Jedro

Po sodni praksi Vrhovnega sodišča RS revizije ni mogoče dopustiti, če stranka sama razlogov za dopustitev revizije oziroma pomembnosti zastavljenih vprašanj niti ne zatrjuje, kaj šele natančno in konkretno ne navede okoliščin, ki naj bi kazale na pomembnost, niti ne izkaže, da naj bi izpodbijana odločitev odstopala od ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, oziroma da gre za pravno vprašanje, glede katerega je sodna praksa bodisi neenotna bodisi neobstoječa. Tožnik dopuščenosti revizije ne more utemeljiti z razlogi, ki se nanašajo na drug postopek, to je pravdni postopek pred Okrajnim sodiščem v Domžalah P 71/2008, ampak se morajo razlogi nanašati na konkretni upravni spor, v katerem je bila izdana sodba, zoper katero se želi vložiti predlog za dopustitev revizije.

V primeru, ko mora prosilec navesti okoliščine in dejstva o zadevi, s katerimi bo izkazal verjetne izglede za uspeh oziroma bo izkazal, da zadeva ni očitno nerazumna, se od prosilca ne pričakuje, da bo podal popolne navedbe in popolno vlogo z navedbo pravne podlage, spornih pravnih vprašanj in podobno, kakršna se utemeljeno pričakuje od odvetnika oziroma kvalificirane osebe, utemeljeno pa se lahko pričakuje, da navede dejstva in okoliščine zadeve, iz katerih bo izhajala vsaj podlaga za oceno, ali ima zadeva verjetne izglede za uspeh oziroma ni očitno nerazumna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravno sodišče RS - po podpredsedniku tega sodišča (v nadaljevanju tožena stranka), odločilo, da se zavrne tožnikova prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za vložitev predloga za dopustitev revizije in vložitev revizije zoper sodbi Upravnega sodišča RS I U 651/2018-8 z dne 5. 6. 2018 in I U 719/2018-11 z dne 29. 5. 2018. 2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik (v nadaljevanju tudi prosilec) vložil prošnjo za dodelitev nujne BPP za vložitev revizije zoper zgoraj navedeni sodbi Upravnega sodišča RS. Tožnik v prošnji navaja, da sta sodbi nepravilni in nezakoniti, saj temeljita na zlorabi brezpravnih razmer tožnika in neprimernih dejanjih sodnice, ki je odločala v sodnem postopku, ki se je vodil pred Okrajnim sodiščem v Domžalah. Ker tožnikova prošnja ni vsebovala vseh zahtevanih podatkov iz 32. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), prav tako pa ni vsebovala razlogov, zaradi katerih bi Vrhovno sodišče RS dopustilo revizijo, je tožena stranka tožnika pozvala, da svojo prošnjo za dodelitev BPP ustrezno dopolni. V dopolnitvi prošnje za dodelitev BPP je tožnik navedel, da z upoštevanjem osebnega stečaja izpolnjuje pogoje tudi za redno BPP, da pred organi in sodišči ni vlagal nerazumnih vlog, da je po sodbah protizakonito in sprevrženo izgubil vse pošteno zasluženo premoženje, obrtno dejavnost, zdravje, družino, dostojanstvo in prihranke, poleg tega mu je bila protizakonito odvzeta tudi opravilna sposobnost. Tožena stranka je ugotovila, da tožnik ni izkazal izpolnjevanja pogojev za dopustitev revizije, saj niti v prošnji niti v dopolnitvi prošnje za dodelitev BPP ne navaja razlogov za dopustitev revizije, podane navedbe v smeri kršitev, pa so zgolj pavšalne in brez navedbe konkretnih kršitev, do katerih naj bi prišlo v postopkih, v katerih sta bili izdani izpodbijani sodbi. Tožena stranka je zaključila, da tožnik ni izkazal izpolnjevanja pogojev iz 24. člena ZBPP in tako ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP, ki predstavlja določeno verjetnost, da bo pravno ravnanje, ki je predmet BPP, imelo končni uspeh. Ker kriterij razumnosti zadeve v tožnikovem primeru ni bil izpolnjen, je tožena stranka tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP zavrnila kot neutemeljeno.

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je zaradi kratenja pravice do sodnega varstva že od leta 1996 dalje žrtev vsesplošnega ekonomskega in psihičnega nasilja, zato meni, da je upravičen do BPP. Poleg tega je procesno in pravdno nesposoben ter brez prihodkov, od 29. 5. 2017 pa je tudi v osebnem stečaju. Tožnik tudi ne more razumeti, kako lahko naslovno sodišče zastopa toženo stranko, obenem pa tudi sodi v upravnem sporu, saj je to po njegovem prepričanju nerazumno in neskladno s 14. členom, 15. členom, 22. členom, 23. členom in 25. členom Ustave RS. Tožnik pojasnjuje, da mu je bila opravilna sposobnost delno odvzeta iz razloga, da bi bil pred organi in sodišči strokovno zastopan, ne pa zaradi vlaganja očitno nerazumnih vlog. Po njegovem prepričanju ga sodišče krivično obravnava kot kverulanta, zato je sodišču že dostavil ugotovitve in raziskave novinarja A.A., ki so potrdila, da tožnik ni bil nikoli blodnjav in da vse njegove vloge temeljijo na resnici. Tožnik meni, da je sodišče v napadeni odločbi zlorabilo pravno neukost njegove zakonite zastopnice in prošnjo za dodelitev BPP zavrnilo, ker tožnik v prošnji ter njeni dopolnitvi ni navedel razlogov, zaradi katerih bi Vrhovno sodišče RS dopustilo revizijo. Poziv tožene stranke, da tožnik kot pravdno nesposoben po pravno neuki zastopnici navede razloge za dovolitev (pravilno dopustitev - opomba sodišča) revizije je bil očitno zlonameren. Tožnik še navaja, da odločitve tožene stranke in odločitve Okrajnega sodišča v Domžalah temeljijo na neresničnih in neverodostojnih ugotovitvah Okrajnega sodišča v Domžalah in na nedopustnem pritisku razpravljajoče sodnice na nezakonitega skrbnika CSD Domžale. Tožnik predlaga, da sodišče njegovi tožbi ugodi, izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno odpravi - opomba sodišča) ter njegovi prošnji za dodelitev BPP ugodi oziroma podredno izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno odpravi - opomba sodišča) in zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki.

4. Tožena stranka na tožbo vsebinsko ni odgovorila, je pa sodišču poslala upravne spise.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev BPP za vložitev predloga za dopustitev revizije in vložitev revizije zoper sodbo Upravnega sodišča I U 651/2018-8 z dne 5. 6. 2018, s katero je bila zavrnjena tožnikova tožba zoper odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani o nedodelitvi BPP ter zoper sodbo Upravnega sodišča I U 719/2018-11 z dne 29. 5. 2018, s katero je bila zavrnjena tožnikova tožba zoper odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani o nedodelitvi BPP. V zadevi pa je sporno, ali je tožena stranka upravičeno zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP na podlagi 24. člena ZBPP.

7. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in utemeljena na zakonu. Sodišče sledi tudi razlogom, s katerimi je utemeljena, ter jih zato na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v celoti ne ponavlja. V zvezi z relevantnimi tožbenimi ugovori pa sodišče dodaja:

8. Za odločanje o prošnji za dodelitev BPP je v primeru, kot je obravnavani, po določbah 31a. člena ZBPP pristojen organ za BPP Upravnega sodišča RS. O tožbi zoper njegovo odločitev pa v skladu z določbami ZUS-1 odloča to sodišče. Takšno zakonsko ureditev je že presojalo Ustavno sodišče RS in ugotovilo, da ni v neskladju z Ustavo RS (odločba U-I-125/10 z dne 31. 5. 2012, Uradni list RS, št. 45/2012), zato sodišče zavrača tožnikov ugovor, da je neskladno z Ustavo RS, da naslovno sodišče zastopa toženo stranko in hkrati sodi, kot neutemeljen.

9. Z izpodbijano odločbo tožena stranka tožnikove prošnje za dodelitev BPP ni zavrgla, ampak jo je po vsebinski presoji zavrnila, ker je ugotovila, da z zakonom določeni pogoji za dodelitev BPP niso izpolnjeni. V skladu s prvim odstavkom 24. člena ZBPP se namreč pri presoji upravičenosti prosilca do BPP kot pogoj upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati, kot predpisuje 1. alineja omenjene zakonske določbe. Navedeni pogoj je treba upoštevati pri odločanju o dodelitvi redne BPP (tretji odstavek 11. člena ZBPP), izjemne BPP (prvi odstavek 22. člena ZBPP) in tudi nujne BPP (prvi odstavek 36. člena ZBPP). Kot pravilno poudari tožena stranka, ni namen ZBPP, da bi se BPP dodeljevala za zadeve, ki so očitno nerazumne oziroma v katerih prosilec nima verjetnega izgleda za uspeh. Če bi se BPP dodeljevala tudi za takšne zadeve, bi to zaradi omejenosti proračunskih sredstev prej ko slej privedlo do tega, da niti upravičeni prosilci, ki bi sicer imeli izglede za uspeh v zadevi, svoje pravice do sodnega varstva oziroma pravnega sredstva ne bi mogli uresničiti. Zgolj nestrinjanje prosilca z določeno sodno odločitvijo torej za dodelitev BPP za izpodbijanje te odločitve ne zadošča, ampak mora biti izkazano, da ima prosilec v konkretni zadevi verjetne izglede za uspeh s pravnim sredstvom, tako da je razumno začeti postopek oziroma vložiti pravno sredstvo.

10. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi pravilno obrazložila, zakaj opisani pogoj iz 24. člena ZBPP za dodelitev BPP v zvezi z vložitvijo predloga za dopustitev revizije zoper sodbi tega sodišča ni izpolnjen: ugotovila je, da tožnik ni izkazal izpolnjevanja pogojev za dopustitev revizije in da Vrhovno sodišče RS revizije ne bi niti dopustilo. Vrhovno sodišče RS skladno s 367.a členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 dopusti revizijo, če je od odločitve Vrhovnega sodišča RS mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Vrhovno sodišče RS dopusti revizijo zlasti v primerih: če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse Vrhovnega sodišča RS ni, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna, ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa vrhovnega sodišča ni enotna. Skladno s 371. členom ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pa revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Iz navedenih zakonskih določb tako izhaja, da je revizija izredno pravno sredstvo in ni dovoljena zoper vsako v upravnem sporu izdano pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje, temveč se lahko vloži le v izjemnih primerih in iz tistih razlogov, ki jih določa zakon.

11. Tudi po presoji sodišča iz tožnikove prošnje za dodelitev BPP in njene dopolnitve ne izhaja, da bi tožnikove navedbe dale podlago za oceno, da bi bila revizija dopuščena iz katerega izmed zgoraj naštetih razlogov. Tožnik v prošnji za dodelitev BPP in njeni dopolnitvi opisuje svoje osebne težave in zgolj posplošeno navaja, da pred organi in sodišči ni vlagal nerazumnih vlog, da mu sodišča niso zagotovila enakopravnega obravnavanja in da mu je bila opravilna sposobnost krivično in protizakonito odvzeta. Tožnik tudi navaja, da obe sodbi naslovnega sodišča, zoper kateri želi vložiti reviziji, temeljita na zlorabi brezpravnih razmer tožnika in na neprimernih dejanjih okrajne sodnice v sodnem postopku Okrajnega sodišča v Domžalah P 71/2008. Kot je pravilno opozorila že tožena stranka, po sodni praksi Vrhovnega sodišča RS revizije ni mogoče dopustiti, če stranka sama razlogov za dopustitev revizije oziroma pomembnosti zastavljenih vprašanj niti ne zatrjuje, kaj šele natančno in konkretno ne navede okoliščin, ki naj bi kazale na pomembnost, niti ne izkaže, da naj bi izpodbijana odločitev odstopala od ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, oziroma da gre za pravno vprašanje, glede katerega je sodna praksa bodisi neenotna bodisi neobstoječa. Tožnik dopuščenosti revizije ne more utemeljiti z razlogi, ki se nanašajo na drug postopek, to je pravdni postopek pred Okrajnim sodiščem v Domžalah P 71/2008, ampak se morajo razlogi nanašati na konkretni upravni spor, v katerem je bila izdana sodba, zoper katero se želi vložiti predlog za dopustitev revizije. V obravnavanem primeru bi moral torej tožnik zatrjevati in izkazati okoliščine, zaradi katerih bi Vrhovno sodišče RS dopustilo revizijo zoper sodbi tega sodišča I U 651/2018-8 in I U 719/2018-11. V tem pogledu pa tožnik ostaja pri povsem splošnem zatrjevanju kršitve pravice do sodnega varstva ter že navedenih in zavrnjenih stališčih, da bi mu BPP morala biti odobrena. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno zaključila, da tožnik ni izkazal izpolnjevanja pogojev iz 24. člena ZBPP1, saj v obravnavani zadevi tožnik ni izpolnil objektivnega pogoja za dodelitev BPP, ki predstavlja določeno verjetnost, da bo pravno dejanje, ki je predmet BPP, imelo končni uspeh.

12. Sodišče zavrača tožnikov ugovor, da je bil poziv tožene stranke, da tožnik kot pravdno nesposoben po pravno neuki zastopnici (pravilno skrbnici - opomba sodišča) navede razloge za dovolitev (pravilno dopustitev - opomba sodišča) revizije kot očitno zlonameren. Kot povedano zgoraj, mora organ za BPP, ko odloča o dodelitvi BPP, upoštevati med drugim tudi 24. člen ZBPP, po katerem je treba presojati ali ni zadeva očitno nerazumna oziroma ima zadeva verjeten izgled za uspeh in jo je razumno sprožati. V primeru, ko mora prosilec navesti okoliščine in dejstva o zadevi, s katerimi bo izkazal verjetne izglede za uspeh oziroma bo izkazal, da zadeva ni očitno nerazumna, se od prosilca ne pričakuje, da bo podal popolne navedbe in popolno vlogo z navedbo pravne podlage, spornih pravnih vprašanj in podobno, kakršna se utemeljeno pričakuje od odvetnika oziroma kvalificirane osebe, utemeljeno pa se lahko pričakuje, da navede dejstva in okoliščine zadeve, iz katerih bo izhajala vsaj podlaga za oceno, ali ima zadeva verjetne izglede za uspeh oziroma ni očitno nerazumna. Bistveno je, da mora tožnik, na katerem je dokazno breme, organu, ki odloča o upravičenosti do BPP, ponuditi (vsaj) neka dejstva in okoliščine, iz katerih izhaja verjetnost, da bi bil s predlogom za dopustitev revizije uspešen. V konkretnem primeru tožnik tega ne ponudi.

13. Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče v postopku tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, niti zatrjevanih kršitev Ustave RS, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj so bili v predmetnem postopku relevantni dokazi pravilno izvedeni in presojeni že v upravnem postopku, poleg tega pa tožnik ni navedel novih dejstev in dokazov, ki bi jih sodišče lahko upoštevalo oziroma bi bili pomembni za odločitev (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

1 Primerjaj sodbe Upravnega sodišča RS III U 30/2016 z dne 27. 5. 2016, III U 238/2015 z dne 2. 10. 2015 in III U 257/2015 z dne 16. 10. 2015.