Jedro

Po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka ni prekršila tožničine pravice do sodelovanja v postopku s tem, ko je kot drugostopni upravni organ na podlagi procesnega gradiva, zbranega v postopku na prvi stopnji, odpravila odločbo upravnega organa prve stopnje in sama rešila stvar. Tožena stranka ima namreč podlago za takšno postopanje, če so izpolnjeni pogoji, določeni v prvem odstavku 243. člena ZUP (1986).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijano odločbo tožene stranke z dne 11. 3. 2004. Z navedeno odločbo je tožena stranka odpravila odločbo Upravne enote Celje z dne 29. 1. 2003, in zavrnila zahtevo tožnice za denacionalizacijo trgovskega blaga "Trgovine s steklom in porcelanom A".

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka, ko je meritorno odločila o samem zahtevku, kršila določbe v času odločanja veljavnega Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP 1986), in sicer določbe, ki se nanašajo na ugotovitveni postopek in možnost sodelovanja strank v postopku. Meni, da je določbe Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ki se nanašajo na ugotovitveni postopek, treba razlagati v skladu z določbami ZUP (1986), zlasti prvega odstavka 142. člena in 143. člena. Glede na to, da je tožena stranka na podlagi prvega odstavka 243. člena ZUP (1986) vsebinsko odločila o denacionalizacijskem zahtevku, ne da bi v ta postopek pritegnila tudi tožnico, ki je, glede na spisovne listine in tožbene ugovore, ves čas predlagala izvedbo določenih dokazov (zaradi odločbe organa prve stopnje, izdane v njeno korist, pa pravnega sredstva ni vložila in teh dokazov ni ponavljala), naj bi bila tožnici kršena pravica do sodelovanja v postopku, kar bi lahko vplivalo na pravilnost izpodbijane odločbe.

Tožena stranka pritožbo vlaga zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da pred izdajo sporne odločbe res ni opravila ustne obravnave ali kako drugače tožnice vključila v postopek, vendar meni, da prepoved iz 143. člena ZUP(1986) velja le za primere, ko pritožbeni organ dopolnjuje postopek in izvaja dokaze. Meni, da v obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Odločba je bila izdana na podlagi procesnega gradiva in dokazov, pridobljenih in izvedenih v postopku na prvi stopnji, in jih je kot dejansko podlago za odločitev uporabil že prvostopni organ. Navaja, da je o stvari drugače odločila na podlagi drugačne presoje dokazov, ki so bili že izvedeni, tožnica pa z njimi seznanjena. V dosedanjem postopku je enkrat že odpravila prvostopno odločbo in prvostopnemu organu naložila, da v odsotnosti drugih dokazov zasliši vse priče. Navaja, da so bile v ponovnem postopku na prvi stopnji zaslišane vse predlagane priče, izpodbijana sodba pa ne pove, kateri dokazi niso bili izvedeni. Navaja, da je bila tožnica na zaslišanju prič prisotna in je imela možnost, da uveljavi svoje procesne pravice. Meni, da niso bile kršene procesne pravice tožnice, če je ocenila, da so možnosti dokazovanja izčrpane in je zahtevo za denacionalizacijo zavrnila. Navaja še, da se sodišče ni opredelilo do v tožbi izpodbijane pravilnosti njene dokazne ocene, zatrjevanega nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter materialnopravnih naziranj tožnice, zadeva pa ji je vrnjena v ponoven postopek brez napotila.

Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in navaja, da je tožena stranka pritožbi Slovenske odškodninske družbe ugodila mimo njenega pritožbenega predloga in brez sodelovanja tožnice, zato je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Navaja še, da bi se, če bi bila vključena v postopek, aktivno vključila v dokazovanje z vložitvijo številnih izjav in prič.

Pritožba je utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US). Ta je v prvem odstavku 107. člena določil, da vrhovno sodišče vsa pred uveljavitvijo ZUS-1 vložena pravna sredstva v upravnem sporu obravnava po ZUS-1. Glede na kriterije iz drugega odstavka 107. člena ZUS-1 se obravnavana pritožba, vložena po ZUS, obravnava kot pritožba po ZUS-1. Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določb postopka v upravnem sporu, ko je v obravnavanem primeru na podlagi 3. točke prvega odstavka 60. člena ZUS tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo. Tako bi lahko ravnalo le, če bi ugotovilo bistveno kršitev določb postopka iz 2. točke prvega odstavka 25. člena ZUS, ki določa, da se sme upravni akt izpodbijati, če se v postopku pred izdajo upravnega akta ni ravnalo po pravilih postopka, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve (bistvena kršitev določb postopka). Bistvena kršitev določb postopka je vselej podana, če stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločbo (3. točka tretjega odstavka 25. člena ZUS).

Po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka ni prekršila tožničine pravice do sodelovanja v postopku s tem, ko je kot drugostopni upravni organ na podlagi procesnega gradiva, zbranega v postopku na prvi stopnji, odpravila odločbo upravnega organa prve stopnje in sama rešila stvar. Tožena stranka ima namreč podlago za takšno postopanje, če so izpolnjeni pogoji, določeni v prvem odstavku 243. člena ZUP (1986). Ta določa, da organ druge stopnje, če ugotovi, da so bili v odločbi prve stopnje zmotno presojeni dokazi, da je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep glede dejanskega stanja ali da je bil napačno uporabljen pravni predpis, na podlagi katerega je bilo odločeno o stvari, ali če spozna, da bi bilo treba po prostem preudarku izdati drugačno odločbo, odpravi odločbo prve stopnje s svojo odločbo in sam reši stvar. V vseh v citirani določbi navedenih primerih gre po presoji pritožbenega sodišča za situacijo, ko dejansko stanje, ugotovljeno na prvi stopnji, ni nepopolno in ne terja dopolnitve, zato drugostopni upravni organ meritorno odločitev o stvari opre na procesno gradivo, zbrano v postopku na prvi stopnji, ne da bi sam dopolnjeval ugotovitveni postopek in vanj pritegnil stranke postopka.

Dopolnitev ugotovitvenega postopka, v katerega bi moralo pritegniti tudi vse stranke, bi bil drugostopni upravni organ dolžan opraviti v primerih iz prvega odstavka 242. člena ZUP (1986). Tožena stranka bi torej morala opraviti dopolnitev ugotovitvenega postopka in vanj pritegniti tudi tožnico le, če dejansko stanje na prvi stopnji ne bi bilo popolno ali pa bi bilo zmotno ugotovljeno, torej če bi šlo za situacijo iz prvega odstavka 242. člena ZUP (1986). Da bi v obravnavani zadevi šlo za takšno situacijo, pa sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni ugotovilo. Za presojo, da bi tožena stranka morala ravnati po določbah 242. člena ZUP (1986), namreč ne zadošča ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica ves čas postopka predlagala izvedbo določenih dokazov, ki jih zaradi uspeha na prvi stopnji ni ponavljala v pritožbenem postopku, ne da bi sodišče prve stopnje hkrati upoštevajoč tožbene ugovore presodilo, kateri so ti dokazi, ali se nanašajo na pravno odločilna dejstva in ali je zato dejansko stanje, ki je bilo podlaga za odločitev v upravnem postopku, nepopolno ali zmotno ugotovljeno. Ker sodišče prve stopnje te presoje ni opravilo, je zmotno presodilo, da je tožena stranka kršila tožničino pravico do sodelovanja v postopku.

Glede na navedeno sodiš če prve stopnje ni imelo podlage za uporabo določb 3. točke prvega odstavka 60. člena ZUS. Ker je to vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve, je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 2. odstavka 75. člena ZUS-1. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 77. člena ZUS-1 pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo (1. točko sklepa in sodbe) in zadevo vrnilo istemu sodišču, da opravi nov postopek. V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo najprej presoditi, ali je imela tožena stranka podlago za odločanje na podlagi prvega odstavka 243. člena ZUS-1, in v nadaljevanju, če bo ugotovilo, da so ti pogoji izpolnjeni, po vsebini obravnavati tožbene navedbe.