Jedro

Po drugem odstavku 111. člena ZDavP-2 za zavarovanje zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost, kar pomeni, da so razlogi za obstoj davčne obveznosti močnejši od razlogov, ki bi govorili proti, in da zato pri ugotavljanju njene višine ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov ter s tem že ugotavljati njene končne višine. Utemeljenost pripomb na zapisnik (in pritožbe zoper odmerno odločbo), izdan v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora, ni predmet presoje v tem upravnem sporu. V tem upravnem sporu izpodbijana odločitev je namreč začasna in ki jo je mogoče v skladu z določbami ZDavP-2 ob spremenjenih okoliščinah spremeniti, to je, ali zahtevati dodatno zavarovanje (120. člen) ali pa zavarovanje sprostiti (122. člen).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti v skupni višini 194.633,35 EUR tožeči stranki prepovedala razpolaganje s premičnim premoženjem – tlačno livarskim strojem GK 580 - do dneva izpolnitve davčne obveznosti.

2. Iz obrazložitve sledi, da je bila v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora ugotovljena davčna obveznost tožeče stranke v znesku 194.633,35 EUR, in sicer iz naslova davka na dodano vrednost za obdobje od 1. 1. 2013 do 31. 7. 2016 v znesku 138.443,56 EUR, davka od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju DDPO) za leto 2014 v znesku 18.914,19 EUR in za leto 2015 v znesku 19.426,27 EUR, obresti od nepravočasno plačane akontacije DDPO za leto 2015 v znesku 41,87 EUR in obveznost iz naslova zapadlih obrokov akontacije DDPO za leto 2016 v znesku 17.807,46 EUR. Ugotovitve so zapisane v zapisniku z dne 6. 1. 2017, ki je bil tožeči stranki vročen dne 10. 1. 2017. 3. Ker pričakovana davčna obveznost presega 50 000,00 EUR, davčni organ v skladu z drugim odstavkom 111. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) zavaruje njeno izpolnitev še pred izdajo odločbe. Po tretjem odstavku 114. člena ZDavP-2 se v primeru, ko davčni organ zavezancu prepove razpolaganje z določenim premoženjem, sklep iz drugega odstavka 111. člena ZDavP-2 šteje za začasni sklep za zavarovanje iz 119. člena istega zakona. Prepoved razpolaganja s premičninami po 3. točki prvega odstavka 119. člena se skladno s šestim odstavkom 119. člena vpiše v register neposestnih zastavnih pravic. Zavarovanje velja do dneva izpolnitve davčne obveznosti (121. člen ZDavP-2).

4. Ministrstvo za finance je z odločbo DT-499-29-116/2017-2 z dne 29. 9. 2017 pomanjkljive razloge sklepa dopolnilo z ugotovitvami, ki izhajajo iz zapisnika o davčnem inšpekcijskem nadzoru, sicer pa izpodbijani sklep potrdilo kot pravilen in skladen z določbami ZDavP-2 o zavarovanju izpolnitve in plačila davčne obveznosti, po katerih za zavarovanje dolga zadošča pričakovana oziroma verjetna davčna obveznost. Pričakovana davčna obveznost presega 50.000,00 EUR, zato je zavarovanje obvezno in ni v diskreciji davčnega organa. Iz določb ZDavP-2 tudi ne izhaja, da bi moral davčni organ zavezanca predhodno pozvati, da sam predloži ustrezen instrument zavarovanja, lahko pa na podlagi 120. člena ZDavP-2 zavezanec za davek predlaga, če zakon o obdavčenju ne določa drugače, da se že predloženo zavarovanje ali začasni sklep nadomesti z novim, oziroma predloži instrument zavarovanja, davčni organ pa zamenjavo oziroma nadomestitev zavarovanja dopusti, če oceni, da je tudi novo zavarovanje ustrezno. Iz podatkov spisa pritožbeni organ ugotavlja, da je prvostopni organ tožeči stranki omogočil, da sama izbere sredstvo zavarovanja in da je sredstvo zavarovanja, navedeno v izreku izpodbijanega sklepa tožeča stranka izbrala sama, zato njeno nasprotovanje v tem pogledu oceni kot neutemeljeno.

5. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga, da jo sodišče odpravi, postopek ustavi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila. Uvodoma pojasnjuje, da je bila dne 16. 2. 2017 izdana odmerna odločba, s katero je bila tožeči stranki naložena davčna obveznost v skupnem znesku 203.889,78 EUR. Tožeča stranka je zoper navedeno odločbo vložila pritožbo, o kateri pa še ni bilo odločeno. Prepričana je, da je odločba neutemeljena in se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na pritožbene navedbe. Vztraja, da njena davčna obveznost, upoštevaje vložitev pritožbe, ostaja neizkazana, vsi posegi v njeno premoženje pa posledično neutemeljeni. V drugem odstavku 111. člena ZDavP-2 je resda določeno, da davčni organ zavaruje izpolnitev davčne obveznosti pred izdajo odločbe, kadar pričakovana davčna obveznost presega 50.000,00 EUR, vendar pa mora biti relevantna okoliščina, to je verjetna višina davčnega dolga, skladno z ustaljeno sodno prakso izkazana in pojasnjena v takšni meri, da jo je možno preizkusiti. Davčni organ se v izpodbijanem sklepu ne opredeli do pripomb tožeče stranke na zapisnik z dne 6. 1. 2017, ob stališču, da predmetni postopek ni namenjen obravnavi pripomb davčnega zavezanca zoper ugotovitve davčnega organa v zvezi z bodočo izdajo odmerne odločbe, pa se do pripomb tudi ne opredeli pritožbeni organ, kar je glede na navedeno pravno napačno – presoja utemeljenosti ugotovitev davčnega organa glede obstoja davčne obveznosti je namreč nesporno povezana z ugotavljanjem pogojev za izdajo izpodbijanega sklepa. Izpodbijane odločitve zaradi pomanjkljivih razlogov zato ni mogoče preizkusiti.

6. Ker o pritožbi tožeče stranke zoper odmerno odločbo še ni bilo odločeno, je izpodbijana odločitev preuranjena in povzroča tožeči stranki nesorazmerno gospodarsko škodo. Na podlagi izpodbijanega sklepa je bil namreč dne 10. 4. 2017 izdan sklep, s katerim je organ z namenom poplačila davčnih obveznosti tožeče stranke pričel z davčno izvršbo na premičnino, ki je predmet zavarovanja po izpodbijanem sklepu. Tožeča stranka se je zoper sklep pritožila, o pritožbi pa prav tako še ni bilo odločeno. Tožeča stranka se izpolnitvi davčne obveznosti ne izogiba, kolikor bo seveda v pritožbenem postopku ugotovljeno, da jo mora poravnati. Prav tako ni nevarnosti, da bo izpolnitev obveznosti onemogočena ali otežena. Pri določitvi prepovedi oziroma omejitve razpolaganja s premičnim premoženjem je treba smiselno upoštevati tudi omejitve davčne izvršbe po določbah 178. člena ZDavP-2. V primeru davčne izvršbe predmetnega stroja pa lahko tožeča stranka s svojim poslovanjem kar takoj preneha, saj predstavlja tlačno-livarski stroj GK 580 bistven element njene proizvodnje in je nujno potreben za opravljanje njene dejavnosti. Izpodbijani sklep in odločba o pritožbi sta bistveno pomanjkljiva tudi v tem pogledu, saj davčna organa pravno relevantnih dejstev ne presodita, njune ugotovitve pa so pomanjkljive in v nasprotju s podatki, ki izhajajo iz spisa.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Izpodbijana odločba temelji na drugem odstavku 111. člena ZDavP-2, po katerem davčni organ zavaruje izpolnitev davčne obveznosti pred izdajo odločbe (ali po poteku roka za predložitev obračuna davka, če davčni obračun ni bil predložen), kadar pričakovana davčna obveznost presega 50.000,00 EUR. Pogoja za zavarovanje, ki se uvede po uradni dolžnosti, sta dva: (še) neizpolnjena davčna obveznost ter višina pričakovanega davčnega dolga, glede katere se že z ozirom na njeno višino utemeljeno domneva, da bo ob nastopu obveznosti izpolnitev obveznosti onemogočena ali precej otežena. Enako izhaja iz obrazložitve Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2F) k 22. členu, kjer se poleg tega izrecno navaja, da davčnemu organu v tem primeru tudi ni potrebno izkazovati dejanj davčnega zavezanca, s katerimi odtujuje, skriva ali drugače razpolaga s premoženjem in torej subjektivne nevarnosti za domnevno neizpolnitev pričakovane davčne obveznosti. Glede na višino pričakovane davčne obveznosti, ki se v ugotavlja v višini 194.633,35 EUR, obrazložitvi sklepa po njeni dopolnitvi v pritožbenem postopku v tem pogledu ni mogoče očitati pomanjkljivosti.

10. V obrazložitvi so namreč navedene ključne ugotovitve v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora, ki utemeljujejo verjeten obstoj davčne obveznosti in njene višine. Obrazložitev sklepa po presoji sodišča omogoča preveritev pričakovane davčne obveznosti, ki ji tožnik v upravnem sporu ugovarja le s sklicevanjem na vložene pripombe na zapisnik o davčnem inšpekcijskem nadzoru.

11. Ugovori, ki se nanašajo na pomanjkljivo obrazložitev izpodbijanega sklepa, so neutemeljeni. Z ozirom na tožbene ugovore je treba poudariti, da po citiranem drugem odstavku 111. člena ZDavP-2 za zavarovanje zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost, kar, kot s sklicevanjem na sodno prakso naslovnega sodišča tožniku pojasni že tožena stranka, pomeni, da so razlogi za obstoj davčne obveznosti močnejši od razlogov, ki bi govorili proti, in da zato pri ugotavljanju njene višine ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov ter s tem že ugotavljati njene končne višine. Utemeljenost pripomb na zapisnik (in pritožbe zoper odmerno odločbo), izdan v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora, ni predmet presoje v tem upravnem sporu. V tem upravnem sporu izpodbijana odločitev je namreč začasna in ki jo je mogoče v skladu z določbami ZDavP-2 ob spremenjenih okoliščinah spremeniti, to je, ali zahtevati dodatno zavarovanje (120. člen) ali pa zavarovanje sprostiti (122. člen). Zato že davčni organ druge stopnje z ozirom na ugotovitve, ki izhajajo iz obrazložitve, tožnikove očitke, ki se nanašajo na presojo pripomb na zapisnik, utemeljeno zavrne.

12. Kot pravno nerelevantne pa sodišče zavrača tudi tožbene navedbe, ki se nanašajo na dne 16. 2. 2017 izdano odmerno odločbo in na dne 6 10. 4. 2017 izdan sklep o davčni izvršbi na premičnine. Pri tem poudarja le, da je pritožba zoper odmerno odločbo nesuspenzivna in da je izvršilni naslov, na podlagi katerega se opravlja izvršba, odmerna odločba z dne 16. 2. 2017 in ne izpodbijani sklep, kot se navaja v tožbi. Omejitve davčne izvršbe, na katere se sklicuje tožeča stranka pa se, kot pravilno pojasni že pritožbeni organ, na podlagi 3. točke prvega odstavka 119. člena ZDavP-2 v postopku zavarovanja upoštevajo le v delu, ki se nanaša na potrošni material (surovine, polizdelke za predelavo in pogonsko gorivo), ne pa tudi v delu, ki se nanaša na stroje, orodje in druge delovne priprave, ki tudi po izdanem sklepu ostanejo v posesti davčnega zavezanca.

13. Ker je torej sodišče presodilo, da je izpodbijani sklep zakonit in pravilen, je tožbo na podlagi določb prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. 15. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 2. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1.