Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrglo predlog za izdajo začasne odredbe v delu, ki se nanaša na priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. Tožnik namreč ni izpodbijal dokončne odločbe tožene stranke in posledično tudi niso bile izpolnjene procesne predpostavke za sodno varstvo. Ker sodišče zadeve ni obravnavalo po vsebini, niso izpolnjeni pogoji za presojo utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe.

V sporni zadevi je tožena stranka odločila, da tožnik nima pravice do invalidnine za telesno okvaro. Tako odločitev je potrdilo tudi sodišče prve stopnje. Navedena sodba bo glede na vloženo pritožbo sicer predmet presoje pred pritožbenim sodiščem, vendar pa odločitev tožene stranke, kot tudi odločitev sodišča prve stopnje izkazujeta, da tožnik ni za verjetno izkazal obstoja terjatve oziroma, da bo terjatev zoper toženo stranko nastala. Verjeten obstoj terjatve pa je pogoj za izdajo začasne odredbe po prvem odstavku 270. člena ZIZ. Določeno je namreč, da sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Ker ta verjetnost glede na odločitve tožene stranke in pa tudi sodišča prve stopnje ni izkazana, je sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe na priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro utemeljeno zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo predlog za izdajo začasne odredbe z dne 9. 2. 2016, v delu, ki se nanaša na priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. Predlog za izdajo začasne odredbe z dne 9. 2. 2016 v delu, da se toženi stranki naloži začasno plačilo invalidnine za telesno okvaro, pa je zavrnilo.

2. Zoper sklep je pritožbo vložil tožnik zaradi kršitve materialnega prava ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnik meni, da je sodišče kršilo 56. in 70. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih. V postopku pred sodiščem se med istima strankama vodijo postopki zaradi kršitev pripadajočih pravic, ki jih tožnik uveljavlja od tožene stranke. Tožnik lahko vzporedno in neodvisno od rednih postopkov predlaga izdajo začasne odredbe in sicer v primeru, če izkaže škodno nevarnost in nastanek težko nadomestljive škode. V pravico stranke se ne sme posegati na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Utemeljitev stoji na napačnih stališčih. Izpolnjuje vse pogoje za izdajo začasne odredbe tudi po 270. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju. Tožniku se s postopkovnimi ovirami otežuje uveljavljanje pravic. Sodišče v postopku tudi ni ugotovilo dejansko stanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

5. Tožnik je pri sodišču vložil tožbo zoper odločbi tožene stranke št. ... z dne 27. 5. 2014 in št. ... z dne 11. 2. 2014 ter uveljavljal priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro. V predsodnem postopku je tožena stranka z omenjenima odločbama odločila, da tožnik nima pravice do invalidnine za telesno okvaro. Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. V Ps 1136/2015 z dne 21. 1. 2016, ki se nahaja v dokumentaciji sodnega spisa, zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo spornih odločb tožene stranke ter da se tožniku prizna pravica do invalidnine za telesno okvaro. Tožbo v delu, kjer je tožnik uveljavljal priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, pa je zavrglo ob ugotovitvi, da niso izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo zadeve, saj z odločbama tožene stranke, ki ju je v socialnem sporu izpodbijal tožnik, ni bilo odločeno o pravici do dodatka za pomoč in postrežbo.

6. Že po izdaji prvostopenjske sodne odločbe, pa je tožnik vložil predlog za izdajo začasne odredbe.

7. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) v prvem odstavku 70. člena določa, da lahko sodišče med postopkom na predlog strank ali po uradni dolžnosti: - odloži izvršitev izpodbijanega upravnega akta, če bi z izvršbo nastala stranki težko nadomestljiva škoda in ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda ali - naloži nasprotni stranki začasno plačilo dajatev.

8. V četrtem odstavku istega člena pa je nadalje določeno, da se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu določeno drugače. To pa pomeni, da je pri odločanju o izdaji začasne odredbe potrebno uporabiti tudi določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami), ki v 272. členu določa pogoje za izdajo začasnih odredb za zavarovanje nedenarnih terjatev oziroma če so izpolnjeni pogoji iz 270. člena ZIZ, za zavarovanje denarne terjatve.

9. Začasne odredbe so torej sredstva zavarovanja in zato z njimi praviloma ni mogoče nalagati ravnanja, ki pomeni izpolnitev tožbenega zahtevka.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrglo predlog za izdajo začasne odredbe v delu, ki se nanaša na priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. Tožnik namreč ni izpodbijal dokončne odločbe tožene stranke in posledično tudi niso bile izpolnjene procesne predpostavke za sodno varstvo. Ker sodišče zadeve ni obravnavalo po vsebini, tak tudi niso izpolnjeni pogoji za presojo utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe.

11. Prav tako tudi niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za izdajo začasne odredbe v zvezi s priznanjem pravice do invalidnine za telesno okvaro. V sporni zadevi je namreč tožena stranka odločila, da tožnik nima pravice do invalidnine za telesno okvaro. Tako odločitev pa je potrdilo tudi sodišče prve stopnje s sodbo opr. št. V Ps 1136/2015 z dne 21. 1. 2016. Navedena sodba bo glede na vloženo pritožbo sicer predmet presoje pred pritožbenim sodiščem, vendar pa odločitev tožene stranke, kot tudi odločitev sodišča prve stopnje izkazujeta, da tožnik ni za verjetno izkazal obstoja terjatve oziroma, da bo terjatev zoper toženo stranko nastala. Verjeten obstoj terjatve pa je pogoj za izdajo začasne odredbe po prvem odstavku 270. člena ZIZ. Določeno je namreč, da sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Ker ta verjetnost glede na odločitve tožene stranke in pa tudi sodišča prve stopnje ni izkazana, je sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe na priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro utemeljeno zavrnilo.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.