Jedro

Brezpredmeten je pritožbeni očitek, da je rešitev neživljenjska in v naravi nemogoča, ker poti, ki jo je izvedenec označil z zeleno barvo, sploh ni oziroma je neprevozna, zaradi česar naj bi imela tožena stranka zaprt dostop do svojih parcel; do svojih parcel bo morala začeti voziti tako, da bo celotno traso poti, ki (deloma) poteka tudi po parceli tožeče stranke, prestavila nazaj na rob parcel št. 1825/5 in 1825/6.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, stroškovni del sodbe sodišča prve stopnje (2. točka I. dela izreka) se razveljavi in v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (v 1. točki I. dela in v II. delu izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico, ki jo ima tožnica na nepremičninah parc. št. 1820/5 (prej 1820/4 in 1817/2), pripisanih k vl. št. 1737 k.o. ..., v obsegu kot to prikazuje skica izmere sodnega izvedenca geodetske stroke I., še posebej pa je dolžan opustiti vsakršno vožnjo s kakršnimikoli prevoznimi sredstvi na teh nepremičninah ter kakršnokoli koriščenje teh nepremičnin, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe, pri čemer je zgoraj navedena skica sestavni del sodbe z označitvijo površine, po kateri toženec nima pravice voziti. Zavrnilo pa je del tožbenega zahtevka, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se tožencu pod pretnjo denarne kazni 2.086,46 EUR (prej 500.000,00 SIT) prepoveduje v bodoče na tak ali podoben način vznemirjati tožnico oz. posegati v njeno lastninsko pravico na njeni nepremičnini parc. št. 1820/5 (prej 1820/4 in 1817/2), pripisani k vl. št. 1737 k.o. ..., da ne bo izvršbe. Glede stroškov je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 3.210,76 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper ugodilni del sodbe je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in mu zadevo vrne v ponovno sojenje. Tožena stranka meni, da odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožeče stranka v obsegu, kot to prikazuje skica izmere sodnega izvedenca I., in odločitev o stroških postopka ni utemeljena ter da gre za odločitev, ki je v naravi nemogoča. Tožena stranka navaja, da to, da izrek izpodbijane sodbe temelji na izvedeniškem mnenju izvedenca I., ki je le del njegovega izvida, niti ni toliko sporno, kot je sporno to, da sodišče prve stopnje na eni strani sprejema dejstvo, da se je pot vseskozi uporabljala, da pot je, da pa je prepovedana v delu, kjer poteka po parceli tožeče stranke. Sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega ogleda zemljišča, kar predstavlja procesno kršitev in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, obenem pa je tudi v celoti prezrlo resnično stanje stvari, odločitev pa je neživljenjska. To je po mnenju tožene stranke mogoče zaključiti že iz mnenja izvedenca I., ki je jasno poudaril, da poleg sporne poti obstoji še tako imenovana stara pot, ki pa se je zaključila pri zidanici lastnikov B., a je vseeno z zeleno barvo zarisal nadaljevanje poti, kot je zatrjevala tožeča stranka. V naravi torej poti, ki je označena z zeleno barvo sploh ni, oziroma je zemljišče takšno, da je neprevozno. Zgolj na skici je opredeljeno, kje naj bi pot potekala, a tožena stranka še vedno vztraja, da temu ni tako. Navedeno je pomembno iz razloga ugotavljanja okoliščine, ali je šlo v resnici za protipravno vznemirjanje tožeče stranke. Tožena stranka opozarja, da si ni mogoče predstavljati, da bi nekdo nekoga protipravno vznemirjal, ko pa že več deset let uporablja edino obstoječo pot do svoje parcele, glede česar je izkazano obstajala pogodba ter dogovori med udeleženci in lastniki poti. Sodišče prve stopnje je tako zmotno ugotovilo dejansko stanje oziroma je napačno ugotovilo odločilno dejstvo (340. člen ZPP) in s tem toženi stranki zaprlo edini dostop do njenih parcel št. 1823 in 1824 k.o. ...., do katerih je od leta 1979 dostopala po sporni poti. Da je sporna pot potekala po parceli tožeče stranke, je jasno izkazano s kupoprodajno pogodbo z dne 20.06.1968, ki je v spisu. V 8. členu te pogodbe je nekdanji lastnik nepremičnin parc. št. 1825/5 in 1825/6 k.o. ..., J. P., jasno in nedvoumno izjavil, da je ob robu njegovih parcel obstajal kolovoz. Ob vpogledu v mapno kopijo, ki se nahaja v spisu in iz katere je razvidno, da parc. št. 1825/5 in 1825/6 k.o. ... mejita na sedanjo parc. št. 1820/5 iste k.o., je jasno in edino logično, da je kolovoz potekal tudi po parceli tožeče stranke, saj ni možno, da bi bila kolovozna pot tako ozka, da bi obsegala zgolj rob parcel v lasti J. P.. Navedena listina po mnenju tožene stranke ovrže vse izpovedbe prič na strani tožeče stranke, ki pa so večinoma tudi vse v sorodstvenem razmerju s tožečo stranko oziroma je tožeča stranka njihova delodajalka in so posledično izpovedovale v prid tožeči stranki. Citirana pogodba jasno navaja, da je kolovozna pot (sedaj sporna pot) potekala na tem mestu že od leta 1968. O tem odločilnem dejstvu sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe sploh ni razpravljalo oziroma se do slednjega sploh ni opredelilo. Prav tako je sodišče prve stopnje povsem zmotno enačilo v pogodbi omenjeno kolovozno pot s potjo, ki jo izvedenec imenuje »stara pot«, saj iz 8. člena jasno izhaja, da je kolovozna pot na eni strani mejila na K. parcelo, to pa je sedaj parcela v lasti tožeče stranke. Ravno iz omenjene pogodbe torej nesporno izhaja lokacija sporne poti, ki je locirana na meji K. parcele, torej na meji tožeče stranke. Nemogoče je, da bi se navedbe v pogodbi resnično nanašale na staro pot oziroma pot, ki jo je v pretežnem delu z zeleno barvo risal izvedenec, saj ta v nobenem delu ne more potekati ob meji parcele, ki je v lasti tožeče stranke. Ne more potekati ne v delu do zidanice lastnikov B., ne dalje, kot to zatrjuje tožeča stranka. Bistvo izjave pod B3 je v tem, da je F. K., t. j. takratni lastnik parc. št. 1817/2 k.o. ..., z delno prestavitvijo te poti proti parceli J. P. nehote posegel v njegovo parcelo in mu je iz tega razloga plačal določeno vsoto denarja. Res je, da je to izjavo podpisal samo F. K. (in ne tudi njegov pokojni brat kot solastnik), vendar pa slednje ne more vplivati na dejstvo, da je kolovozna pot tu obstojala od leta 1968 in je obstojala tudi, ko je tožena stranka svoje parcele podedovala v letu 1979 in je od takrat dalje te parcele nemoteno in v dobri veri uporabljala kot edini dostop do svojih nepremičnin. Tožena stranka poudarja, da do svoje parcele nikoli ni imela in tudi nima nobene druge poti, ob sedanji sodbi pa poti sploh nima. Niti s prevoznimi sredstvi niti peš dostop ni mogoč. Nadalje tožena stranka opozarja, da je sodišče prve stopnje tudi napačno uporabilo materialno pravo (341. člen ZPP). Negatorna tožba je v celoti izključena, kadar je tretji – toženec pooblaščen na podlagi stvarne pravice, zakonske omejitve lastninske pravice, sosedskega prava ali obligacijskega razmerja itd., da vznemirja lastnika stvari v mirni uporabi stvari. Tedaj je lastnik ali domnevni lastnik stvari dolžan trpeti tuje vplive na svojo stvar. Sodišče prve stopnje v konkretni zadevi za presojo upravičenosti vznemirjanja ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti. Svojo odločitev je oprlo zgolj na zatrjevanje tožene stranke o obstoju pogodbene služnosti, povsem pa je izpustilo in se sploh ni opredelilo do preostalih trditev tožene stranke. Tožena stranka je namreč tako v odgovoru na tožbo kot tudi v ugovoru na začasno odredbo ter tudi v svoji izpovedbi v okviru zaslišanja izrecno navedla, da se ta pot izvršuje že vrsto let (več kot 25 let) in da do prenosa lastninske pravice na tožečo stranko z uporabo te poti ni bilo nobenih problemov oziroma mu uporabe te poti nihče ni branil. Ne drži, da tožena stranka tega ni zatrjevala. Prav tako je bila vožnja po tej poti v pogodbi priznana J. L., pravnemu predniku tožene stranke. Od leta 1979, ko je tožena stranka prevzela parc. št. 1823 in 1824 k.o. ... v svojo last, pa vse leta 2004, ko je tožeča stranka postala lastnica parcele, ki je predmet te pravde, je tožena stranka tako nemoteno uporabljala svojo pot za dostop do svojih parcel. V tem dejstvu pa tudi tiči tudi cela poanta predmetne zadeve. Šlo je za nemoteno uporabo poti in sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, kajti z dispozicijo 99. člena SPZ je izrecno določeno, da se zaščita pred vznemirjanjem dopusti zgolj v primerih, ko nekdo protipravno vznemirja lastnika stvari. V smislu določila je tožena stranka izkazala pravico vožnje po navedeni poti in ob dejstvu, da ta pot obstoji že več deset let, je bila tudi v dobri veri, da ne poteka po zemljišču tožeče stranke. Šele izvedenec je potrdil, da pot v resnici deloma poteka po nepremičnini tožeče stranke, pot sama, takšna kot je, pa očitno v naravi nikoli do leta 2004 ni bila sporna, saj lastniki tudi niso povsem natančno vedeli, kje je katastrska meja. Samo vprašanje ali ugotovitev poteka mej med parcelami pa za predmetni spor tako in tako ne more biti bistveno, saj iz vseh dokazil tožene stranke izhaja upravičenje uporabe poti, in to dobroverno, kar izključuje tudi protipravnost. Vprašanje krivde pri vznemirjanju je res irelevantno, a v postopku ni mogoče trditi, da je tožena stranka uporabljala pot, ki je vseskozi potekala po isti trasi, v smislu objektivne protipravnosti. Tožena stranka je torej vseskozi v dobri veri, da je navedena pot potekala po robu parcel, to uporabljala, tudi sedanje stanje pa ni takšno, da bi se mu lahko očitala protipravnost. Odločitev sodišča prve stopnje sedaj toženo stranko sili, da bo morala sprožiti dodaten postopek ugotovitve služnostne poti, kajti preprosto nikjer ne more priti do svoje nepremičnine. Tožena stranka še dodaja, da sodišče prve stopnje šteje, da bi bila izjava pod B3 veljavna, če bi imel F. K. pravico podati le-to tudi v imenu pokojnega brata tožeče stranke, pri tem pa sodišče prve stopnje pozablja, da je bilo na podlagi te izjave določeno stanje izvrševano in mu nihče ni oporekal, dokler tega ni storila tožeča stranka. Takšno stanje je dejansko izkaz priposestvovanja služnosti. Ne drži tudi navedba sodišča prve stopnje, da gre za izjavo, ki naj bi nastala zaradi tega postopka. Ob pogodbi in jasni izpovedi F. K., ki je jasno izpovedal, kako je bilo, ni nobenega dvoma, da je sodišče odločilo napak. Tožena stranka opozarja, da je torej večkrat trdila, da je sporno pot uporabljala nemoteno dlje časa, več kot 10 let, in to v dobri veri, kar pomeni, da je služnosti tudi v celoti priposestvovala ter je njeno vznemirjanje bilo tudi iz tega naslova v celoti upravičeno. Sodišče prve stopnje se do teh navedb tožene stranke sploh ni opredelilo in jih ni obravnavalo, s čimer je poleg kršitve po 341. členu ZPP storilo tudi bistveno kršitev določb postopka po 14. točki prvega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje tožena stranka navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo določila ZPP tudi, ko je podajalo razloge odločitve glede obstoja poti. Med drugim sodišče prve stopnje navaja, da so izjavo tožeče stranke smiselno dopolnile priče Z. in P. S., S. S. in G. V., pri čemer pa je sodišče prve stopnje nekritično in ne pojasni v čem je tako smiselno dopolnjevanje. Razlogov odločitve ni. Če je mogoče kot smiselno jemati izjavo V., ki je kot delavec v družbi, ki je v lasti P. S. in se ukvarja z instalacijami, delal na zemlji matere delodajalca, potem se ve, da ni mogel podati drugačne izjave kot tiste, da tam poti ni bilo. Enako velja smiselno za ostale priče. Tožeča stranka meni, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki prvega odstavka 339. člena ZPP tudi v delu, ki se nanaša na odmero stroškov postopka. Toženi stranki ni jasno, katere stroške je sodišče prve stopnje tožeči stranki dejansko priznalo in odmerilo, saj slednjega sploh ni obrazložilo, temveč je toženi stranki zgolj v izreku navedlo višino zneska, ki ga je dolžna poravnati. V izpodbijani sodbi niso navedeni odločilni razlogi, ki opravičujejo višino nastalih stroškov tožeče strank, tako da se niti ne ve, zakaj niso bili upoštevani stroški, ki so nastali s postopkom začasne odredbe. Sodbe sodišča prve stopnje v tem delu ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka je po prejemu izpodbijane sodbe o odločitvi obvestila tudi J. B.. Slednji ji je nato prinesel fotografijo, ki izhaja izpred leta 1992, na njej pa se jasno vidi, da je bil položaj sporne poti enak kot danes. Nikjer ni bilo nobene druge poti in ni možno, da bi potekala kjerkoli drugje. Tožena stranka je začetek poti označila s puščico, da jo je mogoče jasno locirati. Dokaz predlaga, da bi se dodatno potrdile izpovedbe prič, ki jih je predlagala tožena stranka, in da se povsem ovržejo izpovedbe prič, ki jih je predlagala tožeča stranka, sodišče prve stopnje pa jim je v celoti sledilo. Da gre za obdobje pred 1992 je mogoče ugotoviti po dejstvu, da je javna pot še makadamska, saj je bil asfalt položen v letu 1992. Tožena stranka pred izdajo izpodbijane sodbe za navedeno fotografijo ni vedela, zato jo posreduje s pritožbo.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru na pritožbo pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, navaja, da je izpodbijana sodba ustrezno obrazložena, jasna, razumljiva, zakonita in pravilna, zato predlaga, da Višje sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno ter izpodbijano sodbo potrdi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba je delno utemeljena.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni izvedlo predlaganega dokaza z ogledom, storilo procesno kršitev in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje je na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca geodetske stroke I. (list. št. 65, 66 in 76) ugotovilo potek sporne poti in da le-ta poteka delno po parceli tožeče stranke (parc. št. 1820/5), da je pot zatravljena in široka približno 2,15 m, da so na njej vidne kolesnice ter da je v suhem vremenu prevozna z osebnim avtomobilom, v mokrem pa le s traktorjem ali terenskim vozilom. Na podlagi navedenega in skice, priložene izvedeniškemu mnenju, si je sodišče prve stopnje nedvomno moglo ustvariti zadostno predstavo o karakteristikah sporne poti, da je lahko v predmetni zadevi odločilo, dokazni predlog za ogled pa utemeljeno zavrnilo. Pri tem ni jasno, kaj je tožena stranka mislila s pritožbeno navedbo, da izrek izpodbijane sodbe temelji na izvedeniškem mnenju izvedenca I., ki je le del njegovega izvida; zaradi nerazumljivosti in nezadostne obrazloženosti sodišče druge stopnje te pritožbene navedbe ni moglo obravnavati oziroma v zvezi z njo ni moglo preizkusiti izpodbijane sodbe.

Tožena stranka ima sicer prav, ko v pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno enačilo v pogodbi omenjeno kolovozno pot s potjo, ki jo je izvedenec imenoval »stara pot«, vendar pa navedeno ni vplivalo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Iz besedila 8. člena kupoprodajne pogodbe z dne 20.06.1968 (priloga B2), ki ga je sodišče prve stopnje poprej sicer pravilno povzelo, je jasno razvidno, da je pot, katere obstoj je zatrjevala tožena stranka in v zvezi s katero je bila ustanovljena služnost na parcelah št. 1825/5 in 1825/6 (služeče zemljišče), potekala ob robu parcel 1825/5 in 1825/6 ob K. parceli (to je ob parceli tožeče stranke št. 1817/2 oziroma sedaj parc. št. 1820/5), tako da v pogodbi omenjena pot ne more biti tista, ki jo je izvedenec z zeleno barvo vrisal višje na parcelah J. B. in K. B. (parc. št. 1825/5 in 1825/6, pa tudi 1826/3) in jo imenoval »stara pot«. Vendar pa je sodišče prve stopnje v nadaljevanju na podlagi izpovedbe J. B. ugotovilo, da je bila služnostna pot po tem, ko je B. kupil parceli št. 1825/5 in 1825/6, prestavljena na spodnjo stran teh parcel, kar pa nedvomno ustreza poteku poti oziroma kolovoza, o katerem govori 8. člen kupoprodajne pogodbe iz leta 1968, nenazadnje pa tudi trasi sporne poti, ki jo je izvedenec na skico vrisal z rdečo barvo. V nadaljevanju izpodbijane sodbe se je sodišče prve stopnje ukvarjalo izključno s potekom te sporne poti na spodnji strani parcel J. B. in K. B. in ne s tisto, ki jo je izvedenec imenoval »stara pot«. Na podlagi izpovedb zaslišanih prič je sodišče prve stopnje nato ugotovilo, da si je tožena stranka uredila sporno pot tako, da je odrezala brežino in s tem zmanjšala strmino, oziroma da si je po odstranitvi trt z zgornjega dela parc. št. 1820/5 samovoljno prestavila pot na to parcelo, česar pa tožena stranka v pritožbi niti ne izpodbija.

V zvezi z navedenim je sodišče prve stopnje povzelo izpovedbe tožeče stranke ter prič Be. in Bo. Kerina, ki so povedali, da so bile trte v starem vinogradu, posajene vse do parcelne meje oziroma do roba parcele tožeče stranke, do koder so trto tudi ročno obdelovali, odstranili pa so jo le malce pred prodajo parcele tožeči stranki. Pri tem se je sodišče prve stopnje sklicevalo tudi na izpovedbe prič A. Z., J. Z., P. S., S. S. in G. V., vendar pa ne drži pritožbeni očitek tožene stranke, da je pri tem ravnalo nekritično, da ni razlogov odločitve, oziroma da ni pojasnilo v čem izpovedbe drugih prič smiselno dopolnjujejo izpovedbe tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je namreč v izpodbijani sodbi jasno obrazložilo, da so navedene priče povzele in smiselno dopolnile izpovedbe tožeče stranke ter Be. in Bo. K. s tem, da so prav tako zanikale obstoj sporne poti oziroma so izpovedale, da se je vseskozi vozilo po stari poti, pojasnile pa so tudi, da si tožena stranka uredila pot tako, da je odrezala brežino. Takšne skladne izpovedbe prič so sodišče prve stopnje očitno prepričale tako o verodostojnosti samih njihovih izpovedb kot tudi o utemeljenosti navedb tožeče stranke. Posplošene pritožbene navedbe tožene stranke, da G. V., ki je kot delavec v družbi v lasti P. S. delal na zemlji matere delodajalca, ni mogel podati drugačne izjave kot tiste, da tam poti ni bilo, to pa naj bi smiselno veljalo za vse priče, tako niso utemeljene.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da na podlagi zapisa izjave F. K. (priloga B3), ki je bil zgolj eden od solastnikov parc. št. 1817/2, ni mogoče šteti, da je tožena stranka pridobila pogodbeno služnostno pravico na prestavljeni poti oziroma da je ta izjava kakorkoli obvezujoča za tožečo stranko, pri čemer sodišče prve stopnje tudi pravilno pojasni, da bi bila takšna izjava veljavna, če bi jo podpisali vsi solastniki ali pa bi za to pooblastili F. K.. Vprašanje, ali je predmetna izjava nastala za potrebe te pravde ali ne, tako niti ni bistveno. Glede na navedeno in upoštevaje ugotovitev izvedenca I., da sporna pot delno poteka po nepremičnini tožeče stranke (kar v pritožbi ponavlja tudi tožena stranka sama), ter ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka nima služnostne pravice na parceli št. 1820/5, ampak na robu parcel št. 1825/5 in 1825/6, in da je tožena stranka samovoljno prestavila pot na parcelo št. 1820/5 (čemur tožena stranka v pritožbi ne oporeka), je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka protipravno in samovoljno posegla v zemljišče tožeče stranke, zaradi česar je na podlagi prvega odstavka 99. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ, Uradni list RS, št. 87/2002) pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke na prenehanje vznemirjanja lastninske pravice. Pri tem je brezpredmeten pritožbeni očitek tožene stranke, da je rešitev neživljenjska in v naravi nemogoča, ker poti, ki jo je izvedenec označil z zeleno barvo (in jo imenoval stara pot), sploh ni oziroma je neprevozna, zaradi česar naj bi imela tožena stranka zaprt dostop do svojih parcel; na to je namreč smiselno v izpodbijani sodbi odgovorilo že sodišče prve stopnje, ko je toženo stranko opozorilo, da bo do svojih parcel morala začeti voziti tako, da bo celotno traso poti, ki (deloma) poteka tudi po parceli tožeče stranke, prestavila nazaj na rob parcel št. 1825/5 in 1825/6. S tem bo do svojih parcel dostopala oziroma začela dostopati po parcelah v lasti J. in K. B., na katerih ima tudi vknjiženo služnost vožnje in hoje na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 20.06.1968, obenem pa bo pri tem sedaj sporna pot speljana na tisto traso, ki je bila po 8. členu navedene kupoprodajne pogodbe sprva predvidena, to je ob robu parcel št. 1825/5 in 1825/6 ob K. parceli, ki je sedaj v lasti tožeče stranke in označena s parc. št. 1820/5 (prej parc. št. 1817/2). Kako bo tožena stranka to uredila z lastnikoma zemljišč, na katerih ima vpisano služnost vožnje in hoje, ne zadeva tožeče stranke in niti ni predmet te pravde, prav tako tudi ne vprašanje, ali tožena stranka lahko do svojih parcel dostopa po t.i. stari poti ali ne, oziroma ali je le-ta sploh prevozna.

Bistvenega pomena za uspeh z negatorno tožbo na podlagi 99. člena SPZ je, da je vznemirjanje lastnika protipravno, na kar opozarja tudi tožena stranka v pritožbi, zatrjujoč, da protipravnost v konkretnem primeru ni podana, zaradi česar naj bi sodišče prve stopnje pri odločitvi v zadevi napačno uporabilo materialno pravo, vendar so pritožbene navedbe tožene stranke v tej smeri neutemeljene. Glede na to, da je, kot rečeno, izvedenec ugotovil, da sporna pot poteka tudi po zemljišču tožeče stranke, tožena stranka pa ni dokazala obstoja pravne podlage za uporabo poti v delu, ki je na zemljišču tožeče stranke, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je poseg tožene stranke na zemljišče tožeče stranke protipraven in samovoljen. Sklicevanje tožene stranke na izkazanost priposestvovanja služnosti v smislu, da je po sporni poti vozila že več kot 10 let in bila v dobri veri, da pot ne poteka po zemljišču tožeče stranke, je ne le prepozno v smislu, da tožena stranka priposestvovanja v postopku pred sodiščem prve stopnje do konca prvega naroka za glavno obravnavo ni zatrjevala (na kar je v izpodbijani sodbi opozorilo tudi sodišče prve stopnje), v pritožbi pa ni izkazala, da tega brez svoje krivde ni mogla storiti, in gre zatorej za nedopustno pritožbeno novoto po 337. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 73/2007-UPB3, 45/2008), ampak obstoj zatrjevane dobre vere (in s tem izpolnjevanje pogojev za priposestvovanje) v taisti pritožbi zanika že sama tožena stranka, ko navaja (glede na navedene ugotovitve sicer neutemeljeno), da je s kupoprodajno pogodbo iz leta 1968 jasno izkazano, da je sporna pot potekala po parceli tožeče stranke, kar pojasnjuje s tem, da je glede na to, da parc. št. 1825/5 in 1825/6 mejita na sedanjo parc. št. 1820/5, jasno in edino logično, da je kolovoz potekal tudi po parceli tožeče stranke, saj ni možno, da bi bila kolovozna pot tako ozka, da bi obsegala zgolj rob parcel v lasti J. P. (torej parcel, sedaj v lasti J. in K. B.). Ob takšnem prepričanju tožeče stranke, da je sporna pot vendarle vodila preko parcel tožeče stranke, pri čemer tožena stranka v pritožbi tudi ni izpodbijala ugotovitve sodišča prve stopnje, da je po odstranitvi trt z zgornjega dela parc. št. 1820/5 samovoljno prestavila pot na to parcelo (navedla pa je, da ni mogoče trditi, da je uporabljala pot, ki je vseskozi potekala po isti trasi), je sedaj neutemeljeno njeno sklicevanje na dobro vero in priposestvovanje služnosti v smislu, da je sporno pot uporabljala v prepričanju, da ne poteka po zemljišču tožeče stranke oziroma, da je pot izvrševala že vrsto let, pa ji tega nihče ni branil – še posebej ob upoštevanju izpovedi tožeče stranke in zaslišanih prič, da so poprej (v starem vinogradu) trte bile posajene do parcelne meje oziroma do roba zemljišča, do problemov pa je začelo prihajati potem, ko je tožeča stranka kupila parcelo št. 1817/2 (sedaj del parc. št. 1820/5) od K.. Glede na navedeno so neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da se sodišče prve stopnje do dobre vere in priposestvovanja ni opredelilo in pri tem storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki prvega odstavka 339. člena ZPP, obenem pa tudi napačno uporabilo materialno pravo. Nenazadnje se je sodišče prve stopnje – kljub temu, da tožena stranka na prvi stopnji niti ni zatrjevala ali omenjala priposestvovanja služnosti – v izpodbijani sodbi do tega vprašanja opredelilo in obrazložilo, da tudi sicer niso izpolnjeni zakonsko predpisani pogoji za nastanek služnosti, saj tožena stranka ni izvrševala služnosti v dobri veri v obdobju desetih let, čemur glede na vse navedeno pritrjuje tudi sodišče druge stopnje.

Tožena stranka je pritožbi priložila fotografijo (priloga B12), ki jo je dobila od J. B.., ko ga je seznanila s sodbo sodišča prve stopnje, iz nje pa naj bi bilo razvidno, da je bil pred letom 1992 položaj sporne poti enak kot danes. Tožena stranka navaja, da za fotografijo pred izdajo izpodbijane sodbe ni vedela, zato jo lahko posreduje šele s pritožbo. Predložena fotografija je slabe kakovosti in ostrine, tako da iz nje ni mogoče jasno ugotoviti, kaj prikazuje oziroma ali je čistina po brežini, ki jo je tožena stranka na pri vrhu brega označila s puščico, zares sporna pot, še manj pa, kako sporna pot poteka glede na meje med parc. št. 1825/5 in 1825/6 ter parc. št. 1820/5. Poleg tega je tožena stranka navedeno fotografijo kot dokaz predložila v nasprotju s 337. člena ZPP, ki določa, da sme pritožnik v pritožbi predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave (gl. tudi 286. člen ZPP), tako da sodišče druge stopnje priložene fotografije pri odločanju o pritožbi tožene stranke tudi iz tega razloga ni upoštevalo. Glede na to, da je bil J. B. – na podlagi dokaznega predloga tožene stranke – s strani sodišča prve stopnje zaslišan kot priča, sodeloval pa je tudi pri terenskem ogledu sporne poti s strani izvedenca geodetske stroke, na katerem je bila obenem prisotna tudi tožena stranka, bi lahko tožena stranka od J. B. navedeno fotografijo pridobila in kot dokaz predložila že pred koncem glavne obravnave.

Utemeljeno pa se tožena stranka pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka in ima prav, ko opozarja, da je zgolj v izreku izpodbijane sodbe navedena višina zneska, ki ga je tožena stranka dolžna tožeči stranki poravnati, ne da bi sodišče prve stopnje obrazložilo, katere stroške je tožeči stranki dejansko priznalo in odmerilo. Zaradi pomanjkanja razlogov o dejstvih, odločilnih za odločitev o stroških, se izpodbijana sodba v tem delu ne more preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker bi sodišče druge stopnje v primeru, da bi sámo odločilo o stroških postopka na prvi stopnji, pravdnim strankam glede pravdnih stroškov odvzelo pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS, Uradni list RS, št. 33/91 s spremembami), je razveljavilo sklep sodišča prve stopnje o stroških postopka (2. točka II. dela izreka izpodbijane sodbe) in v tem delu zadevo vrača sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (355. člen ZPP).

Ostale pritožbene navedbe tožene stranke so neutemeljene, sodišče druge stopnje pa ob preizkusu izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje tudi ni ugotovilo razlogov, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, zato je v preostalem delu pritožbo tožene stranke zavrnilo in je v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka je s pritožbo uspela le v neznatnem delu, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP in 154. člen ZPP). Odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k rešitvi te zadeve in je bil kot takšen nepotreben, zato tožeča stranka sama nosi stroške, ki so ji nastali v zvezi z njim (155. člen ZPP).