Jedro

Toženka je tako dejansko presojala izpolnjevanje vsebinskega kriterija po prvem odstavku v povezavi s tretjim odstavkom 24. člena ZBPP, kar potrjuje tudi 2. točka obrazložitve sklepa, kjer je navedeno, da prošnja ni utemeljena. Zato je odločitev o zavrženju tožničine prošnje nepravilna, saj bi morala toženka prošnjo vsebinsko obravnavati in jo glede na prej navedeno kvečjemu zavrniti, ker ni podan verjetni izgled za uspeh zadeve oziroma je zadeva očitno nerazumna.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Kranju Bpp 73/2023-8 z dne 15. 3. 2023 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Organ za brezplačno pravno pomoč zavrgel tožničino prošnjo za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP), vloženo 30. 1. 2023. 2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa Organ za BPP pojasnjuje, da je tožnica v prošnji za BPP kot pravno zadevo navedla „sklep Okrožnega sodišča v Kranju I Ks 8241/2021 z dne 17. 1. 2023“, kot navedbo želene vrste, oblike in obsega BPP pa „pravno svetovanje in vložitev predloga za dopustitev revizije na Vrhovno sodišče in zahteve za sodno varstvo.“

3. Organ za BPP je tožnico pred izdajo izpodbijanega sklepa pozval na dopolnitev prošnje. Pojasnil ji je, da v predmetnem kazenskem postopku ni mogoče vložiti revizije (ta je mogoča le v pravdnem postopku), niti tožnica ne more vložiti zahteve za sodno varstvo, saj se ta lahko vloži le v prekrškovnem postopku. Organ za BPP pa je ugotovil, da tožnica v kazenskem postopku, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Kranju pod opr. št. I Ks 8241/2021, nastopa kot oškodovanka kot tožilka. Okrožno sodišče v Kranju je 17. 1. 2023 izdalo sklep I Ks 8241/2021 in z njim zavrnilo dve tožničini pritožbi (eno je vložila tožnica sama, drugo pa po pooblaščenki). Zoper navedeni sklep ni pritožbe. Prvi odstavek 421. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa določa, da so upravičenci do vložitve zahteve za varstvo zakonitosti kot izrednega pravnega sredstva vrhovni državni tožilec, obdolženec in zagovornik. Drugi odstavek 423. člena ZKP pa določa, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrže, če jo je vložil nekdo, ki te pravice nima. Oškodovanec kot tožilec ni naveden med upravičenci za vložitev navedenega izrednega sredstva, zato bi Vrhovno sodišče tožničino zahtevo za varstvo zakonitosti, če bi bila vložena, zavrglo. Posledično je organ za BPP skladno s 129. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi z drugim odstavkom 34. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) zavrgel tožničino prošnjo.

4. Tožnica vlaga laično tožbo in v njej sodišču predlaga, da prekine nedopustno situacijo, ko so ji omejene pravica do učinkovitega pravnega sredstva, pravica do enake obravnave pred zakonom, pravica do socialne varnosti, pravica do javnih sredstev, pravica do zasebne lastnine in vse osebnostne pravice po Ustavi Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) ter Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP). Navaja, da je izrek izpodbijanega sklepa v nasprotju z URS in EKČP, poleg tega pa se organ priročno sklicuje na 129. člen ZUP, namesto da bi pri vodenju postopka ugotavljal dejansko situacijo, kar je v pravni državi nedopustno. Navaja, da se od samega začetka postopka nahaja v podrejenem položaju, saj je toženka ni zaščitila in zavarovala kot šibkejšega člena. Toženki očita, da je postopek vodila v nasprotju z 31. členom ZBPP, ki govori o „prosilcu“. Postopek je bil po mnenju tožnice voden v nasprotju s 7., 8. in 9. členom ZUP, zato predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje, predlaga pa tudi, da se jo zasliši. 5. Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču posredovala upravne spise zadeve.

6. Sodišče je v zadevi na podlagi druge alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-11) odločalo po sodnici posameznici.

7. Tožba je utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je predmet presoje odločitev toženke o zavrženju tožničine prošnje za dodelitev BPP na podlagi 129. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP.

9. V skladu s prvim odstavkom 129. člena ZUP organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže: 1. če stvar, na katero se vloga nanaša, ni upravna zadeva; 2. če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka; 3. če zahteva ni bila vložena v predpisanem roku; 4. če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Navedena zakonska določba se v postopkih odločanja o dodelitvi BPP uporablja na podlagi drugega odstavka 34. člena ZBPP.

10. Toženka ni navedla, katera točka 129. člena ZUP predstavlja pravno podlago za zavrženje vloge. Iz razlogov izpodbijanega sklepa pa je možno razumeti, da je štela, da tožnica v postopku ne uveljavlja kakšne svoje pravice oziroma ne more biti stranka v postopku, ker ne more vložiti ne pritožbe ne izrednega pravnega sredstva v kazenskem postopku (2. točka prvega odstavka 129. člena ZUP).

11. Navedeno razlogovanje je napačno, kot pravilno opozarja tožnica v tožbi. Sodišče pritrjuje toženki, da tožnica glede na zgoraj citirane določbe ZKP ni upravičena vlagateljica zahteve za varstvo zakonitosti. Prav tako je toženka pravilno obrazložila, da zoper sklep Okrožnega sodišča v Kranju I Ks 8241/2021 z dne 17. 1. 2023 ni pritožbe, v kazenskem postopku pa tudi ni mogoče vložiti zahteve za sodno varstvo, kar vse bi narekovalo zavrženje navedenih pravnih sredstev, če bi bila vložena. Vendar pa navedeni razlogi ne utemeljujejo zavrženja prošnje za dodelitev BPP. Toženka namreč ni upoštevala, da je postopek dodelitve BPP samostojen postopek, ki je ločen od postopka, v zvezi s katerim je tožnica zaprosila za BPP. Toženka je tako dejansko presojala izpolnjevanje vsebinskega kriterija po prvem odstavku v povezavi s tretjim odstavkom 24. člena ZBPP,2 kar potrjuje tudi 2. točka obrazložitve sklepa, kjer je navedeno, da prošnja ni utemeljena. Zato je odločitev o zavrženju tožničine prošnje nepravilna, saj bi morala toženka prošnjo vsebinsko obravnavati in jo glede na prej navedeno kvečjemu zavrniti, ker ni podan verjetni izgled za uspeh zadeve oziroma je zadeva očitno nerazumna.3

12. Ker po povedanem toženka v 129. členu ZUP ni imela podlage za zavrženje tožničine prošnje za dodelitev BPP, je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo ter v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. Ker je tožbi ugodilo že iz navedenega razloga, se sodišče ni dalje opredeljevalo do ostalih tožbenih navedb.

13. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

1 Po navedeni določbi Upravno sodišče odloča po sodniku posamezniku, če se izpodbijajo procesni sklepi v postopku izdaje upravnega akta. 2 Ta določa, da se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati. 3 Prim. npr. sodbo tukajšnjega sodišča I U 2243/2017-7 z dne 14. 11. 2017.