Jedro

Tožnici bi se, glede na to, da je zahtevo za priznanje pravice do otroškega dodatka vložila v marcu 2010, otroški dodatek priznal od 1. 4. 2010 dalje. Za to obdobje pa tožnica že ima priznano to pravico z dokončno in pravnomočno odločbo. Iz tega razloga je bila njena ponovna zahteva utemeljeno zavržena po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 17. 8. 2010 in sklep Centra za socialno delo ... št. ... z dne 19. 5. 2010 ter, da je toženec dolžan tožnici povrniti njene pravdne stroške v roku 15 dni.

Zoper sodbo je pritožbo po svojem pooblaščencu vložila tožnica zaradi zagrešitve absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 8. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, kakor tudi zaradi bistvene kršitve določb postopka, zaradi katere je izpodbijana sodba nezakonita in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da so razlogi napadene odločitve v pretežni meri nejasni in nerazumljivi. Prvostopno sodišče svojo odločitev opira na zaključek, da tožnica zahteve za priznanje otroškega dodatka za leto 2010 ni vložila v predpisanem roku, zaradi česar naj bi bile izpodbijane odločitve toženca pravilne. Zakaj je prvostopno sodišče štelo, da zahteva tožnice ni bila vložena v predpisanem roku, ostaja nepojasnjeno. Sodišče s tem v zvezi le navede, da je tožnica navajala podatke o dohodkih družine iz predpreteklega koledarskega leta iz leta 2008 in ne iz leta 2009. Pritožba meni, da navajanje podatkov o družinskih dohodkih ne more imeti prav nikakršne zveze z vprašanjem pravočasnosti zahtevka. Hkrati pa sodišče ne zavzame nikakršnega stališča do pravočasnih navajanj tožnice v zvezi z dopustnostjo določanja rokov za pridobitev pravic s pravilnikom, prav tako ne do vprašanja presoje pravočasnosti vloge v luči določil 68. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZUP) ter določil Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (Ur. l. RS, št. 97/2001 s spremembami, v nadaljevanju: ZSDP) v zvezi s 3. točko 1. odstavka 129. člena ZUP, na kar je opozarjala tožnica tekom celotnega postopka. Gre za vprašanje bistvenega pomena, še zlasti ob argumentu prvostopenjske odločitve, da tožnica zahteve za uveljavitev pravice do otroškega dodatka za leto 2010 naj ne bi podala v predpisanem roku. Ko sodišče svojo sodbo opre prav na tak zaključek, bi bilo nujno razčistiti vprašanje, zakaj naj bi bila zahteva tožnice nepravočasna. Toženec je o predmetni zadevi odločal v okviru določil ZUP, ki v 68. členu jasno določa, kdaj je vlogo šteti za pravočasno, pri čemer se zahtevek tožnice opira na določila ZSDP, ki roka za vložitev zahtevka za priznanje otroškega dodatka, razen v določbi 94. člena, ni določal. Ko prvostopno sodišče šteje, da zahteva tožnice za priznanje otroškega dodatka za leto 2010 ni bila vložena pravočasno oz. v predpisanem roku, bi torej že z vidika obrazloženosti sodbe moralo zavzeti stališče do določil 68. člena ZUP in ZSDP, še toliko bolj, ko se je tožnica izrecno na ta določila sklicevala. Podobno velja za vprašanje možnosti določanja roka za uveljavitev posamezne pravice s podzakonskimi akti, v konkretnem primeru s pravilnikom. Prvostopno sodišče se v obrazložitvi med drugim sklicuje na določilo 22. člena Pravilnika, na katerega je tožnica že v prvem pripravljalnem spisu opozarjala, da postavljanje roka za vložitev zahteve za pridobitev posamezne pravice predstavlja omejevanje te pravice, ki pa je upoštevaje določila 50. v zvezi s 15. členom Ustave Republike Slovenije, možno zgolj z zakonom in ne podzakonskim aktom. Prvostopno sodišče se tudi do teh navedbe tožnice v obrazložitvi napadene sodbe ni opredelilo. V kolikor bi se sodišče opredelilo do teh navedb tožnice, bi lahko zaključilo, da določilo 22. člena Pravilnika o postopkih za uveljavljanje pravice do družinskih prejemkov ne more določati roka za vložitev zahteve za uveljavitev pravice do otroškega dodatka kot tudi na podlagi tega določila ni mogoče šteti tožničino zahtevo za nepravočasno. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku, tožencu pa naloži plačilo njenih pritožbenih stroškov v 15 dneh od prejema drugostopne odločitve, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno odločilo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica na podlagi odločbe Centra za socialno delo št. ... z dne 3. 4. 2009 upravičena do otroškega dodatka od 1. 5. 2009 do 30. 4. 2010 za otroka Z.K. in U.K. (priloga B/2). V citirani odločbi je bil za otroški dodatek za navedeno obdobje upoštevan povprečni mesečni dohodek na družinskega člana iz leta 2008. Tožnica je dne 23. 3. 2010 vložila novo zahtevo za uveljavitev pravice do otroškega dodatka.

Ker je toženec po pregledu vloge z dne 23. 3. 2010 ugotovil, da tožnica ni predložila ustreznih dokazil, jo je pozval, da sporoči, ali z vlogo uveljavlja spremembo že uveljavljenega otroškega dodatka, v kolikor pa z vlogo uveljavlja podaljšanje otroškega dodatka, pa mora predložiti podatke o osebnih dohodkih za leto 2009. Hkrati je toženec v dopisu tožnici določil rok 8 dni, da vlogo dopolni z ustreznimi dokazili ter jo opozoril, da bo v nasprotnem primeru zaradi manjkajočih dokazil njeno vlogo zavrnil. Na poziv toženca je tožnica z dopisom z dne 19. 4. 2010 pojasnila, da njene vloge z dne 23. 3. 2010 ni šteti kot vloge za spremembo višine otroškega dodatka, ki je otrokoma za čas do 30. 4. 2010 priznan, pač pa, da s to vlogo uveljavlja priznanje otroškega dodatka od 1. 5. 2010 do 30. 4. 2011 in je zato, ker je vlogo vložila marca, predložila podatke o osebnih dohodkih za leto 2008. Gre za situacijo, ko je tožnica z vlogo, vloženo 23. 3. 2010 na podlagi podatkov o osebnih dohodkih iz leta 2008 uveljavljala podaljšanje pravice do otroškega dodatka in sicer za čas od 1. 5. 2010 do 30. 4. 2011. V skladu s 94. členom ZSDP se pravica do otroškega dodatka prizna z mesecem otrokovega rojstva, če se uveljavlja v 90 dneh po rojstvu, če pa se pravica uveljavlja po tem roku, se prizna s prvim dnem naslednjega meseca po vložitvi zahteve in sicer se glede na 70. člen zakona, pravica do otroškega dodatka prizna za dobo enega leta.

Za uvrstitev družine v posamezni dohodkovni razred se upošteva povprečni mesečni dohodek na družinskega člana iz preteklega koledarskega leta (1. odstavek 71. člena ZSDP. Kadar se otroški dodatek uveljavlja v mesecu januarju, februarju ali marcu, se upošteva povprečni mesečni dohodek na družinskega člana v predpreteklem koledarskem letu (2. odstavek 71. člena zakona). Gre za primere, ko se uveljavlja otroški dodatek še v okviru obdobja enega leta in se tudi tem upravičencem enako kot tistim, ki so zahtevo za otroški dodatek vložili že aprila in ga imajo priznanega že od 1. 5. preteklega leta do 30. 4. tekočega leta, upoštevajo dohodki na družinskega člana iz predpreteklega leta, otroški dodatek pa se skladno s 94. členom ZSDP prizna s prvim dnem naslednjega meseca od vložene zahteve in sicer za obdobje preostalega dela enega leta.

V obravnavanem primeru bi se tožnici, glede na to, da je zahtevo za priznanje otroškega dodatka vložila 23. 3. 2010, otroški dodatek v skladu s 94. členom ZSDP priznal od 1. 4. 2010. Za čas od 1. 4. 2010 pa ima tožnica za svoja otroka Z.K. in U.K., že priznan otroški dodatek na podlagi pravnomočne odločbe št. ... z dne 3. 4. 2009. To pa je razlog, zaradi katerega je toženec z odločbo št. ... z dne 17. 8. 2010 in pred tem s prvostopno odločbo Republika Slovenija, Center za socialno delo št. … z dne 19. 5. 2010 tožničino zahtevo na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP, zavrgel. Takšno odločitev je sodišče prve stopnje štelo za pravilno in zakonito, s tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Za samo odločitev je namreč relevantno, kdaj je tožnica vložila zahtevo. V zvezi z vloženo vlogo je treba primarno ugotoviti, ali so izpolnjeni formalni pogoji za vsebinsko obravnavanje zadeve. Ne gre za vprašanje pravočasne ali nepravočasne zahteve v smislu 68. člena ZUP in tudi razlog za zavrženje tožničine zahteve ni nepravočasno vložena zahteva v smislu 68. člena ZUP, pač pa dejstvo, da tožnica, ki je vložila zahtevo za otroški dodatek marca, ima še za april priznan otroški dodatek na podlagi pravnomočne odločbe.

Za vsebinsko obravnavanje zadeve in odločanje o otroškem dodatku za čas od 1. 5. 2010 za obdobje enega leta do 30. 4. 2011, se skladno s 1. odstavkom 71. člena ZSDP upoštevajo dohodki iz preteklega leta, to je iz leta 2009. Skladno s 94. členom zakona se otroški dodatek od 1. 5. dalje prizna tistim upravičencem, ki so zahtevo za priznanje otroškega dodatka vložili aprila. Določba 22. člena Pravilnika o postopkih za uveljavljanje pravic do družinskih prejemkov (Ur. l. RS, št. 31/08) je logična posledica ureditve v 94. členu ZSDP, ki določa od kdaj dalje se upravičencu prizna pravica do otroškega dodatka. Od kdaj dalje gre upravičencu otroški dodatek, torej določa zakon in ne Pravilnik. Pravilnik zgolj določa postopek in način za kontinuirano in nenazadnje sistematično uveljavljanje družinskih prejemkov.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede na to, da tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče v skladu s 1. odstavkom 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da sama trpi svoje stroške pritožbe.