Jedro

Pritožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje na izpoved priče ni imel nobenih pripomb. Pritožbi pa prilaga fotokopijo listine oz. izjave, ki naj bi izpodbila dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedjo te priče. Takšna listina predstavlja nov dokaz, ki bi ga smel toženec v pritožbenem postopku predložiti le, če bi izkazal, da ga brez svoje krivde ni mogel predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo, opravljenega po določbah novega ZPP, oz. do zaključka glavne obravnave, ob pogojih iz 286. člena ZPP. Ker pritožnik niti ne zatrjuje, da gre za takšno situacijo, pritožbeno sodišče priloženega dokaza ne more obravnavati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točke I./1, I./2., I./3. in I./5. ter II. izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: I./1. ugotovilo, da je toženec motil tožnika v posesti zemljišča ob meji med parcelama št. 757 (2925) in 758 (2926) k.o. Š..., in sicer v širini 5,5 korakov zahodno od plastičnega mejnika med tema parcelama na južni strani, ob javni poti parc. št. 2893/1 in od tod v ravni črti na mejnik med tema parcelama na severni strani, s tem, da je v času od 27.5.1995 pokosil to zemljišče in v času od 27.7.2000 dalje zemljišče odkopal in nasul s peščenim tamponom; I./2. tožencu naložilo, da je dolžan v 8 dneh vzpostaviti prejšnje stanje in z zemljišča odstraniti peščeni tampon, navoziti nazaj odkopano in odpeljano zemljo, utrditi uvozno brežino, zemljišče pa zravnati in zatraviti; I./3. tožencu na tem zemljišču prepovedalo vsako košnjo, izkopavanje in podobne posege z gradbeno mehanizacijo in materiali in mu za primer nespoštovanja prepovedi zagrozilo z denarno kaznijo 300.000,00 SIT; I./4. v presežku zavrnilo tožbeni zahtevek in I./5. tožencu naložilo, da je dolžan v 8 dneh povrniti tožniku 469.499,50 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.11.2000 dalje. Sodišče prve stopnje je II. izdalo tudi začasno odredbo, s katero je tožencu prepovedalo vsako ravnanje, s katerim bi izvrševal posest na zgoraj opisanem zemljišču, zlasti odkopavanje zemlje in navažanje peska in drugega gradbenega materiala, ter mu za primer nespoštovanja prepovedi izreklo denarno kazen 300.000,00 SIT. Zoper tak sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99) pravočasno pritožuje toženec. Meni, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj obstaja nasprotje med tem, kar se o vsebini listin in zapisnikov o izpovedih v postopku navaja v razlogih sklepa in med samimi listinami oz. zapisniki, katerih sodišče ni kritično presodilo. Pritožnik pojasnjuje, da se tožnik ves čas sklicuje na dogovor, sklenjen 24.4.1990 pri Sekretariatu za družbeni razvoj Občine N..., po katerem pravdni stranki uživata svoji parceli po starih mejah in po katerem naj bi tožniku pripadalo še 5,5 korakov travnika zahodno od plastičnega mejnika. Vendar v zapisniku o tem ni govora. Iz uradnega zaznamka Krajevne skupnosti Š..., z dne 13.6.1990 in sporazuma med strankama, z dne 28.6.1990 se vidi, da sta se stranki dogovorili, da bosta spoštovali mejnike. Če bi se tožnik res držal dogovora oz. če mejniki ne bi bili ustrezno prestavljeni tako, da je tožnik pridobil pot na svojo parcelo, tudi ne bi upošteval mejnika na severnem delu, ampak bi tožencu pustil del svoje parcele. Ni dvoma, da je M. P. kosil toženčevo parcelo več let pred letom 1995, tudi v letu 1994. Izpovedal je, da je kosil v mejah postavljenih mejnikov in travnato površino pod uvozno brežino. Sodišče pa izpovedi ni upoštevalo, ker priča ni vedela povedati, kje je kosila, glede na plitev travnati greben, ki si ga je zamislil tožnik. Sodišče je v celoti verjelo priči J. K., ki je, po izjavi tožnika, kosil pred osmimi leti in v letu 1998. R. G. ml. pa je povedal, da je J. K. kosil v letih 1993 in 1994. Enako je izpovedal sam J. K.. Vendar pa bi bilo glede na izpoved tožnika možno, da je K. kosil dve leti zaporedoma le v času, ko je bil tožnikov sin R. G. ml. na služenju vojaškega roka. Ker je bil v času zaslišanja pred sodiščem star 30 let, ni mogel biti na služenju vojaškega roka v letih 1993 in 1994, torej so izjave obeh tožnikovih prič neresnične. To potrjuje tudi izjava J. K., z dne 25.12.2000, ki jo toženec prilaga pritožbi. Iz izjave izhaja, da ga je tožnik napeljal, naj pove sodišču, da je zanj kosil v letih 1993 in 1994. Pritožnik predlaga, da sodišče pričo ponovno zasliši. Toženec je svojo parc. št. 2925 k.o. Š... oddal v najem Občini Š... za določen čas. Po preteku najemnega razmerja bo najemnik parcelo izročil najemodajalcu v takšnem stanju, v kakršnem jo je prejel. Obe sporni parceli sta po potrdilu Občine Š..., z dne 27.12.2000 nezazidani stavbni zemljišči, zato tožniku ne preti nikakršna nenadomestljiva škoda in je izdana začasna odredba nepotrebna. Geodetski zavod je v letu 1988 postavil mejnike med spornima parcelama oz. jih na zahtevo strank prestavil tako, da je tožnik dobil pot na svoje zemljišče. Pritožnik poudarja, da je očitno, da je izvrševal posest v mejah svoje parcele, kar je potrdil tudi M. P.. Tožnik se pravda zato, ker ni zadovoljen s komasacijskim postopkom, vendar toženec izvršuje posest le v mejah svoje parcele in jo je enako izvrševal v letu 1994. Ker toženec tožnika v nobenem pogledu ni motil v posesti, predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni in tožbeni zahtevek zavrne. Pritožba ni utemeljena. Očitana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Pritožnik ne pojasni, v katerem delu naj bi bili razlogi izpodbijanega sklepa v nasprotju z listinami in zapisniki o izpovedih v postopku, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da niso. Izpodbijani sklep je tako mogoče preizkusiti. V postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni bila storjena nobena od ostalih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Pravna podlaga za odločitev v obravnavani zadevi so določbe 424. do 430. člena ZPP ter 75., 78. in 79. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR; Ur. l. SFRJ, št. 6/80, 20/80). Poleg vprašanja, ali je bil tožnik pred motenjem posestnik stvari; ali je bila posest res motena in ali je toženec tisti, ki je posest motil, je treba obravnavati tudi vprašanje, ali dejanje, ki naj bi bilo motilno, res pomeni motenje in ali je to dejanje samovoljno in protipravno. Za odločitev v obravnavani zadevi je torej nepomembno, kako je potekala stara meja med zemljiščema pravdnih strank, kako "komasacijska meja", katera od obeh meja je označena z mejniki v naravi in katero od meja sta se zavezala spoštovati tožnik in toženec. Važno je, kdo od njiju je imel posest na spornem delu zemljišča. S pritožbenimi trditvami v zvezi z dogovorom pravdnih strank, sklenjenim pri Sekretariatu za družbeni razvoj Občine N...; uradnim zaznamkom in sporazumom, ki sta ga stranki sklenili pri Krajevni skupnosti Š...; spoštovanjem mejnika na severni strani zemljišč; postavitvijo mejnikov s strani Geodetskega zavoda in komasacijskim postopom, se zato pritožbeno sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ni ukvarjalo. Omenjene trditve namreč niso odločilnega pomena. Med pravdnima strankama ni bilo sporno dejstvo, da je toženec, oz. zanj M. P., 27.5.1995 pokosil sporni pas zemljišča. Prav tako ni bilo sporno, da je toženec, oz. po njegovem dovoljenju Občina Š..., v času od 27.7.2000 dalje, sporni pas zemljišča odkopala in ga nasula s peščenim tamponom. Sporno je bilo le, ali takšno ravnanje predstavlja motenje tožnikove posesti; toženec je namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje zanikal, da bi imel tožnik pred kritičnima dogodkoma posest na omenjenem delu zemljišča in zatrjeval, da je imel v letih pred zatrjevanima motenjema posest sam. Pritožbeno sodišče glede tega vprašanja v celoti sledi dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je tokrat pravilno štelo, da so za odločitev ključna leta tik pred prvim motenjem, torej leto 1993 in predvsem 1994. Glede obsega posesti spornega zemljišča pa ni v celoti sledilo niti izjavi tožnika ter njegovega sina, niti izjavi toženca in izpovedi njegovega zeta, ampak se je oprlo na izpoved nevtralne priče J. K., ki je izpovedal, da je za tožnika v letih 1993 in 1994 kosil zemljišče, v obsegu, v katerem je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku. Pritožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje na takšno izpoved priče ni imel nobenih pripomb. Pritožbi pa prilaga fotokopijo listine oz. izjave, ki naj bi izpodbila dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedjo J. K. (priloga B 8 v spisu). Takšna listina predstavlja nov dokaz, ki bi ga smel toženec v pritožbenem postopku predložiti le, če bi izkazal, da ga brez svoje krivde ni mogel predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo, opravljenega po določbah novega ZPP, oz. do zaključka glavne obravnave, ob pogojih iz 286. člena ZPP. Ker pritožnik niti ne zatrjuje, da gre za takšno situacijo, pritožbeno sodišče priloženega dokaza (ki je tudi sicer le fotokopija izjave s fotokopijo podpisa) ni moglo obravnavati. Pritožbene trditve o tem, kdaj naj bi bil tožnikov sin v vojski, glede na to, da je sodišče verjelo izpovedi J. K., niso pomembne. Pravilna je torej ugotovitev sodišča prve stopnje, da je imel na pasu zemljišča v širini 5,5 korakov zahodno od plastičnega mejnika med parcelama na južni strani, ob javni poti parc. št. 2893/1 in od tod v ravni črti na mejnik med parcelama na severni strani, posest tožnik, saj je J. K. v letih 1993 in 1994 zanj kosil omenjeni pas. Ob takšni ugotovitvi in ob neizpodbijanih dejstvih, da je M. P. 27.5.1995 za toženca pokosil sporni pas zemljišča; Občina Š... pa v času od 27.7.2000 dalje z dovoljenjem toženca sporni pas zemljišča odkopala in ga nasula s peščenim tamponom, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku pravilno ugodilo. Opisani dejanji sta nedvomno motilni, saj predstavljata poseg v dotedanji režim izvajanja posesti. Da bi bile podane okoliščine, ki bi izključevale protipravnost toženčevih posegov, pa slednji ni niti zatrjeval. Zatrjeval je le, da je po komasaciji lastnik spornega dela zemljišča, kar naj bi izkazovala vkopana mejna znamenja. Vendar pa je že sodišče prve stopnje pravilno opozorilo, da sodišče v skladu z določbo 78. člena ZTLR ne upošteva pravice do posesti in pravnega naslova, zato omenjeno dejstvo za odločitev ni pomembno. O začasni odredbi: Sodišče prve stopnje v sklepu ni odločilo o tem, do kdaj velja izdana začasna odredba. Glede na določbo 427. člena ZPP, po kateri lahko sodišče začasno odredbo v pravdah zaradi motenja posesti izda med postopkom, v tem postopku izdana začasna odredba velja do pravnomočne odločitve v postopku. Ta pa bo postala pravnomočna v trenutku, ko bo odločeno o pritožbi in bo torej s tem trenutkom sklep o začasni odredbi postal brezpredmeten oz. bo prenehal veljati. Pritožbeno sodišče zato na pritožbene trditve v zvezi z začasno odredbo, ki so tudi sicer neutemeljene, ne bo posebej odgovarjalo. Pritožbene navedbe torej niso utemeljene, sodišče prve stopnje je dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno; pravilno je uporabilo materialno pravo, to je določbe ZTLR; kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, pa tudi ni storilo očitane, niti kakšne od po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP je zato višje sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi toženčeve pritožbe.