Jedro

V konkretni zadevi je bil davek delno plačan, zaradi česar je z izpodbijano odločbo delno ustavljena davčna izvršba. Po presoji sodišča niso utemeljeni tožnikovi ugovori, da je davčni organ napačno štel, da je delno plačilo prejel 26. 8. 2014, saj bi moral upoštevati datum 10. 6. 2014, zaradi česar naj bi bil znesek, upoštevajoč nepravilno izračunane obresti, ki ga še dolguje tožnik, določen napačno. Davek je plačan, ko izvajalec plačilnega prometa izvrši nalog za plačilo davka, kar določa tudi 92. člen ZDavP-2. Zato davčni organ ni imel podlage, da bi navedene obresti računal od drugega datuma, na katerega se sklicuje tožnik.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava RS (v nadaljevanju prvostopenjski in tudi davčni organ) je s sklepom z dne 15. 1. 2016 ugotovila tožnikov dolg na dan 4. 11. 2010 v skupni višini 192.363,45 EUR. Iz izreka navedenega sklepa izhajajo tožnikove neporavnane zapadle obveznosti. Obveznosti, ki so bile kot neporavnane izkazane po stanju na dan 4. 11. 2010 v sklepu o davčni izvršbi DT 42914-272/2010-01-06032/14 z dne 9. 11. 2010 so bile delno poravnane ter obveznost iz naslova prostovoljnega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki se izterjuje, ugasne na drug način. Zaradi navedenega se davčna izvršba dejansko opravi za znesek neporavnanih obveznosti, ki znašajo na dan 15. 1. 2016 skupno 183.179,08 EUR (glavnica 162.792,71 EUR, obresti 20.386,37 EUR). Vsa doslej opravljena dejanja v postopku davčne izvršbe se razveljavijo. Iz izreka navedenega sklepa še izhaja, da ostane v preostalem delu sklep davčnega organa DT 42914-0272/2010-01-06032/14 z dne 9. 11. 2010 v veljavi.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je davčni organ s sklepom o davčni izvršbi na premičnine DT 42914-0272/2010-01-06032/14 z dne 9. 11. 2010 zoper tožnika uvedel postopek davčne izvršbe dolga. Iz uradne evidence izhaja, da je davčni organ na podlagi odredbe Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 29402/2013 z dne 16. 7. 2014 prejel plačilo 26. 8. 2014 v znesku 94.284,36 EUR. Navedeno plačilo izhaja iz uspešno izvedene javne dražbe s strani sodnega izvršitelja z dne 10. 6. 2014, na kateri so se prodale zasežene premičnine, ki jih navaja. Navedeno plačilo je v skladu s tretjim odstavkom 93. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) pokrivalo obveznosti po naslednjem vrstnem redu: stroški postopka pobiranja davka v znesku 93,89 EUR, obračunane zamudne obresti do dneva plačila v znesku 67.767,57 EUR, ki so bile obračunane od obveznosti po odločbi DT 0610-526/2008-55 z dne 23. 7. 2010 in delno glavnica v višini 26.422,90 EUR po že navedeni odločbi. Glede na navedeno, je bilo potrebno na podlagi 155. člena ZDavP-2 davčno izvršbo delno ustaviti. Davčni organ se sklicuje na določbo prvega odstavka 145. člena ZDavP-2, po katerem se davčna izvršba izvede na podlagi izvršilnega naslova. Davčni organ je ugotovil, da za terjane obveznosti iz naslova prostovoljnega pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne razpolaga z izvršilnimi naslovi, kot ji določa 145. člena ZDavP-2, zaradi česar se sklep v tem delu utesni. V zvezi z zamudnimi obrestmi pa se sklicuje na 96. člen ZDavP-2. Davčni organ s sklepom o delni ustavitvi davčne izvršbe odpravi oziroma razveljavi že izvršena dejanja v postopku davčne izvršbe.

3. Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ je tožnikovi pritožbi zoper navedeni sklep delno ugodilo in sklep prvostopenjskega organa spremenilo tako, da se glasi: „Postopek davčne izvršbe, začet s sklepom DT 42914-0272/2010-01-06032/14 z dne 9. 11. 2010, se delno ustavi. Postopek izvršbe se ustavi za celoten terjani znesek prispevkov za prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za stroške davčne izvršbe (62,59 EUR) ter za stroške poti izterjevalca (31,30 EUR) in delno ustavi za zamudne obresti davka od dohodkov iz premoženja za obdobje do 26. 8. 2014 (skupno 67.767,57 EUR) ter za 26.422,90 EUR davka od dohodkov iz premoženja. Davčna izvršba po sklepu DT 42914-0272/2010-01-06032/14 z dne 9. 11. 2010 se nadaljuje za 162.792,71 EUR glavnice od dohodkov iz premoženja ter za nadaljnje zamudne obresti od navedene glavnice, ki se obračunajo od 27. 8. 2014 do vključno dneva plačila davčnega dolga. Vsa doslej opravljena dejanja v postopku davčne izvršbe se v ustavljenem delu razveljavijo“. V preostalem delu je drugostopenjski organ tožnikovo pritožbo zavrnil. Tožnikovo zahtevo za povračilo stroškov pa je zavrnil. Iz obrazložitve drugostopenjskega organa izhaja, da se strinja s tožnikovimi ugovori glede nejasnega izreka, zaradi česar je drugostopenjski organ v skladu z 251. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter iz razloga ekonomičnosti postopka spremenil izrek sklepa prvostopenjskega organa. V preostalem delu pa je tožnikove ugovore zavrnil. Strinja se s prvostopenjskim organom, ki je štel, da so bila denarna sredstva v višini 94.284,36 EUR plačana 26. 8. 2014, ko je izvršitelj dal Upravi RS za javna plačila nalog za plačilo navedenega zneska na podračun davčnega organa.

4. Tožnik v tožbi izpodbija sklep prvostopenjskega organa v delu, v katerem je bila njegova pritožba zavrnjena in odločbo drugostopenjskega organa. V tožbi uveljavlja tožbena razloga nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev pravil postopka. Meni, da je izrek drugostopenjske odločbe še vedno pomanjkljiv. Iz izreka navedene odločbe ne izhaja znesek terjanih prispevkov za prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter obresti od teh zneskov, v zvezi s katerimi se postopek izvršbe ustavlja. Iz obrazložitve sicer izhaja, da naj bi se v tem delu izvršba ustavila za znesek 291,49 EUR glavnice in 5,02 EUR obresti, vendar ta znesek v izreku ni naveden. Izrek je tako v nasprotju z razlogi izpodbijane odločbe in ga ni mogoče preizkusiti.

5. Tožnik meni, da je bilo v predmetni zadevi nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Davčni organ navaja, da se davčna izvršba ustavi za znesek zamudnih obresti, ki znašajo do 26. 8. 2014 v višini 67.767,57 EUR ter za znesek glavice v višini 26.422,90 EUR. Davčnemu organu očita, da je zamudne obresti in celoten obračun izračunal napačno in v škodo tožnika, saj je napačno štel, da je delno plačilo prejel 26. 8. 2012, upoštevati bi namreč moral datum 10. 6. 2014. V navedeni zadevi so bili namreč v kazenskem postopku prodani tožnikovi predmeti, na katerih je tožena stranka imela zastavno pravico. Ob prodaji teh predmetov v ločenem kazenskem postopku (v katerem je bilo izrecno določeno, da se s kupnino poplača takratni DURS) je Okrožno sodišče v Ljubljani izdalo odredbo, da se prejeti znesek s kupnino nakaže na račun DURS. Tožnik s prejeto kupnino ni nikoli razpolagal in zato tudi ni mogel odrediti ali plačati zneska na račun DURS. Ves čas, ko je bila kupnina prejeta, a ne tudi nakazana na TRR DURS, so v škodo tožnika tekle obresti, do katerih po mnenju tožnika davčni organ ni upravičen. Tožnik se pri tem sklicuje na načelo zakonitosti in načelo pravne države. Navaja, da so bili zaseženi predmeti, na katerih je imela tožena stranka zastavno pravico, prodani na dražbi 10. 6. 2014. Tega dne je torej izvršilni organ prejel kupnino za predmetne izvršbe (gre za avtomobile, kot izhaja iz odredbe Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 29402/2013 z dne 16. 7. 2014). Izvršitelj je namreč 10. 6. 2014 prejel kupnino za predmete izvršbe. Dne 16. 7. 2014 je bila izdana odredba Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 29402/2013. Čeprav je bila kupnina za predmete izvršbe nakazana na račun izvršitelja v korist upnika - tožene stranke že dne 10. 6. 2014, pa je tožena stranka vseeno štela, da je bila v tem delu tožnikova obveznost poravnana šele 26. 8. 2014. 6. Tožnik se ne strinja s stališčem davčnega organa, ki se sklicuje na določbo 92. člena ZDavP-2, po kateri se šteje, da je davek plačan, ko izvajalec plačilnega prometa izvrši nalog za plačilo in ne že tedaj, ko davčni zavezanec da nalog za plačilo izvajalcu plačilnega prometa. Tožnik meni, da se v obravnavani zadevi ne more uporabiti navedene določbe 92. člena ZDavP-2, saj tožnik ni bil tisti, ki bi dal odredbo izvajalcu plačilnega prometa za nakazilo kupnine, dosežene na javni dražbi. Tožnik ni imel nobenega vpliva ne na prejeto kupnino in z njo ni razpolagal in ni odrejal, kdaj naj se izvrši plačilo dalje upniku - to je davčnemu organu. V konkretnem primeru je prodajo vršil izvršitelj - torej državni organ. Ta državni organ je 10. 6. 2014 prejel plačilo kupnine. V vmesnem času pa je upnik - davčni organ podal 18. 6. 2014 in 4. 7. 2014 poziv sodišču v zvezi s plačilom navedenega zneska. Ker so bili tožnikovi predmeti prodani 10. 6. 2014, se od takrat dalje šteje, da je upnik prejel plačilo svoje terjatve in zamudne obresti ne tečejo do 26. 8. 2014, pač pa so 10. 6. 2014 prenehale teči. Pravilen bi bil tako izračun obresti le do 10. 6. 2014, ne pa do 26. 8. 2014. 7. Tožnik zato meni, da je bilo v zadevi nepravilno ugotovljeno dejansko stanje ter nepravilno uporabljene določbe ZDavP-2. Ker so obresti prenehale teči 10. 6. 2014 in ne šele 26. 8. 2014, je nepravilen izračun, posledično pa je nepravilna izpodbijana odločba, ki je tudi v nasprotju z načelom pravne države in načelom zakonitosti v davčnem postopku. Izpodbijana odločba pa je nepravilna tudi iz razloga, ker navkljub temu, da je bila tožnikova pritožba delno uspešna, drugostopenjski organ v tem delu ni odločal o stroških postopka. Glede na delni uspeh tožnika bi morala izpodbijana odločba v tem delu vsebovati tudi odločitev o stroških postopka. Ker tega ne vsebuje, je navedena odločitev v nasprotju z določbo 79. člena ZDavP-2 in sodno prakso Upravnega sodišča RS.

8. Tožnik v nadaljevanju izpodbija tudi sklep prvostopenjskega organa, saj se ne strinja z ugotovitvami v obrazložitvi tega sklepa glede višine dolga in izračuna obresti. Ponovno se sklicuje, da bi davčni organ kot datum plačila moral šteti 10. 6. 2014, ko so bile premičnine prodane, oziroma najpozneje 16. 7. 2014, ko je bilo odrejeno izplačilo davčnemu organu, ne pa šele 26. 8. 2014. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločitev (tako organa prve stopnje kot tudi organa druge stopnje) odpravi in zadevo vrne davčnemu organu v ponovni postopek. Hkrati predlaga, da sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in dodatno navaja razloge, zaradi katerih meni, da je izpodbijana odločitev pravilna. Poudarja tudi, da v predmeti zadevi ni govora o nakazilu na nepravilen konto, davčni organ je namreč štel, da je navedeni znesek plačan 26. 8. 2014, torej dne, ko je izvršitelj dal Upravi RS za javna plačila nalog za plačilo navedenega zneska na podračun davčnega organa (do tedaj, do 26. 8. 2014 se znesek ni nahajal na katerem izmed podračunov davčnega organa, kot to smiselno izhaja iz tožnikovih navedb). Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Pravilni so tudi razlogi, ki jih vsebuje izpodbijana odločitev, zato se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, na navedene razloge po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje.

12. V obravnavani zadevi ni sporno, da je bil tožniku izdan sklep o davčni izvršbi na premičnine DT 42914-0272/2010-01-06032/14 z dne 9. 11. 2010, po katerem se tožniku opravi davčna izvršba dolžnega zneska obveznosti, ki je na dan 4. 11. 2010 znašala skupno 192.363,45 EUR. Z izpodbijano odločitvijo pa se je postopek davčne izvršbe, začet z omenjenim sklepom, delno ustavil. Tožnik je namreč del svojih obveznosti poravnal, zato se začeta davčna izvršba nadaljuje za glavnico v višini 162.792,71 EUR ter za nadaljnje zamudne obresti od navedene glavnice, ki se obračunajo od 27. 8. 2014 dalje do vključno dneva plačila davčnega dolga. Tožnik se ne strinja z odločitvijo glede višine obveznosti, glede katere je ugotovljeno, da se davčna izvršba nadaljuje. Meni namreč, da je navedeni znesek nepravilen. Davčnemu organu očita, da pri izračunu višine obresti ni upošteval pravilnega datuma, do katerega naj bi obresti tekle (10. 6. 2014 oziroma 16. 7. 2014) in da je postopal nepravilno, ko je obresti obračunal do 26. 8. 2014. Meni tudi, da izrek odločbe drugostopenjskega organa ni jasen in ni v skladu z obrazložitvijo. Prav tako meni, da je nepravilna odločitev drugostopenjskega organa glede tožnikovih stroškov. Po presoji sodišča tožnikovi ugovori niso utemeljeni.

13. V postopku je bilo ugotovljeno, da se je pri tožniku začel postopek davčne izvršbe s sklepom z dne 9. 11. 2010 o davčni izvršbi na premičnine. Ker se je v navedenem postopku na podlagi prodaje zaseženih tožnikovih premičnin tožnikov dolg zmanjšal, je prvostopenjski organ izdal sklep o višini še obstoječega tožnikovega dolga. Tožnik je že v pritožbi navajal, da sklep prvostopenjskega organa ni pravilen ter da izrek navedenega sklepa ni jasen, določen in ni v skladu z določili ZDavP-2. Že pritožbeni organ je v tem delu sledil tožnikovim ugovorom in izrek prvostopenjskega organa spremenil z novim izrekom, s katerim je začet postopek davčne izvršbe delno ustavil. Po presoji sodišča je drugostopenjski organ s tem odpravil nepravilnosti izreka prvostopenjskega organa in je izrek drugostopenjske odločbe tako pravilen in zakonit. 14. Iz izreka navedene odločbe tako izhaja, v katerem delu se postopek davčne izvršbe delno ustavi ter da se davčna izvršba po sklepu DT 42914-0272/2010-01-06032/14 z dne 9. 11. 2010 nadaljuje za 162.792,71 EUR glavnice od dohodkov iz premoženja ter za nadaljnje zamudne obresti od navedene glavnice, ki se obračunajo od 27. 8. 2014 do vključno dneva plačila davčnega dolga. Na podlagi 155. člena ZDavP-2 namreč davčni organ po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika s sklepom v celoti ali delno ustavi davčno izvršbo med drugim v primeru, če je davek plačan. V konkretni zadevi je bil davek delno plačan, zaradi česar je z izpodbijano odločbo delno ustavljena davčna izvršba. Sodišče zavrača tožnikov ugovor, da iz izreka ne izhaja znesek terjanih prispevkov za prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter obresti od teh zneskov, v zvezi s katerim se postopek izvršbe ustavlja. Iz navedenega izreka namreč jasno izhaja, da se postopek izvršbe ustavi za celoten terjani znesek prispevkov za prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

15. Po presoji sodišča prav tako niso utemeljeni tožnikovi ugovori, da je davčni organ napačno štel, da je delno plačilo prejel 26. 8. 2014, saj bi moral upoštevati datum 10. 6. 2014, zaradi česar naj bi bil znesek, upoštevajoč nepravilno izračunane obresti, ki ga še dolguje tožnik, določen napačno. Sodišče se strinja z zaključkom davčnega organa, da se šteje, da je davek plačan, ko izvajalec plačilnega prometa izvrši nalog za plačilo davka, kar določa tudi 92. člen ZDavP-2. Glede na navedeno zakonsko določbo davčni organ ni imel podlage, da bi navedene obresti računal od drugega datuma, na katerega se sklicuje tožnik. Zato sodišče tožnikove ugovore, ki se nanašajo na obresti, zavrača, saj tožnik po presoji sodišča navedenih ugovorov v upravnem postopku ne more uspešno uveljavljati.

16. Prav tako sodišče zavrača tožnikove ugovore, da bi morala tožena stranka tožniku priznati stroške, glede na to, da je tožnik delno uspel s pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo. Tretji odstavek 79. člena ZDavP-2 namreč določa, da gredo stroški davčnega postopka v breme davčnega organa, če se je postopek končal ugodno za zavezanca za davek, oziroma v breme zavezanca za davek, če se je postopek zanj končal neugodno. V obravnavani zadevi je tožena stranka v pritožbenem postopku ob ugotovitvi, da izrek prvostopenjskega sklepa ni pravilen, na podlagi prvega odstavka 251. člena ZUP spremenila izrek in s tem odpravila nepravilnosti glede nejasnega izreka. Odločitev pa je v vsebinskem pogledu ostala enaka, saj se tožnikov dolg, za katerega se nadaljuje izvršba, ni zmanjšal, torej se je postopek za tožnika končal neugodno. Glede na to, da tožnik v vsebinskem pogledu s pritožbo ni uspel, je tudi po presoji sodišča pravilna odločitev drugostopenjskega organa, da se tožnikova zahteva za povračilo stroškov postopka zavrne. Sodna praksa, na katero se sklicuje tožnik, pa se ne nanaša na tak primer, kot v obravnavani zadevi.

17. Glede na povedano je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, zato je tožbo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

18. Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

19. Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.