Jedro

V primeru, ko delodajalec posameznemu delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zakon ne določa kriterijev, na podlagi katerega bi moral delavca izbrati, četudi jih na istem delovnem mestu delo opravlja več. Ker je v sodni presoji le vprašanje, ali je bilo delo delavca, ki je prejel redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, nepotrebno, kar je tožena stranka dokazala, je izpodbijana odpoved zakonita.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se kot delna sodba glasi: "Tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1. Razveljavi se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke glede tožeče stranke z dne 2.11.2004 št. Odl.RO/07-2004. 2. Ugotovi se, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 31.12.2004 ter ji to traja še naprej. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo, jo zaposliti na delovnem mestu "405 - sestavljalec elektro in mehanskih sklopov III" oziroma drugem ustreznem delovnem mestu, ki ustreza stopnji strokovne izobrazbe, znanju in zmožnostim tožeče stranke, ji za čas prenehanja delovnega razmerja obračunati in izplačati pripadajočo plačo, ki bi jo prejemala, če bi delala, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečne plače dalje do plačila na TRR O. št. XXXXX-XXXXXXXXXX pri X, sklicna št. X-XXX/XXXX, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov ustreznim institucijam, vse v 8-ih dneh, da ne bo izvršbe", se zavrne." i n s k l e n i l o : Glede odločitve o podrednem tožbenem zahtevku se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2.11.2004 in ugotovilo, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 31.12.2004 in ji še traja ter da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in jo zaposliti na delovnem mestu "405 - sestavljalec elektro in mehanskih sklopov III" oziroma drugem ustreznem delovnem mestu, ki ustreza stopnji strokovne izobrazbe, znanju in zmožnostim tožeče stranke, ji za čas prenehanja delovnega razmerja obračunati in izplačati pripadajočo plačo, ki bi jo prejemala, če bi delala, skupaj z zakonskimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečne plače dalje do plačila, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov ustreznim institucijam, vse v 8-ih dneh, da ne bo izvršbe.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni v korist tožene stranke. Meni, da se je sodišče prve stopnje po nepotrebnem spuščalo v obrobne razloge v zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki, saj je ugotovilo, da ne gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz ekonomskih razlogov zakonsko določenemu večjemu številu delavcev, ampak da gre za manjše število delavcev, kjer ni potrebe po predpisanem programu in ni potrebno izvajati posebnega postopka oziroma ugotavljati kriterije, kateremu od zaposlenih je na osnovi ugotovitev potrebno odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Tožnica ni dokazala kakršnegakoli razloga, ki bi bil v nasprotju z veljavnim Zakonom o delovnih razmerjih in ki bi glede na njegova določila oziroma glede na določilo Konvencije MOD št. 158 s priporočilom št. 166 za prenehanje delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Ur. l. SFRJ - MP, št. 4/84), eventualno utemeljeval pravni zaključek o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je utemeljila razlog za redno odpoved tožnice in ostalim sodelavkam s posodobitvijo tehnologije in s tem zmanjšanju stroškov proizvodnje. Ne strinja se z razlogi sodbe sodišča prve stopnje, da zaradi subjektivne ocene tožničine delovne uspešnosti odpovedni razlog ni v zadostni meri utemeljen in resen, da bi onemogočal nadaljevanje delovnega razmerja med pravdnima strankama. Meni, da tak razlog ni upoštevan glede na dane ekonomske razloge.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določa 2. odstavka 350. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Po navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje, da pa na ugotovljeno dejansko stanje ni pravilno uporabilo materialnega prava.

Po določbi 2. odstavka 81. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002) lahko delodajalec redno odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog za odpoved. V skladu z določbo 1. odstavka 82. člena ZDR je dolžan delodajalec, če redno odpove pogodbo o zaposlitvi, dokazati utemeljen razlog odpovedi. V določbi 1. odstavka 88. člena ZDR so opredeljeni razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki se nanašajo na trajno prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Delodajalec lahko odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi, če so takšni razlogi resni in utemeljeni ter onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja kot to določa 2. odstavek 88. člena ZDR. Poleg tega mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi preveriti, če je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, kot to določba 3. odstavek 88. člena ZDR. Zakon delodajalcu nalaga posebne obveznosti v primeru odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, kot je to določeno v poglavju odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov v členih 96 do 102. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožena stranka ni odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov večjemu številu delavcev in da je zato določbe tega podpoglavja ne obvezujejo, kar tudi sicer med strankama ni bilo sporno.

Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je tožena stranka izkazala razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, in sicer je štelo, da je dokazan tehnološki razlog s tem, ker je pričela z obratovanjem nove strojne opreme, ki je zahtevala manjše število delavcev. S tem je izpolnila pogoje po določbi 1. odstavka 1. alinee 88. člena ZDR.

Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je tožena stranka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi v postopku, ki ga predvideva zakon, in sicer je najprej tožeči stranki podala obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26.10.2004 in ji nato 16.11.2004 vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, datirano z dnem 2.11.2004. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka izkazala, da ni imela več dela za tožečo stranko na njenem delovnem mestu in da na tem delovnem mestu tudi ni zaposlovala drugih delavcev. Zato je zaključilo, da je tožena stranka izkazala utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi glede možnosti nadaljevanja dela.

Sodišče pa je sprejelo dokazni zaključek, da tožena stranka ni izkazala resnih in utemeljenih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici iz razloga, ker je bilo na delovnem mestu sestavljalec elektro in mehanskih sklopov III razporejenih 70 delavcev, tožena stranka pa je zaradi racionalizacije proizvodnje odločila, da odpove pogodbo o zaposlitvi na tem delovnem mestu šestim delavcem. Ugotovilo je, da sicer tožena stranka ni bila zavezana k izdelavi programa razreševanja presežnih delavcev in tudi ne dolžna določiti kriterijev za določitev presežnih delavcev, vendar je bila po zaključku sodišča prve stopnje tožena stranka zavezana k objektivni oceni tožničine delovne uspešnosti v primerjavi z istimi delavci na istem delovnem mestu. Tožnico pa je kot presežno delavko izbral njen nadrejeni delavec, ki je izpovedal, da je sestavil spisek nepotrebnih delavcev po posvetu z izmenovodji in delavkami, ki delajo na avtomatskih linijah. Delavke, ki so delale v skupini s tožnico, so težje dosegale normo ali je niso mogle doseči. Tožnica je bila na lastno prošnjo tudi razporejena na lažje delo. V letu 2003 in 2004 tudi ni opravila zdravniškega pregleda za nočno delo, koncem leta 2004 pa ji je zdravnica predlagala tudi operacijo rok, ker so ji le-te mrtvile. Sodišče prve stopnje je tako zaključilo, da je bil kriterij za odpoved pogodbe o zaposlitvi delovna (ne)uspešnost tožnice v primerjavi z drugimi delavci, za kar pa naj bi bile krive po izpovedi tožnice njene zdravstvene težave. Sodišče je zaključilo, da kriterij ni bil objektiven in ga ni možno preveriti. Temelji namreč na subjektivni oceni tožničinih sodelavk in izmenovodji. Sodišče je nato zaključilo, da zaradi subjektivne ocene tožničine delovne uspešnosti odpovedni razlog ni v zadostni meri utemeljen in resen, da bi onemogočal nadaljevanje delovnega razmerja med pravdnima strankama, zaradi česar je tožbenemu zahtevku ugodilo.

Stališče sodišča prve stopnje, da mora delodajalec v primeru individualne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu iz poslovnih razlogov upoštevati določene kriterije za oceno delovne uspešnosti, kljub temu, da ga zakon k temu ne zavezuje, je pravno zmotno. Zakon namreč v takih primerih ne določa nobenih kriterijev, po katerih mora delodajalec izbrati delavca, kateremu bo odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, četudi je na istem delovnem mestu več delavcev. Zato je v takih primerih v sodni presoji le vprašanje, ali je bilo dejansko delo pod pogoji pogodbe o zaposlitvi nepotrebno iz poslovnega razloga, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo in ali je bilo možno nadaljevanje delovnega razmerja pod spremenjenimi pogoji. Sama izbira delavca med več izvajalci pa v teh primerih ni pod sodno presojo.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da nadaljevanje delovnega razmerja pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni več možno, saj je ugotovilo, da tožena stranka na delovnem mestu, na katerem je delala tožnica, ni več zaposlovala novih delavcev in jih je celo več odpustila, s čimer je izkazala, da nadaljevanje delovnega razmerja pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka pa je tudi obrazložila, da tožnice ni bilo mogoče zaposliti niti pod spremenjenimi pogoji na drugih delih oziroma dokvalificirati za drugo delo, česar tudi tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajala. Dejansko se ni strinjala le z izbiro delodajalca, da je odpovedal pogodbo o zaposlitvi prav njej. Tožnica je sicer z zdravniškim potrdilom izkazala, da je imela zdravstvene težave, vendar ZDR pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi varuje le invalide, kot je to določeno v 116. členu ZDR.

Glede na vse navedeno je moralo pritožbeno sodišče pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, za kar je imelo podlago v določbi 4. točke 358. člena ZPP. Pri tem je moralo odločati tudi o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje, in sicer je odločilo, da tožeča stranka krije sama svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v zvezi s presojo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga, ker s tem delom tožbenega zahtevka ni uspela.

Pritožbeno sodišče je lahko presojalo le odločitev sodišča prve stopnje o primarnem tožbenem zahtevku, ker o podrednem tožbenem zahtevku le-to glede na napačno uporabo materialnega prava ni odločalo. Zato je moralo pritožbeno sodišče v tem delu zadevo vrniti sodišču prve stopnje, da bo glede na spremenjeno odločitev o primarnem zahtevku, ki je zavrnjen, po izvedenem dokaznem postopku odločilo še o podrednem tožbenem zahtevku.