Jedro

V zadevah Pdp 390/1995 in Pdp 186/1998 je sodišče odločalo o utemeljenosti zahtevka za plačilo plače kot o reparacijskem zahtevku, ki je temeljil na poprejšnji ugotovitvi o nezakonitosti sklepov delodajalca o prenehanju delovnega razmerja in njihovi razveljavitvi oziroma o spremembi datuma prenehanja delovnega razmerja. Ti dve zadevi zato nista primerljivi z obravnavano, kjer je bil zahtevek za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi zavrnjen in gre torej za situacijo, ko je delavki zaradi neopravičenih izostankov tudi prenehalo delovno razmerje.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Tožnici je bila 14. 2. 2007 izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi, ker od 6. 1. 2007 dalje ni prihajala na delo. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev izredne odpovedi, za obstoj delovnega razmerja do 21. 4. 2007 ter v pretežnem delu tudi denarne zahtevke. Ugodilo je le zahtevku za plačilo neto plače v znesku 2.673,10 EUR za čas od 6. 1. do 26. 1. 2007. Tožnica je bila takrat (še) v delovnem razmerju.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Sankcija za neopravičeno odsotnost z dela je lahko redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi in ob tem morebitna odškodninska odgovornost v smislu 182. člena ZDR. Glede na določbo prvega odstavka 136. člena ZDR pa tožena stranka ni bila upravičena do zadržanja plače za čas neopravičenega izostanka. S posebnim sklepom je sodišče odločilo tudi, da se revizija ne dopusti.

3. Tožena stranka je zoper sklep o nedopustitvi revizije vložila pritožbo. Navaja, da izpodbijana sodba odstopa od sodne prakse Višjega delovnega in socialnega sodišča glede vprašanja, ali je delavec upravičen do plačila nadomestila plače, če iz neupravičenih razlogov ne dela oziroma neupravičeno izostaja z dela. Sklicuje se na odločitve Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 390/95, Pdp 186/98 in Pdp 1364/2007 in navaja, da Vrhovno sodišče o tem vprašanju še ni odločalo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po določbi tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1 se zoper sklep o nedopustitvi revizije stranka lahko pritoži iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 32. člena ZDSS-1: če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Vrhovno sodišče odloča le o sklepu sodišča druge stopnje o tem, da revizije, ki po zakonu ni dovoljena, tudi ne dopusti. Tak razlog bi bil podan, če bi Vrhovno sodišče v podobnih primerih že odločilo drugače, ali če o podobnih pravnih vprašanjih sploh še ne bi odločilo, praksa sodišča druge stopnje pa bi bila o tem vprašanju neenotna. Ne odloča pa Vrhovno sodišče v tem postopku o pravilnosti in zakonitosti odločitve o tožbenem zahtevku.

6. V obravnavani zadevi gre za primer, ko je tožnica neopravičeno izostala z dela, v posledici oziroma zaradi česar ji je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi. Delodajalec ji za čas izostankov tudi ni izplačal plače. 7. Vrhovno sodišče je v zadevi Dsp 22/2009 (sklep z dne 8. 6. 2009) odločalo o pritožbi zoper sklep o nedopustitvi revizije v zoper pravnomočno sodbo v zadevi Pdp 1364/2007. Ugotovilo je, da : „v citiranih odločbah višjega sodišča to pravno vprašanje ni bilo enako. V zadevah Pdp 390/1995 in Pdp 186/1998 je bil neupravičen izostanek z dela razlog, zaradi katerega je delavcu (nezakonito) prenehalo delovno razmerje. Sodišče je odločalo o utemeljenosti zahtevka za plačilo plače kot o reparacijskem zahtevku, ki je temeljil na poprejšnji ugotovitvi o nezakonitosti sklepov delodajalca o prenehanju delovnega razmerja in njihovi razveljavitvi (Pdp 390/1995) oziroma spremembi datuma prenehanja delovnega razmerja (Pdp 186/1998). V zadevi Pdp 1364/2007 pa tožena stranka o prenehanju delovnega razmerja ni izdala nobenega akta (odpovedi pogodbe o zaposlitvi), ki bi temeljil na neupravičenem izostanku z dela tožeče stranke. Ta uveljavlja svojo terjatev za plačilo plače povsem samostojno, torej brez predhodnega uveljavljanja zahtevka za presojo (ne)zakonitosti prenehanja delovnega razmerja. V tem se kaže bistvena pravna razlika, zaradi katere ni mogoče govoriti o obstoju enakega pravnega vprašanja v obravnavani zadevi in v odločbah, na katere se sklicuje pritožba.“

8. Ker se tožena stranka tudi v tej zadevi sklicuje na iste sodne odločbe, velja navedena ugotovitev tudi tu. V zadevah Pdp 390/1995 in Pdp 186/1998 je sodišče odločalo o utemeljenosti zahtevka za plačilo plače kot o reparacijskem zahtevku, ki je temeljil na poprejšnji ugotovitvi o nezakonitosti sklepov delodajalca o prenehanju delovnega razmerja in njihovi razveljavitvi oziroma o spremembi datuma prenehanja delovnega razmerja. Ti dve zadevi zato nista primerljivi z obravnavano, kjer je bil zahtevek za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi zavrnjen in kjer gre torej za situacijo, ko je delavki zaradi neopravičenih izostankov tudi prenehalo delovno razmerje.

9. V (sicer ne povsem) primerljivi zadevi Pdp 1364/2007 pa stališče sodišča druge stopnje ni drugačno kot v obravnavani: dokler je delavec v delovnem razmerju ima pravico do plače oziroma nadomestila plače tudi v času, ko z dela neopravičeno izostane. Kot je bilo že navedeno, vrhovno sodišče v tem postopku ne more odločati o dopustitvi revizije zaradi pomembnosti pravnega vprašanja, ker je ta odločitev v izključni pristojnosti sodišča druge stopnje. Prav tako Vrhovno sodišče v tem postopku ne more odločati o tem ali je izpodbijana odločitev materialno pravno pravilna oziroma katera od navedenih odločitev je pravilna.

10. Ker glede na navedeno tožena stranka ni dokazala, da odločitev v njeni zadevi pomeni odstop od sodne prakse Višjega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, je Vrhovno sodišče na podlagi 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 32. člena ZDSS-1 pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.