Jedro

Tožnik je že v tožbi navedel, da je v matičnem registru kot oče mladoletnega drugega toženca vpisan tretji toženec, da želi njegovo očetovstvo izpodbiti in nato doseči ugotovitev, da je sam njegov oče. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik že z vložitvijo tožbe 16. 12. 2011, torej pred iztekom enoletnega prekluzivnega roka, vložil tožbo za izpodbijanje očetovstva, le da ta ni bila pravilno oblikovana. Tako ni pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da je šlo za prepozno spremembo tožbe po 184. členu ZPP.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba in sklep sodišča druge stopnje se razveljavita in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Med pravdnima strankama ni sporno, da se je mladoletni drugi toženec rodil 23. 12. 2010 in je bilo zanj na podlagi pripoznanja z dne 7. 1. 2011, dne 11. 1. 2011 v matični register vpisano očetovstvo tretjega toženca. Tožnik je 16. 12. 2011 vložil tožbo, s katero je od sodišča zahteval, naj ugotovi, da je on oče mladoletnega drugega toženca. Nato pa je dne 24. 2. 2012 s pripravljalno vlogo tožbo popravil tako, da je zahteval tudi, naj sodišče ugotovi, da tretji toženec ni oče mladoletnega drugega tožnika.

2. Sodišče prve stopnje je uvodoma povzelo določbo 99. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), ki v drugem odstavku določa, da mora tisti, ki misli, da je oče otroka, tožbo za izpodbijanje očetovstva tistega, ki po zakonu velja za otrokovega očeta, vložiti v enem letu od dneva, ko je bilo očetovstvo vpisano v matično knjigo. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je tožnik s popravkom tožbe res uveljavljal dodatni zahtevek poleg obstoječega, vendar s tem ni spremenil tožbe v smislu 184. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navedlo je, da se morata zahtevek za izpodbijanje očetovstva in zahtevek za ugotovitev očetovstva vložiti istočasno, ker je odločitev o utemeljenosti enega, odvisna od odločitve o utemeljenosti drugega. Poudarilo je, da zato oba zahtevka predstavljata nedeljivo celoto in v primeru, če je prvi vložen pred pretekom enoletnega roka, dodatni pa po njem, ni mogoče govoriti o prepozno vloženi tožbi.

3. Sodišče druge stopnje je po pritožbi prve toženke sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbo v delu, v katerem je tožnik zahteval ugotovitev, da tretji toženec ni oče mladoletnega drugega toženca zavrglo, posledično pa je tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je on oče mladoletnega drugega toženca zavrnilo. V obrazložitvi je navedlo, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da postavitev tožbenega zahtevka za ugotovitev, da tretji toženec ni oče prvega toženca ne pomeni spremembe tožbe po drugem odstavku 184. člena ZPP.

4. Zoper takšno odločitev je tožnik predlagal dopustitev revizije in Vrhovno sodišče je njegovemu predlogu s sklepom II DoR 123/2015 ugodilo in je revizijo dopustilo v smeri preizkusa pravilnosti pravnomočne presoje o tožnikovi zamudi roka za vložitev tožbe za izpodbijanje očetovstva in posledične pravnomočne zavrnitve tožbenega zahtevka za ugotovitev očetovstva.

5. Na podlagi tega sklepa tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in odločbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi. Poudarja, da je višje sodišče že večkrat zavzelo stališče, da sta zahtevka po tožbi za ugotovitev očetovstva in izpodbijanje očetovstva medsebojno tako prepletena, da predstavljata nedeljivo celoto. Poudarja, da je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi ga v primeru, če bi tožnik postavil le enega od obeh zahtevkov, moralo sodišče celo pozvati k dopolnitvi. Sklicuje se na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 218/2014 in odločbo Višjega sodišča IV Cp 3309/2009. Meni, da je sodišče druge stopnje odstopilo od ustaljene sodne prakse, ko je štelo, da je kljub temu, da je bil tožbeni zahtevek za ugotovitev očetovstva postavljen pred potekom prekluzivnega roka, nato pa po preteku tega dopolnjen še s postavitvijo tožbenega zahtevka za izpodbijane očetovstva, tožba po 99. členu ZZZDR vložena prepozno.

6. Sodišče je revizijo vročilo tožencem, ki nanjo niso odgovorili.

7. Revizija je utemeljena.

8. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v 5. točki obrazložitve odločbe št. U-I-85/2010 navedlo, da je možnost izpodbijanja pravnega starševstva nujni predpogoj za uspešno uveljavljanje pravice do ugotavljanja in pravnega potrjevanja dejanskega starševstva, ki je varovana s 35. členom Ustave in da sta zato ugotovitev in izpodbijanje očetovstva ali materinstva neločljivo prepletena dela ene in iste ustavno varovane celote.

9. Tožnik je že v tožbi navedel, da je v matičnem registru kot oče mladoletnega drugega toženca vpisan tretji toženec, da želi njegovo očetovstvo izpodbiti in nato doseči ugotovitev, da je sam njegov oče. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik že z vložitvijo tožbe 16. 12. 2011, torej pred iztekom enoletnega prekluzivnega roka, vložil tožbo za izpodbijanje očetovstva, le da ta ni bila pravilno oblikovana. Tako ni pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da je šlo za prepozno spremembo tožbe po 184. členu ZPP. Sodišče druge stopnje je tako po oceni revizijskega sodišča zaradi napačne uporabe navedene določbe tožniku onemogočilo obravnavanje pred sodiščem, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo in je odločbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje temu sodišču, da odgovori tudi na druge pritožbene navedbe.

10. Kadar sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).