Jedro

Tožena stranka je komunalni prispevek pravilno odmerila na podlagi Odloka, ki je začel veljati dne 1. 11. 2009, kljub temu, da sta tožnika vlogo za odmero vložila dne 19. 11. 2008, saj je prejšnji Odlok prenehal veljati dne 20. 7. 2007, na podlagi izrecne zakonske določbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Občina Piran je z izpodbijano odločbo, v ponovljenem postopku, tožečima strankama odmerila sorazmerni del stroškov za komunalno opremljenost zemljišča za predvideno novogradnjo stanovanjskega objekta v A. na parc. št. 1128/6 in 1129, oboje k.o. B., v znesku 58.667,80 EUR. Navedeni prispevek sta tožeči stranki dolžni plačati na podračun Občine Piran, pred izdajo gradbenega dovoljenja in sicer v 15-tih dneh po pravnomočnosti odločbe.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da sta tožeči stranki dne 19. 11. 2008 zaprosili za izračun komunalnega prispevka za predvideno novogradnjo v bruto površini 335,85 m2, oziroma neto površini 278,25 m2 in površino parcele 621 m2. Tožena stranka je dne 20. 11. 2008 že izdala odločbo o odmeri komunalnega prispevka. Po vloženi tožbi v upravnem sporu pa je Upravno sodišče navedeno odločbo odpravilo, ker je tožena stranka pri odmeri komunalnega prispevka uporabila Odlok o komunalnem prispevku, ki v času odločanja upravnega organa prve stopnje ni več veljal. V vmesnem času je tožena stranka sprejela Odlok o programu opremljanja in merilih za odmero komunalnega prispevka za Občino Piran (Uradne objave Primorskih novic št. 23/2009), ki je začel veljati 1. 11. 2009. Ta v 20. členu določa, da se odmera komunalnega prispevka v nedokončanih postopkih v katerih do začetka veljave navedenega Odloka še ni bila izdana odločba o odmeri komunalnega prispevka, dokonča po predpisih, ki so veljali na dan prejema popolne vloge. Iz navodila v sodbi Upravnega sodišča RS izhaja, da naj se komunalni prispevek odmeri po zgoraj navedenem Odloku, ki je bil sprejet po vložitvi vloge za odmero komunalnega prispevka. Ob tem pa v zvezi z 20. členom citiranega Odloka navaja, da mora upravni organ v ponovljenem postopku v skladu z načelom zakonitosti iz 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku odločiti po podzakonskem predpisu, veljavnem v času ponovne izdaje odločbe na prvi stopnji, torej po novem Odloku o programu opremljanja in merilih za odmero komunalnega prispevka za Občino Piran. Ob upoštevanju navedenih napotil je tožena stranka pri odmeri komunalnega prispevka ravnala skladno z Odlokom o programu opremljanja in merilih za odmero komunalnega prispevka za Občino Piran, in tožečima strankama odmerila komunalni prispevek v znesku 58.667,80 EUR.

Župan Občine Piran je z odločbo št. 429-94/2008-17 z dne 19. 8. 2011 zavrnil pritožbo tožečih strank zoper izpodbijano odločbo.

Tožeči stranki v tožbi navajata, da ni naloga sodišča, da odreja državnim organom po katerem predpisu morajo odločiti. Vsak državni organ, tako tudi tožena stranka, mora v odločanju o zadevah s svoje pristojnosti, uporabiti tiste predpise, ki so veljavni na dan nastanka obravnavanega razmerja. Razmerje, ki je predmet odločanja v tem konkretnem postopku pa je nastalo najkasneje na dan, ko sta vložila zahtevo za odmero komunalnega prispevka, to je 19. 11. 2008. Zato bi morala tožena stranka pri odmeri komunalnega prispevka uporabiti predpis, ki je veljal na dan 19. 11. 2008 oziroma 20. 11. 2008, ko je tožena stranka izdala prvo odločbo v tem postopku. Tožena stranka je zato nepravilno uporabila Odlok o programu opremljanja in merilih za odmero komunalnega prispevka za Občino Piran, ki je začel veljati 1. 11. 2009. Zaradi vsega povedanega predlagata, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki izhajajo iz njene obrazložitve, in obrazložitev sodb Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 66/2010-5 z dne 10. 6. 2010 in U 680/2008-17 z dne 8. 9. 2010. K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podala pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu -ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: Sodišče ugotavlja, da je že Zakon o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) v prehodni določbi drugega odstavka 179. člena določal, da se ne glede na določbo 5. točke prejšnjega odstavka, v kateri je bilo določeno prenehanje veljavnosti Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ), do uveljavitve predpisa iz drugega odstavka 146. člena tega zakona (predpisa o določitvi meril za odmero komunalnega prispevka), ta odmerja po do tedaj veljavnih predpisih. To pomeni, da je ZUreP-1 v prehodnem obdobju dopustil uporabo do tedaj veljavnih predpisov, sprejetih na podlagi ZSZ, vendar le do sprejema predpisa iz drugega odstavka 146. člena. Na podlagi tega predpisa je bil sprejet Pravilnik za odmero komunalnega prispevka (Ur. l. RS, št. 117/04), ki je v 14. členu podaljšal uporabo do tedaj veljavnih predpisov na območjih, kjer programi opremljanja niso usklajeni z Uredbo, ki določa vsebino programov opremljanja zemljišč z gradnjo, vendar najdlje do 20. 7. 2007. To pa pomeni, da je s tem dnem odpadla pravna podlaga za odmero komunalnega prispevka po prejšnjih predpisih, torej tudi občinskega odloka, na podlagi katerega je prvostopenjski organ odmeril komunalni prispevek. Vsaka nadaljnja uporaba tega Odloka je zato v nasprotju z izrecno zakonsko določbo. Tožeča stranka je zahtevo za odmero komunalnega prispevka vložila že v času veljavnosti ZPNačrt, ki kot pogoj za odmero komunalnega prispeva določa sprejem občinskega prostorskega načrta in na njegovi podlagi pripravljenega programa opremljanja. Iz zgoraj navedenih razlogov tudi po mnenju sodišča drugega odstavka 108. člena Zakona o prostorskem načrtovanju ni mogoče razlagati tako, da bi se lahko komunalni prispevek odmerjal po predpisih, ki so nehali veljati že na podlagi ZUreP-1. Sodišče tudi ugotavlja, da 103. člen ZPNačrt določa, da se z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo uporabljati določbe od 167. do 180. člena ZUreP-1 v delu, ki se nanašajo na prostorsko načrtovanje ter na komunalni prispevek, vendar to ne pomeni, da bi lahko predpis (v konkretnem primeru občinski odlok iz leta 2000), ki je enkrat že prenehal veljati, ponovno stopil v veljavo. Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjski organ pri odmeri komunalnega prispevka pravilno uporabil Odlok o programu opremljanja in merilih za odmero komunalnega prispevka za Občino Piran (Uradne objave Primorske novice št. 23/2009).

Glede na vse navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno, v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, odločba pa pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki II. izreka: Ker je sodišče tožbo tožečih strank zavrnilo, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.