Jedro

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo odškodninski zahtevek iz naslova trpinčenja in neenake obravnave na delovnem mestu. Ker po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje nadrejena tožnika ni smešila in obrekovala za hrbtom, o njem ni širila neresničnih govoric in se ni norčevala iz njegovega zasebnega življenja in narodnosti, je posledično pravilna tudi zavrnitev zahtevka, da se mora tožena stranka oziroma nadrejena tožniku osebno opravičiti.

Sodišče prve stopnje je v obsežnem dokaznem postopku po nepotrebnem ugotavljalo, ali so bile opravljene nadure potrebne ali ne, kar pa ni bistveno. Bolj pomembne so okoliščine oziroma vprašanja glede tega, ali so bile nadure, ki jih je tožnik očitno opravljal z vednostjo delodajalca in v skladu z izvajanjem delovnega procesa tožene stranke, dejansko opravljene ali ne. S tem se sodišče prve stopnje zaradi zmotnega izhodišča, da je pomembno vprašanje, ali bi se delo lahko opravilo v krajšem času, ni ukvarjalo.

Pritožbeno sodišče je v primerljivi zadevi pojasnilo, da mora delodajalec v primeru, ko delavec z njegovim vedenjem opravlja nadure, bodisi te ure delavcu tudi priznati kot opravljene nadure ali pa mu, če šteje, da njegova prisotnost na delu ni potrebna, opravljanje dela preko polnega delovnega časa prepovedati.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani del sodbe se delno razveljavi v drugem odstavku I. točke izreka (razen glede zavrnitve zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega dodatka za nadurno delo za čas pred 10. 2. 2012) in v III. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku obračunati 44,88 EUR bruto dodatka za nadurno delo za čas od 17. 10. 2011 do 31. 12. 2011, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 2. 2012 do plačila (prvi odstavek). Zavrnilo je zahtevek za obračun in izplačilo višjega dodatka za nadurno delo za čas od oktobra 2011 do vključno decembra 2011, za plačilo zakonskih zamudnih obrestmi od tožniku prisojenega neto zneska dodatka za nadurno delo za čas pred 10. 2. 2012 ter celoten zahtevek za obračun in plačilo dodatka za nadurno delo za čas od januarja 2012 do avgusta 2014 v skupnem bruto znesku 10.504,80 EUR, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi (drugi odstavek). V II. točki izreka sodbe je zavrnilo zahtevke, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo v znesku 12.746,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe do plačila; da se je tožena stranka oziroma njena zaposlena A.A. dolžna tožniku osebno opravičiti za ravnanje in izjave, ki jih je zoper njega izrekla njegovim sodelavcem in se nanašajo na njegovo rasno in arabsko narodnost; da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni za čas od oktobra 2011 do decembra 2012 obračunati razliko v premalo izplačani plači v znesku 7.521,64 EUR ter mu po odvodu davkov in prispevkov od posameznih bruto mesečnih razlik v plači izplačati pripadajoče mesečne neto zneske, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne v mesecu od neto razlike v plači preteklega meseca do plačila; da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni za čas od januarja 2013 do decembra 2013 obračunati razliko v premalo izplačani plači v znesku 5.699,76 EUR ter mu po odvodu davkov in prispevkov od posameznih bruto mesečnih razlik v plači izplačati pripadajoče mesečne neto zneske, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne v mesecu od neto razlike v plači preteklega meseca do plačila. V III. točki izreka sodbe (popravljeni s popravnim sklepom) je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan v roku 15 dni plačati 2.692,10 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. V obsežni pritožbi (kar je očitno posledica tudi preobsežne sodbe) navaja, da je sodišče dokazni predlog za zaslišanje B.B. neutemeljeno zavrnilo z obrazložitvijo, da je tožena stranka izvedbi tega dokaza nasprotovala. Uveljavlja kršitev načela kontradiktornosti. Zanika, da je na naroku 6. 1. 2017 umaknil predlog za pridobitev klicev, prejetih na službeni telefon. Tudi predloga za zaslišanje ostalih prič ni umaknil, umaknil je le predlog za zaslišanje C.C.. Glede zavrnitve dokaznega predloga za predložitev izpisov iz programa ... uveljavlja, da izjava sistemskega administratorja ni verodostojna. Sodišče bi jo lahko upoštevalo le, če bi bila overjena s strani strokovnjaka. Po 21. členu pogodbe o zaposlitvi je delodajalec dolžan voditi evidenco o delovnem času delavca na delu na način, da je iz nje razviden čas prihoda in odhoda z dela. Tožena stranka teh podatkov ni predložila. Tudi po 2. členu hišnega reda mora tožena stranka zagotoviti in razpolagati z vsemi podatki glede registracije odhodov in prihodov delavcev. Nasprotuje zavrnitvi dokaznega predloga za predložitev podatkov o deležu nabave od posameznih dobaviteljev po njegovem odhodu, saj so ti podatki ključni za ugotovitev obsega njegovega dela in razlogov za spremembo delovnega procesa, posledično pa tudi za dokazovanje mobinga. To, da je navodilo o zmanjšanju oziroma ustavitvi nabavnega procesa s tržnice prejel le on in da takoj po njegovem odhodu to pravilo ni več veljalo, dokazuje namerno oviranje njegovega dela. Nasprotuje zavrnitvi dokaznega predloga za predložitev izpisov delovnih ur za D.D. in E.E. v obdobju od 1. 4. 2014 do 29. 12. 2014. Sodišče bi moralo ugotoviti, koliko ur je bilo potrebnih, da bi bilo delo dobro opravljeno. Nasprotuje zavrnitvi dokaznih predlogov, ki se nanašajo na nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Ne drži, da tožena stranka ni ravnala protipravno. Sodišče ni upoštevalo vsebine zapisnika glede ugotavljanja mobinga z dne 13. 10. 2014, iz katerega izhaja, da je tožnik že od vsega začetka delal res veliko. V F. ni odšel samoiniciativno. Po izpovedi priče A.A. je bil na delu velikokrat prisoten več kot 8 ur in je bilo zelo veliko dela. Zaključek sodišča, da mobing ni podan, temelji predvsem na odločitvi v internem postopku pri toženi stranki. Tožena stranka mu sodelovanja v tem postopku ni omogočila, s čimer mu je kršila pravice do enakega varstva pravic (22. člen URS) in pravico do poštenega obravnavanja (23. člen URS). Nasprotuje zavrnitvi dokaznega predloga za postavitev sodnega izvedenca finančne stroke. V zvezi s tem opozarja na nasprotja v pisni izjavi G.G.. Sodišču očita, da bi ga moralo pozvati k predložiti overjenih prevodov tujih listin. Ker tega ni storilo, je kršilo določbo drugega odstavka 226. člena ZPP in 285. člena ZPP. V zvezi s tem je podana tudi kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Obrazložitev sodišča je nelogična in pristranska. S tem ko je sodišče njegovo izpoved ocenilo kot neverodostojno, mu je odvzelo možnost dokazovanja. Sodišče neutemeljeno ni sledilo izpovedi priče H.H., ki je s podpisom sporazumnega prenehanja delovnega razmerja dokazala, da do tožene stranke ne goji nobene zamere. Oceno, da je priča povezana s tožnikom, je sodišče sprejelo zgolj na podlagi izpovedi A.A. in D.D.., čeprav je bila ravno A.A. tista, ki je sprožila neresnične govorice v zvezi s tem. Pri oceni verodostojnosti izpovedi H.H. je sodišče neutemeljeno upoštevalo tudi navedbe tožene stranke v zapisniku za ugotavljanje mobinga. A.A., D.D. in I.I. so sovražno naravnani zoper njega. Poleg tega njihove izpovedi vsebujejo kontradiktornosti. Pri incidentu v zvezi z odpovedjo H.H., A.A., J.J., K.K. in L.L. niso bili prisotni, zato sodišče njihovih izpovedi ne bi smelo upoštevati. Ne drži, da so bili njegovi sodelavci ob tem incidentu vznemirjeni in da so se ga bali. Elektronski sporočili, ki ju je A.A. poslala M.M., dokazujeta njen rasistični odnos do njega ter potrjujeta navedbe o tem, da je A.A. med zaposlenimi začela širiti laži. Tudi izjava, ki jo je izrekla N.N., dokazuje njen rasističen odnos do tožnika. Sodišče je napačno povzelo izpoved N.N., saj iz nje ne izhaja, da je A.A. govorila o odnosu sodelavcev do tožnika. Sodišče je ravnalo nezakonito, ko je N.N. vprašalo za mnenje o tem, kaj je A.A. mislila z izrečeno izjavo. A.A. je elektronsko sporočilo z dne 29. 5. 2014 sodelavcem poslala izključno z namenom šikaniranja in hujskanja. To, da se pisna izjava O.O. razlikuje od njene izpovedi, dokazuje, da je bila izpostavljena pritisku tožene stranke. Iz izpovedi priče P. P. v resnici izhaja, da je bila prisotna ob izjavi A.A. o tem, naj se tožnika izogibajo. Ni bistveno, zakaj je A.A. komuniciranje s tožnikom odsvetovala, saj je prepoved komunikacije že sama po sebi diskriminatorno ravnanje. B.B. bi v izpovedi lahko potrdil, da se je tožnik večkrat obrnil nanj s pritožbami zoper toženo stranko. Izpoved D.D., da je E.E. rekel, da je "krava neumna", je v nasprotju z izpovedjo E.E..

Tožnik vztraja, da je A.A. njegove poslovne odločitve zavračala brez utemeljenega razloga. Tožena stranka ni dokazala, zakaj je bilo sodelovanje z družbo R. d. o. o. prepovedano. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje direktorja te družbe. Tožena stranka ni dokazala, da je takšno komunikacijo, kot jo je imela s tožnikom, imela tudi z ostalimi zaposlenimi. Prav tako ni dokazala, da je bila "odprta" komunikacija koristna za delovni proces. Tožena stranka je ovirala njegovo delo in so podrejeni zanemarjali delovne naloge, ki jim jih je naložil sam. Sodišče je napačno povzelo izpoved A.A. glede sprejemanja kritike, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpoved A.A. glede S. je v nasprotju z njeno izjavo, ki jo je podala na zapisnik o ugotavljanju mobinga. Elektronsko sporočilo z dne 28. 5. 2014 dokazuje, da so navedbe D.D. in A.A. v zvezi s tem neresnične. Omenjeni sta ga takrat namenoma kontaktirali le preko elektronske pošte, saj sta vedeli, da na terenu na elektronsko pošto ne bo mogel odgovoriti. Izpoved D.D., da tožnik podrejenim delavcem ni želel zaupati nobenega dela, je v nasprotju z izpovedjo E.E.. Sodišče je glede tožnikove omejenosti v informacijah neutemeljeno upoštevalo izpoved E.E., saj je ta na vsa vprašanja odgovorila z "mislim", poleg tega je še vedno zaposlena pri toženi stranki. Tudi izjavi I.I. in Š.Š. v zvezi s tem nista verodostojni, saj sta bila z delom tožnikovega oddelka slabo seznanjena. Sodišče ni ugotavljalo, zakaj je bilo takšno poseganje v avtoriteto tožnika potrebno. Njegove izjave, da s sodelavci ni imel nobenih konfliktov, je vzelo iz konteksta. Sodišče odločitve ne bi smelo opreti na izpovedi A.A. in D.D., temveč bi moralo upoštevati tudi izpovedi drugih prič, da je bil do vseh sodelavcev korekten in spoštljiv. Iz sodbe ni razvidno, zakaj so bile kritike A.A. upravičene. V resnici je šlo za načrtno iskanje napak. Dokazal je, da ga je tožena stranka ovirala pri delu. Dokazal je tudi to, da mu je dala navodilo za obisk F.. Sodišče je ravnalo nezakonito, ko je elektronsko sporočilo pod A34 uporabilo v nasprotju z namenom, s katerim mu je bil ta dokaz predložen. Sodišče ni pojasnilo, kakšne so bile objektivne okoliščine za poslovne odločitve, ki jih je tožnik dojemal kot šikaniranje. V zvezi s tem bi moralo ugotoviti, ali je bila sprememba dela resnično potrebna in kakšni so bili rezultati te spremembe. Tožena stranka glede tega ni predložila dokazov. Tožena stranka je takoj zatem, ko je tožniku prenehalo delovno razmerje, uvedla star sistem.

To, da je pri toženi stranki napredoval, ne izključuje diskriminacije. Pred napredovanjem je imel nižjo plačo od sodelavcev na istem delovnem mestu, po napredovanju je bila njegova plača nižja od plač ostalih delavcev. Ne drži, da nihče ni napredoval v tako kratkem času kot on, D.D. in T.T. sta napredovali v še krajšem obdobju. Nasprotuje presoji sodišča, da ga tožena stranka v času bolniškega staleža ni obremenjevala z delom. Čeprav jo je večkrat obvestil o trajanju bolniškega staleža, ga je spraševala o vrnitvi na delo (elektronska sporočila). Ker sta bili v času njegove odsotnosti na oddelku le dve asistentki, ki nista obvladali svojega dela, je bil delo prisiljen opravljati tudi v času bolniške odsotnosti. D.D. in E.E. sta prosili za pomoč (elektronsko sporočilo z dne 9. 10. 2013). Iz sodbe ni razvidno, iz katerih skladnih izpovedi prič naj bi izhajalo, da je tožnik sam želel biti seznanjen z dogajanjem v času njegove bolniške odsotnosti. Tožena stranka ga je šikanirala tudi s tem, ko ga po napredovanju ni razbremenila obveznosti evidentiranja prihodov in odhodov. Treba bi bilo upoštevati izpovedi L.L., da kot vodja oddelka ne evidentira delovnega časa. Ne drži, da ga tožena stranka ni diskriminirala pri plačilu za delo (primeri Defrenne II, Barber in Murphy ter C-381/99 in C-127/92). Sodišče je višino njegove plače neutemeljeno primerjalo z višino plače U.U.. C.C. ni imel izkušenj in znanj za opravljanje dela na področju nabave iz tujine. Tožena stranka ga je zaposlila le zato, da bi ovirala tožnikovo delo. Tudi odločitev za ponudbo višje plače D.D. je bila sprejeta z namenom diskriminacije tožnika. Evropska zakonodaja in sodna praksa obvezujeta delodajalce, da za vrednotenje dela vseh zaposlenih uporabijo enaka merila in da morajo sprejemati plačne dogovore, ki so razumljivi in pregledni. Razlike v plačilu za delo morajo biti upravičene, kriteriji za določitev višine plače ne smejo vsebovati diskriminatornih elementov. Tožena stranka posluje netransparentno, saj seznanitev z merili za določitev plače ni mogoča (Pdp 591/2012). Sodišče je napačno izračunalo višino plače njegovih sodelavcev. Da plača pri toženi stranki ni bila predmet pogajanj, potrjuje njegova izpoved, pa tudi izpovedi D.D., H.H. in N.N.. Nasprotje med izpovedjo A.A. in pisno izjavo G.G. dokazuje, da tožnik na razgovoru ni ničesar zahteval. Ne drži, da je bila njegova osnovna plača na delovnem mestu vodje programov primerljiva osnovni plači in razvojnim dodatkov drugih vodij programov. Sodišče v zvezi s tem ne bi smelo upoštevati pisne izjave G.G., saj za strokovno mnenje o tem ni kvalificirana. Poleg tega so v njeni izjavi številna neskladja. Tožena stranka bi ustrezen kader lahko zagotovila z aktivnim iskanjem, vendar ni dokazala, da je takšne aktivnosti sploh izvajala. Sodišče je napačno izračunalo zneske letnih nagrad. Sam je prvo letno nagrado prejel po daljšem obdobju kot D.D.. Njena nagrada je bila višja kot njegova.

Nadalje navaja, da sodišče pri odločitvi glede nadur v obdobju od oktobra 2011 do junija 2013 ni upoštevalo, da se je v naslednji mesec lahko preneslo največ 10 nadur. Tožena stranka je predložene dokumente v zvezi s tem prilagodila potrebam postopka. Sodišče bi moralo pridobiti izpise iz programa .., v katerem so zabeležene vse aktivnosti, ki jih je opravljal izven delovnega časa. Zaradi velike količine dela niti ni mogel koristiti opravljenih nadur, kar izhaja tudi iz izpovedi A.A. in zapisnika o ugotavljanju mobinga. Sklicuje se na odločbo VDSS, opr. št. Pdp 1464/2008. Listine pod A36 potrjujejo, da je delo zaradi potreb in narave dela opravljal tudi izven delovnega časa. S sklicevanjem na izpovedi V.V., Z.Z., Š.Š., Ž.Ž., Č.Č. in N.N. uveljavlja, da je opravljal delo tudi popoldne, ter da sodelovanje med nabavniki in prevzemniki ni bilo prepovedano. Sodišče je neutemeljeno sledilo izpovedima D.D. in E.E., da nabavnik v popoldanskem času, ob sobotah, nedeljah in praznikih ni dolžan biti dosegljiv, saj je sedaj čas prevzema drugačen kot v vtoževanem obdobju. Sodišče je neutemeljeno sledilo izpovedi A.A., da dela ni bilo veliko in da so delo v oddelku opravljale štiri osebe, saj to ne drži. To potrjuje tudi dejstvo, da sta ga v času bolniške odsotnosti nadomeščali le dve delavki. Iz izpovedi E.E. in D.D. izhaja, da sta v okviru 40 obveznih nadur opravili le nujne naloge. Ugotovitev sodišča, da sta bili D.D. in E.E. v času njegove odsotnosti sposobni opraviti delo, je v nasprotju z vsebino elektronskega sporočila D.D. z dne 9. 10. 2013. Tudi tožena stranka ni dokazala, da sta delo opravili uspešno. Dejstvo, da je A.A. tožnika večkrat vprašala, zakaj ne izpolni obrazca za nadurno delo, dokazuje, da je toženo stranko obveščal o številu nadur. D.D. in E.E. nimata potrebnih znanj za ocenjevanje obsega njegovega dela na delovnem mestu vodja programov. Poleg tega sta primerjali delo, ki ga je opravljal tožnik, z delom, ki ga sedaj opravljajo štirje nabavniki - ob spremenjenem sistemu poslovanja. Dežurstvo je dodatna zadolžitev, ki jo je nabavnik moral opravljati poleg rednih opravil. Tudi dosegljivost preko mobilnega telefona in računalnika je pomembna za delovni proces. Sodišče je napačno ugotovilo število nadur, ki sta jih D.D. in E.E. opravili v oktobru 2013. Število nadur, ki sta jih omenjeni sodelavki opravili v septembru 2014, za odločitev ni pomembno. Ne strinja se, da je delo v oddelku sadje in zelenjava opravljalo pet delavcev, saj nekateri (zaradi dopustov) dejansko niso bili na delu. Ugotovitev sodišča, da je bil pred prihodom tožnika za tuji trg zadolžen en nabavnik, je v nasprotju z navedbami tožene stranke iz prve pripravljalne vloge in izpovedjo E.E.. Tožnik nasprotuje še zavrnitvi zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska za čas pred 10. 2. 2012, saj terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje glede odločilnih dejstev v zvezi z vtoževanim plačilom za opravljene nadure ostalo nepopolno ugotovljeno. V preostalem je dejansko stanje ugotovljeno pravilno in popolno, sodišče prve stopnje pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Iz 3. točke obrazložitve sodbe izhaja, da sodišče prve stopnje zakonitega zastopnika tožene stranke B.B. ni zaslišalo zato, ker je tožena stranka temu nasprotovala (to potrjuje zapisnik naroka za glavno obravnavo z dne 6. 1. 2017). Pritožba zato sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da zavrnitev tega dokaznega predloga ni obrazložilo. Navedeni razlog je tudi utemeljen, saj se stranke ne more prisiliti k izpovedbi (prvi odstavek 262. člena ZPP). V skladu z določbo drugega odstavka istega člena je sodišče dolžno glede na vse okoliščine presoditi, kakšen pomen ima to, da stranka ni hotela izpovedati, tožnik pa v pritožbi te kršitve ne uveljavlja. V pritožbi poudarja le, da bi B.B. lahko potrdil njegove navedbe v zvezi s tem, da se je nanj večkrat obrnil s pritožbami zoper toženo stranko oziroma zoper A.A., vendar zaslišanje generalnega direktorja tožene stranke v zvezi s temi navedbami v postopku na prvi stopnji niti ni bilo predlagano.

7. Pritožba neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik umaknil dokazni predlog za pridobitev izpisa klicev, prejetih na njegov službeni telefon. Umik tega dokaznega predloga je razviden iz zapisnika naroka za glavno obravnavo z dne 6. 1. 2017 (stran 4).

8. Drži tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik v pripravljalnih vlogah z dne 3. 2. 2017 in 11. 5. 2017 umaknil dokazne predloge za zaslišanje "vseh ostalih prič, ki še niso bile zaslišane in niso vabljene niti na naslednji narok za glavno obravnavo". Tožnik zato v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je umaknil le dokazni predlog za zaslišanje priče C.C..

9. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožnikov dokazni predlog, naj toženi stranki naloži predložitev izpisov iz programa .... Na podlagi pisne izjave priče Y.Y., ki pri toženi stranki opravlja delo sistemskega administratorja in skrbi za strežnik, na katerem ta aplikacija deluje, je namreč ugotovilo, da izpis trajanja tožnikovih prijav v aplikaciji ... za vtoževano obdobje ni mogoč. Podatki o tem se namreč hranijo le 30 dni. Tožnik v pritožbi sicer uveljavlja, da (zgolj) pisna izjava sistemskega administratorja ni verodostojna, vendar je imel v postopku na prvi stopnji možnost predlagati, naj sodišče prve stopnje zgoraj omenjenega neposredno zasliši (šesti odstavek 263.a člena ZPP), pa se je temu izrecno odpovedal (pripravljalna vloga z dne 13. 2. 2017). Neutemeljene so tudi vse pritožbene navedbe v zvezi s tem, da bi sodišče prve stopnje izjavo Y.Y. lahko upoštevalo le v primeru, če bi bila ta uradno overjena s strani strokovnjaka. Dokaznega predloga v tej smeri v postopku na prvi stopnji ni podal. 10. Prav tako sodišče prve stopnje toženi stranki utemeljeno ni naložilo, naj predloži podatke o deležu nabave od posameznih dobaviteljev po prenehanju tožnikovega delovnega razmerja (torej za čas po vtoževanem obdobju). Vprašanje, zakaj je tožena stranka po tožnikovem odhodu blago ponovno pričela nabavljati na tržnici, namreč za presojo utemeljenosti zahtevka iz naslova trpinčenja in neenake obravnave na delovnem mestu ni bistveno. Pomembno je, kar v pritožbi priznava tudi tožnik, da sprememba poslovne strategije glede načina dobave blaga v času, ko je opravljal delo vodje programov, ni bila izvedena z namenom oviranja njegovega dela, temveč iz objektivnih razlogov (zmanjšanje oziroma ustavitev nabavnih procesov s tržnice in povečanje deleža direktnih nabav, zagotovitev kakovosti sadja in zelenjave, skrajšanje nabavnih in logističnih verig, zagotovitev ugodnih cen in sledenje blaga).

11. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi tožnikov dokazni predlog za predložitev izpisov delovnih ur za D.D. in E.E. v obdobju od 1. 4. 2014 do 29. 12. 2014, saj nadure tožnikovih sodelavk v letu 2014 za odločitev niso pomembne. Tožnik v pritožbi sicer uveljavlja, da bi bila izvedba tega dokaza pomembna za ugotavljanje obsega dela, ki sta ga omenjeni sodelavki opravili v času njegove bolniške odsotnosti, vendar iz dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki ji pritožba ne nasprotuje, izhaja, da je bil tožnik iz tega razloga odsoten v obdobju med 22. 8. 2013 in 18. 11. 2013. 12. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da bi moralo z namenom ugotovitve pristnosti plačilnih list, obrazložitve pojmov stimulacija in razvojni dodatek ter obrazložitve načina obračunavanja plače in dodatkov k plači ugoditi tožnikovemu dokaznemu predlogu za postavitev sodnega izvedenca finančne stroke. Izvedba tega dokaza v zvezi z zgoraj navedenimi vprašanji v postopku na prvi stopnji ni bila predlagana.

13. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje tožnika pozvati k predložitvi overjenih prevodov elektronskih sporočil pod A12 in A76, ki sta mu bila predložena le v tujem jeziku. Na naroku za glavno obravnavo 6. 1. 2017 (ko sta bili navedeni elektronski sporočili sodišču že predloženi) je namreč sodišče stranki izrecno opozorilo, da sta mu dolžni v roku 30 dni dostaviti overjene prevode listin v tujem jeziku, sicer teh listin ne bo upoštevalo. Ker tožnik teh prevodov ni nikoli dostavil, sodišče prve stopnje teh elektronskih sporočil pravilno ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem opravilo ustrezno materialno procesno vodstvo, zato tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da bi ga moralo sodišče prve stopnje zaradi okoliščine, da je tekom postopka na prvi stopnji preklical pooblastilo svojemu dotedanjemu pooblaščencu (obvestilo o preklicu z dne 18. 4. 2017), k predložitvi overjenih prevodov ponovno pozvati. Posledično pritožba v zvezi s tem neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 226. člena ZPP in 285. členom ZPP, kot tudi obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

14. Ker je sodišče prve stopnje odškodninski zahtevek iz naslova trpinčenja in neenake obravnave na delovnem mestu zavrnilo že po temelju, utemeljeno ni izvedlo tistih dokazov, katerih izvedbo je tožnik predlagal glede višine zatrjevane premoženjske in nepremoženjske škode. Zmotno je tudi stališče pritožbe, da bi moralo sodišče ugotavljati razloge o vseh štirih predpostavkah za odškodninsko odgovornost, kot izhajajo iz splošnih pravil civilnega prava (protipravno ravnanje tožene stranke, škoda, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo ter odgovornost tožene stranke). Za obstoj odškodninske odgovornosti morajo biti vse te predpostavke podane kumulativno. Ob pravilni ugotovitvi, da že protipravno ravnanje ni podano, ugotavljanje preostalih predpostavk ni bilo potrebno.

- Glede trpinčenja in neenake obravnave na delovnem mestu:

15. Tožnik je iz naslova trpinčenja in neenake obravnave na delovnem mestu zahteval plačilo 12.000,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko in 746,73 EUR za premoženjsko škodo ter opravičilo tožene stranke oziroma njene delavke A.A.. Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka iz tega naslova uporabilo pravilno pravno podlago iz četrtega odstavka 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), ki določa, da je prepovedano vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom (enako je določal tudi četrti odstavek 6.a člena prej veljavnega Zakona o delovnih razmerjih ‒ ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadl.). V skladu s prvim odstavkom 47. člena ZDR-1 (enako je določal prvi odstavek 45. člena ZDR) je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen trpinčenju na delovnem mestu in v ta namen sprejeti ustrezne ukrepe. Po prvem odstavku 6. člena ZDR-1 (oziroma prvem odstavku 6. člena ZDR) mora delodajalec delavcu zagotavljati enako obravnavo ne glede na narodnost, raso ali etnično poreklo, nacionalno in socialno poreklo, spol, barvo kože, zdravstveno stanje, invalidnost, vero ali prepričanje, starost, spolno usmerjenost, družinsko stanje, članstvo v sindikatu, premoženjsko stanje ali drugo osebno okoliščino v skladu s tem zakonom, predpisi o uresničevanju načela enakega obravnavanja in predpisi o enakih možnostih žensk in moških. Če delodajalec zgoraj navedenih obveznosti ne izpolni, je delavcu v skladu z določbo 8. člena ZDR-1 (oziroma sedmim odstavkom 6. člena ZDR) odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.).

16. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki najprej zaposlen za določen čas od 17. 11. 2011 do 16. 4. 2012 na delovnem mestu samostojni nabavnik sadja in zelenjave. Pogodba o zaposlitvi z dne 5. 4. 2012 je bila za to delovno mesto sklenjena za nedoločen čas. Od 1. 1. 2013 dalje je bil na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 11. 2012 zaposlen za nedoločen čas na delovnem mestu vodja programov. Delovno razmerje pri toženi stranki mu je prenehalo 30. 8. 2014 na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženi stranki podal tožnik 30. 5. 2014. 17. V postopku na prvi stopnji je tožnik zatrjeval, da ga je tožena stranka (oziroma njena delavka A.A.) trpinčila na delovnem mestu, s tem ko je nenehno kritizirala njegovo delo, nad njim izvajala pritisk, ga obrekovala za hrbtom in o njem širila neresnične govorice. Z delom naj bi ga obremenjevala tudi med bolniškim staležom. A.A. je nadalje očital, da ga je smešila in se norčevala iz njegovega zasebnega življenja in narodnosti, da mu je odvzemala delovne naloge in ga ovirala pri delu. Po njegovem mnenju ga je tožena stranka v primerjavi z drugimi delavci neenako obravnavala pri plačilu za delo in pri dodeljevanju letnih nagrad, diskriminacijo pa je zatrjeval tudi v zvezi z okoliščino, da ga tožena stranka ob napredovanju na delovno mesto vodja programov ni samodejno razbremenila obveznosti registracije delovnega časa.

18. Neutemeljene so pritožbene navedbe v zvezi s tem, da tožena stranka internega postopka, v katerem je presojala utemeljenost tožnikovih navedb o trpinčenju in v katerem je s sklepom z dne 13. 10. 2014 zavrnila tožnikove očitke v zvezi s tem, ni izvedla pravilno. V tovrstnih postopkih pri delodajalcih se namreč določbe ZPP ne uporabljajo, tudi sicer pa v pritožbi zatrjevane kršitve "postopkovnih pravil" niso odločilne za presojo, ali je bil tožnik trpinčen. Posledično tožniku z odločitvijo tožene stranke, da očitki glede mobinga niso utemeljeni, ni bila kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl.), kot tudi ne pravica do sodnega varstva iz 23. člena URS.

19. Ne drži, da je sodišče prve stopnje zaključek o tem, da tožnik ni bil trpinčen, sprejelo predvsem na podlagi zgoraj omenjenega sklepa tožene stranke z dne 13. 10. 2014. Odločitev je sprejelo na podlagi presoje številnih izvedenih dokazov, pri obrazložitvi dokazne ocene glede odločilnih dejstev pa se na zgoraj navedeni sklep tožene stranke niti ni sklicevalo.

20. Četudi je sodišče prve stopnje v zvezi z zatrjevanim trpinčenjem izpoved tožnika in priče H.H. ocenilo kot neverodostojni, to ne pomeni, da je v škodo tožnika kršilo načelo kontradiktornosti. Prav tako ne drži, da je posamezne dele njegove izpovedi vzelo iz konteksta, kot to na več mestih zatrjuje pritožba. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku izvedlo tako dokaze, ki jih je predlagal tožnik, kot tudi dokaze, predlagane s strani tožene stranke, iz 10. točke obrazložitve izpodbijane sodbe pa so razvidni razlogi, zakaj je sodišče prve stopnje izpovedi tožnika in H.H. ocenilo kot neprepričljivi (zaradi njunega osebnega odnosa, ocene, da je predvsem tožnikova izpoved usmerjena k izidu tega postopka in dejstva, da oba do tožene stranke gojita zamero zaradi podanih odpovedi pogodb o zaposlitvi). Pritožbeno sodišče dokazno oceno sodišča prve stopnje sprejema kot pravilno, posebej glede na izpoved priče H.H., da je odpoved toženi stranki podala ravno iz osebnih razlogov, povezanih s situacijo pri toženi stranki. To, da je sodišče prve stopnje dejanski zaključek glede osebnega odnosa med tožnikom in H.H. sprejelo na podlagi izpovedi ostalih zaslišanih prič, ne pomeni "arbitrarnega ravnanja v škodo tožnika na podlagi osebnega prepričanja", kot to neutemeljeno uveljavlja pritožba.

21. Tožnik na več mestih v pritožbi uveljavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovitve o odločilnih dejstvih sprejelo le na podlagi izpovedi A.A., D.D. in I.I., ki da imajo do njega sovražen odnos. Pritožbeni očitki v tej smeri niso utemeljeni, saj je sodišče prve stopnje vsako ravnanje tožene stranke, ki naj bi po tožnikovem mnenju predstavljalo ravnanje trpinčenja ali neenake obravnave na delovnem mestu, presojalo ob upoštevanju izpovedi in pisnih izjav številnih prič, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Pritožba z zatrjevanjem domnevnih nasprotij v izpovedih prič A.A. in I.I. neutemeljeno vztraja, da sta izpovedi teh prič neverodostojni, saj zatrjevana nasprotja niso takšne narave, da bi vzbujala dvom v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje.

22. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je H.H. v elektronskem sporočilu z odpovedjo, ki ga je naslovila na več kot 200 elektronskih naslovov, nekaterim sodelavcem očitala spolno nadlegovanje. I.I., namestnik A.A., se je želel s H.H. o tem pogovoriti, pri tem pa se je sprl s tožnikom. Po tem incidentu so se odnosi med tožnikom na eni strani ter A.A., D.D. in I.I. na drugi strani poslabšali. Vendar pa je zmotno stališče pritožbe, da bi moralo sodišče že iz tega razloga izpovedi navedenih delavcev oceniti kot neverodostojne. Sodišče prve stopnje si v okviru zaslišanj strank in prič ustvari vtis o njihovi verodostojnosti, za pravilnost in zakonitost sprejete odločitve pa je bistveno, da svoje prepričanje o tem obrazloži, kar je sodišče prve stopnje (četudi bi sodba lahko bila bolj pregledna, predvsem pa dokazna ocena bolj strnjena – ne le v tem delu, ampak tudi v ostalih delih obrazložitve sodbe), tudi storilo. Pritožbeno sodišče tako nima pomisleka v pravilnost dokazne ocene izpovedi A.A., D.D. in I.I.. Ker tožnik toženi stranki neposredno v zvezi z omenjenim incidentom ni očital ravnanja, ki bi pomenilo trpinčenje (tega ne zatrjuje niti v pritožbi), ni pomembno, kako je do incidenta prišlo in kaj se je zgodilo. Zato niso relevantne pritožbene navedbe o neprimernem ravnanju I.I., kot tudi ne navedbe o tem, da A.A., D.D., K.K. in L.L. pri incidentu niso bili prisotni.

23. Pritožba neutemeljeno opozarja na vsebino elektronskega sporočila, ki naj bi ga A.A. 2. 6. 2014 poslala M.M., češ da ta dokazuje njen rasistični odnos do tožnika. Kot že omenjeno, sodišče prve stopnje tega dokaza, ker je v tujem jeziku, pri odločitvi utemeljeno ni upoštevalo. Zato pritožba s sklicevanjem na elektronski sporočili v prilogah A12 in A76 tudi neutemeljeno uveljavlja, da je A.A. po odhodu H.H. med zaposlenimi o tožniku pričela širiti laži. 24. Tožnik v pritožbi opozarja tudi na elektronsko sporočilo A.A. z dne 29. 5. 2014, s katerim je ta njegovim sodelavcem (L.L., K.K., W.W., T.T. in I.I.) preposlala tožnikovo elektronsko sporočilo z očitki o diskriminaciji in mobingu ter k temu pripisala "tako kot je grozil, da je to šele začetek, je očitno pričel aktivno delati na temu". Navedeno tudi po presoji pritožbenega sodišča ne kaže na trpinčenje.

25. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi prič Q.Q., X.X., O.O., E.E., D.D., K.K., L.L., Katje Kunstek in I.I. ter pisnih izjav Š.Š., G.G. in W.W. zaključilo, da A.A. na oddelčnih sestankih ni uporabljala narodno, rasno ali versko razlikovalne komunikacije, ter da je bil njen odnos do tožnika vedno korekten. Pritožba sicer pravilno navaja, da je mogoče izpoved priče P.P. o tem, da naj bi bilo na enem od oddelčnih sestankov rečeno, da se ne komunicira s tožnikom, če to ni nujno potrebno, oceniti tudi drugače, kot je to storilo sodišče prve stopnje (iz izpovedi namreč ni mogoče nedvoumno razbrati, ali je bila priča na tem sestanku prisotna ali ne), vendar je glede na izpovedi številnih prič, iz katerih izhaja, da A.A. takšnih besed ni nikoli izrekla, takšen dokazni zaključek potrebno sprejeti kot pravilen, kljub opozarjanju pritožbe na pisno izjavo O.O.. Ta priča je v izpovedi, ki jo je sodišče prve stopnje štelo za bolj verodostojno, zanikala svojo pisno izjavo o tem, da je A.A. na oddelčnem sestanku v maju 2014 sodelavcem svetovala, naj se tožnika izogibajo in naj se ne družijo z njim.

26. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da A.A. z izjavo N.N., da so tožnika pri toženi stranki sprejeli le "polovično kulturno gledano", tožnika ni žalila ali poniževala, saj je s tem izrazila le svoje mnenje o tem, kako so sodelavci sprejeli tožnika in ne to, kako ga vidi ona. S tem, ko je sodišče N.N. v okviru zaslišanja vprašalo, v kakšnem kontekstu je A.A. izrekla te besede, ni storilo postopkovne kršitve. Ravnalo je v skladu s prvim odstavkom 239. člena ZPP, po katerem lahko sodišče priči postavlja vprašanja, da se izpoved priče preizkusi, dopolni ali razjasni.

27. Pritožbeno sodišče kot pravilne sprejema vse ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da A.A. tožnikovih odločitev v zvezi z delom ni zavračala brez utemeljenih razlogov in da ga ni načrtno ovirala pri delu. To, da je elektronsko pošto občasno poslala v vednost (tudi) tožnikovi podrejeni delavki D.D., ki je bila hkrati podrejena tudi njej, ne pomeni šikaniranja tožnika in spodkopavanja njegove avtoritete, predvsem ker je imelo to ravnanje po ugotovitvi sodišča prve stopnje podlago v objektivnih razlogih ‒ potrebah delovnega procesa. Nasprotnega ne dokazuje niti elektronsko sporočilo A.A. z dne 24. 2. 2014, na katero v zvezi s tem opozarja pritožba. Tudi ne drži, da je tožena stranka "odprt način komunikacije" uporabljala le v razmerju do tožnika. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje namreč iz izpovedi A.A., I.I. in E.E., izhaja, da je redna komunikacija med različnimi nivoji pri toženi stranki nekaj običajnega. Prav tako tožnik neutemeljeno vztraja, da mu je tožena stranka prepovedala komunikacijo z generalnim direktorjem. Ne nazadnje na drugem mestu tožnik v pritožbi sam navaja, da se je glede pritožb zoper toženo stranko (A.A.) in tudi v zvezi z drugimi pomembnimi odločitvami večkrat obrnil na generalnega direktorja, torej je z njim vendarle komuniciral. 28. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je imela A.A. tako za zavrnitev tožnikovega predloga za sodelovanje z družbo R. d. o. o., kot tudi za zavrnitev drugih njegovih poslovnih predlogov, utemeljene (objektivne) razloge. Res je sicer, da sodišče ni natančneje obrazložilo, kateri so bili ti objektivni razlogi, a je to mogoče razbrati iz izpovedi A.A., ki ji je sodišče prve stopnje v zvezi s tem verjelo in njeno izpoved v tem delu tudi povzelo. Priča je izpovedala tako o tem, zakaj je tožniku zavrnila predlog za sodelovanje z družbo R. d. o. o. (ker je imela tožena stranka s tem podjetjem v preteklosti negativno izkušnjo), kot tudi o zapletu glede akcije z jabolki. Tožnik v zvezi s tem sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da bi moralo ugoditi njegovemu dokaznemu predlogu za zaslišanje generalnega direktorja družbe R. d. o. o. Kot že navedeno, je tožnik dokazne predloge za zaslišanje vseh prič, ki do tedaj še niso bile zaslišane in tudi niso bile vabljene na naslednji narok za glavno obravnavo, v pripravljalni vlogi z dne 3. 2. 2017 umaknil. 29. Pritožba neutemeljeno vztraja pri navedbah, da se je A.A. po nepotrebnem vmešavala v tožnikovo delo. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje je v njegovo delo posegala le v okviru dolžnosti nadziranja delovnega procesa, sicer pa je bil njen odnos do tožnika korekten. Poleg tega je tudi po presoji pritožbenega sodišča razumljivo, da nadrejeni delavec, ki odgovarja za uspešnost oddelka, ki ga vodi, nadzoruje in aktivno spremlja delovni proces. Tožnik v pritožbi sicer uveljavlja, da so podrejeni delavci zaradi ravnanja A.A. zanemarjali delovne naloge, ki jim jih je naložil sam, vendar po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje to iz izvedenih dokazov ne izhaja. Tudi izpoved D.D., na katero v zvezi s tem izrecno opozarja pritožba, ne dokazuje, da je A.A. s tem spodkopavala tožnikovo avtoriteto. Sodišče je razloge za ugotovitev, da nadrejena delavka tožnika z občasnimi kritikami njegovega dela ni šikanirala, navedlo v 15. točki obrazložitve sodbe, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja nasprotno. Neutemeljeno je tudi pritožbeno vztrajanje pri navedbah, da je A.A. tožnika šikanirala s tem, ko je za določene podatke zaprosila njemu podrejeno delavko D.D.. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je to storila iz utemeljenih razlogov, saj je bil tožnik z dela odsoten, te podatke pa je pri delu nujno potrebovala. Tožnik v pritožbi sicer uveljavlja, da sta ga A.A. in D.D. v zvezi s tem dogodkom namenoma kontaktirali preko elektronske pošte in ne preko mobilnega telefona, češ da sta vedeli, da na elektronsko pošto na terenu ne bo mogel odgovoriti, vendar tudi te navedbe temeljijo na domnevah, ki jih izvedeni dokazi ne potrjujejo.

30. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da A.A. tožniku ni namerno prikrivala za delo potrebnih informacij. Pritožba dokazni oceni v zvezi s tem nasprotuje z navedbami, da I.I. in Š.Š. z načinom dela v oddelku sadja in zelenjave nista bila podrobneje seznanjena, vendar pa je sodišče prve stopnje zaključek o tem, da je bil tožnik ustrezno obveščen o vseh pomembnih zadevah v zvezi z delom, sprejelo tudi na podlagi skladnih izpovedi A.A., D.D. in E.E., ki so tožnikovo delo poznale.

31. Tožnik se v določenih delih, ki so mu v korist, sklicuje na izpoved priče E.E., na drugih mestih v pritožbi pa zatrjuje, da izpoved te priče temelji le na njenih predvidevanjih in da je zaradi zaposlitve pri toženi stranki pristranska. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje izpoved te priče utemeljeno ocenilo kot verodostojno, saj je, kot to izhaja tudi iz obrazložitve dokazne ocene, v bistvenih delih skladna s številnimi drugimi izvedenimi dokazi.

32. Drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje v 13. točki obrazložitve sodbe napačno povzelo del izpovedi priče A.A.. Ta namreč ni izpovedala, da je tožnik "zelo težko sprejel kakšno kritiko", temveč, da je "zelo sprejel kakšno kritiko". Vseeno uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Ta kršitev je namreč podana le, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Vprašanje, kako je tožnik sprejemal kritike s strani A.A., pa za odločitev v zadevi ni odločilno.

33. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da A.A. nad tožnikom ni izvajala nedopustnega pritiska, ko ga je preko elektronske pošte prosila za informacijo o datumu vrnitve na delo po bolniškem staležu. Za informacijo o zaključku tožnikovega bolniškega staleža je prosila zaradi lažje organizacije dela, pri čemer so bila elektronska sporočila vljudna. Ob upoštevanju še dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik v času bolniške odsotnosti sam želel biti seznanjen z dogajanjem pri toženi stranki in ga v čim večji meri nadzorovati, navedenega ravnanja tožene stranke ni šteti kot trpinčenje. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem upoštevalo izpovedi prič A.A. in D.D., kot izhaja iz 16. točke obrazložitve sodbe, tako da sodba v zvezi s tem ni neobrazložena.

34. Ob upoštevanju dejanskih ugotovitev, da razbremenitev obveznosti evidentiranja delovnega časa ni avtomatska in da je do tri tedenske zamude pri razbremenitvi tožnika te obveznosti prišlo zaradi objektivnih razlogov, je pravilna tudi presoja sodišča prve stopnje, da tožnik ni bil neenako obravnavan, ko je moral kratko obdobje po napredovanju na delovno mesto vodja programov še vedno evidentirati prihod na delo in z dela. Sicer drži, da L.L. delovnega časa ni bilo treba registrirati vse od zasedbe tega delovnega mesta dalje, vendar na drugi strani iz dejanskih ugotovitev izhaja, da nekateri delavci na tem delovnem mestu še danes evidentirajo svoj prihod in odhod z dela.

35. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje nadalje izhaja, da je bila tožnikova plača na delovnem mestu samostojni nabavnik nižja le od plače D.D. in C.C., ki jima je tožena stranka višjo plačo ob zaposlitvi ponudila iz objektivnih razlogov. Pritožba ugotovitvi, da je bil v času zaposlitve C.C. velik primanjkljaj ustreznega kadra na trgu, sicer nasprotuje, vendar pritožbeno sodišče v pravilnost te ugotovitve, ki jo potrjujeta tako izpoved A.A. kot pisna izjava G.G., ne dvomi. To, da po tožnikovem mnenju izkušnje in izobrazba D.D. niso pripomogle h kakovosti njenega dela in da bi bila omenjena delavka bolj primerna za delo na kakšnem drugem oddelku, ne utemeljuje zaključka, da je tožena stranka s ponudbo višje osnovne začetne plače tej delavki posegla v tožnikov položaj oziroma ga na ta način neenako obravnavala. Tudi dejstvo, da je tožena stranka C.C. ponudila višjo začetno plačo na podlagi zmotnega prepričanja, da ima omenjeni določena znanja in delovne izkušnje, ne utemeljuje tožnikovih trditev glede diskriminacije.

36. Glede na nadaljnjo ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tudi tožnikova osnovna bruto plača po napredovanju na delovno mesto vodja programov primerljiva s plačilom za delo ostalih vodij programov, pritožba neutemeljeno vztraja, da je bil tožnik diskriminiran pri plačilu za delo. Sicer pa je sodišče prve stopnje v zvezi s tem zavzelo pravilno stališče, da je višina plače vsakega delavca pri toženi stranki odvisna od številnih okoliščin (razmer na trgu, pogajalskih in drugih sposobnosti delavca, ambicioznosti in delovnih izkušenj, delovne dobe, zvestobe toženi stranki in pričakovanj tožene stranke ob zaposlitvi), zato so tožnikove navedbe glede diskriminacije že iz tega razloga neutemeljene. Tožnik v pritožbi z zatrjevanjem nasprotja med izpovedjo A.A. in pisno izjavo G.G. sicer uveljavlja, da se tožena stranka o višini plače z novo zaposlenimi delavci ni bila pripravljena pogajati, vendar takšno manjše neskladje v izvedenih dokazih ne vzbuja dvoma v pravilnost zgornjih končnih ugotovitev. Glede na to, da je G.G. vodja kadrovske službe pri toženi stranki, pritožba neutemeljeno uveljavlja, da za podajo mnenja o določitvi višine plač pri toženi stranki ni kvalificirana in da zato sodišče prve stopnje njene pisne izjave ne bi smelo upoštevati.

37. Sodišče Evropske skupnosti je v odločbah, na katere se sklicuje pritožba (Defrenne proti Sabena z dne 8. 4. 1976, Susanna Brunnhofer proti Bank der österreichischen Postsparkasse AG z dne 26. 6. 2001 in Enderby proti Frenchay Health Authority z dne 27. 10. 1993), obravnavalo vprašanje diskriminacije žensk pri plačilu glede na spol, zato ne gre za primerljive zadeve. Poleg tega je, kot že pojasnjeno, tožena stranka v obravnavani zadevi dokazala, da je bila tožnikova plača primerljiva plačam drugim delavcev na primerljivih delovnih mestih, oziroma da je bilo višje plačilo nekaterih delavcev upravičeno iz objektivnih razlogov. Tudi v zadevi Barber proti Guardian Royal Exchange Assurance Group, ki jo omenja pritožba, je Sodišče Evropske skupnosti obravnavalo povsem drugačno problematiko od obravnavane, in sicer enakopravnost moških in žensk v zvezi z vprašanjem predčasnega plačila starostne pokojnine. Tožnik v pritožbi neutemeljeno opozarja na sklep pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 591/2012 z dne 11. 7. 2012. V tem primeru je javni uslužbenec od delodajalca zahteval plačilo po dejanskem delu. Tudi ta zadeva je v bistvenem različna od obravnavane.

38. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da tožnik s strani tožene stranke zaradi osebnih okoliščin ni bil neenako obravnavan pri dodelitvi letnih nagrad. Ne drži, da je sodišče prve stopnje napačno izračunalo zneske letnih nagrad. Neutemeljeno je tudi pritožbeno izpostavljanje, da je tožnik letno nagrado prvič prejel kasneje kot sodelavka D.D.. Zgolj dejstvo, da jo je tožnik prejel po trinajstih, D.D. pa po enajstih mesecih zaposlitve pri toženi stranki, namreč ne utemeljuje tožnikovih navedb o diskriminaciji. Tožnik v pritožbi tudi neutemeljeno primerja prvo letno nagrado, ki je bila izplačana njemu (1.500,00 EUR bruto), z višino prve letne nagrade, ki je bila izplačana D.D. (1.800,00 EUR bruto). Ne nazadnje sta bili izplačani v različnih poslovnih obdobjih (tožniku v novembru 2012, D.D. v aprilu 2014).

39. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo odškodninski zahtevek iz naslova trpinčenja in neenake obravnave na delovnem mestu. Ker po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje A.A. tožnika ni smešila in obrekovala za hrbtom, o njem ni širila neresničnih govoric in se ni norčevala iz njegovega zasebnega življenja in narodnosti, je posledično pravilna tudi zavrnitev zahtevka, da se mora tožena stranka oziroma A.A. tožniku osebno opravičiti. Glede na ugotovitev, da tožena stranka tožnika ni neenako obravnavala pri plačilu za delo, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi zahtevek za obračun in izplačilo razlike v premalo izplačani plači za obdobja od oktobra 2011 do decembra 2012 in od januarja 2013 do decembra 2013. Ker torej zoper navedene odločitve uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in v II. točki izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

- Glede plačila dodatka za nadurno delo:

40. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik v obdobju od oktobra 2011 do junija 2013, v katerem je redno evidentiral prihod in odhod z dela, opravil skupno 87 ur in 23 minut nadurnega dela, in sicer v obdobju od 17. 10. 2011 do 31. 12. 2011 18 ur in 42 minut, v letu 2012 56 ur in 31 minut, v prvih šestih mesecih leta 2012 pa 12 ur in 10 minut. Od julija 2013 tožnik delovnega časa ni evidentiral, saj je napredoval na delovno mesto vodja programov, na katerem je bil te obveznosti razbremenjen.

41. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnik upravičen do plačila dodatka za nadurno delo le za opravljene nadure v obdobju od 17. 10. 2011 do 31. 12. 2011, češ da le v tem začetnem obdobju, ko je oddelek zapustil en delavec, presežnih ur resnično ni imel možnosti koristiti kot proste ure. Toženi stranki je zato v prvem odstavku I. točke izreka sodbe, ki ni pod pritožbo, naložilo, da mora tožniku za to obdobje obračunati 44,88 EUR bruto dodatka za nadurno delo, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 2. 2012 do plačila. Tožnik v pritožbi neutemeljeno nasprotuje zavrnitvi zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega neto zneska dodatka za nadurno delo za čas treh let pred vložitvijo tožbe, tj. pred 10. 2. 2012. Sodišče prve stopnje je pri tej odločitvi upoštevalo pravilno pravno podlago iz določbe prvega odstavka 347. člena OZ, ki določa, da občasne terjatve, kot je tudi terjatev obresti, zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve.

42. Čeprav je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik toženo stranko v zvezi z delom kontaktiral tudi v času po zaključku registriranega delovnega časa in da je bil tudi v popoldanskem času ter ob sobotah, nedeljah in praznikih dosegljiv na službeni telefon in je odgovarjal na službene klice, je tožbeni zahtevek iz naslova opravljenega nadurnega dela v preostalem delu zavrnilo. Menilo je, da se je s službo nadpovprečno ukvarjal po nepotrebnem, ter da po izteku polnega delovnega časa ni bil dolžan biti dosegljiv toženi stranki in ni bil dolžan opravljati dela. Napačno je namreč dalo poudarek presoji, da opravljeno nadurno delo v resnici ni bilo potrebno, saj naj bi tožnik vse delo lahko opravil v okviru polnega delovnega časa.

43. Pritožba tej presoji utemeljeno nasprotuje. Sodišče prve stopnje je namreč v obsežnem dokaznem postopku po nepotrebnem ugotavljalo, ali so bile opravljene nadure potrebne ali ne, kar pa ni bistveno. Bolj pomembne so okoliščine oziroma vprašanja glede tega, ali so bile nadure, ki jih je tožnik očitno opravljal z vednostjo delodajalca in v skladu z izvajanjem delovnega procesa tožene stranke, dejansko opravljene ali ne. S tem se sodišče prve stopnje zaradi zmotnega izhodišča, da je pomembno vprašanje, ali bi se delo lahko opravilo v krajšem času, ni ukvarjalo.

44. Pritožba torej s sklicevanjem na izpoved A.A. in zapisnik za ugotavljanje mobinga z dne 13. 10. 2014 utemeljeno opozarja, da je tožena stranka ves čas zaposlitve tožnika vedela, da opravlja delo preko polnega delovnega časa. To potrjuje tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je A.A. tožnika večkrat opozorila, da ni potrebno, da se ukvarja samo s službo in da ga je podučila, da ima pravico do izplačila ali koriščenja nadur. Pritožbeno sodišče je v primerljivi zadevi (Pdp 996/2015) pojasnilo, da mora delodajalec v primeru, ko delavec z njegovim vedenjem opravlja nadure, bodisi te ure delavcu tudi priznati kot opravljene nadure ali pa mu, če šteje, da njegova prisotnost na delu ni potrebna, opravljanje dela preko polnega delovnega časa prepovedati. Takšno razumevanje problematike nadur je ključno za pravilno odločitev v tem sporu.

45. Sodišče prve stopnje je zahtevek za izplačilo opravljenih nadur v obdobju od 1. 1. 2012 dalje napačno zavrnilo tudi zato, ker je zmotno poudarilo, da je tožena stranka tožniku ponudila koriščenje presežnih ur kot prostih ur, tožnik pa naj bi to zavrnil. Okoliščina, da je delodajalec delavcu zgolj ponudil, ne pa tudi dejansko omogočil koriščenje opravljenih nadur, namreč delodajalca ne razbremeni obveznosti, da mora delavcu opravljene nadure tudi plačati.

46. Zaradi materialnopravno zmotnega stališča, da tožnik do plačila za opravljene nadure ni upravičen iz razloga, ker te niso bile potrebne, je dejansko stanje glede števila opravljenih nadur ostalo nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo ter razveljavilo izpodbijani del sodbe v drugem odstavku I. točke izreka (razen odločitve o zavrnitvi zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega dodatka za nadurno delo za čas pred 10. 2. 2012) in v III. točki izreka (razveljavitev stroškovne odločitve je posledica delne razveljavitve odločitve o glavni stvari) in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku ugotovi število nadur, ki jih je tožnik v vtoževanem obdobju opravil. V zvezi s tem naj se opredeli tudi do izpovedi V.V., Z.Z., Š.Š., Č.Č., N.N. in pisne izjave Ž.Ž., na katere opozarja pritožba, iz katerih naj bi izhajalo, da je tožnik delo opravljal tudi po zaključku delovnega časa.

47. Kot je že navedeno, pritožba zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega neto zneska dodatka za nadurno delo za čas pred 10. 2. 2012 ni utemeljena. Ker v tem delu niso podani niti pritožbeni razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in navedeno odločitev iz drugega odstavka I. točke izreka sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

48. Glede na to, da je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe le delno potrdilo, delno pa razveljavilo, je odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (četrti odstavek v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena ZPP).