Jedro

Zmotno je stališče toženke, da lahko sama presodi o tem, na katerega od možnih načinov bo odvetniku priznala potrebne stroške. Če namreč odvetnik stroške obračuna in tudi izkaže v dejanski višini, organ nima podlage, da jih obračuna pavšalnem znesku.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 67/2016 z dne 21. 5. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organ v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Organ za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom tožniku priznal nagrado in potrebne izdatke za izvajanje brezplačne pravne pomoči na podlagi napotnice BPP 67/2016 z dne 8. 3. 2016 v znesku 832,39 evrov, kar skupaj z DDV znaša 1.015,52 evrov. Višji zahtevek je zavrnil. 2. Iz obrazložitve izhaja, da je bila v tej zadevi upravičenki dodeljena brezplačna pravna pomoč v postopku mediacije in pravdnem postopku zaradi razveze zakonske zveze, dodelitve mladoletnih otrok, določitve preživnine in stikov. Organ navaja, za katera opravila in po katerih tarifnih številkah je tožniku priznal stroške, in da med uveljavljanimi stroški ni priznal spremljajočih opravil, kot so dopisi stranki in organu za BPP, posveti, pregledi listin, soglasje za mediacijo in vpogledi, saj so ti po ustaljeni praksi organa že zajeti v prej navedenih priznanih nagradah. Priznal tudi ni nagrade za zastopanje na naroku 12. 10. 2017, saj je ta že zajeta v priznani nagradi po tr. št. 3/1 Odvetniške tarife (OT) za sklenjeno poravnavo; urnine za naroka 8. 12. 2016 in 15. 9. 2017, saj sta trajala le 45 oziroma 48 minut. Med drugim navaja še, da je tožniku priznal pavšalne potrebne stroške za fotokopiranje ter poštne in telekomunikacijske storitve v višini 44,85 točke, ter v zvezi s tem dodal, da priznanje potrebnih izdatkov v pavšalni višini izključuje njihovo priznanje še v dejanski višini.

3. Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga v tožbo. V njej trdi, da sta posvet in pregled listin skladno z obvezno razlago OT, objavljeno na spletni strani OZS, samostojni storitvi, v zvezi s čemer se sklicuje na 19. člen OT. Sklicevanje organa na prakso pa je pavšalno. Navaja, da je soglasje za mediacijo storitev, ki bi jo organ moral priznati na podlagi tar. št. 39/7 OT, in da ni jasno, kaj je spremljajoče opravilo. Izpiski in vpogledi v portal se tarifirajo po tar. št. 39/5 OT, dopisi stranki pa po tar. št. 39/3 oz. 4. Organu očita, da ni jasno, kaj je priznal, ko navaja 6 x kratek dopis in 4 x obrazložen, ter v zvezi s tem našteva več pisanj. Trdi, da bi organ moral priznati tudi narok po nasprotni tožbi v višini 130 točk, saj je bil izveden narok, umaknjena nasprotna tožba, predlog za izdajo začasne odredbe ter navedeno, da lahko pride do sklenitve sodne poravnave in njena vsebina. Nato je bila zakonska zveza razvezana, šele potem pa posebej sklenjena sodna poravnava. Trdi, da bi moral organ priznati urnino v celoti, kot je bila predlagana, saj je izraz za vsake začete nadaljnje pol ure nad eno uro. Navaja tudi, da administrativnih stroškov ni uveljavljal v pavšalni višini, temveč v dejanski višini 70,94 evrov, zato organ ni imel podlage za odmero v pavšalni višini.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču poslala upravne spise.

5. Tožba je utemeljena.

6. Tožnik utemeljeno uveljavlja, da toženka ob dejansko prijavljenih stroških ni imela podlage za to, da jih je obračunala v pavšalnem znesku.

7. Po določbi drugega odstavka 11. člena OT je stranka dolžna odvetniku povrniti izdatke za poštne in telefonske storitve, obrazce, za bančne storitve, za fotokopiranje in prepisovanje spisov, listin ter dokumentacije in podobne izdatke. Tretji odstavek 11. člena OT pa določa, da lahko odvetnik izdatke iz prejšnjega odstavka obračuna v dejanski višini ali v pavšalnem znesku, pri čemer ta določba hkrati določa način obračuna v pavšalnem znesku.

8. Glede na pojasnjeno ureditev je zmotno stališče toženke, da lahko sama presodi o tem, na katerega od možnih načinov bo odvetniku priznala potrebne stroške. Če namreč odvetnik stroške obračuna in tudi izkaže v dejanski višini, organ nima podlage, da jih obračuna pavšalnem znesku. Podlago za priznanje stroškov v pavšalnem znesku ima namreč organ le v primeru, če jih odvetnik na ta način uveljavlja. Glede na to, da tožnik v tej zadevi povračilo materialnih stroškov uveljavlja v dejanski višini, jih je organ na ta način dolžan tudi preizkusiti.

9. Utemeljen je tudi tožbeni očitek, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, kako je toženka tožniku priznala nagrado za dopise oziroma poizvedbe, ki jih je obračunala po treh različnih postavkah, pri čemer ni jasno, katera pisanja, ki jih je tožnik navedel v stroškovniku, je upoštevala po posamezni postavki. Izpodbijanega sklepa se zato v tem delu ne da preizkusiti.

10. Prav tako ni jasno, na katere že priznane nagrade se nanašajo spremljajoča opravila, ki jih toženka ni priznala, izpodbijani sklep pa jih zgolj pavšalno povzema. Izpodbijanega sklepa zato tudi v tem delu ni mogoče preizkusiti. Povsem posplošeno pa je v pogledu pravne podlage za navedeno presojo tudi toženkino sklicevanje na lastno prakso. V zvezi s tem povezanim tožnikovim sklicevanjem na obvezno razlago prve alineje tar. št. 39 OT, ki jo je 9. 2. 2016 sprejela Odvetniška zbornica, pa sodišče dodaja, da sicer drži, da ima zbornica za sprejemanje obvezne razlage OT pooblastilo v 19. členu OT, ki v drugem odstavku določa tudi, da so obvezno razlago v okviru procesnih predpisov dolžna upoštevati tudi sodišča. Vendar pa Odvetniška zbornica za tako določilo OT nima podlage v 19. členu Zakona o odvetništvu (ZOdv), ki določa, da zbornica OT sprejema po predhodnem soglasju ministra, pristojnega za pravosodje. Zato obvezna razlaga, h kateri ni izkazano soglasje ministra za pravosodje in ki ni bila objavljena v Uradnem listu, ni OT, kakršno določa ZOdv v 19. členu, in za sodišče zato ni zavezujoča (prim. npr. sodbe tega sodišča I U 1298/2018, I U 933/2018, I U 1777/2016 in Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1379/2018).

11. Ker je iz navedenih razlogov toženka zmotno uporabila materialno pravo (11. člen OT), izpodbijanega sklepa pa se tudi ne da preizkusiti (kršitev iz 2. točke pravega odstavka 27.člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1, v zvezi s 7. točko drugega odstavka 237.člena Zakona o upravnem postopku, ZUP), je sodišče na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek. Sodišče se pri tem ni spuščalo v presojo ostalih tožbenih navedb, saj to za odločitev ni bilo potrebno. Odločilo je brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega sklepa in predloženih upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

12. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa v postopku ni zastopal drug odvetnik, se mu na podlagi prvega odstavka 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 15,00 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa se v skladu s točko c) opombe 6.1. taksne tarife v zvezi z 37. členom Zakona o sodnih taksah (ZST) stranki, ki v sporu uspe, vrne po uradni dolžnosti, ne da bi se posebej odločalo o njenem vračilu.