Jedro

Pri ugotavljanju možnosti zaposlitve delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih je bistveno, ali so te možnosti obstajale v času odpovedi in ne ali so te možnosti nastale kasneje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del prvostopenjske sodbe (vse razen drugega odstavka točke III izreka) se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka tožnici vročila 12. 4. 2011 in jo je razveljavilo (točka I izreka). Ugotovilo je, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki trajalo do 16. 5. 2011, ko ji je prenehalo na podlagi določbe 1. odstavka 118. člena ZDR (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici plača odškodnino v višini 9.600,00 EUR v roku 8 dni (prvi odstavek točke III izreka). Zavrnilo je višji zahtevek za plačilo še dodatnih 16.800,00 EUR odškodnine (drugi odstavek točke III izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici plača stroške postopka v višini 1.125,00 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (točka IV izreka).

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je bila tožnici pogodba o zaposlitvi odpovedana 12. 4. 2011, A.A. pa se je na spornem delovnem mestu zaposlil v maju ali juniju 2011, torej po podani in vročeni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici. Trenutek odpovedi je tisti formalnopravna okoliščina, ki veže delodajalca, da preveri možnost zaposlitve delavca pod spremenjenimi pogoji oziroma na drugih delovnih mestih. Teh možnosti v času odpovedi ni bilo. Glede na odsotnost ustreznih tožbenih trditev, sodišče prve stopnje ni preverjalo vrste izobrazbe tožnice in A.A., zato se toženi stranki neutemeljeno očita kršitev določbe 3. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007). Tožnica nima ustrezne vrste izobrazbe, da bi lahko zasedla delovno mesto kontrolorja podružnice. Sodišče prve stopnje je tudi spregledalo izpovedbo direktorja tožene stranke o stvarnih razlogih (za zasedbo delovnega mesta kontrolorja podružnice). Stvarni razlog za to, da delovno mesto kontrolorja podružnice ni bilo ponujeno tožnici, je v tem, da je tovrstnega dela na tem delovnem mestu za cca 5 minut dnevno in da mora delavec opravljati tudi vsa ostala operativna dela. Bistveno je tudi, da ne gre za vodstveno delovno mesto, kakršno je tožnica opravljala kot vodja oddelka za pomorski promet. Prav tako ne gre spregledati, da je tudi to delovno mesto za tožnico ni ustrezno. Dosojena odškodnina je previsoka glede na to, da tožnica ni bila brez zaposlitve niti en dan, da ni sprejela neustrezne zaposlitve, da je postopek vodila le z namenom, da se ji prisodi vtoževana odškodnina in da je bila ves čas odpovednega roka odsotna z dela. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožničin zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala, da drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba formalno sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je tožničinemu zahtevku ugodilo izključno zaradi tega, ker je štelo, da tožena stranka ni izpolnila obveznosti iz 3. odstavka 88. člena ZDR. Predhodno je namreč ugotovilo, da je bil podan poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi in da ni bilo postopkovnih napak pri podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je najmanj preuranjeno zaključilo, da je bila v času odpovedi možnost, da se tožnica zaposli na delovnem mestu kontrolorja podružnice, zaradi česar bi ji tožena stranka morala ponuditi sklenitev nove pogodbe. Pri tem niti ni bistveno, da je bila odpoved tožnici podana 12. 4. 2011, delavec A.A. pa je delovno mesto kontrolorja podružnice zasedel maja ali junija 2011. Navedeno bi bilo pomembno le v primeru, če bi se ugotovilo, da v času odpovedi, ni bilo možnosti za zasedbo tega delovnega mesta in so te možnosti nastale šele kasneje, potem, ko je bila tožnici že podana odpoved pogodbe o zaposlitvi. Po ustaljeni sodni praksi je pri ugotavljanju možnosti zaposlitve delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih bistveno, ali so te možnosti obstajale v času odpovedi in ne ali so te možnosti nastale kasneje (odločbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 368/2008 z dne 6. 9. 2010, VIII Ips 48/2007 z dne 17. 6. 2008 in VIII Ips 36/2007 z dne 18. 6. 2007). Sodišče prve stopnje sicer ni izrecno ugotovilo, da je tudi v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi (12. 4. 2011) bila možnost, da tožena stranka pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto kontrolorja podružnice ponudi tožnici, vendar je očitno, da je takšna možnost obstajala, saj to delovno mesto do prezaposlitve A.A. ni bilo zasedeno.

Glede na konkretne okoliščine reorganizacije dela pri toženi stranki, ki jih je sodišče prve stopnje sicer ugotavljalo, ni pa jih dokazno ocenilo, za odločitev o tem ali je tožena stranka ravnala v skladu z obveznostjo iz 3. odstavka 88. člena ZDR, ne more biti odločilno zgolj to, ali je bilo v času izpodbijane odpovedi delovno mesto kontrolorja podružnice zasedeno. Iz izpovedbe direktorja tožene stranke, ki jo sodišče prve stopnje sicer povsem korektno povzema v 7. točki obrazložitve, izhaja, da je tožena stranka spremembe v organizaciji dela v podružnici izvedla tako, da je po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici direktor prevzel opravila, ki so se nanašala na vodenje ladijskih transportov, A.A., ki je prej delal na oddelku sadje in zelenjave pa je po premestitvi na delovno mesto kontrolorja podružnice še naprej opravljal isto delo, kot poprej na delovnem mestu referenta na oddelku sadja in zelenjave, zraven pa je prevzel še vodenje kadrovske evidence in knjige dopustov, kar je prej vodila tožnica. Bistven je tudi tisti del izpovedbe direktorja tožene stranke, ki sicer ni povzet v izpodbijani sodbi, da dela kontrolorja podružnice ni za 8 ur, temveč je tega dela za 5 minut, tako, da A.A. poleg tega dela opravlja vsa operativna dela, to je kontakte s carino, kontakte z luko ter v osnovi izdela carinsko luško dokumentacijo. Ne glede na to, da gre pri ocenjevanju, da je tega dela le za 5 minut, očitno za figurativno izražanje, pa je vendarle očitno, da se po spremembi organizacije dela pri toženi stranki, na delovnem mestu kontrolorja podružnice ne opravljajo zgolj dela in naloge tega delovnega mesta in celo več, da se na tem delovnem mestu, kot ga zaseda A.A., v pretežnem delu delovnega časa ne opravljajo dela, ki so navedena v opisu delovnega mesta kontrolorja podružnice. Ob takšni spremembi organizacije dela se pokaže, da ne more zdržati teza sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto kontrolorja podružnice morala ponuditi tožnici. S tem ne bi bil dosežen namen spremembe organizacije dela, to je zmanjšanje števila zaposlenih, saj bi v takšnem primeru A.A. še naprej opravljal delo po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto referenta v oddelku sadja in zelenjave. V kolikor je pri toženi stranki v resnici prišlo do takšne spremembe organizacije dela, kot izhaja iz izvedenih dokazov (o tem je izpovedala tudi priča B.B.), potem ni pravne in dejanske podlage za stališče sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka pri odločanju o tem, komu bo ponudila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto kontrolorja podružnice, prednost morala dati tožnici pred A.A.. Dejansko stanje je takšno, da je tožena stranka reorganizacijo opravljanja dela v poslovalnici izvedla tako, da med drugim tudi ni več zasedala delovnih mest vodje oddelka za pomorski promet in referenta na oddelku sadja in zelenjave, z delavcem, ki je bil razporejen na delovno mesto referenta v oddelku za sadje in zelenjavo (po sistemizaciji gre očitno za delovno mesto referenta v oddelku pomorskega prometa) pa je zasedla sistemizirano, vendar nezasedeno, delovno mesto kontrolorja podružnice, pri čemer je ta delavec še naprej opravljal vse naloge iz svojega prejšnjega delovnega mesta. Ob takšnem dejanskem stanju je res kvečjemu to, da je pri izbiri komu ponuditi pogodbo o zaposlitvi imel prednost A.A., saj potreba po opravljanju njegovega dela očitno ni prenehala (še naprej opravlja vse naloge iz delovnega mesta referenta), ne pa tožnica, katere delo je bilo na ta način v celoti prerazporejeno na ostale delavce tožene stranke in na njenega direktorja.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da glede na odsotnost ustreznih pritožbenih trditev ni preverjalo vrste izobrazbe tožnice in A.A.. Sodišče prve stopnje pravilo ugotavlja, da se za delovno mesto kontrolorja podružnice zahteva VI. stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala tudi za tožničino delovno mesto, ne da bi bila pri tem določena smer izobrazbe. O pomanjkljivi trditveni podlagi lahko govorimo kvečjemu v zvezi z zatrjevanjem tožene stranke, da tožnica nima zahtevane smeri izobrazbe, pri čemer tožena stranka niti ni specificirala katera smer izobrazbe naj bi se zahtevala za delovno mesto kontrolorja podružnice.

Vse navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da bi tožena stranka pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodje podružnice v skladu s 3. odstavkom 88. člena ZDR morala ponuditi tožnici in ne delavcu A.A.. Zaradi takšne zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, saj ni ugotavljalo, ali je pri toženi stranki dejansko prišlo do takšne spremembe organizacije dela, kakršna izhaja iz zgoraj opisanega dokaznega postopka. Navedeno bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati tudi z zaslišanjem priče A.A., kar je tožena stranka sicer pravočasno predlagala, vendar pa je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog zavrnilo.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je namreč ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti ugotovljenih pomanjkljivosti. To bi bilo tudi neracionalno, saj bi pritožbeno sodišče moralo še enkrat zaslišati že zaslišane priče oziroma zakonitega zastopnika tožene stranke, sodišče prve stopnje pa bo v novem postopku le prebralo zapisnike o njihovem zaslišanju.

V kolikor bi sodišče v novem postopku znova prišlo od ugotovitve, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, pa bo pri odmeri odškodnine na podlagi 1. odstavka 118. člena ZDR moralo v večji meri upoštevati, da tožnica ni bila brez zaposlitve, saj se je brez prekinitve zaposlila pri drugem delodajalcu. Upoštevajoč vse okoliščine primera se pokaže, da je dosojena odškodnina previsoka.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje ponovno ocenilo že izvedene dokaze, po potrebi izvedlo dokaz z zaslišanjem priče A.A., tako, da bo lahko v celoti ugotovilo, kako je tožena stranka v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici spremenila organizacijo dela in nato znova odločilo o tožničinem zahtevku.

Na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.