Jedro

ZD ne pozna instituta ustanovitve dedne pravice za pokojnega dediča, ki je bil ob uvedbi dedovanja živ, pa je kasneje umrl. Namesto dediča, ki je preživel zapustnika, umrl pa je pred zaključkom zapuščinskega postopka, vstopijo njegovi dediči. Ustanovitve dedne pravice ZD ne pozna, ker z ustanovitvijo dedne pravice vprašanje dedovanja zapustnikovega premoženja ni dokončno rešeno, poleg tega pa je treba dedičem umrlih dedičev omogočiti sodelovanje v zapuščinskem postopku.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep v zvezi s popravnim sklepom se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, katero premoženje sodi v zapuščino (I. točka izreka), za dediče razglasilo P. M., N. K., M. G., V. G., U. G., N. J., K. A., A. A., I. A., I. L., B. L., M. M., M. L., S. Č. in A. L., za M. S. pa ustanovilo dedno pravico (II. točka izreka), za ter odredilo ustrezne zemljiškoknjižne vpise.

2. Zoper tak sklep se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje dedinja M. M., ki predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Izpostavlja, da ji je sicer sodišče dodelilo delež 1/18, ki ji pripada po materi L. L, zakoniti dedinji M. M. Pritožnica pa je tudi (oporočna) dedinja pokojne M. M. Zanjo je sodišče le ugotovilo, da po njej teče zapuščinski postopek pri Okrajnem sodišču v Radovljici D 323/95, ki še ni zaključen. Sodišče bi moralo počakati na zaključek tega postopka in zapuščino razdeliti tako, da bo upoštevalo še dediče pokojne M. M. 3. Pritožba je bila vročena ostalim dedičem.

Nanjo so odgovorili dediči I., K. in A. A., ki menijo, da je treba o zapuščini enkrat za vselej odločiti, sicer se bodo vsako leto pojavljali novi dediči. Dedič V. G. v odgovoru na pritožbo izpostavlja, da so dediči v dednem postopku D 308/1995 po pokojnem M. L., tudi M.M., sklenili dedni dogovor, da se ne upošteva nobene oporoke. Sodišče prve stopnje pa je tudi ugotovilo, da zapustnica M. M. z morebitnim v denacionalizaciji vrnjenim premoženjem v oporoki ni razpolagala, zato pritožnica ne more biti njena edina dedinja. Po njej bodo dedovali vsi njeni zakoniti dediči. 4. Pritožba je utemeljena.

5. V zapuščinskem postopku sodišče ugotovi, kdo so pokojnikovi dediči, katero premoženje sestavlja njegovo zapuščino in katere pravice iz zapuščine gredo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam (162. člen Zakona o dedovanju; ZD).

6. Razlogi izpodbijanega sklepa o tem, kdo so zapustničini dediči, nasprotujejo njegovemu izreku. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč izhaja, da so za zapustnico umrli njeni potomci M. M. (le to sicer izpostavlja pritožnica), V. M., M. M. in D.M., po katerih tečejo zapuščinski postopki, ki še niso zaključeni. To, da zapuščinski postopki še niso zaključeni, samo po sebi ni ovira za vodenje tega zapuščinskega postopka, a po drugi strani mora sodišče vprašanje, kdo so njihovi dediči, rešiti. Kdo so njihovi dediči, sodišče prve stopnje očitno ni ugotavljalo oziroma tega1 z ničemer ni obrazložilo, iz izreka sklepa pa lahko pritožbeno sodišče razume le, da jih je pri dedovanju izpustilo. Razlogov o tem, zakaj je tako ravnalo, v izpodbijanem sklepu ni. Zaradi opisanega je višje sodišče v skladu s 3. točko 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 163. členom ZD pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo, zadevo pa vrača sodišču prve stopnje v novo odločanje. Kršitev je takšne narave, da je v pritožbenem postopku ni mogoče odpraviti, po eni strani zato, ker pritožbeno sodišče ne more namesto sodišča prve stopnje napisati manjkajočih razlogov o odločilnih dejstvih, po drugi strani zato, ker se manjkajoči razlogi nanašajo na izjemno široke sklope procesno in materialnopravno pomembnih dejstev, nenazadnje pa tudi zato, ker bi vstop dedičev umrlih dedičev šele v fazi pritožbenega postopka, posegel v njihovo pravico do pravnega sredstva.

7. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku odpraviti ugotovljeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče ob tem2 še opozarja, da ZD ne pozna instituta ustanovitve dedne pravice za pokojnega dediča, ki je bil ob uvedbi dedovanja živ, pa je kasneje umrl. Namesto dediča, ki je preživel zapustnika, umrl pa je pred zaključkom zapuščinskega postopka, vstopijo njegovi dediči. Ustanovitve dedne pravice ZD ne pozna, ker z ustanovitvijo dedne pravice vprašanje dedovanja zapustnikovega premoženja ni dokončno rešeno, poleg tega pa je treba dedičem umrlih dedičev omogočiti sodelovanje v zapuščinskem postopku.3 V zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje o dednem dogovoru v postopku D 308/1995, ki jo izpostavlja odgovor na pritožbo dediča V. G., pritožbeno sodišče opozarja, da je dedna izjava v skladu s 1. odstavkom 138. člena ZD sicer nepreklicna, da pa mora biti povsem jasno ugotovljeno, na dedovanje po kom se ta nanaša. 1 Kako je ugotovilo, kdo so dediči ali morda, zakaj meni, da tega ni bilo treba ugotoviti. 2 Nasploh in konkretno v zvezi z ravnanjem sodišča prve stopnje, ki je s popravnim sklepom za M. S. ustanovilo dedno pravico. 3 VSL sklepa I Cp 369/2009, I Cp 43/2015 in drugi.