Jedro

Podržavljeno podjetje v denacionalizaciji je odškodovano v skladu z ZDen, če vrednost vrnjenih nepremičnin in za podržavljeno premoženje priznane odškodnine (če je del premoženja vrnjen v obliki odškodnine), doseže ugotovljeno vrednost podržavljenega podjetja (po metodi neto aktive). Ob takih, z ZDen skladnih izhodiščih je drugostopenjski organ z izpodbijano odločbo pravilno zavrnil zahtevo za denacionalizacijo tožnice v delu glede preostanka nevrnjenega premoženja, po tem ko je na podlagi ugotovljenih dejstev zaključil, da je bilo tožnici z odločbama že vrnjeno premoženje večje vrednosti, kot znaša ugotovljena neto aktiva podržavljenega podjetja.

Določbe 25. člena ZDen pridejo v poštev le tedaj, kadar se vračajo podržavljene nepremične stvari in jih ni mogoče uporabiti tudi tedaj, ko se vrača premoženje podržavljenega podjetja (v delu) na način iz 38. člena ZDen, to je z vrnitvijo nepremičnine v naravi, ter ne na tak način, da bi pri ugotavljanju neto aktive podržavljenega podjetja bila za več vredno nepremičnino po stanju v času vračanja upoštevana enaka vrednost kot po stanju v času podržavljenja, če razlika v vrednostih ne bi presegala 30 %.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo ugodilo pritožbi Slovenske odškodninske družbe d.d. (v nadaljevanju SOD) ter zavrnilo pritožbo tožnice, delno odločbo Upravne enote Radovljica (v nadaljevanju prvostopenjski organ) z dne 5. 1. 2011 odpravilo ter odločilo, da se zahteva tožnice za denacionalizacijo podjetja A. d.z.o.z., ..., v delu glede preostanka nevrnjenega dela premoženja v celoti zavrne. V obrazložitvi odločbe drugostopenjski organ navaja, da je ob proučitvi dokumentacije v zadevi ugotovil, da je bil v predmetnem postopku denacionalizacije tožnici kot upravičenki s pravnomočnimi odločbami, deloma v naravi deloma v odškodnini, vrnjen že pretežni del premoženja podržavljenega podjetja, pri čemer pa neto aktiva podržavljenega podjetja sploh še ni bila ugotovljena. Ker se v postopkih denacionalizacije premoženje podjetja vrača po določbah 34. do vključno 41. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), pri čemer neto aktiva podržavljenega podjetja predstavlja zgornjo mejo, do katere je upravičen bivši lastnik podjetja in bi višina neto aktive mogla vplivati na odločitev o stvari, je drugostopenjski organ predmetni postopek dopolnil po prvostopenjskem organu. V dopolnjenem postopku je prvostopenjski organ pripravil izračun vrednosti neto aktive podržavljenega podjetja in izračun skupne vrednosti že vrnjenega premoženja ter ugotovil razliko. Z izračuni je seznanil stranke v postopku, izvedel ustno obravnavo in izdelal dopolnjeno oziroma spremenjeno poročilo o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve, iz katerega izhaja, da je bilo že z odločbami, izdanimi pred odločbo prvostopenjskega organa z dne 5. 1. 2011, tožnici vrnjeno premoženje podjetja, ki presega vrednost neto aktive podržavljenega podjetja. Kot izhaja iz izračunov prvostopenjskega organa, je vrednost neto aktive podržavljenega podjetja znašala 611.004,41 DEM, skupna vrednost že vrnjenega premoženja pa 672.724,84 DEM, medtem ko naj bi z odločbo z dne 5. 1. 2011 bilo tožnici vrnjeno še premoženje v vrednosti 50.384,34 DEM. Drugostopenjski organ je presodil, da je prvostopenjski organ pri ugotavljanju neto aktive podjetja pravilno izhajal iz aktov ob podržavljenju podjetja, vendar je pri izračunu neto aktive in vrednosti že vrnjenega premoženja nekritično sledil cenitvi cenilke A.A. z dne 22. 12. 2002 v postavki tovarne na parc. št. 317/2 in dvorišča na parc. št. 317/4, sedaj 317/6; v obrazložitvi poročila je sicer navedel, da je upošteval pripombo SOD glede izračuna vrednosti parc. št. 318, vendar je, kot izhaja iz tabel, to upošteval pri izračunu vrednosti že vrnjenega premoženja, namesto v tabeli izračuna neto aktive, prav tako v izračunu neto aktive ni upošteval vrednosti stroja za rezanje furnirja, ki je bil tožnici že vrnjen v obliki odškodnine; ostale postavke v izračunu pa so pravilne. Po odpravi navedenih napak drugostopenjski organ ugotavlja, da znaša vrednost neto aktive tožnici podržavljenega podjetja 581.401,82 DEM, od tega celotna aktiva 591.229,05 DEM (in zajema tovarno na parc. št. 317/2, dvorišče parc. št. 317/4 – sedaj 317/6 (894 m2), žago na par. št. 318, brusilnico na parc. št. 318, sušilni lopi na parc. št. 319, premično premoženje, stroj za rezanje furnirja, objekt za turbino in generator, opremo MHE, parc. št. 318 (792 m2) in parc. št. 317/3 (173 m2)) ter pasivo v višini 9.827,23 DEM. Vrednost tožnici že vrnjenega premoženja (do izdaje predmetne prvostopenjske odločbe) pa znaša 613.395,99 DEM (in zajema tovarno na parc. št. 317/2, dvorišče na parc. št. 317/4, sedaj 317/6 (829 m2), žago na parc. št. 318, brusilnico na parc. št. 318, sušilni lopi na parc. št. 319, premično premoženje in stroj za rezanje furnirja). Drugostopenjski organ je kot utemeljene presodil pritožbene navedbe SOD in v celoti zavrnil pritožbene navedbe tožnice. Pri svoji odločitvi je glede vrednosti nepremičnin upošteval cenilno poročilo cenilke A.A. z dne 20. 12. 2002, korigirano s cenilnimi poročili B.B., korigiran in med strankami usklajen cenilni elaborat cenilca C.C. za premičnine in po presoji drugostopenjskega organa med strankami usklajeno vrednost pasive, informativno dopolnitev cenilke A.A. z dne 18. 2. 2004 in njeno izjavo z dne 21. 10. 2011 pa je v smislu 63. člena ZUP/86 obravnaval kot stališče tožnice. Ker iz v dopolnjenem postopku ugotovljene neto aktive podržavljenega podjetja in iz ugotovljene vrednosti tožnici že vrnjenega premoženja nedvomno izhaja, da je bilo tožnici s pravnomočnimi odločbami vrnjenega že več premoženja oziroma v večji vrednosti, kot znaša višina čiste aktive podržavljenega podjetja, odločba, ki jo je 5. 1. 2011 izdal prvostopenjski organ, ni zakonita ter je moral drugostopenjski organ po odpravi te odločbe zadevo rešiti tako, da je zahtevo za denacionalizacijo v obsegu še nevrnjenega premoženja podržavljenega podjetja v celoti zavrnil. Tožnica vlaga tožbo zaradi napačne uporabe materialnega zakona, napačne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve pravil postopka, s čemer je bilo poseženo tudi v pravice, ki jih zagotavlja 14. člen Ustave RS. Ne strinja se s tem, da bi mogla SOD uveljavljati v pritožbenem postopku navedbe, ki se ne skladajo z njenimi predhodnimi navedbami in njenim soglasjem k cenilnemu elaboratu in poročilu o dejanskem in pravnem stanju zadeve. Tožnica se tudi ne strinja z ugotovitvijo, da gre v predmetni zadevi za denacionalizacijo podržavljenega podjetja in ne za denacionalizacijo posameznih stvari, podržavljenih tožnici. Meni, tudi, da bi organ ne mogel odločiti brez obravnave in brez upoštevanja njenih pripomb na poročilo o dejanskem in pravnem stanju zadeve. Tožnica dalje navaja, da je v postopku izdelala cenilni elaborat in dopolnitev elaborata cenilka A.A., SOD pa se je v zadevi tovarniškega poslopja in dvorišča s tem strinjala; v pritožbi pa je nato podala nasprotne navedbe, kot pred tem v postopku, kar pa ni dopustno. Tožnica tožbi prilaga tudi pisno opredelitev cenilke A.A. z dne 14. 6. 2012. Tožnica navaja, da je bilo v postopku nepravilno uporabljeno materialno in procesno pravo. To najprej zato, ker gre za vrnitev stvari in ne za vrnitev podjetja. Prav tako je bila že določena upravičenka in dokončno tudi že določena vrednost premoženja za tovarno in dvorišče. Neupoštevanje navedenega predstavlja kršitev določbe 14. člena Ustave RS. Kot že navedeno, tožnica vztraja, da so predmet vrnitve stvari in da ne gre za denacionalizacijo podržavljenega podjetja. To pa pomeni, da je o zadevi odločal na drugi stopnji nepristojni organ. Tožnica je bila namreč kot fizična oseba lastnica podržavljenih nepremičnin, za vračilo katerih je vložila zahtevo za denacionalizacijo že leta 1992. Tožnica je bila vseskozi upravičenka po ZDen kot edina lastnica premoženja podržavljenega podjetja A., kakor je bila tudi kot fizična oseba lastnica nepremičnin, ki so predmet vračanja. Z denacionalizacijskimi odločbami je bil tožnici status upravičenke priznan, zato bi drugostopenjska odločba tega ne mogla negirati. Tožnica v nadaljevanju navaja, da so v 3. členu ZDen določeni upravičenci, in sicer se ta člen nanaša izključno na fizične osebe, enako 9. člen, medtem ko je bil 9.a člen uveden za pravne osebe, ki uveljavljajo pravice po ZDen iz naslova svoje pravne kontinuitete. Odločitev v izpodbijani odločbi, da se odvzame že pridobljene pravice in status upravičenke tožnici, ni pravilna. Uporaba določbe 25. člena ZDen pa je glede na nepravilnosti in naknadno nedovoljeno predelavo cenilnega elaborata nezakonita in protiustavna. Odločitev upravnega organa ne temelji na odločbah organov, s katerimi je bila tožnica razlaščena. Pavšalnih ugotovitev v odločbi tudi ni mogoče preizkusiti. Tožnici tudi ni bila dana možnost sodelovanja v postopku. Drugostopenjska odločba je izdana brez poročila o pravnem in dejanskem stanju zadeve, na pripombe tožnice in na izjavo cenilke A.A. pa upravni organ ni odgovoril, kar je po mnenju tožnice kršitev pravil postopka. Tožnica se nato sklicuje na 25. člen ZDen ter poudarja, da ta določa, da se večvredne nepremičnine, če ne gre za bistveno povečanje vrednosti, ne poračunava. Ker izpodbijana odločba tega ni upoštevala, je nezakonita in posega v tožničine ustavne pravice. Tožnica sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponovni postopek.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri odločitvi iz izpodbijane odločbe iz razlogov, ki so v tej navedeni.

Tožba ni utemeljena.

Tožnica izpodbija odločbo drugostopenjskega organa, s katero je bila zavrnjena njena zahteva za denacionalizacijo podjetja A. d.z.o.z., ..., v delu glede preostanka nevrnjenega premoženja, ob razlogovanju organa, da je bilo z dotlej izdanimi delnimi odločbami o denacionalizaciji, ki so pravnomočne, tožnici vrnjenega vrednostno že več premoženja, kot je znašala neto aktiva podržavljenega podjetja ter da je s tem tožnica kot prejšnja lastnica podržavljenega podjetja že bila v celoti odškodovana. Tožnica pa meni, da je organ njeno zahtevo za denacionalizacijo nepravilno reševal na podlagi določb Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) o vračanju podjetij; da bi ji zavrnilna odločba ne mogla biti izdana, ob tem ko iz že izdanih pravnomočnih odločb izhaja, da ji je bil priznan status upravičenke do denacionalizacije; da bi organ moral uporabiti določbe 25. člena ZDen o vračanju nepremičnin, katerih vrednost se je po podržavljenju povečala za manj kot 30 %; da bi SOD, ki se je v prvostopenjskem postopku strinjala s cenitvijo tovarniškega poslopja in dvorišča cenilke A.A., v pritožbi ne mogla spremeniti stališča; da je drugostopenjski organ kršil pravila postopka, s čemer je posegel tudi v tožničine ustavne pravice (navaja, da drugostopenjski organ ni bil pristojen za odločanje v pritožbenem postopku, da je odločil brez obravnave in ni upošteval njenih pripomb na poročilo oziroma ni odgovoril na njene pripombe na poročilo in na pripombe cenilke A.A., da ji ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku, da drugostopenjski organ ni izdal poročila o pravnem in dejanskem stanju zadeve).

Sodišče se s tožnico ne strinja, da v zadevi ne gre za denacionalizacijo podržavljenega podjetja, pač pa za denacionalizacijo tožnici podržavljenih posamičnih stvari. Iz spisne dokumentacije upravnih spisov v zadevi (listine o nacionalizaciji, Arhiv Republike Slovenije, prepisi izdani 9. 12. 2004) izhaja, da je bilo podjetje A., d.z.o.z., ... z ukazom Prezidija SNOS z dne 5. 9. 1946 (Ur. list LRS, št. 60/46) določeno za podjetje republiškega pomena in da je kot tako bilo nacionalizirano ter da je prešlo v državno last na podlagi Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, Ur. list FLRJ, št. 98/46 (1. in 2. člen). Iz spisne dokumentacije (prevzemni zapisnik z dne 10. 12. 1946, zapisnik o popisu in cenitvi premoženja nacionaliziranega podjetja z dne 22. 5. 1947, zemljiškoknjižni izpiski vl. št. 33 in 127, obe k.o. ...) je dalje razvidno, da je to podjetje bilo lastnik stvari, ki so predmet obravnavane denacionalizacijske zadeve. Iz spisne dokumantacije pa dalje tudi izhaja, da je bila tožnica edina družbenica podjetja A. d.z.o.z.; v tem svojstvu je tako na podlagi 13. člena ZDen tožnica upravičenka do denacionalizacije premoženja navedenega podržavljenega podjetja, v denacionalizacijski zadevi pa sta organa tako tudi po mnenju sodišča pravilno postopala po določbah ZDen o vračanju podjetij. Glede na to, da se je v postopku odločalo o denacionalizaciji premoženja podržavljenega podjetja, je v skladu z 2. točko 57. člena ZDen o pritožbi odločal stvarno pristojni organ ter je neutemeljen (tudi) tožbeni ugovor, da je na drugi stopnji odločal stvarno nepristojni organ.

Iz določb ZDen, ki urejajo vračanje podjetij, izhaja pravilo, da se v primeru denacionalizacije podjetja prejšnji lastnik odškoduje v vrednosti premoženja podržavljenega podjetja (36., 37., 43. člen). Ugotovljena vrednost podržavljenega podjetja tako predstavlja vrednostni okvir (zgornjo vrednost) za odškodovanje podržavljenega podjetja. Vrednost podržavljenega podjetja pa se ugotovi po metodi neto aktive, pri čemer je neto aktiva razlika med vrednostjo sredstev podjetja (celotna aktiva) ter vrednostjo obveznosti podjetja (8. člen Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja, v nadaljevanju Navodilo, v zvezi z določbami prvega, petega in šestega odstavka 44. člena ZDen). Glede na 43. člen ZDen, ki podlage za drugačno razlago ne daje, mora enako veljati v primeru, ko se v skladu z 38. členom tega zakona premoženje (kapital) osebnih in kapitalskih družb na zahtevo upravičenca vrne z vrnitvijo v last in posest oziroma z vzpostavitvijo lastninske pravice na nepremičnini pravne osebe, ki je naslednica sredstev oziroma premoženja podržavljenega podjetja. Kar pomeni, da je podržavljeno podjetje v denacionalizaciji odškodovano v skladu z ZDen, če vrednost vrnjenih nepremičnin (vrednotenih v skladu z določbami ZDen) in za podržavljeno premoženje priznane odškodnine, če je del premoženja vrnjen v obliki odškodnine, doseže ugotovljeno vrednost podržavljenega podjetja (po metodi neto aktive). Ob takih, z ZDen skladnih izhodiščih je po presoji sodišča drugostopenjski organ z izpodbijano odločbo pravilno zavrnil zahtevo za denacionalizacijo tožnice v delu glede preostanka nevrnjenega premoženja, po tem ko je na podlagi ugotovljenih dejstev zaključil, da je bilo tožnici z odločbama z dne 6. 9. 2004 in 22. 11. 2006 (pravnomočnima) že vrnjeno premoženje večje vrednosti, kot znaša ugotovljena neto aktiva podržavljenega podjetja A. d.z.o.z. Ker je vrednostni okvir za odškodovanje podržavljenega podjetja, kot je sodišče že navedlo, določen z ugotovljeno vrednostjo neto aktive podržavljenega podjetja (tako stališče zastopa tudi Vrhovno sodišče v sodbi I Up 1597/2005 z dne 18. 10. 2007) in ker to velja po mnenju sodišča, kot je že navedlo, tudi za primer vračanja podjetja na način iz 38. člena ZDen, to je z vrnitvijo v last in posest nepremičnine oziroma z vzpostavitvijo lastninske pravice na njej, tožnica brez podlage zatrjuje, da je bil zakon uporabljen nepravilno, ker niso bile upoštevane določbe 25. člena ZDen o tem, da se nepremičnine, katerih vrednost se je po podržavljenju povečala nebistveno (do 30 %), vrnejo brez poračunavanja razlike v vrednosti. Določbe 25. člena ZDen po mnenju sodišča pridejo v poštev le tedaj, kadar se vračajo podržavljene nepremične stvari in jih ni mogoče uporabiti tudi tedaj, ko se vrača premoženje podržavljenega podjetja (v delu) na način iz 38. člena ZDen, to je z vrnitvijo nepremičnine v naravi, ter ne na tak način, da bi pri ugotavljanju neto aktive podržavljenega podjetja bila za več vredno nepremičnino po stanju v času vračanja upoštevana enaka vrednost kot po stanju v času podržavljenja, če razlika v vrednostih ne bi presegala 30 %.

Tožnica neutemeljeno ugovarja tudi, da bi ji zavrnilna denacionalizacijska odločba ne mogla biti izdana, po tem ko ji je bil z drugimi, že pravnomočnimi odločbami priznan status upravičenke do denacionalizacije. Kot iz izpodbjane odločbe in spisne dokumentacije v zadevi izhaja, je bila z izpodbijano odločbo tožnici zahteva za denacionalizacijo podjetja A. d.z.o.z. v delu glede preostanka nevrnjenega dela premoženja zavrnjena, ker je s predhodno izdanima (in pravnomočnima) odločbama z dne 6. 9. 2004 in 22. 11. 2006 že dobila vrnjeno premoženje v večji vrednosti, kot znaša ugotovljena vrednost neto aktive podržavljenega podjetja A., d.z.o.z. Torej ji zahteva za denacionalizacijo z izpodbijano odločbo (v delu) ni bila zavrnjena iz razloga, ker bi ne izpolnjevala v ZDen določenih pogojev za upravičenko do denacionalizacije. Ne glede na navedeno pa sodišče še dodaja, da se z odločbo, izdano v denacionalizacijskem postopku, v skladu s 66. členom ZDen odloči o premoženju, ki se vrača; o upravičencih, ki se jim premoženje vrača; o obliki in obsegu premoženja, ki se vrača; o zavezancih za izročitev premoženja ter o rokih za izpolnitev odločbe. To pa pomeni, da se v denacionalizacijskem postopku ne izdaja posebej odločbe o statusu upravičenca, na katero bi bil organ (po njeni dokončnosti oziroma pravnomočnosti) v nadaljevanju postopka vezan, pač pa je odločitev (med drugim tudi) o upravičencu v vsaki (tudi delni, dopolnilni) odločbi sestavni del odločitve (in s tem izreka odločbe) o denacionalizaciji (ter pred tem predmet ugotovitvenega postopka).

Neutemeljene so tudi tožbene navedbe, da bi SOD, ki naj bi se z vrednostjo tovarniškega poslopja in dvorišča, kot jo je ugotovila cenilka A.A. (v cenitvi z dne 20. 12. 2002), najprej strinjala, v nadaljevanju postopka ne mogla podati drugačnih navedb. Noben predpis (ne ZDen, ne ZUP/86 oziroma ZUP ne drug zakon ali predpis) ni omejeval SOD kot stranke v postopku (zavezanke), da bi ne mogla v postopku za izdajo prvostopenjske in nato drugostopenjske odločbe podajati pripomb k vrednostim, ki jih je ugotovila cenilka A.A. oziroma da bi ne mogla podajati navedb v zvezi z vrednostjo podržavljenega premoženja, kot je to storila v prvostopenjskem postopku (skupaj s poročilom strokovnega pomočnika z dne 26. 2. 2010 o pregledu cenitvenega poročila), hkrati z izpostavitvijo stališča (ki mu tedaj prvostopenjski organ ni sledil), da je potrebno v postopku ugotoviti vrednost podržavljenega podjetja (njegovo neto aktivo), nato v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo z dne 5. 1. 2011 in kot je to storila med pritožbenim postopkom (skupaj s poročilom strokovnega pomočnika z dne 1. 11. 2011 o pregledu cenitvenega poročila), ko je prvostopenjski organ dopolnjeval postopek, kot je zahteval drugostopenjski organ. Sodišče še dodaja, da stranke v postopku lahko navajajo dejstva, ki vplivajo na rešitev stvari, izpodbijajo pravilnost navedb, ki se ne ujemajo z njenimi navedbami ter imajo pravico dopolnjevati in pojasnjevati svoje trditve vse do izdaje odločbe (na prvi stopnji), upravni organ pa lahko zahteva opravičilo strank, če to storijo po ustni obravnavi (143. člen ZUP/86, 146. člen ZUP). Prekludirane so stranke lahko z navajanjem novih dejstev in dokazov le v pritožbi, če jih neupravičeno niso navedle že v postopku na prvi stopnji (232. člen ZUP/86, 238. člen ZUP). Vendar po presoji sodišča za tako situacijo, ko bi bila SOD omejena s podajanjem navedb, v obravnavani zadevi ni šlo; k podaji pripomb na poročilo z dne 15. 1. 2010 je prvostopenjski organ stranke izrecno pozval; če pa je SOD pripombe v zvezi z ugotovljeno vrednostjo podržavljenega premoženja podajala že v prvostopenjskem postopku, ob sklicevanju pri tem na stališče, da je del dejanskega stanja v zadevi tudi ugotovitev vrednosti neto aktive podržavljenega podjetja, je pri takih navedbah mogla vztrajati tudi v pritožbi in dopolnilnem postopku ter ni šlo za uveljavljanje novih dejstev.

Drugostopenjski organ po presoji sodišča tudi ni kršil (drugih) pravil postopka, ki jih zatrjuje v tožbi tožnica. Iz izpodbijane drugostopenjske odločbe in spisne dokumentacije v zadevi je razvidno, da je drugostopenjski organ po ugotovitvi, da so bila v prvostopenjskem postopku dejstva nepopolno ugotovljena, prvostopenjskemu organu naložil, da naj ter v čem dopolni postopek, nato pa je na podlagi dejstev, ugotovljenih v dopolnilnem postopku, odpravil prvostopenjsko odločbo ter sam s svojo odločbo rešil stvar drugače. Po zahtevi z dne 15. 4. 2011 je moral prvostopenjski organ ugotoviti neto aktivo podržavljenega podjetja in vrednost s pravnomočnimi odločbami že vrnjenega premoženja. Iz spisne dokumentacije v zadevi izhaja, da je prvostopenjski organ navedene vrednosti ugotovil, izračune specificirano predstavil v dokumentu z dne 5. 10. 2011, da je z dokumentom seznanil stranke v postopku in opravil ustno obravnavo 26. 10. 2011, strokovna komisija pri organu pa je pripravila poročilo o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve z dne 13. 2. 2012, ki ga je organ posredoval strankam v postopku ter jim dal možnost podaje pripomb ter da sta SOD in tožnica pripombe tudi podala; nadalje je iz upravnih spisov razvidno, da je dokumentacijo o dopolnilnem postopku prvostopenjski organ nato posredoval drugostopenjskemu organu. Glede na navedeno tožnica protispisno navaja, da v postopku ni imela možnosti sodelovati, da ni bila opravljena ustna obravnava ter da ni bilo izdelano poročilo o dejanskem in pravnem stanju zadeve, kajti ustno obravnavo je opravil prvostopenjski organ, ki je postopek dopolnjeval, ta pa je tožnici tudi omogočil sodelovanje v postopku, med drugim s tem, da ji je kot stranki vročil najprej dokument z ugotovljenimi vrednostmi neto aktive podjetje in že vrnjenega premoženja in nato še poročilo o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve z dne 13. 2. 2012, glede katerega je lahko, kot iz njega in iz določbe tretjega odstavka 65. člena ZDen izhaja, predlagala spremembe oziroma dopolnitve ali dopolnitev ugotovitvenega postopka. Drugostopenjski organ pa po določbah ZDen poročila o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve ni dolžan pripraviti, saj ga po končanem ugotovitvenem postopku pripravijo le strokovne komisije pri upravnih enotah (drugi odstavek 65. člena). Da se drugostopenjski organ do njenih pripomb ni opredelil, tožnica prav tako navaja protispisno. V obrazložitvi odločbe organ namreč navaja, da ni mogoče slediti cenitvi cenilke A.A., na katero kot pravilno se sklicuje tožnica, glede upoštevanja po podržavljenju (l. 1967) dozidanega in nadzidanega dela tovarne, kolikor prostornina presega podržavljeni objekt; da pri izračunu neto aktive podjetja ni mogoče upoštevati vlaganj tožnice v objekt po tem, ko ji je bil ta l. 1993 na njeno zahtevo prenesen v začasno uporabo, saj za to v predpisih ni podlage, poleg tega pa so tudi nedokumentirana in neizkazana; da v primeru vračanja podjetja ni mogoče upoštevati določb 25. člena ZDen o vračanju večvredne nepremičnine; da je pri vračanju podjetja treba upoštevati, da je upravičenec upravičen le do čiste vrednosti podjetja ob podržavljenju. Iz izpodbijane določbe pa tudi izhaja, da je drugostopenjski organ navedel, v katerih postavkah in zakaj glede izračuna neto aktive podržavljenega podjetja in ugotovljene vrednosti že vrnjenega premoženja tega podjetja ni v celoti sledil prvostopenjskemu organu, da je po postavkah prikazal izračun neto aktive podjetja ter navedel, kako je upošteval cenitev cenilke A.A. ter v katerih postavkah ter zakaj ji ni v celoti sledil, ampak se je oprl na poročili strokovnega pomočnika SOD z dne 26. 2. 2010 in 1. 11. 2011, ki po njegovem mnenju pravilno upoštevata določbe Navodila, ter navedel tudi, v katerih postavkah ni v celoti sledil s strani prvostopenjskega organa ugotovljeni vrednosti vrnjenega premoženja, pač pa se je oprl na poročilo strokovnega pomočnika SOD, ki je po njegovem mnenju izdelano v skladu z Navodilom. S tem ko je organ argumentirano pojasnil podlage, na katere se je pri odločanju oprl, sodišče ne more sprejeti kot utemeljene tožbene navedbe, da pripomb tožnice organ ni upošteval, saj iz obrazložitve odločbe izhaja, da jim ni sledil, ker jih je presodil kot neutemeljene, ter tudi ne navedbe, da je odločeno pavšalno, brez navedbe razlogov.

Kolikor pa tožnica prilaga tožbi izjavo cenilke A.A. z dne 12. 6. 2012 o tem, da bi v postopku moral biti upoštevan njen dopolnilni cenilni elaborat z dne 18. 2. 2004, ki izkazuje le 7,94 % povečano vrednost nepremičnin v času vračanja, sodišče odgovarja, da je drugostopenjski organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe podrobno in prepričljivo pojasnil podlage za posamezne postavke v okviru ugotavljanja vrednosti neto aktive podržavljenega podjetja in vrednosti že vrnjenega premoženja, da zato tako podanim razlogom sodišče v celoti sledi, ugotovljene vrednosti pa ob odsotnosti konkretnih in argumentiranih tožbenih navedb o tem, katera od ugotovljenih in upoštevanih vrednosti ni pravilna in zakaj (taka tudi ni navedba v izjavi cenilke, ki jo sodišče šteje kot navedbo tožnice, ker je cenilka ni podala v postopku, pač pa že po izdaji izpodbijane odločbe, očitno po naročilu tožnice), v celoti sprejema kot pravilne ter sodi, da morejo predstavljati zanesljivo dejansko podlago, na kateri organ temelji svojo odločitev v izpodbijani odločbi.

Sodišče dodaja, da ni ugotovilo, da bi organ postopek vodil nezakonito ali da bi kršil materialne predpise; zato sodi, da tožnici z izpodbijano odločbo tudi ni bilo nedovoljeno poseženo v njene ustavne pravice.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in zakonita, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.