Jedro

Tožba v delu, ki se nanaša na ugotovitveni zahtevek, da vse od 1. 1. 2013 pri toženi stranki dejansko opravlja dela delovnega mesta z nazivom samostojni strokovni sodelavec I, ni dopustna. Z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom oziroma samostojno ugotovitveno tožbo ni dopustno zahtevati zgolj ugotovitve obstoja dejstva. Zato je sodišče prve stopnje takšen ugotovitveni zahtevek na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP pravilno zavrglo.

Izstavitev pogodbe o zaposlitvi na podlagi 17. člena ZDR-1 ima delavec pravico zahtevati, če pisna pogodba ni sklenjena in se opravlja delo brez nje, ne pa tudi v primeru, ko je pisna pogodba sklenjena, dejansko pa delavec opravlja drugo delo. Sodno varstvo za izstavitev drugačne pogodbe o zaposlitvi od obstoječe ni predvideno.

Ne glede na sklenjeno pogodbo o zaposlitvi je delodajalec dolžan delavcu na podlagi 44. člena ZDR-1 (enako je določal prej veljavni 42. člen ZDR) zagotoviti ustrezno plačilo za dejansko opravljeno delo.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi delno, pritožbi tožene stranke pa v celoti ter se izpodbijana vmesna sodba razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba tožeče stranke zavrne ter se potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo s tožbenim zahtevkom za ugotovitev, da tožnik pri toženi stranki vse od 1. 1. 2013 dejansko opravlja dela delovnega mesta z nazivom samostojni strokovni sodelavec I. S sodbo je zavrnilo tožnikov zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku predložiti v podpis pogodbo o zaposlitvi s polnim delovnim časom in za nedoločen čas za navedeno delovno mesto. Z vmesno sodbo je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek za obračun razlike v bruto plači z dodatki v času od 1. 1. 2013 dalje, med plačo s količnikom 4,12 in plačo s količnikom 3,23, odvod davkov in prispevkov ter izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila po podlagi delno utemeljen, in sicer glede razlike med plačo s količnikom 3,92 in plačo s količnikom 3,23 za čas od 1. 6. 2013 dalje, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločitev o stroških postopka je pridržalo za končno odločitev.

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo, zavrnilni del vmesne sodbe in sklep iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Meni, da ugotovitveni zahtevek za dejansko opravljanje dela samostojnega strokovnega delavca I pomeni predhodno vprašanje za odločitev o dajatvenem zahtevku. Med strankama je sporno, katero delo je tožnik dejansko opravljal, in v tem smislu gre za obstoj pravnega razmerja. Po stališču tožnika je zato dopustna tožba s takšnim ugotovitvenim zahtevkom. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za izstavitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto samostojnega strokovnega sodelavca I. V primeru spremembe naziva delovnega mesta oziroma vrste dela je potrebno skleniti novo pogodbo o zaposlitvi, ki jo morata podpisati obe stranki. Tožnik ni prostovoljno podpisal nove pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 1. 2013. Ob podpisu nove pogodbe o zaposlitvi je bilo tožniku pojasnjeno, da bo še naprej opravljal enako delo kot pred tem, torej tudi usposabljal strojevodje. Dejavnost na področju izobraževanja se je izvajala naprej brez sprememb. Zahtevnost dela tožnika se po 1. 1. 2013 ni spremenila. Za delo na področju opravljanja dejavnosti tožene stranke so imeli sodelavci različne količnike in opise del. Čeprav vsi opravljajo enako zahtevno delo, je bila le tožniku znižana osnovna plača. Delo, ki ga tožnik od 1. 1. 2013 dalje opravlja, je strokovno bolj zahtevno od dela na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Predlaga, da se izpodbijani del vmesne sodbe, sodbe ter izpodbijani sklep spremenijo tako, da se zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev vseh stroškov postopka.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del vmesne sodbe zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del vmesne sodbe razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožnik ni dokazal opravljanja dela na delovnem mestu, za katerega je določen plačni količnik 3,92. Iz izpovedbe A.A. izhaja, da je plačni razpon med delavci, ki opravljajo podobna dela kot tožnik, od 3,07 do 3,92. Izobraževanje spada med najzahtevnejša strokovna dela, ki so v opisu DM strokovni sodelavec II s količnikom 3,23. Okoliščina, da je ta naloga del opisa tudi pri drugih delovnih mestih, še ne pomeni, da tožnik opravlja dela na drugem delovnem mestu. Bistveno je, da vsa tožnikova dela in naloge ustrezajo opisu nalog delovnega mesta, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Tudi okoliščina povečanega obsega dela ne pomeni, da je tožnik opravljal delo na zahtevnejšem delovnem mestu. Sodišče ne konkretizira zaključka, da tožnik opravlja delo na delovnem mestu s količnikom 3,92 zgolj na podlagi primerjave z drugima dvema delavcema. Svojo ugotovitev bi moralo sodišče utemeljiti z natančno analizo del, ki jih opravljajo drugi delavci v organizacijski enoti B. (v nadaljevanju: B.), predvsem tudi delavci z nižjimi količniki. Po stališču tožene stranke iz izpodbijane sodbe ni mogoče ugotoviti, zakaj naj bi tožnik opravljal prav delo na delovnem mestu s plačnim količnikom 3,92 in ne na delovnem mestu s plačnim količnikom 3,23 ali s plačnim količnikom 3,56. Glede na to, da ni mogoče ugotoviti, zakaj je za tožnika ustrezen prav plačni količnik 3,92, izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Zahteva povrnitev stroškov postopka s pritožbo.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožene stranke v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa je v celoti utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijano odločitev preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP), ter na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnika o dopustnosti dela tožbe z ugotovitvenim zahtevkom, da vse od 1. 1. 2013 pri toženi stranki dejansko opravlja dela delovnega mesta z nazivom samostojni strokovni sodelavec I. Ne gre za pravilno oblikovan ugotovitveni zahtevek za obstoj ali neobstoj pravice ali pravnega razmerja. Prav tako ne gre za predhodno vprašanje, saj se tudi to skladno z določbo 13. člena ZPP nanaša na ugotovitev obstoja pravice ali pravnega razmerja. Po določbi prvega odstavka 181. člena ZPP lahko tožeča stranka s tožbo zahteva, da sodišče le ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnost oziroma nepristnost kakšne listine. Če je odločitev o sporu odvisna od vprašanja, ali obstaja ali ne obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, lahko tožeča stranka poleg obstoječega zahtevka uveljavlja tudi tožbeni zahtevek, naj se ugotovi, da tako razmerje obstaja oziroma ne obstaja (tretji odstavek 181. člena ZPP). Z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom oziroma samostojno ugotovitveno tožbo pa ni dopustno zahtevati zgolj ugotovitve obstoja dejstva, kar je tožnik storil v I. točki tožbenega zahtevka. Zato je sodišče prve stopnje takšen ugotovitveni zahtevek na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP pravilno zavrglo.

8. Tožnik v pritožbi tudi neutemeljeno nasprotuje materialnopravni presoji sodišča prve stopnje glede zavrnitve zahtevka za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto samostojni strokovni sodelavec I. Tožnik ima od 1. 1. 2013 sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, katere veljavnosti s tožbo ni izpodbijal, in sicer za delovno mesto strokovni sodelavec II. Tega dejstva ne spremeni to, da naj bi v tem času tožnik dejansko opravljal delo drugega delovnega mesta. Za ta spor zato niso odločilne tožnikove trditve, ki jih ponavlja v pritožbi, da mu je bila obljubljena sklenitev druge pogodbe o zaposlitvi in posledično višja plača. Izstavitev pogodbe o zaposlitvi na podlagi 17. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1) ima delavec pravico zahtevati, če pisna pogodba ni sklenjena in se opravlja delo brez nje, ne pa tudi v primeru, ko je pisna pogodba sklenjena, dejansko pa delavec opravlja drugo delo. Sodno varstvo za izstavitev drugačne pogodbe o zaposlitvi od obstoječe ni predvideno (prim. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 153/2016 z dne 6. 12. 2016).

9. Utemeljeni pa sta pritožbi obeh strank v delu odločitve, ki se nanaša na razlike v plači po dejansko opravljenem delu med količnikoma 4,12 in 3,23. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo tožbenemu zahtevku delno ugodilo tako, da je ugotovilo, da je tožnik od 1. 6. 2013 dalje upravičen do izplačila razlik med plačo, ki jo je prejemal (za delovno mesto, za katero je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi) s količnikom 3,23, in plačo delovnega mesta samostojnega strokovnega sodelavca II s količnikom 3,92, ker sta tudi primerljiva sodelavca, ki sta imela pogodbo o zaposlitvi sklenjeno za delovno mesto samostojnega strokovnega sodelavca II, opravljala enako delo kot tožnik. Sicer je v ostalem tožbeni zahtevek (za plačilo višje razlike v bruto plači, tj. do količnika 4,12 in razlike v bruto plači za obdobje od 1. 1. 2013 do 31. 5. 2013) zavrnilo.

10. Ne glede na sklenjeno pogodbo o zaposlitvi je delodajalec dolžan delavcu na podlagi 44. člena ZDR-1 (enako je določal prej veljavni 42. člen ZDR) zagotoviti ustrezno plačilo za dejansko opravljeno delo. Pri plačilu po dejansko opravljenem delu je potrebno izhajati iz sistemizacije delovnih mest pri toženi stranki ter primerjati dela in naloge delovnega mesta, za katerega ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, in delovnega mesta, katerega dela in naloge naj bi dejansko opravljal, ter ugotoviti, ali je opravljal dela zahtevnejšega delovnega mesta. Sodišče prve stopnje niti ni natančneje ugotavljalo, katere naloge višje vrednotenega delovnega mesta je tožnik po vsebini v spornem obdobju dejansko opravljal. Ključno vprašanje za odločitev v tem sporu je, ali tožnik dejansko opravlja naloge zahtevnejšega oziroma višje vrednotenega delovnega mesta (samostojni strokovni sodelavec I oziroma II), ki presegajo naloge delovnega mesta, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi (strokovni sodelavec II). Res je sicer, da gre pri toženi stranki za zelo splošne opise delovnih mest, vendar pa so med opisi delovnih mest vendarle določene razlike. Opis delovnega mesta strokovni sodelavec II zajema naloge: opravljanje najzahtevnejših tekočih strokovnih del ter druga opravila (dela) po naročilu nadrejenega, ki so tehnološko in funkcionalno povezana v delovnem procesu. Opis nalog delovnega mesta samostojni strokovni sodelavec II zajema naloge: analiziranje in reševanje najzahtevnejših zadev iz svojega delovnega področja, usklajevanje tehnološko povezanih procesov dela med družbami ter druga opravila (dela) po naročilu nadrejenega, ki so tehnološko in funkcionalno povezana v delovnem procesu. Opis nalog delovnega mesta samostojni strokovni sodelavec I pa zajema naloge: sodelovanje pri projektih iz svojega delovnega področja, izvajanje delno standardiziranih opravil, usklajevanje tehnološko povezanih procesov dela med družbami. Dejanskega izvajanja nalog po vsebini pa sodišče prve stopnje ni raziskalo.

11. Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi podani in je zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče po določbi 355. člena ZPP izpodbijano vmesno sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem.

12. Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju dopolni dokazni postopek in ugotovi, ali je tožnik po vsebini opravljal zahtevnejša dela od dela strokovnega sodelavca II in dejanski obseg takega dela. Po dopolnitvi dokaznega postopka naj ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo razlik v plači. 13. Ker v preostalem niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je v tem obsegu pritožbo tožeče stranke zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

14. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.