Jedro

Glede na stališče sodišča prve stopnje, ki se sklicuje na zakonito subrogacijo oziroma določilo 939. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) pa je treba poudariti, da tu ne gre za subrogacijo, saj tožeča stranka ne uveljavlja vtoževanega zneska zato, ker je izplačala denarno odškodnino oškodovancu kot svojemu zavarovancu iz zavarovalne pogodbe, sklenjene z njim in zaradi česar je vstopila v njegove pravice, ampak zato, ker je odškodnino izplačala kot zavarovateljica toženčeve odgovornosti za povzročeno škodo iz zavarovalne pogodbe, ki jo je ta sklenil z njo.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu, da tožeči stranki plača glavnico v znesku 2.818.869,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 447.509,00 SIT od 23.11.1999 dalje, od zneska 1.085.680,00 SIT od 26.2.2001 dalje in od zneska

1.285.680,00 SIT od 13.6.2001 dalje. Hkrati je odločilo, da je toženec dolžan povrniti tožnici pravdne stroške v skupnem znesku

236.876,00 SIT.

Proti takšni odločitvi je toženec vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne uprabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišču prve stopnje očita, da je izhajalo le iz dejstva, da je bil toženec v času prometne nezgode vinjen in da je v celoti sprejelo podatke o poškodbah obeh oškodovancev, pa čeprav sta oba zavrnila prevoz z rešilnim avtomobilom. Po nezgodi ni bilo zaznati, da sta oškodovanca poškodovana. Če bi bila, bi morala nujno poiskati zdravniško pomoč z rešilcem, vendar pa sta to zavrnila. Oškodovanec je imel prižgan desni smerokaz, toženec pa je že na kraju nezgode predlagal, da naj se odvzame žarnica smerokaza, da bi se ugotovilo, ali je bila v času trka prižgana ali ne. Sodišče bi moralo tudi upštevati veljavni Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu, ki je začel veljati 10.8.2002 in ki določa, da je najvišji znesek, ki ga lahko kot regres izterja zavarovalnica 2.000.000,00 SIT. Sodišče bi lahko tožbenemu zahtevku, če že meni, da je utemeljen, ugodilo le delno. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je podana s tem, ker ugotovitev, da sta oškodovanca utrpela poškodbe, ki izhajajo iz sodbe, ni utemeljena z ustreznimi dokazi in se zato ne da preizkusiti.

Pritožba ni utemeljena.

Materialnopravna podlaga odločitve v tej zadevi je v določilih zavarovalne pogodbe o zavarovanju avtomobilske odgovornosti in splošnih pogojev, ki so njen sestavni del, s katero se je tožnica zavezala tožencu, da bo povrnila škodo, ki jo bo kdo uveljavljal z odškodninskim zahtevkom in ki je nastala pri uporabi in posesti toženčevega (zavarovančevega vozila - 1. odst. 1. člena Splošnih pogojev AO-97). Če torej zavarovanec tretjemu povzroči škodo, za katero je odgovoren in če tretji zahteva zanjo odškodnino, jo je zavarovalnica tretjemu dolžna plačati. S tem je zavarovanec prost svojih obveznosti do tretjega in tudi do zavarovalnice. Ni pa prost svojih obveznosti do zavarovalnice, če je kršil zavarovalno pogodbo oziroma, če je bilo njegovo ravnanje v nasprotju z obveznostmi, ki jih je z zavarovalno pogodbo sprejel. Svoje pravice iz zavarovalne pogodbe izgubi med drugim tudi, če je bil v času prometne nezgode kot voznik zavarovanega vozila pod vplivom alkohola (3. točka 1. odst. 3. člena Splošnih pogojev AO-97). Gre za pogodbeno določilo, ki pogodbeniku nalaga vzdržanje od uživanja alkohola, ki povzroča zmanjšanje voznikovih psihofizičnih sposobnosti in kar je praviloma v vzročni zvezi z nastalo škodo. Če zavarovalnica tretjemu povrne nastalo škodo, jo lahko v primeru omenjene zavarovančeve kršitve pogodbe, od njega regresira. V obravnavanem primeru je tožnica oškodovancema U. K. in N. M. izplačala denarno odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, in jo s predmetno tožbo regresira od toženca. Pri tem je dokazala toženčevo kršitev zavarovalne pogodbe, saj je bil toženec v času prometne nezgode pod vplivom alkohola, kar izhaja tako iz samega zapisnika o prometni nezgodi, ko je bil toženec preizkušen z elektronskim alkotestom, kot tudi iz same toženčeve izpovedi, ko je bil zaslišan kot stranka in ko je priznal, "da je bil v času nezgode vinjen, vendar pa, da to ni povezano z nezgodo". Z navedeno trditvijo se je toženec poskušal razbremeniti svoje regresne obveznosti, vendar pri tem ni uspel. Nikakršnega dvoma namreč ni v dokazno oceno sodišča, da je nesrečo povzročil toženec sam s kršitvijo pravila iz 102. člena Zakona o varnosti cestnega prometa, ko je v nasprotju s prometnim znakom o neprednostni cesti zapeljal pred oškodovanca. Njegovo nedopustno ravnanje oziroma vožnja v nasprotju s predpisi, pa je bila tudi v vzročni zvezi z alkoholiziranostjo, saj je zaradi vpliva alkohola napačno ocenil prometno situacijo. Tudi nastanek škode je bil torej v zvezi z njegovim protipogodbenim ravnanjem oziroma njegovo alkoholiziranostjo, zato je izgubil svoje pravice iz zavarovalne pogodbe. Glede na stališče sodišča prve stopnje, ki se sklicuje na zakonito subrogacijo oziroma določilo 939. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) pa je treba poudariti, da tu ne gre za subrogacijo, saj tožeča stranka ne uveljavlja vtoževanega zneska zato, ker je izplačala denarno odškodnino oškodovancu kot svojemu zavarovancu iz zavarovalne pogodbe, sklenjene z njim in zaradi česar je vstopila v njegove pravice, ampak zato, ker je odškodnino izplačala kot zavarovateljica toženčeve odgovornosti za povzročeno škodo iz zavarovalne pogodbe, ki jo je ta sklenil z njo.

Napačna je tudi pritožbenea trditev, da tožnica ni dokazala višine škode oziroma, da dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe nimajo ustrezne dokazne podpore. Sodišče prve stopnje je o tem toženčevem ugovoru, ki je bil povsem pavšalen, navedlo pravilne in izčrpne razloge na podlagi izvedenega dokaznega postopka, v katerem je vpogledalo ne samo v izvensodne poravnave, ampak tudi v vso medicinsko dokumentacijo o zdravljenju poškodb oškodovancev, kot tudi izvedensko mnenje, ki ju je za oba oškodovanca izdelal dr. S..

Sodišče prve stopnje pa ni upoštevalo le okoliščin individualnega škodnega primera, ampak ugotovilo, da je odškodnina, ki jo je tožnica priznala oškodovancema primerna tudi glede na primerjavo sodne prakse glede prisojenih odškodnin za podobne poškodbe. Takšni razlogi so povsem pravilni in zadostni in glede na nekonkretiziranost toženčevega ugovora tudi ne bi mogli biti obširnejši. Glede pritožbenega očitka, da bi morala toženca takoj poiskati zdravniško pomoč z rešilcem, če bi zares utrpela takšne poškodbe, kot jih navaja sodišče, pa je treba navesti, da sta oba oškodovanca zadobila zvin vratne hrbtenice, da sta tudi istega dne poiskala zdravniško pomoč na Travmatološki kliniki Kliničnega centra, kot to izhaja iz zdravstvene dokumentacije.

Končano pa toženec tudi neutemeljeno uveljavlja, da je bila pravica zavarovalnice, da zahteva od svojega zavarovanca povračilo škode, ki jo je na podlagi zavarovalne pogodbe izplačala oškodovancema, po višini omejena. Pri tem se sklicuje na Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (Ur. list RS, št. 67/2002), ki pa je začel veljati šele 27.7.2002 in ki je določil, da je najvišji znesek, ki ga lahko kot regres izterja zavarovalnica

2.000.000,00 SIT (4. odst. 9. člena ZOZP-A). V času izplačil odškodnine (23.11.1999 za premoženjsko škodo in dne 26.2.2001 in

13.6.2001 za nepremoženjsko škodo), navedeno zakonsko določilo torej še ni veljalo. Ker je treba pri presoji tega vprašanja uporabiti tisti zakon, ki je veljal v času, ko je tožnici nastala njena regresna pravica in ker v navedenem obdobju pravica zavarovalnice, da zahteva od svojega zavarovanca regres škode, ni bila omejena, je bilo treba tudi ta toženčev ugovor zavrniti. Glede na navedeno je bilo treba toženčevo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).