Jedro

Pritožbeno sodišče se pridružuje stališčem, da je nepremoženjska škoda lahko predvidljiva posledica kršitve pogodbe tudi v primeru, ko je predmet izpolnitve stvar. Ni si težko zamisliti primera, ko pogodbeni stranki s tovrstno pogodbo zasledujeta tudi uresničitev nepremoženjskega interesa. Pogodba o nakupu nepremičnine, na kateri si bo kupec ustvaril dom, sodi mednje. Da ta interes ob sklenitvi pogodbe ne bi bil razviden tudi tožencema, iz procesnega gradiva ne izhaja. Bistven element obravnavane pogodbe je bil torej tudi v zagotovitvi nepremoženjske dobrine.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v II. točki, kolikor se nanaša na nerazdelno plačilo prvemu tožniku in drugi toženki, vsakemu po 15.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, in v III. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.V ostalem se pritožba zavrne ter se izpodbijana sodba v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu (v I. in II. točki izreka, kolikor se nanaša na plačilo odškodnine tretjemu in četrtemu tožencu, vsakemu po 12.000 EUR z obrestmi) potrdi.

III.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom zavrglo tožbo glede zahtevka, da sta toženca dolžna nerazdelno plačati prvemu tožniku in drugi toženki vsakemu 41.461,35 EUR z obrestmi (I. točka izreka), zavrnilo pa je zahtevek, da sta toženca dolžna nerazdelno plačati prvemu tožniku in drugi toženki po 15.000 EUR, tretjemu in četrtemu tožniku pa po 12.000 EUR, vsem z zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila (II. točka izreka). Glede stroškov postopka je sklenilo, da so jih tožniki dolžni povrniti tožencema (III. točka izreka).

2.Zoper navedeno odločbo se pritožujejo tožniki iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevajo povrnitev pritožbenih stroškov.

Sodišče ni pojasnilo, zakaj ni izvedlo dokaza z analizo že odvzetega vzorca sporne fasade. Preden je presojalo o drugih pravno pomembnih dejstvih, bi moralo najprej izvesti dokaze, ali obstoji azbest v SZ delu stavbe, saj sta toženca nasprotovala, da je v hiši prisoten material, ki bi vseboval azbest. Sodišče bi se moralo za potrebe odločitve o refleksni škodi in o nepremoženjski škodi najprej prepričati o dejanskem obstoju azbesta v hiši. Predpostavka o obstoju tega dejstva ne more biti podlaga za odločanje o povrnitvi nepremoženjske in premoženjske škode.

Sodišče se ni opredelilo do trditev, da sta toženca šele leta 2005 pridobila gradbeno dovoljenje za legalizacijo sporne hiše, ko je bil azbest kot gradbeni material prepovedan, da sta nepremičnino gradila v samogradnji, kar ima za posledico objektivno odgovornost graditelja v zvezi z vgrajenimi materiali, niti do trditve, da material Jumpet, ki sta ga omenila toženca v odgovoru na tožbo in pomeni šibko vezan azbestni material, ni naveden v PGD dokumentu, ki je podlaga za legalizacijo nepremičnine, niti do trditve, da sta obstoj azbesta namerno zatajila.

Neugotovljen je obstoj sanacijskih in izvršenih del oziroma posegov tožnikov. Izvedeni dokazni postopek bi omogočal sprejem ocene, da sta prvi tožnik in tožnica kupila nepremičnino v letu 2013 in tega leta izvajala posege v SZ delu fasade z razširitvijo okenskih odprtin in odstranitvijo zunanjih betonskih stopnic, ki so bile vpete v azbestno fasado.

Sodišče je zmotno uporabilo zakonska določila v zvezi s stvarnimi napakami. Tožniki ne uveljavljajo jamčevalnega zahtevka. Res so predložili dokazne predloge, na katere se sklicuje izpodbijana odločba, vendar je sodišče pri tem zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke 2. odst. 339. čl. ZPP, saj iz navedenih listin ne izhajajo v sodbi ugotovljena dejstva. Gre za predpravdno dopisovanje pravdnih strank, na katero sodišče ni vezano, še manj pa na tamkajšnjo pravno kvalifikacijo. Celotna dokazna komunikacija zgolj prikazuje angažiranost in poskus tožnikov doseči mirno rešitev spora. Sodišče glede pravno odločilnega dejstva, da je v izolaciji vezan azbest, ne bi smelo sprejeti zaključka, da gre za skrito napako. Napačno je interpretirana določba 3. odst. 486. čl. OZ, ki obravnava refleksno škodo. Tožniki niso zatrjevali neposredne škode, kot jo opredeljuje sodišče. Predstavljeno dejansko stanje in dokazi s strani tožnikov omogočajo uporabo določb o obstoju refleksne škode.

Sodišče se ni opredelilo do zatrjevanega deliktnega ravnanja tožencev, da je prvi toženec glede na to, da je bil poznavalec gradbenih materialov, vedel za vgrajeni azbestni material in da ju nista obvestila o lastnostih vgrajenih materialov, čeprav sta zanje vedela, niti ju toženec ni opozoril na to ob sanaciji objekta, ko je zaznal posege v SZ del fasade, ki je obremenjen z azbestnim materialom.

Pri odločitvi o nepremoženjski škodi je sodišče zmotno uporabilo 243. in 131. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ne drži, da nista podala trditev in dokaznih predlogov o deliktni odgovornosti tožencev. Trditvena podlaga temelji na kršitvi osebnostne pravice kot ustavne pravice. Sodišče je opustilo dokazno oceno v zvezi z očitanim nedopustnim postopanjem tožencev. Neutemeljeno je zmanjševalo pomen navedb in izpovedi tožnikov. Naziranje sodišča, da slabo počutje in skrb ne predstavljata znatnejše škode, je pravno nesprejemljivo. Projekt energetske sanacije nepremičnine je bil uveden leta 2017 in ju očitanje, da so v štiriletnem obdobju opustili meritve obstoja azbestnih vlaken v notranjosti prostorov, žali, sploh ob branju sporočila NIJZ, na katerega sodišče opira svojo oceno in iz katerega izhaja, da je v primeru posegov vanj azbest nevaren. Dokazni postopek je pokazal, da sta prvi tožnik in druga tožnica s posegi v fasado v letu 2013 izpostavila sebe in ožje družinske člane, za obstoj šibko vezanega azbesta v njej pa sta izvedela štiri leta kasneje. Skrb in vznemirjanje tožnikov se je nanašalo ravno na štiriletno obdobje, ko za obstoj azbesta niso vedeli. Zmotna je zato presoja o odsotnosti intenzitete posledic, ki so nastale s posegom v osebnostno pravico tožnikov. Stopnja strahu opravičuje presojo odškodnine, saj tožniki posledice obstoja azbesta v svojem življenjskem okolju trpijo že deset let.

3.Toženca v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev.

4.Pritožba je delno utemeljena.

O zahtevku za povrnitev premoženjske škode

5.Prvi tožnik in tožnica sta zahtevek za povrnitev premoženjske škode utemeljevala s trditvami, - da sta s tožencema 24. 6. 2013 sklenila kupoprodajno pogodbo, na podlagi katere sta pridobila v last nepremičnino s stanovanjsko hišo, - da sta bila prodajalca seznanjena, da sta v 2013 in 2014 izvedla prenovo, ki je vključevala posege v fasado na severozahodni strani objekta (porušitev zunanjega stopnišča, razširitev odprtin in vgradnjo novih oken), - da sta v okviru energetske prenove, ki sta jo načrtovala v 2017, izvedla sondažo SZ fasade, na podlagi katere je bilo ugotovljeno, da vsebuje šibko vezan azbest (ki je kancerogen in zdravju škodljiv), - da sta o tem 13. 11. 2017 obvestila toženca, - da je zaradi tega nepremičnina manj vredna in - da jima je nastala škoda v višini povečanih stroškov sanacije, nastalih zaradi odstranitve azbestne fasade.

6.Čeprav je med pravdnima strankama sporno vprašanje o (ne)obstoju šibko vezanega azbesta v izolaciji fasade na SZ strani prodane hiše (torej o obstoju stvarne napake), se sodišče prve stopnje v okviru uveljavljene premoženjske škode utemeljeno ni ukvarjalo s tem vprašanjem. Med pravdnima strankama je bila sporna že pravna narava (zatrjevane) premoženjske škode. Tožnika sta trdila, da gre za refleksno škodo; toženca sta temu ugovarjala in trdila, da gre, če že, za škodo iz naslova stvarnih napak, odpravo katerih je mogoče uveljavljati v okviru jamčevalnih zahtevkov.

7.Pravilno je stališče v izpodbijani sodbi, da se za povrnitev refleksne škode uporabljajo splošna pravila o poslovni odškodninski odgovornosti, medtem ko se za povrnitev posredne/neposredne škode in škode zaradi zaupanja uporabljajo določbe o prodajalčevi odgovornosti za napake, ki med predpostavkami določa enoletni prekluzivni rok za uveljavitev zahtevka (468. čl. in 1. odst. 480. čl. OZ).

8.Pravilno je tudi nadaljnje stališče v izpodbijani sodbi, da vsebnost azbesta v izolaciji fasade predstavlja stvarno napako kupljene nepremičnine. Škoda, ki jo uveljavljata tožnika, je škoda, ki naj bi jima nastala z odpravo napake, tako škodo pa je mogoče uveljavljati z jamčevalnimi zahtevki (iz naslova odgovornosti za stvarne napake).

9.Refleksna škoda, ki je urejena v 3. odst. 468. čl. OZ, je škoda, ki zaradi napake stvari nastane kupcu na drugih njegovih dobrinah. V obravnavanem primeru ne gre za takšno škodo. Zatrjevana škoda se nanaša na odpravo pomanjkljivosti na kupljeni stvari. Ker gre za jamčevalni zahtevek, velja zanj rok, določen v 1. odst. 480. čl. OZ. Sodišče prve stopnje se je torej pravilno oprlo na pravilo, da je treba jamčevalni zahtevek uveljaviti v prekluzivnem roku enega leta od trenutka, ko je bil prodajalec o napaki obveščen. Ker sta bila prodajalca o napaki obveščena v 2017, tožba pa je bila vložena 8. 5. 2020, je odločitev o zavrženju tožbe pravilna.

10.Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da sta toženca objektivno odgovorna graditelja za škodo v zvezi z vgrajenim materialom v fasadi. Četudi sta toženca hišo (delno) zgradila sama, tožnika z njima nista sklenila gradbene pogodbe, ampak pogodbo o prodaji in nakupu nepremičnine. Določbe OZ o odgovornosti graditelja in s tem o drugačnem roku uveljavitve pravic zaradi napak v gradnji ne pridejo v poštev.

O zahtevku za povrnitev nepremoženjske škode

11.Odločitev o zavrnitvi zahtevka za povrnitev nepremoženjske škode temelji na treh razlogih. Sodišče prve stopnje je zaključilo, (1) da je nepremoženjska (kot refleksna) škoda lahko posledica kršitve pogodbe le, če je predmet pogodbe nepremoženjska dobrina, za kar pri pogodbi o prodaji in nakupu nepremičnine ne gre, (2) da tožniki v zvezi z nepremoženjsko škodo v okviru deliktne/neposlovne odškodninske odgovornosti niso zatrjevali nedopustnega škodnega ravnanja tožencev in (3) da intenzivnost težav, o katerih so izpovedali tožniki, ni takšna, da bi utemeljevala prisojo odškodnine za nepremoženjsko škodo.

12.Zmoten je zaključek, da nepremoženjska škode ne more biti pravno upoštevna posledica kršitve kupoprodajne pogodbe glede nepremičnine. V skladu z 243. čl. OZ ima upnik pravico do povračila navadne škode in izgubljenega dobička, ki bi ju dolžnik moral pričakovati ob kršitvi pogodbe kot možni posledici kršitve pogodbe glede na dejstva, ki so mu bila ali bi mu morala biti tedaj znana (1. odst.). Za vse, kar ni drugače urejeno v odseku o povrnitvi škode zaradi kršitve pogodbe, 246. čl. OZ odkazuje na smiselno uporabo pravil o povrnitvi nepogodbene škode. Po teh pravilih je škoda poleg zmanjšanja premoženja (navadna škoda) in preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček) tudi povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali strahu drugemu (nepremoženjska škoda)(132. čl. OZ).

13.Že sodišče prve stopnje je opozorilo na različna stališča v teoriji in sodni praksi o vprašanju, ali OZ glede na besedilo 243. čl. omejuje pravico do povračila škode v primeru poslovne odškodninske odgovornosti na premoženjsko škodo, ali pa se lahko prisodi tudi nepremoženjska škoda. Po ovrednotenju teh stališč je sprejelo stališče Mežnarjeve, da je odškodnino za nepremoženjsko škodo mogoče uveljavljati le v primerih, ko nepremoženjska dobrina predstavlja bistveni pogodbeni element in je neločljivo povezana s predmetom pogodbe. Ker predmet obravnavane pogodbe ni nepremoženjska dobrina, tožniki niso upravičeni do povrnitve nepremoženjske škode. Pritožbeni razlogi o zmotnosti tega stališča so šibki, a je njegovo pravilnost pritožbeno sodišče dolžno preizkusiti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP).

14.Že med odločitvami sodišč, navedenih v izpodbijani sodbi, je le ena, v kateri je zavzeto stališče, ki mu pritrjuje sodba. Kasnejši dve in še več drugih temu ne sledi. Tako je Vrhovno sodišče že v navedeni odločbi, izdani v 2008, izreklo, da ni mogoče pritrditi stališču, da kršitev pogodbe nikoli ne more povzročiti pravno priznane nepremoženjske škode in da je treba odgovor poiskati v vsakem primeru posebej, odvisno od vrste pogodbe in posledic, nastalih zaradi kršitve pogodbe. Pravna teorija v zvezi z razmejevanjem primerov, v katerih dolžnik odgovarja tudi za nepremoženjsko škodo, nastalo s kršitvijo pogodbe, od tistih, v katerih ne odgovarja, izpostavlja merilo predvidljivosti in z njim napolnjuje predpostavko vzročne zveze med kršitvijo pogodbe in uveljavljeno škodo. Medtem ko se Mežnarjeva zavzema za obstoj te predpostavke le v primerih, ko je nepremoženjski interes bistveni element pogodbe in s tem razviden obema strankama, Možina meni, da razočaranje in neugodje, ki lahko prerasteta v duševne bolečine, na splošno nista nepredvidljivi posledici pogodbe, katere namen je bil tudi zagotavljanje nepremoženjskih koristi. Stališču, da nepremoženjska škoda ni izključena kot adekvatna (tipična, predvidljiva, pričakovana) posledica kršitve pogodbe, četudi njen predmet ni zagotovitev nepremoženjskih dobrin, pritrjuje tudi A. Božič Penko; meni pa, da je redkejša. Sodna praksa je na predvidljivost škode že sklepala v primerih kršitve pogodbe o poslovnem sodelovanju, o vodenju transakcijskega računa, o nepremičninskem posredovanju in o nakupu nepremičnine.

15.Pritožbeno sodišče se pridružuje stališčem, da je nepremoženjska škoda lahko predvidljiva posledica kršitve pogodbe tudi v primeru, ko je predmet izpolnitve stvar. Ni si težko zamisliti primera, ko pogodbeni stranki s tovrstno pogodbo zasledujeta tudi uresničitev nepremoženjskega interesa. Pogodba o nakupu nepremičnine, na kateri si bo kupec ustvaril dom, sodi mednje. Da ta interes ob sklenitvi pogodbe ne bi bil razviden tudi tožencema, iz procesnega gradiva ne izhaja. Bistven element obravnavane pogodbe je bil torej tudi v zagotovitvi nepremoženjske dobrine.

16.Zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da je v obravnavani zadevi bistven predmet pogodbe le premoženjske narave, se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožbenih navedb, s katerima sta tožnika utemeljevala kršitev pogodbe, niti o vzročni zvezi med zatrjevano kršitvijo in uveljavljeno škodo.

17.Utemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnikov o zmotnosti zaključka, da so uveljavljali le škodo zaradi kršitev pogodbe, ne pa tudi navedb o nedopustnem ravnanju tožnikov kot eni od predpostavk nepogodbene odškodninske odgovornosti. Tožniki so trdili, da sta toženca vedela in ob nakupu zamolčala, da je v fasadi na SZ strani hiše vgrajen šibko vezan azbest, ki ga ni dovoljeno uporabljati in ki se ob dvigovanju in spuščanju rolet, močnejšem zapiranju oken in posegu vanj sprosti v ozračje in je zato škodljiv za zdravje, in da sta tudi vedela, da bodo tožniki z načrtovano energetsko prenovo hiše posegli v njeno fasado. Zatrjevali so, da sta jih toženca zavedla in prevarala in da ob vedenju o vsebnosti azbesta v fasadi pogodbe ne bi sklenila. Navedbe kažejo na kršitev načela vestnosti in poštenja, ki veže udeležence pri sklepanju pogodbenih razmerij (5. čl. OZ). Ni očitno, da ne bi mogle utemeljevati opustitve dolžnega ravnanja. Sodišče se je bilo zato o njih dolžno izreči.

18.Pritožbeni očitki o zmotnosti tretjega stališča, na katerem temelji odločitev o zavrnitvi zahtevka za povrnitev nepremoženjske škode, niso utemeljeni glede tretjega in četrtega tožnika, utemeljeni pa so glede prvega tožnika in tožnice. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da nekoliko slabše počutje in skrb prvih dveh ni tolikšne intenzivnosti, da bi bil dosežen prag za prisojo odškodnine za nepremoženjsko škodo. Dokazne ocene njunih izpovedi, na katerih temelji takšen zaključek, pritožba niti ne izpodbija. Iz izpovedi tretjega tožnika izhaja, da kljub naknadnemu zavedanju, kakšne probleme lahko prinese izpostavljenost azbestu, ni bil močno zaskrbljen ali v strahu; govoril je le o močnih čustvih in trpljenju staršev. Tudi četrti tožnik je izpovedoval predvsem o ravnanju in duševnem stanju staršev, ko sta izvedela za obstoj azbesta v fasadi in se zavedla izpostavljenosti azbestu, ko so z deli v letu 2013 posegli v sporni del hiše, o sebi pa je rekel, da je manj sproščen in ga malo skrbi, ker gre za nevarno stvar. Običajna zaskrbljenost in slabše počutje, ki izhaja iz njunih izpovedi, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne predstavlja takšnih posledic, ki bi tretjemu in četrtemu tožniku upravičevale prisojo odškodnine iz tega naslova. Ne gre za tolikšno duševno stisko, ki bi bila pravno priznana.

19.Pritožba pa utemeljeno opozarja na zmotnost pravnega zaključka, da prvi tožnik in tožnica nista upravičena do povračila škode, ker njuno trpljenje, vznemirjenost in strah ne dosegata intenzitete, ki upravičuje prisojo odškodnine iz tega naslova. Že iz izpodbijane sodbe je razvidno, da sta bila tožnika močno v strahu, skrbeh in vznemirjena; intenziteta trpljenja, ki se je kazala v žalosti, joku, v poizvedovanju glede posledic za zdravje, prebiranju vplivov azbesta na zdravje, v velikem angažiranju pri raziskovanju, kako odstraniti azbest iz fasade in o (ne)dovoljenosti uporabe azbesta tudi za leta nazaj, v nespečnosti, zapiranju vase, je bila visoka. Po oceni pritožbenega sodišča vsa ta občutja, ki so trajala dlje časa, kažejo, da je bilo duševno ravnovesje prvih dveh tožnikov v daljšem časovnem obdobju močno porušeno, to pa dosega prag intenzivnosti, ki predstavlja pravno priznano škodo (na podlagi 179. člena v zvezi s 246. členom OZ).

20.Utemeljeni so tudi pritožbeni pomisleki glede stališča sodišča prve stopnje, da mora stranka storiti vse razumne ukrepe, da bi se škoda zmanjšala, sicer lahko druga stranka zahteva zmanjšanje odškodnine (prim. četrti odstavek 243. člen OZ). V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da bi lahko tožnika strah in skrb zmanjšala z ugotovitvijo, ali se azbest še nahaja v bivalnih prostorih, a nista izvršila meritev azbestnih vlaken, čeprav jima je NIJZ odgovoril na predstavitev problema z obstojem azbesta v fasadi in predlagal izvedbo meritev prisotnosti azbest v prostorih/življenjskem okolju. Pritožnika pravilno opozarjata, da sta zatrjevana skrb in strah sicer vzklila v letu 2017, vendar pa se ta v posledici zavedanja/spoznanja o obstoju azbesta nanaša tudi in predvsem na preteklo štiriletno obdobje izpostavljenosti, ko za obstoj azbesta nista vedela in sta vanj posegla, preventivnih ukrepov pa zaradi nevednosti nista mogla izvesti. Sodišče se o tem ni izreklo.

21.Glede na navedeno zahtevka tretjega in četrtega tožnika nista utemeljena že zato, ker ni izkazano, da bi utrpela takšno intenziteto škode, ki bi bila pravno priznana, glede zahtevkov prvega tožnika in tožnice pa je dejansko stanje zaradi zmotnih materialnopravnih stališč ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče namreč ni ugotavljalo dejstev v zvezi z vsemi predpostavkami odškodninske odgovornosti.

22.Po ugotovitvi, da glede zahtevka za povrnitev premoženjske škode in glede zahtevkov tretjega in četrtega tožnika za povrnitev nepremoženjske škode niso podani niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni razlogi ter da je glede zahtevka za povrnitev nepremoženjske škode prvega tožnika in tožnice zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo v II. točki izreka, kolikor se nanaša na zahtevek prvega tožnika in tožnice, in glede stroškov postopka (III. točka izreka)(355. člen ZPP), v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem ter nerazveljavljenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člena ZPP).

23.Zaradi zmotnih materialnopravnih izhodišč v postopku pred nižjim sodiščem ni bil ugotovljen samostojen obsežen sklop dejstev. Sodišče še ni izvedlo dokaznega postopka o zatrjevani kršitvi pogodbe s strani tožencev in vzročni zvezi z uveljavljeno škodo. Ugotavljanje (spornih) dejstev v takem obsegu na pritožbeni obravnavi bi poseglo v ustavno pravico strank do pritožbe, razveljavitev pa tudi ne bo povzročila hujše kršitve pravice strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

24.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP.

-------------------------------

1Š. Mežnar, Pogodbena odškodninska odgovornost v sodobnem obligacijskem pravu, PB 4/2013, str. 31-34, in ista, Pogodbena odškodninska odgovornost - nekatera odprta vprašanja, Odvetnik, št. 60/2013, str. 30.

2Glej sodba VSL II Cp 3245/2010 z dne 7. 12. 2010.

3Navedeni sta sodbi VSK Cp 503/2013 z dne 7. 11. 2013 in VSL II Cp 2042/2022 z dne 1. 2. 2023.

4Glej odločbe VS RS II Ips 765/2007 z dne 30. 10. 2008 (pogodba o medsebojnem sodelovanju v zvezi z letno oddajo mleka), VSM I Cp 467/2021 (pogodba o odprtju in vodenju transakcijskega računa), VSL II Cp 606/2023 (pogodba o nepremičninskem posredovanju z namenom nakupa nepremičnine), VSK I Cp 105/2013 (pogodba o odprtju varčevalnega računa) in VSK Cp 503/2013 (pogodbe o nakupu nepremičnine).

5D. Možina, Odškodninska odgovornost za kršitev pogodbe, Podjetje in delo, št. 2/2016, str. 280.

6A. Božič Penko, Razmislek in sodna praksa Vrhovnega sodišča o nekaterih aktualnih vprašanjih odškodninskega prava v zvezi z nepremoženjsko škodo, Pravni letopis, 2016, str. 79.