvedeniško poročilo z dne 3. 5. 2017. Predlog je prvostopenjski organ pravilno obravnaval po 9. točki 260. člena ZUP. Tudi drugostopenjski organ citira relevantne določbe ZUP ter dodaja, da se po petem odstavku 263. člena ZUP izjemoma lahko predlaga oziroma začne obnova tudi po preteku treh let od dokončnosti odločbe, vendar samo iz razlogov po 2., 3. in 4. točki 260. člena tega zakona, česar pa tožnik v pritožbi niti ne trdi. Glede na navedeno je prvostopenjski sklep pravilen in zakonit, saj je triletni rok iz četrtega odstavka 263. člena ZUP potekel 7. 4. 2017. Ker je bilo treba predlog že iz formalnih razlogov zavreči, ni pravne podlage, da bi organ vsebinsko obravnaval ugovore, ki se nanašajo na izdajo gradbenega dovoljenja.

4. Glede na vsebino pritožbe namreč drugostopenjski organ ugotavlja, da tožnik ni izkazal, da je že predhodno (ustno) vložil pritožbo zoper gradbeno dovoljenje oziroma predlog za obnovo postopka. Spisi zadeve izkazujejo le, da je tožnik 1. 7. 2016 zahteval vpogled v zadevo gradbenega dovoljenja zaradi nastale škode na njegovi nepremičnini, kar izhaja iz zapisnika, ki ga je lastnoročno podpisal. Ni pa iz navedenega zapisnika razvidno, da bi vložil bodisi pritožbo bodisi predlog za obnovo postopka, končanega z izdajo navedenega gradbenega dovoljenja. Da bi o svojih kasnejših aktivnostih pri prvostopenjskem organu prejel kak (drug) zapisnik, tožnik ne navaja. Dejstvo, da je bil po vpogledu v zadevo kdaj kasneje pri prvostopenjskem organu, samo po sebi ne pomeni, da je bil vložen predlog za obnovo postopka. Morebitni napačni pravni nasveti uradnih oseb ne morejo biti predmet tega postopka. Kolikor pa tožnik podaja očitke, da je bilo ob gradnji objekta iz gradbenega dovoljenja poseženo v njegovo lastninsko pravico, drugostopenjski organ pojasnjuje, da je izvajanje gradnje mimo pogojev iz gradbenega dovoljenja v pristojnosti ukrepanja gradbene inšpekcije ter da tožnik v obravnavanem postopku ne more uspeti s civilnopravnimi ugovori, ki se nanašajo na posege v njegovo nepremičnino, saj ima v primeru takšnih posegov oziroma povzročene škode zagotovljeno varstvo v civilnem sodnem in ne v upravnem postopku.

5. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in je zato vložil tožbo, kot je v njej uvodoma navedel, zaradi upravnega spora zoper prvostopenjski sklep in drugostopenjsko odločbo. V tožbi pojasnjuje, da je lastnik hiše na parceli št. 6850 k.o. A.. Gradbeno dovoljenje z dne 2. 4. 2014 med drugim predvideva gradnjo na parceli št. 6095/108 k.o. A., kar je v naravi cesta, ki meji na omenjeno tožnikovo parcelo, na celotni površini katere je zgrajena njegova hiša. Upravna enota Sežana je bila tožnika po zakonu dolžna vključiti v postopek pridobivanja gradbenega dovoljenja pred izdajo le-tega. Storjeno je bilo kaznivo dejanje namenskega neupoštevanja zakonskih obvez Republike Slovenije. To navaja tudi cenilec in izvedenec gradbene stroke v izvedeniškem poročilu z dne 3. 5. 2017. Tožnik poudarja, da mu je bila kršena ustavna pravica, in se pri tem sklicuje na načelo zaslišanja stranke iz prvega odstavka 9. člena ZUP ter na razloge za pritožbo iz prvega odstavka 237. člena ZUP, pri čemer izpostavlja, da se po 3. točki drugega odstavka tega člena za bistveno kršitev pravil upravnega postopka v vsakem primeru šteje, če stranki ali stranskemu udeležencu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Nadalje citira določbe 42. člena ZUP (o tem, kdo je stranka v upravnem postopku), 43. člena ZUP (po katerem se ima pravico udeleževati postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes, to je stranski udeleženec, ki ima v postopku enake pravice in dolžnosti kot stranka, če zakon ne določa drugače) ter 44. člena ZUP (po katerem mora organ ves čas med postopkom po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba). Ta člen je celo napisan v predmetnem gradbenem dovoljenju, ni pa bil v postopku izvršen z vsemi upravičenimi udeleženci, ampak le s privilegiranimi (eden od njih je C.C.). Ker Upravna enota Sežana ni izpolnila zakonskih obvez, je namensko, nestrokovno in v tožnikovo škodo kršila zakon Republike Slovenije. Kljub strokovnemu znanju svetovalcev in vodje Uprave enote je prišlo do izdaje gradbenega dovoljenja na zavestno neustaven in nelegalen način, v nasprotju z gradbenim zakonom in ZUP, s čimer so bile namenoma oziroma naklepno kršene tožnikove ustavne pravice. To kaznivo dejanje poneverjanja in sprenevedanja strokovnih služb glede veljavnega gradbenega zakona in ZUP je treba ustaviti in vzpostaviti pravni red, v katerem bodo vsi pred zakonom enaki in občina ne bo imela privilegijev. Kot dokaz tožnik tožbi poleg prvostopenjskega sklepa in drugostopenjske odločbe prilaga redni izpis iz zemljiške knjige za parcelo št. 6850 k.o. A., dele gradbenega dovoljenja z dne 2. 4. 2014, izvedeniško poročilo cenilca in izvedenca gradbene stroke B.B. z dne 3. 5. 2017, predlaga tudi svoje zaslišanje. Sodišču predlaga, da po glavni obravnavi in izvedbi predlaganih dokazov razsodi, da se obnovi postopek izdaje gradbenega dovoljenja z dne 2. 4. 2014 v skladu z veljavnimi zakoni in tožniku omogoči ustavno pravico do udeležbe v omenjenem postopku.

6. Toženka - v tem upravnem sporu je to po zakonu (peti odstavek 17. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1) Republika Slovenija, ki jo zastopa Ministrstvo za okolje in prostor - je sodišču predložila spise, ki se nanašajo na zadevo, odgovora na tožbo pa ni podala.

K I. točki izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Kot izhaja iz vsebine tožbe, je tožnik sprožil upravni spor, ker se ne strinja z odločitvijo, da se njegov predlog za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja, št. 351-195/2013-16 z dne 2. 4. 2014, zavrže (in da posledično sam trpi svoje stroške postopka), torej z odločitvijo, ki je bila sprejeta že s prvostopenjskim sklepom, medtem ko je bila z drugostopenjsko odločbo zgolj zavrnjena pritožba zoper prvostopenjsko odločitev. V takšnem primeru je prvostopenjski sklep tisti akt, ki se po določbah ZUS-1 (2. člen in drugi odstavek 5. člena) izpodbija v upravnem sporu, pri čemer pa se ob presoji njegove pravilnosti in zakonitosti upoštevajo oziroma preverijo tudi razlogi, ki jih je v svoji odločbi navedel drugostopenjski organ. V tem smislu je sodišče obravnavalo tudi tožnikovo tožbo v tem upravnem sporu.

9. Po presoji sodišča je prvostopenjski sklep, ki je bil, kot rečeno, potrjen z drugostopenjsko odločbo, pravilen in zakonit. Že prvostopenjski organ je v obrazložitvi sklepa navedel za odločitev bistvene razloge, drugostopenjski organ pa jih je dodatno argumentiral, ko se je opredelil do tožnikovih pritožbenih navedb. Sodišče razlogom prvo- in drugostopenjskega organa sledi ter se nanje na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje. Glede na tožbene ugovore pa dodaja:

10. Na podlagi 260. člena ZUP se postopek, končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (torej z odločbo, dokončno v upravnem postopku), obnovi, če je podan kateri izmed v nadaljevanju tega člena taksativno navedenih obnovitvenih razlogov. Tako se po določbi 9. točke 260. člena ZUP postopek obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena, ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Po 2. točki 260. člena ZUP se postopek obnovi, če je bila odločba izdana na podlagi ponarejene listine ali krive izpovedbe priče ali izvedenca ali kot posledica kakšnega dejanja, ki je kaznivo po kazenskem zakonu; po 3. točki tega člena se postopek obnovi, če temelji odločba na sodbi, pa je sodba pravnomočno spremenjena, razveljavljena ali odpravljena; po 4. točki istega člena pa, če se odločba organa, ki je vodil postopek, opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil. ZUP v prvem odstavku 263. člena določa enomesečni subjektivni rok, v katerem lahko stranka predlaga obnovo postopka, in za vsakega od obnovitvenih razlogov predpisuje, od kdaj teče ta rok. V četrtem odstavku 263. člena ZUP pa je nato določeno, da se po preteku treh let od dokončnosti odločbe obnova ne more več predlagati in tudi ne uvesti po uradni dolžnosti. Pri tem gre za objektivni rok, ki velja tako za stranko, kot za sam organ. Izjemoma se v skladu s petim odstavkom 263. člena ZUP obnova lahko predlaga oziroma začne tudi po preteku treh let, vendar samo iz razlogov, ki so navedeni v 2. , 3. in 4. točki 260. člena tega zakona. Kot predpisuje 265. člen ZUP, mora stranka že v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog, in okoliščine, da je bil predlog podan v zakonskem roku. O predlogu za obnovo postopka odloča tisti organ, ki je izdal odločbo, na katero se predlog za obnovo nanaša (drugi odstavek 266. člena ZUP). Ko organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo, prejme predlog, mora preizkusiti, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana (prvi odstavek 267. člena ZUP). Če navedeni pogoji niso izpolnjeni, mora pristojni organ na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP predlog s sklepom zavreči. 11. Prvostopenjski organ je glede na vsebino tožnikovega predloga, ki je ustrezno povzeta v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, in priloženo izvedeniško poročilo pravilno zaključil, da tožnik v predlogu uveljavlja, da mu v postopku izdaje gradbenega dovoljenja z dne 2. 4. 2014 v nasprotju z zakonom ni bila dana možnost udeležbe, in da se torej sklicuje na obnovitveni razlog iz 9. točke 260. člena ZUP. Obenem je skladno s podatki upravnih spisov ugotovil, da je bil zadevni predlog za obnovo postopka vložen 14. 2. 2018, te ugotovitve tožnik ne prereka. Ugotovil je tudi, da je predmetno gradbeno dovoljenje postalo dokončno in pravnomočno 7. 4. 2014, česar tožnik prav tako ne prereka. V tej zvezi sodišče pripominja, da je gradbeno dovoljenje, ki se nahaja v spisu, opremljeno s potrdilom o pravnomočnosti, iz katerega je razvidno, da je postalo pravnomočno dne 7. 4. 2014, kar glede na določbe 224. do 225. člena ZUP pomeni, da je najkasneje navedenega dne bilo tudi dokončno. Navedeno utemeljuje zaključek, da je bil tožnikov predlog za obnovo postopka vložen po preteku zakonsko določenega roka treh let od dokončnosti gradbenega dovoljenja, kar pomeni, da je prvostopenjski organ postopal skladno s predhodno citiranimi določbami ZUP, ko je predlog z izpodbijanim sklepom zavrgel, ne da bi se pri tem vsebinsko opredeljeval do tožnikovih navedb v predlogu in priloženem izvedeniškem poročilu. Če namreč predlog za obnovo postopka ni pravočasen, ga glede na določbe ZUP ni mogoče vsebinsko obravnavati. Drugostopenjski organ je tudi obrazložil, da in zakaj ni izkazano, da bi tožnik pritožbo oziroma predlog za obnovo postopka, v katerem je bilo izdano predmetno gradbeno dovoljenje, vložil že pred 14. 2. 2018. Drugostopenjskim razlogom, ki so povzeti v 4. točki te obrazložitve, sodišče v celoti sledi in jih zato ne ponavlja.

12. Tožnik (šele) v tožbi navaja, da je bilo, ker mu v nasprotju z zakonom, drugače kot npr. C.C., ni bila dana možnosti udeležbe v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, s strani Upravne enote Sežana oziroma njenih uslužbencev storjeno kaznivo dejanje. Kolikor tožnik to zatrjuje z namenom uveljavljati obnovitveni razlog iz 2. točke 260. člena ZUP, v primeru katerega se obnova postopka lahko predlaga tudi po preteku treh let od dokončnosti odločbe, je treba povedati, da tožnik okoliščin, s katerimi bi lahko verjetno utemeljil obstoj tega razloga, v predmetnem predlogu za obnovo postopka ni navedel in s priloženim izvedeniškim poročilom tudi ne izkazal. Pri tem je namreč treba upoštevati, da, kot izhaja tudi iz stališč pravne teorije1 in sodne prakse2, obnovitvenega razloga obstoja kaznivega dejanja po 2. točki 260. člena ZUP ne more ugotavljati sam upravni organ, temveč se ga lahko dokazuje samo s pravnomočno kazensko sodbo sodišča - da bi bila takšna sodba izdana, pa tožnik niti ne zatrjuje. Tožbene navedbe, ki se nanašajo na očitane kršitve določb zakona in ustavnih pravic tožnika, ker slednjemu ni bila dana možnost udeležbe v postopku izdaje predmetnega gradbenega dovoljenja, pa bi bilo mogoče vsebinsko obravnavati le, če bi bile izpolnjene formalne predpostavke, ki jih za vsebinsko obravnavanje predloga za obnovo postopka predpisuje ZUP, med drugim torej le, če bi bil predmetni predlog za obnovo postopka pravočasen.

13. Sklepno sodišče pripominja, da je tožnik z vlogo zahteval tudi obnovo postopka izdaje uporabnega dovoljenja, št. 351-235/2015, o čemer v obravnavanem upravnem postopku ni bilo odločeno, vendar pa tožnik sprejete odločitve iz tega razloga s tožbo ne izpodbija. Lahko pa še vedno od pristojnega upravnega organa zahteva, naj s posebnim sklepom odloči (tudi) o tem.

14. Glede na vse navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

15. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave in izvajanja dokazov. V tem upravnem sporu gre za presojo procesne odločitve, ki temelji na spisih zadeve. Tistih ugotovitev upravnega postopka, ki so glede na obrazložena stališča bistvene za odločitev, tožnik v tožbi ni prerekal, vsekakor ne dovolj konkretizirano (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). V tožbi tudi ni navedel novih dejstev ali novih dokazov, ki bi jih sodišče lahko upoštevalo oziroma ki bi bili pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Da je tožnik lastnik nepremičnine s parc. št. 6850 k.o. A., namreč ni sporno, vendar za odločitev o predlogu za obnovo postopka, ker je bil ta že iz formalnih razlogov, to je kot prepozen zavržen, ni bistveno, zato predloženi izpisek iz zemljiške knjige na odločitev ne vplivati. Iz obrazložitve sodbe je tudi razvidno, zakaj navedbe tožnika, da mu ni bila dana možnost sodelovanja v postopku izdaje gradbenega dovoljenja z dne 2. 4. 2014, in s tem povezano sklicevanje na posamezne dele gradbenega dovoljenja s priloženo skico ter izvedeniško poročilo z dne 3. 5. 2017, ne morejo pripeljati do drugačne odločitve: ker je bilo treba predlog za obnovo postopka zavreči kot prepozen, z zakonom predpisani pogoji za vsebinsko presojo teh ugovorov in izvajanje z njimi povezanih dokazov niso izpolnjeni. Iz 12. točke te obrazložitve je tudi razvidno, zakaj na odločitev ne more vplivati tožnikovo sklicevanje, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Dokazni predlog za svoje zaslišanje je tožnik podal šele v tožbi, ne da bi upravičil, zakaj tega ne bi mogel storiti že v upravnem postopku, kar pomeni, da gre za nedopustno tožbeno novoto v smislu 52. člena ZUS-1; poleg tega v tožbi ni pojasnjeno, katera za odločitev pomembna konkretna dejstva naj bi se tako ugotavljala, kar pomeni, da ta dokazni predlog tudi ni substanciran.

1 Glej E. Kerševan, V. Androjna: Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, 2., spremenjena in dopolnjena izdaja, IUS SOFTWARE, GV Založba, Ljubljana 2017, str. 434; kot tudi: J. Breznik, Z. Štucin, J. Marflak: Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 787. 2 Prim. sodbe Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 1388/2002, I Up 75/2003, X Ips 1642/2006 in X Ips 115/2003.