Jedro

V skladu z načelom avtonomnosti urejanja vsebine konkretnega in posamičnega pogodbenega razmerja lahko pogodbeni stranki določita višino pogodbene kazni poljubno, torej po merilih, ki jih izbereta sami. Pogodbeni stranki lahko tudi določita, upoštevata, katere pojavne oblike škode lahko nastanejo pogodbi zvesti stranki zaradi kršitve, za katero je dogovorjena pogodbena kazen, in v kakšni višini.

Zahteva po konkretizaciji navedb o zmanjšanju ekonomske vrednosti sicer ne more iti tako daleč, da bi se od tožnice zahtevala natančna opredelitev ekonomske vrednosti po višini, lahko pa se zahteva, da tožnica poda vsaj osnovne oziroma izhodiščne podatke za izračun ekonomske vrednosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbe, mora pa toženi stranki v roku petnajstih dni povrniti njene nadaljnje pravdne stroške v višini 3.301,32 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da: I.1) so toženke dolžne tožnici nerazdelno plačati pogodbeno kazen 1.000.000 EUR s pripadki; I.2) so toženke dolžne tožnici nerazdelno povrniti njene pravdne stroške; in II) tožnici naložilo, da toženkam povrne 15.592,78 EUR pravdnih stroškov s pripadki.

2. Tožnica se je zoper sodbo pritožila iz vseh pritožbenih razlogov. Zlasti uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in kršitve pravil postopka. Ne strinja se z razlago sodišča prve stopnje glede 5. alineje tretjega odstavka 9. člena pogodbe. Od procesnih kršitev uveljavlja absolutno bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je pritožnici kršilo pravico do izjave v postopku in je kršilo razpravno načelo. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje izdalo sodbo presenečenja, hkrati pa prekoračilo trditveno podlago.

3. Toženka je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev. V bistvenem je pritrdila razlogom sodišča prve stopnje. Vztraja, da pogodbe ni kršila. Predmet tožbe je plačilo pogodbene kazni, pravno pomemben okvir pa bi lahko predstavljalo le tisto, kar je tožnica navedla v opominih, v zvezi s katerimi se vodi pravda. Nanje je toženka pravilno reagirala. Tožnica nima drugega kot pravice iz blagovnih znamk. Toženka jih je ves čas uporabljala za tisto, čemur so namenjene (uporabi na trgu). Pri tem ni ravnala protipravno. Pogodbena kazen je bila določena le za neustrezno uporabo pogodbenih znamk. Toženka s tem, ko je izdala Nove znamke, ni ravnala protipravno. To ji v pogodbi ni bilo prepovedano. Bilo bi tudi nemogoče, ker se toženka ukvarja z izdajanjem revij oziroma založništvom. Pritrjuje sodišču prve stopnje glede vsebine 5. alineje tretjega odstavka 9. člena pogodbe ter da so v njej določene tri predpostavke za nastanek obveznosti plačila pogodbene kazni, ki niso bile podane. Tožnica trditvenega bremena glede znižanja ekonomske vrednosti znamk ni zmogla. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno presodilo, da ni podane vzročne zveze med morebitnim protipravnim dejanjem in nastalo posledico. Pritrjuje sodišču prve stopnje, da je bil dokazni predlog glede izvedenca ekonomske stroke dan v informativne namene, ter še dodaja, da gre v tem delu za uporabo materialnega prava in ne ugotovitev dejanskega stanja. Zmotno je pritožbeno stališče, da sta ekonomska vrednost in dobro ime znamke sinonima, sicer pa so pritožbene navedbe v tem delu novota. Pritožbene navedbe so v določenem delu novota ali pa so presplošne (2.,3. stran in prvi odstavek 4. strani pritožbe). Pritožnica meša med blagovno znamko in avtorskopravnimi upravičenji. Zavedanje, da pridobitelj pravice uporabe licence ne bo imel avtorskopravnih pravic, ne bo mogel izdajati revije, ki bi bila takšna kot A., je imelo za posledico zavedanje udeležencev, da je vrednost blagovne znamke majhna. Očitane kršitve pravil postopka niso podane.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnica (tožnica) je s tožbo zahtevala plačilo 1.000.000,00 EUR pogodbene kazni zaradi kršitve Pogodbe o finančnem leasingu in pravici licence znamk z dne 31. 8. 2011 (v nadaljevanju: Pogodba). Pogodba predstavlja pogodbo o finančnem lizingu, katere predmet je licenca blagovnih znamk. Pritožnica (v Pogodbi lizingodajalka) je v postopku na prvi stopnji zatrjevala več kršitev Pogodbe, ki naj bi se v strnjeni obliki zgodile v času po odpovedi pogodbe s strani toženke (v Pogodbi: lizingojemalka ter solidarna poroka in pridobitelja licence), tj. v času trajanja odpovednega roka. Pogodba je prenehala veljati 27. 8. 2015. Toženka se je upirala, da bi Pogodbo sploh kršila. Če jo je kršila, tožnica ni pravilno opominjala k odpravi kršitev, morebitne kršitve pa je na primeren način odpravila. Nadalje je zatrjevala, da pri ravnanjih, ki se očitajo toženki, ne gre za izkoriščanje znamk oziroma ne gre za izkoriščanje znamk v nasprotju z dobro vero ter z njimi ni zmanjšalo dobrega imena znamk in ni vplivala na ekonomsko vrednost znamk. Sicer pa tudi, če je dobro ime in ekonomska vrednost znamk zmanjšana, to ni posledica tega, da toženka morebiti ne bi izvedla tistega, kar je tožnica s pozivom od nje zahtevala in kar bi glede na določbe Pogodbe toženka morala storiti. Toženka je namreč menila, da je nizka vrednost znamk, za katere je pritožnica sklenila posel z O. d. o. o., posledica pritožničinega netrženja znamk po prenehanju Pogodbe, pa tudi zavedanja dejstva, da je predmet takšne lizing pogodbe lahko le izkoriščanje znamk samih, ne pa tudi vsebine revij in ostalih pravic intelektualne lastnine, katerih imetnica je toženka. Nadalje je toženka uveljavljala, da je pogodbeno dogovorjena pogodbena kazen previsoka (252. člen Obligacijskega zakonika – OZ).

6. Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali ravnanja, ki jih je pritožnica v postopku na prvi stopnji izčrpno zatrjevala kot kršitev Pogodbe, dejansko pomenijo kršitev Pogodbe oziroma ali je zatrjevane kršitve toženka pravilno odpravila. Odločitev sodišča temelji na materialnem pravu in ugotovitvi, da toženka ni zmogla trditvenega bremena. Bistvo odločitve je v razlagi 5. alineje tretjega odstavka 9. člena Pogodbe. Njena vsebina ni sporna, sporna je le razlaga te alineje. V tem delu je obseg pritožbenega preizkusa zmotna uporaba materialnega prava. Določba 5. alineje tretjega odstavka 9. člena Pogodbe glasi: „Leasingodajalec mora izkoriščati znamke ves čas trajanja pogodbe v dobri veri ter tako, da s tem ohranja in povečuje dobro ime in ekonomsko vrednost.“ Stranki sta v Pogodbi določili, da sme lizingodajalec (pritožnica) zahtevati plačilo pogodbene kazni pod pogojem, da kršitelja pozove k odpravi kršitve ter mu določi rok osmih dni za odpravo kršitve, ter pod pogojem, da kršitelj kršitve ne odpravi (tretji in četrti odstavek 9. člena Pogodbe). Sodišče prve stopnje je navedlo, da bi pritožnica morala trditi in dokazati: da ravnanja predstavljajo uporabo zaščitene znamke, ki je bila predmet Pogodbe; da so ravnanja takšna, da ne ohranjajo dobrega imena znamke, ki je bila predmet Pogodbe; da so ravnanja takšna, da ne ohranjajo vrednosti znamke, ki je predmet Pogodbe; da je leasingodajalec pozval leasingojemalca na prenehanje natančno opredeljene uporabe znamke, ki je bila predmet Pogodbe; pri čemer gre za takšno nedovoljeno uporabo znamke, ki ne ohranja dobrega imena in ki obenem tudi ne ohranja vrednosti znamke; leasingojemalec z natančno opredeljeno uporabo znamke ni nehal kljub opozorilu; v posledici ravnanja toženca je prišlo do zmanjšanja ekonomske vrednosti znamke in v posledici ravnanja toženca je prišlo do zmanjšanja dobrega imena znamke.

7. Sodišče prve stopnje je zavrnilo toženkino stališče, da je bila s Pogodbo urejena in varovana izključno uporaba znamk, ne pa tudi revij, ki so bile označene z znamkami. Vsebino pogodbene obveznosti iz 5. alineje tretjega odstavka 9. člena Pogodbe je razumelo širše od gole zaščite znamke zgolj po pravu industrijske lastnine. S tem se višje sodišče v celoti strinja. Nadalje je navedlo, da je v primeru znamk, ki so označevale revije, pomemben izgled revije, kvaliteta tiska, papirja, nadalje kvaliteta, obseg in struktura vsebin … Poseganje v to, kot tudi kolikor je toženka Stare revije uporabljala za promocijo Novih znamk in Novih revij in jih predstavljala kot naslednice Starih revij oziroma Znamk, bi pomenilo kršitev pogodbe. Namreč, ohranjanje oziroma povečanje dobrega imena in vrednosti Znamk, ki so bile predmet Pogodbe, je bila pogodbena obveznost toženke, ki bi jo prvotoženka z opisanimi ravnanji lahko kršila, če bi na ta način zniževala ekonomsko vrednost in dobro ime Znamk, kar naj bi pomenilo kršitev Pogodbe, oziroma bi se štelo, da niso izpolnjene pogodbene obveznosti, za kršitev katerih je bilo dogovorjeno plačilo pogodbene kazni.

8. Po stališču sodišča prve stopnje je pritožnica morala zatrjevati in dokazati poleg same kršitve pogodbe še zmanjšanje dobrega imena znamk in hkrati zmanjšanje ekonomske vrednosti znamk, pri čemer mora biti takšno morebitno zmanjšanje v neposredni vzročni zvezi z ravnanji, ki jih je zahtevala po posameznih pozivih, ki jih je poslala toženki, pa jih slednja naj ne bi izvedla. Za konkretno kršitev pogodbene obveznosti, da mora lizingojemalec ves čas trajanja pogodbe izkoriščati znamke v dobri veri in tako, da se s tem ohranja in povečuje njihovo dobro ime in ekonomska vrednost (ko sta obenem izpolnjena oba pogoja), ima pogodbena kazen naravo sankcije za neizpolnitve pogodbene obveznosti. Zanjo je določena pogodbena kazen 50.000 EUR.

9. Pritožnica navaja, da je toženka že v času odpovednega roka začela izdajati in na trgu ponujati novo serijo revij (Nove revije), ki so podobne tožničinim znamkam (Stare znamke in Stare revije: B., C., D., E., F., G., H., I., J., K., A., L. in M.), kar že samo po sebi predstavlja kršitev Pogodbe. Navaja, da je toženka v Starih revijah bralce obveščala, da bodo namesto Starih revij začele izhajale Nove revije. S takšnim ravnanjem toženka svoje obveznosti ni izpolnjevala v dobri veri, da bi ohanjala in povečala dobro ime in ekonomsko vrednost zaupanih ji znamk. Namenoma je začela z uporabo podobnih znamk z oznakami za revije s primerljivo vsebino, da bi bralce zavedla, da bi posegali po Novih revijah in da bi zmanjšali prodajo Starih revij. To bi povzročilo zmedo na trgu in zmanjšala ekonomsko vrednost blagovnih blagovnih znamk, ki so predmet Pogodbe. Ponujanje novih revij pomeni izvrševanje Pogodbe v slabi veri.

10. Že sodišče prve stopnje je pravilno odgovorilo, da golo dejstvo, da je toženka začela izdajati Nove revije z Novimi blagovnimi znamkami, še ne pomeni takšnega ravnanja. toženke, ki bi predstavljalo protipraven poseg v Stare znamke in ki naj bi predstavljalo osnovo za izrek denarne kazni. Končno je bilo o kršitvah znamk v sporu med novim lizingojemalcem (O. d. o. o.) in toženko že večkrat razsojeno v korist toženke (gl. 6. točko obrazložitve). Medtem pa je sodišče prve stopnje hkrati pritrdilo pritožnici, da je ravnanje v smeri, da bi toženka Stare revije uporabljala za promocijo Novih znamk in Novih revij in jih predstavljala kot naslednice Starih revij oz. znamk, mogoče opredeliti kot ravnanje v slabi veri in takšno, da bi na ta način zniževala ekonomsko vrednost in dobro ime Znamk, kar bi pomenilo kršitev Pogodbe.

11. Pritožnica navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je pogodbo razlagalo gramatikalno in ne po namenu stvari, po sistemski in logični razlagi. Sodišče prve stopnje je veznik „ter“ zmotno razlagalo. „Ter“ ne pomeni, da je za pogodbeno kršitev določen dodatni pogoj. Tudi ni upoštevalo, da sta kršitev dobrega imena in zmanjšanje ekonomske vrednosti praktično sinonima. Opis določa, da je vsako ravnanje, s katerim se meri na krnitev dobrega imena in na zmanjšanje ekonomske vrednosti Znamk, ravnanje v slabi veri. Bistvo je v ravnanju, ki nasprotuje dobri veri. Če bi bilo kot kršitev pogodbene obveznosti določeno le ravnanje v slabi veri, bi morebiti sodišče v tem zopet prepoznalo presplošno pogodbeno določbo. S tem, da so v pogodbi določili obveznost ohranjanja ali povečanja. dobrega imena in ekonomske vrednosti, so v bistvu določili obveznost ravnanja v dobri veri. Pogodba tudi ne zahteva, da bi se ob prepovedanem ravnanju zmanjšala ekonomska vrednost znamk oziroma njeno dobro ime okrnilo nemudoma. Opis kršitve pove, da je prepovedano vsako ravnanja lizingojemalca, ki meri na krnitev dobrega imena in zmanjšanje ekonomske vrednosti znamk. Lizingodajalka je s pogodbeno določbo želela preprečiti nastanek posledic – zmanjšanje dobrega imena in ekonomske vrednosti znamk. Nesmiselno bi bilo ravnanje lizingodajalke, da bi po ugotovitvi, da je lizingojemalka ravnala prepovedano, naročila in čakala na ugotovitev finančnih in drugih kazalcev, ki bi po procesnih dogmah zadostili dokaznemu bremenu, in šele nato pozvala kršitelja, naj preneha s škodljivimi ravnanji. Ko je dobro ime že okrnjeno in ekonomska vrednost znamk znižana, je vzpostavitev stanja pred kršitvijo otežena, celo onemogočena. Ostane le uveljavljanje odškodnine, vendar so zakonski pogoji obremenjujoči (predvsem dokaz o škodi) in zato možnost odškodnine ni najboljša satisfakcija. Lizingodajalka se je ob sklepanju Pogodbe zavedala tveganja zapletenosti dokazovanja škode v primeru neustrezne uporabe blagovnih znamk, kar bi bil tudi drago, zato je v Pogodbo vključila določilo o pogodbeni kazni. S tem je ne samo utrdila izpolnitev pogodbene obveznosti lizingojemalke, temveč tudi olajšala svoj položaj kot upnice za primer kršitve pogodbene obveznosti lizingojemalke. Napoved lizingojemalke, da bodo namesto Starih revij izhajale Nove revije, ne more pomeniti drugega, kot da se tržna vrednost Znamk zniža. Ali je do tega dejansko prišlo ali bo prišlo, je irelelevantno za ugotovitev, da je toženka kršila Pogodbo. Takšno ravnanje je ravnanje v slabi veri, saj meri na zmanjšanje dobrega imena in ekonomske vrednosti Starih znamk, kar zadostuje za uveljavljanje pogodbene kazni. Nastanek škode namreč ni predpostavka za uveljavljanje pogodbene kazni (253. člen OZ). Še več – namen instituta pogodbene kazni nasprotuje stališču, da bi bilo za uveljavitev pogodbene kazni kadarkoli potrebno dokazovati obstoj škode. Pri tem se pritožnica sklicuje na stališča pravne teorije in sodne prakse (str. 9 pritožbene naracije). Stališče sodišča prve stopnje, da brez določnih meril in posledično trditev o posledicah ni mogoče odločiti o pogodbeni kazni (13. točka obrazložitve), nasprotuje jasnim zakonskim določbam o pogodbeni kazni in oblikovani sodni praksi. Sicer pa je pritožnica predlagala izvedenca ekonomske ali druge stroke, ki bi ugotovil zmanjšanje ekonomske vrednosti Znamk, vendar sodišče prve stopnje izvedenca ni postavilo.

12. Višje sodišče se strinja s povzetimi stališči pravne teorije, ki temeljijo na določbah OZ. Stranki lahko v pogodbi določita pogodbeno kazen kot civilno sankcijo (s strani upnika terjatve pa pravico pogodbi zveste stranke) za kršitev pogodbene obveznosti opraviti izpolnitveno ravnanje. Funkcija pogodbene kazni je v utrditvi izpolnitve pogodbene obveznosti in olajšanju položaja upnika (pogodbene stranke) v primeru kršitve pogodbene obveznosti. Da bi upnik (pogodbi zvesta stranka) pridobila pravico do pogodbene kazni, morata biti izpolnjeni splošni predpostavki odgovornosti za (v tem primeru) nepravilno izpolnitev, in sicer: i) da gre za kršitev pogodbene (poslovne) obveznosti, ki ima objektivne znake protipravnega stanja; ii) da vzrok za kršitev izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti. Obstoj škode ni predpostavka za nastanek pravice do pogodbene kazni (prim. 253. člen OZ). Trditveno breme upnika je torej omejeno na zgoraj omenjeni splošni predpostavki.1 Vendar je treba v konkretni zadevi upoštevati vsebino konkretne Pogodbe, katerega del je tudi dogovor o pogodbeni kazni. V skladu z načelom avtonomnosti urejanja vsebine konkretnega in posamičnega pogodbenega razmerja lahko pogodbeni stranki določita višino pogodbene kazni poljubno, torej po merilih, ki jih izbereta sami. Pogodbeni stranki lahko tudi določita, upoštevata, katere pojavne oblike škode lahko nastanejo pogodbi zvesti stranki zaradi kršitve, za katero je dogovorjena pogodbena kazen, in v kakšni višini.2

13. V okviru avtonomnega urejanja pogodbenega razmerja se lahko stranki dogovorita, katero ravnanje je tisto, ki ima objektivne znake protipravnega stanja. Pri razlagi Pogodbe je v tem delu torej treba uporabiti materialno pravo, ki sta ga pogodbeno oblikovali stranki v Pogodbi. Ne drži pritožničino stališče, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo, ker pritožnica ni zatrjevala višine škode. Sodišče prve stopnje tožbenega zahtevka ni zavrnilo zato, ker bi bilo to potrebno zaradi ugotavljanja višine dejanske škode. Višina pogodbene kazni je bila nesporno določena v Pogodbi (50.000 EUR za vsako neizpolnitev-kršitev pogodbe). Pač pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da zgornjo premiso v tem primeru predstavlja ravnanje, ki je v nasprotju z dobro vero ter ima za posledico zmanjšanje dobrega imena in zmanjšanje ekonomske vrednosti znamke. Zmanjšanje dobrega imena in zmanjšanje ekonomske vrednosti znamke sta stranki torej pogodbeno določili kot predpostavko nastopa obveznosti plačila pogodbene kazni. Pri čemer se višje sodišče ne strinja s toženko, da bi se z izvedencem dokazovalo vzročno zvezo med slabovernim ravnanjem in nižjo ekonomsko vrednostjo. Vloga izvedenca bi bila potrditi ali ovreči trditev o znižani ekonomski vrednosti, vendar so umanjkale konkretnejše trditve o le-tej. Končni sklep o znižanju ekonomske vrednosti zaradi zatrjevanega protipravnega ravnanja bi bil na sodišču, ker gre za pravno vprašanje. Vendar kot rečeno, do te točke v tem postopku ni prišlo. Ni na mestu pritožbeni očitek, da se je sodišče prve stopnje držalo gramatikalne razlage pogodbene določila in ne namenske, sistemske in logične razlage. Stranki kot predpostavko za nastop obveznosti plačila pogodbene kazni nista določili vsakršnega ravnanja toženke, ki ni v dobri veri, temveč sta tudi po prepričanju višjega sodišča to v nadaljevanju opredelili v posledici, ki naj se pokaže („... ter tako, da s tem ...“): zmanjšanje dobrega imena in zmanjšanje ekonomske vrednosti znamke. In to je tudi skladno z namenom varstva, ki ga pritožnica zatrjuje – ohranitev ali povečanje dobrega imena in ekonomske vrednosti znamk.

14. Ko je zmanjšanje dobrega imena in ekonomske vrednosti znamk pogodbena predpostavka nastopa obveznosti plačila pogodbene kazni, ima torej sodišče prve stopnje prav, da bi morala pritožnica dati trditve o dejstvih – dejstvih zmanjšanja dobrega imena znamk in zmanjšanja ekonomske vrednosti znamk. Zgolj z navedbo, da je to posledica dejstva, da je toženka v pogodbenem odpovednem roku oblikovala Nove znamke, ni uspela. Dejstvo, da je v Starih revijah s Starimi znamkami toženka oglaševala Nove revije in Nove znamke kot naslednice starih, pa je sodišče prve stopnje sicer prepoznalo in sprejelo kot ravnanje, ki nasprotuje dobri veri (zadnji odstavek 5. točke obrazložitve). Vendar je pravilno ugotovilo, da so izostale konkretnejše trditve o zmanjšanju ekonomske vrednosti. Tudi po prepričanju višjega sodišča pritožnica ni podala nobenih konkretnih kriterijev, nobenih dejstev, na podlagi katerih bi izvedenec ugotavljal znižanje ekonomske vrednosti znamk. Kot pravi sodišče prve stopnje, kriteriji iz začetka Pogodbe 2011 niso niti zatrjevani. Ni zatrjevano, na podlagi katerih kriterijev in metod sta stranki določili pogodbeno vrednost znamk 2011. Poleg tega pa je sodišče sledilo toženki, da je tudi sama v letu 2011 zmotno menila, da s tem, ko kupuje blagovne znamke, kupuje tudi pravico do izdajanja revije, zato je bila cena leta 2011 postavljena bistveno previsoko. Vsega tega pritožnica v pritožbi ne izpodbija. Pri čemer višje sodišče dodaja, da je bila toženka po Pogodbi dolžna pritožnico vsako leto obveščati o neto prodani nakladi po posamezni ediciji, neto prihodkih od prodaje oglasnega prostora, neto prihodkih prodaje naklad, ločeno v distribuciji in naročnikom – za potrebe ugotavljanja vrednosti znamk (gl. razloge v 10. točki obrazložitve). Vsa ta dejstva, vključno s tistimi, ki so časovno gledano obstajala neposredno pred zatrjevanimi kršitvami Pogodbe, so bila pritožnici znana ali bi pogodbeno morala biti znana, pa jih ni zatrjevala. Glede kriterija prodajne vrednosti v letu 2016 in vmesnem neizkoriščanju blagovnih znamk, pritožnica tudi ne navede nobene konkretne pritožbene navedbe, razen, da bi jo sodišče moralo upoštevati, ker kaže upad vrednosti. Sodišče prve stopnje pa je povedalo, da kriteriji, ki so bili uporabljeni v letu 2106 s poslom z O. d. o. o., niso razkriti, pa tudi sodišče prve stopnje je sprejelo (kar ni konkretno izpodbijano) ugovor toženke, da je prodajna vrednost 2016 odraz vmesnega devetmesečnega netrženja Starih znamk, predvsem pa dejstva, da so se sedaj vsi zavedali, da novi lizingojemalec pridobi le pravico do uporabe Starih znamk, ki so sicer registrirane v isti skupini in razredu po Nicejski klasifikaciji kot Nove znamke, več kot to pa ne. V ničemer ni izpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz vsebine vabila k podaji zavezujočih ponudb za nakup blagovnih znamk z dne 17. 12. 2015 izhaja, da je tožnica ponujala zgolj prenos pravic iz znamk po ZIL-1, drugih pravic, ki bi bile kakorkoli povezane z dosedanjo uporabo Znamk, zlasti z izdajanjem medijev, povezanih z Znamkami, kot so zlasti podobe medijev, tehnične pogoje za izdajanje medijev, matrice, know-how, arhivov, dovoljenja, vključno z vpisov v razvid medijev, internetne domene in drugo pritožnica nima in jih tako ne more prenašati in niso bile predmet prodaje. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da kdor je od tožnice pridobil pravico do uporabe blagovne znamke, s tem ni pridobil tudi kakršnekoli pravice intelektualne lastnine v zvezi z revijami, ki so sicer izhajale na način, da so bile označene z blagovnimi znamkami. Ko je udeležencem na trgu postalo jasno, da konkretne blagovne znamke ne vsebujejo pravice do izdajanja revij, se je znesek, ki so ga bili udeleženci na trgu pripravljeni plačati za blagovne znamke tožnice, nedvomno lahko enormno znižal. Teh ugotovitev pritožnica v ničemer ne izpodbija, ne pavšalno, kaj šele konkretno. To velja tudi za ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v obdobju 2011 do 2016 prišlo do izrednega upada tiskanih medijev.

15. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil izvedenec ekonomske stroke predlagan v poizvedovalne oziroma informativne namene, pritožnica niti konkretno ne izpodbija, razen toliko, da navaja, da če je že sodišče prve stopnje menilo, da mora za nastop pogodbene kazni nastati zmanjšanje ekonomske vrednosti znamk, bi moralo predlagani dokaz izvesti, ter še, da je pritožnica dokaz z izvedencem ekonomske stroke predlagala, sodišče prve stopnje pa je napačno ocenilo, da predlagani dokaz s postavitvijo izvedenca pomeni informativni dokaz. Kljub temu višje sodišče dodaja, da zahteva po konkretizaciji navedb o zmanjšanju ekonomske vrednosti sicer ne more iti tako daleč, da bi se od tožnice zahtevala natančna opredelitev ekonomske vrednosti po višini, lahko pa se zahteva, da tožnica poda vsaj osnovne oziroma izhodiščne podatke za izračun ekonomske vrednosti.3 Ker teh trditev pritožnica ni dala, je opis dejstev v tem pravno pomembnem delu dejansko premalo konkretiziran. Utemeljeno je stališče toženke v odgovoru na pritožbo, da v tem delu sodišče ni bilo dolžno izvesti materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP) in na pogodbeno predpostavko zmanjšanja ekonomske vrednosti znamk izrecno opozoriti, saj je na pomanjkljive trditve v tem delu opozarjala že toženka (večkrat, med drugim tudi v 9. točki prve pripravljalne vloge, kot navaja v odgovoru na pritožbo, na prvem naroku za glavno obravnavo). Ustaljena sodna praksa je, da v tem primeru posebna procesna aktivnost sodnika ni potrebna. Izostanek konkretnih navedb npr. o nakladi, prodaji in podobnem glede Starih revij pritožnica ni dala zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da je znižanje dobrega imena in ekonomske vrednosti avtomatična posledica zatrjevanih kršitev.

16. Ni utemeljen pritožbeni razlog, da gre za sodbo presenečenja. O sodbi presenečenja ne govorimo, kadar je sodišče odločitev oprlo na pravno podlago, ki bi jo stranka ob zadostni procesni skrbnosti lahko predvidela. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je le v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena - bodisi kot dejstva, ki utemeljujejo zahtevek ali kot dejstva, s katerimi stranka utemeljuje svoje ugovore. Sredstvo preprečevanja sodbe presenečenja je zato materialno procesno vodstvo - ali odprto sojenje, v okviru katerega sodišče stranke opozarja na spregledane pravne podlage, jima razkrije svoj, drugačen, nepričakovan pravni pogled na njun spor ter ju opozori na pravno podlago, na katero namerava opreti razrešitev njunega spora.4 Pravna podlaga odločanja je bila ves čas postopka jasna – 5. alineja tretjega odstavka 9. člena Pogodbe. Nanjo je tožnik oprl tožbo, toženka pa je na pomanjkljivo trditveno podlago v zvezi s to pogodbeno določbo ves čas postopka opozarjala.

17. Višje sodišče se z razlogi sodišča v 13. točki obrazložitve ne strinja, vendar to ne more imeti za posledico drugačne odločitve. Sodišče prve stopnje je povedalo, da je vsebina pogodbenih določb, na podlagi katerih tožnica temelji tožbo, vsebinsko odprta oz. nedoločena do te mere, da pogodbena kazni ni mogoče izreči oziroma uporabiti. Kot navaja, brez določnih meril in posledično trditev o tem, ali in kdaj konkretno opredeljena konkretna ravnanja dejansko povzročijo, da se ne ohranja dobro ime znamke ter da se obenem tudi ne ohranja vrednost blagovne znamke, odločitev o tem, ali je bila pogodba kršena ali ne, ni mogoča. Višje sodišče torej v tem delu pritrjuje pritožnici, da je takšno stališče zmotno. Pravzaprav že iz vseh predhodnih razlogov sodišča prve stopnje izhaja prav nasprotno (prim. zadnji odstavek 5. točke obrazložitve). Ali določeno ravnanje zapade pod pogodbeno normo – pogodbeno določeno predpostavko pogodbene kazni, je stvar uporabe prava. Kot že rečeno, pa stališče v 13. točki obrazložitve ni bilo nosilno stališče za odločitev sodišča prve stopnje.

18. Višje sodišče se je opredelilo do pravno odločilnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker ti niso utemeljeni, tisti, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, pa niso podani (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člena ZPP).

19. Odločitev o stroški temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP. Pritožnica krije svoje stroške pritožbe, dolžna pa je toženki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Višje sodišče je toženki prisodilo stroške, ki jih je v odgovoru na pritožbo priglasila skladno z Odvetniško tarifo – OT. Izpolnitveni rok je določilo na podlagi 313. člena ZPP.

_____________________________ 1 N. Plavšak v OBLIGACIJSKI ZAKONIK (OZ) : (splošni del) : s komentarjem, Miha Juhart, Nina Plavšak (red.), 1. natis, Ljubljana, GV Založba 2003, str. 231 in 232. 2 N. Plavšak v OBLIGACIJE, splošni del : komentar splošnega dela Obligacijskega zakonika, Nina Plavšak (ured.); [avtorji Nina Plavšak … et al.] - 1. natis – LjublA. :Tax-Fin-Lex : Abc Nepremičnine, 2020, str. 964. 3 Prim. razloge v VSRS, III Ips 45/2014, 13. 6. 2017. 4 VSRS, II Ips 75/2014, 1. 2. 2016.