Jedro

Pri tožniku je podana omejena delovna zmožnost. Tožnik dejavnosti, za katero je zavarovan, ni več zmožen opravljati pod splošnimi pogoji kot pred nastankom invalidnosti, zmožen pa jo je opravljati v omejenem obsegu oziroma z določenimi fizičnimi razbremenitvami pri delu. Takšno stanje predstavlja podlago za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do premestitve. Za priznanje druge pravice, to je pravice do dela v dejavnosti, za katero je zavarovan z omejitvami, kar uveljavlja s postavljenim tožbenim zahtevkom, pa v ZPIZ-2 ni podlage. Pravico do premestitve zavarovancu, ki ima sklenjeno delovno razmerje v Republiki Sloveniji, sicer zagotovi delodajalec (2. odstavek 81. člena ZPIZ-2). V tožnikovi domeni je, da si kot samozaposlen zavarovanec delo oziroma opravljanje dejavnosti organizira na način, da bo skladen z priznanimi omejitvami. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal spremembo izpodbijanih odločb in priznanje pravice do dela v dejavnosti, za katero je zavarovan kot s.p., oziroma do dela v svojem poklicu z določenimi stvarnimi omejitvami s polovičnim delovnim časom 4 ure dnevno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na spremembo odločb toženca št. ... z dne 5. 7. 2013 in št. … z dne 18. 9. 2013 tako, da se tožniku invalidu III. kategorije zaradi posledic poškodbe izven dela prizna pravica do dela v dejavnosti, za katero je zavarovan kot s.p., oziroma do dela v svojem poklicu s stvarnimi omejitvami: z ročnim premeščanjem bremen do 10 kg, s hojo samo po ravnem terenu, le z občasnim počepanjem in poklekanjem ter ne na višini, in s polovičnim delovnim časom 4 ure dnevno od 23. 5. 2013 dalje, in da je toženec dolžan v roku 30 dni odločiti o pravici in višini delne invalidske pokojnine (I. točka izreka). Obenem je sklenilo, da tožnik krije stroške postopka sam (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Po njegovem je odločitev toženca sporna, ker bi moral zapreti s.p. in bi ostal brez zaposlitve. V primeru samozaposlenega zavarovanca je kot svoj poklic pri ugotavljanju invalidnosti potrebno upoštevati opravljanje dejavnosti, na podlagi katere je zavarovan, in vsa dela, ki ustrezajo telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje. Zato je prvenstveno uveljavljal pravico do nadaljnjega dela v dejavnosti, za katero je zavarovan, oziroma v svojem poklicu ob priznanih fizičnih razbremenitvah pri delu. Šele nato pa je uveljavljal tudi skrajšani delovni čas. Sodišče se ni opredelilo do bistva spora tako, da še vedno ne ve, ali sploh lahko obdrži s.p. Poleg tega je ostalo nerazčiščeno, kaj sploh je dejavnost, na podlagi katere je zavarovan. Sodišče je štelo, da gre za avtoservis na terenu, kar pa je le del firme, registrirana dejavnost pa je vzdrževanje in popravila motornih vozil. Po poklicu je avtomehanik. Subjektivno se čuti nezmožnega za delo v polnem delovnem času, vendar po pridobljenem izvedenskem mnenju ni predlagal novih dokazov. Ne strinja se z odločitvijo o stroških postopka in uveljavlja povrnitev stroškov pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh tožnikovih navedb, bistvenih za odločitev v tem sporu. Postavljen tožbeni zahtevek je, ob pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih upravnih aktov, utemeljeno zavrnjen iz razlogov, kot bodo pojasnjeni v nadaljevanju te sodbe.

5. Predmet tega socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe z dne 18. 9. 2013 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 17. 6. 2013 ter s tem v zvezi presoja tožnikove invalidnosti. Z dokončno odločbo z dne 18. 9. 2013, s katero je bila v reviziji ob zavrnitvi pritožbe zoper odločbo z dne 17. 6. 2013, ta odločba delno spremenjena, je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela od 23. 5. 2013 dalje. Priznana mu je bila pravica do premestitve na drugo delo z omejitvami: z ročnim premeščanjem bremen do 10 kg, s hojo samo po ravnem terenu, le z občasnim počepanjem in poklekanjem ter ne na višini, s polnim delovnim časom. Invalidski komisiji I. in II. stopnje sta, razen omejitve dela na višini, dodane na II. stopnji, skladno ocenili, da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela. Ni zmožen opravljati dejavnosti, na podlagi katere je zavarovan, to je avtoservis na terenu, zmožen pa je opravljati drugo delo z določenimi fizičnimi razbremenitvami. Sporno je, ali je pri tožniku v okviru III. kategorije invalidnosti prišlo tudi do zmanjšane delovne zmožnosti, torej potrebe po časovni razbremenitvi, in ali mu je bila, če je prišlo le do omejene delovne zmožnosti in potrebe po fizičnih razbremenitvah, kot samozaposlenemu zavarovancu utemeljeno priznana pravica do premestitve.

6. Pravno podlago za razsojo v tej zadevi predstavljajo določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami).(1) Po 1. odstavku 63. člena ZPIZ-2 je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Skladno z 2. odstavkom 63. člena ZPIZ-2 se v III. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj štiri ure dnevno, oziroma če je delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela.

7. ZPIZ-2 v primerjavi s prej veljavnim Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/1999 s spremembami),(2) priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja samozaposlenim zavarovancem v primeru III. kategorije invalidnosti ne pogojuje več z zmanjšano delovno zmožnostjo. Ustavno sodišče RS je namreč izreklo, da je 3. odstavek 66. člena ZPIZ-1(3) , ker v primeru ugotovljene omejene delovne zmožnosti samozaposlenim zavarovancem, pa tudi kmetom, ne daje nobenih pravic, v neskladju z Ustavo. V 5. odstavku 63. člena ZPIZ-2 pa je eksplicitno določeno, da je pri samozaposlenih zavarovancih invalidnost podana, če ni več zmožen polni delovni čas opravljati dejavnosti, na podlagi katere je zavarovan. ZPIZ-2 za samozaposlene zavarovance v 4. odstavku 63. člena tudi posebej opredeljuje, kaj se šteje kot svoj poklic. Za zavarovance iz 15.,(4) pa tudi 16. in 17. člena tega zakona, se kot svoj poklic tako šteje opravljanje dejavnosti, na podlagi katere je zavarovan, in vsa dela, ki ustrezajo telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje. Pomeni, da se invalidnost pri samozaposlenih zavarovancih primarno ugotavlja oziroma presoja glede na zmožnost opravljanja dejavnosti, ki jo opravljajo kot samostojni podjetniki. Na takšen način je treba za te zavarovance razlagati in uporabiti tudi druge določbe ZPIZ-2 o pravicah iz invalidskega zavarovanja. ZPIZ-2 s takšno ureditvijo samozaposlenim zavarovancem v primeru ugotovljene invalidnosti zagotavlja enake pravice kot drugim zavarovancem. V primeru ugotovljene III. kategorije z omejeno delovno zmožnostjo imajo torej pravico do premestitve. Pravico do premestitve pridobi po 3. alineji 81. člena ZPIZ-2 zavarovanec s III. kategorijo invalidnosti, če je delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %, ali če še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela. Ob pogojih iz 85. člena ZPIZ-2 samozaposleni zavarovanec pridobi tudi pravico do nadomestila za invalidnost. 8. Sodišče prve stopnje je za ugotovitev dejanskega stanja v zvezi s tožnikovo invalidnostjo pridobilo izvedensko mnenje sodnega izvedenca ortopeda A.A., ki je ocenil, da so glede na tožnikovo zdravstveno stanje, strokovno izobrazbo, delovno usposobljenost in delovne izkušnje najprimernejše stvarne razbremenitve pri delu, časovna razbremenitev pa ni potrebna. Dosedanjega dela avtomehanika na terenu zaradi stanja po poškodbi desnega kolena, ki je nestabilno, ne bo več zmogel opravljati niti v polnem niti v krajšem delovnem času, zmožen pa je opravljati fizično manj zahtevno delo s stvarnimi razbremenitvami. Na tožnikove pripombe je sodni izvedenec mnenje ustno dopolnil tako, da je delovna zmožnost zmanjšana za manj kot 50 %. Izrecno se je opredelil do tega, da je tožnik zmožen za delo v svojem poklicu avtomehanika z omejitvami, in vztrajal, da delo z omejitvami lahko opravlja v polnem delovnem času. Opozoril je tudi na ustrezno organizacijo dela v avtomehanični delavnici. Tožnik na takšno izvedensko mnenje ni imel pripomb, niti za izvedenca dodatnih vprašanj. Kot že sam navaja v pritožbi, tudi ni imel dodatnih dokaznih predlogov. Oceni izvedenca oziroma ugotovitvi sodišča prve stopnje, da časovna razbremenitev ni potrebna, pritožba obrazloženo sploh ne nasprotuje. Zgolj subjektivna tožnikova ocena, da za delo v polnem delovnem času ni zmožen niti z omejitvami, pa ni utemeljen razlog za določitev časovne razbremenitve, oziroma za priznanje pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Pritožbene navedbe v tej smeri so zato neutemeljene. Neutemeljeno tožnik v pritožbi zatrjuje tudi, da pri oceni invalidnosti ni bil pravilno upoštevan njegov poklic. Sodni izvedenec je pri oceni invalidnosti upošteval delo avtoservisa na terenu, ki zajema popravila in servisiranje delovnih strojev in tovornjakov na terenu, glede na opis delovnega mesta z dne 19. 3. 2013 in se izrecno opredelil tudi do poklica avtomehanika. Tožnikova invalidnost je bila tako pravilno ocenjevana upoštevaje dejavnost, na podlagi katere je zavarovan, in tudi upoštevaje njegovo izobrazbo.

9. Izvedensko mnenje, podano na podlagi osebnega pregleda tožnika in razpoložljive medicinske in delovne dokumentacije, je sodišče prve stopnje sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka in tudi po stališču pritožbenega sodišča kot prepričljivo, strokovno in skladno z medicinsko dokumentacijo predstavlja dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da je pri tožniku podana (le) omejena delovna zmožnost. Bistveno je prav to, da dejavnosti, za katero je zavarovan, ni več zmožen opravljati pod splošnimi pogoji, kot pred nastankom invalidnosti, zmožen pa jo je opravljati v omejenem obsegu oziroma z določenimi fizičnimi razbremenitvami pri delu. Takšno stanje predstavlja podlago za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do premestitve. Za priznanje druge pravice oziroma za drugačno pojmovanje pravice v pravico do dela v dejavnosti, za katero je zavarovan z omejitvami, kar uveljavlja s postavljenim tožbenim zahtevkom, pa v ZPIZ-2 ni podlage. Pravico do premestitve zavarovancu, ki ima sklenjeno delovno razmerje v Republiki Sloveniji, sicer zagotovi delodajalec (2. odstavek 81. člena ZPIZ-2). V tožnikovi domeni je, da si kot samozaposlen zavarovanec delo oziroma opravljanje dejavnosti organizira na način, da bo skladen z priznanimi omejitvami. Na kakšen način si bo tožnik dejavnost organiziral, pa presega meje tega socialnega spora. O pravici in višini nadomestila za invalidnost bo toženec na tožnikovo zahtevo odločil s posebno odločbo.

10. Ker je tožbeni zahtevek na spremembo izpodbijanih odločb in priznanje pravice do dela v dejavnosti, za katero je zavarovan kot s.p., oziroma do dela v svojem poklicu z določenimi stvarnimi omejitvami s polovičnim delovnim časom 4 ure dnevno od 23. 5. 2013, utemeljeno zavrnjen, je pravilna tudi odločitev da tožnik sam krije svoje stroške postopka na prvi stopnji.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Hkrati je v skladu s 154. členom v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP sklenilo, da tožnik, ker s pritožbo ni uspel, stroške krije sam.

(1) Predlog za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja je bil vložen dne 7. 3. 2013. (2) ZPIZ-1 je veljal do 31. 12. 2012. (3) V 3. odstavku 66. člena ZPIZ-1 je bilo določeno, da zavarovanec iz 15. in 16. člena tega zakona pridobi pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja v primeru I. in II. kategorije invalidnosti, v primeru III. kategorije invalidnosti pa uveljavi pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine, če izpolnjuje pogoje, ki jih določa ta zakon, za pridobitev teh pravic.

(4) Skladno s 1. odstavkom 15. člena ZPIZ-2 se obvezno zavarujejo osebe, ki v Republiki Sloveniji samostojno opravljajo pridobitno ali drugo dovoljeno dejavnost.