Jedro

Tožniku ni uspelo dokazati nobene kršitve dolžnostnega ravnanja tožene stranke, ki bi narekovala kakršnekoli posege v obstoječ vodovodni priključek do tožnikovega stanovanjskega objekta. Ugotovilo je, da je do zamrznitve vodovodnega priključka prišlo le enkrat kot posledica ekstremnih zimskih razmer.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka 133,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od toženke kot izvajalke gospodarske javne službe za področje oskrbe s pitno vodo na območju Občine Cerknica zahteval, da je dolžna sanirati vodooskrbo zanj kot uporabnika hiše ... oziroma vsakokratnega uporabnika tega stanovanjskega objekta in pri tem vzpostaviti takšno stanje, da bo omogočena normalna oskrba z vodo tudi v hladnejših dnevih, pri čemer voda ne bo zmrzovala in s čimer bo zagotovljeno nemoteno uresničevanje pravice do vode kot človekove pravice. Tožniku je naložilo, da je dolžan povrniti toženki stroške postopka 281,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlaga pritožbenemu sodišču, da jo spremeni oziroma razveljavi. Navaja, da se je tožena stranka skušala svoje odgovornosti za zagotavljanje človekove pravice do pitne vode otresti z navajanjem, da je lastnik javnega vodovoda Občina Cerknica, čeprav je vodovodni priključek dolžna, skladno z Odlokom o oskrbi s pitno vodo na območju Občine Cerknica, vzdrževati izključno toženka. Kako mora biti vodovodni priključek zgrajen v Občini Cerknici, pa določa Tehnični pravilnik za projektiranje, tehnično izvedbo in uporabo javnega vodovodnega sistema na območju Občine Cerknica in Loška dolina. Navedeni materialni predpisi so pravilna pravna podlaga za tožnikov zahtevek. Sodišče zmotno išče pravno podlago v določbi 133. člena Obligacijskega zakonika. Predmet tožbenega zahtevka je, da bo tožniku omogočena normalna oskrba z vodo tudi v hladnejših dneh, pri čemer voda ne bo zmrzovala. Že pred kritičnim 16. 2. 2012 je prihajalo do zmrzovanja vode, potem pa ne, ker se je tožnik ravnal po navodilu odgovornega za vodo pri toženki (pustiti, da voda iz pipe kaplja). Dejanski razlog za zmrzovanje vode v vodovodnem priključku izven hiše je nepravilna izvedba tega. Vodovodni priključek je bil s strani tožene stranke zgrajen v nasprotju s tehničnimi normativi. Pri posegu 16. 2. 2015 ni šlo za sanacijo vodovodnega priključka, da ta ne bo več zmrzoval, ampak le za taljenje, kar je razvidno tudi iz delovnega naloga. Ker vodovodni priključek ni saniran, ker ni zgrajen po tehničnih normativih, je bil tožnik v zimskih mesecih prisiljen pustiti, da voda iz pipe kaplja, ker je zanj, zaradi zdravstvenega stanja, neobhodno potrebna. Na enormno odčitano porabo (68 m3) je tožnika opozoril delavec tožene stranke A. A., odčitovalec. Enormna poraba je bila posledica navodila ..., vodja enote Vodovod pri toženki, da naj tožnik v izogib novim zamrznitvam v hladnih zimskih mesecih nekoliko pripre vodo na pipi, da bo kapljala in se bo ustvaril vodokrog. Vendar je ta poraba vode predmet druge pravde P 34/2015. Sodbo je nemogoče preizkusiti, saj ne vsebuje odločilnih dejstev o tem, ali je vodovodni priključek zgrajen skladno s predpisi, ali pa je bila 16. 2. 2012 voda le odtajana. Sodišče je postopek vodilo pristransko, pooblaščencu tožeče stranke je preprečilo postavljanje vprašanj zaslišanim pričam, zato je ostalo dejansko stanje nerazčiščeno.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Vsem pritožbenim navedbam oporeka in predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni očitek o nepravilnem in pristranskem vodenju postopka, ker naj bi sodišče pooblaščencu tožeče stranke na glavni obravnavi brez upoštevnega razloga preprečilo postavljati vprašanje priči A. A. glede ustrezne izgradnje obstoječega vodovodnega priključka pri tožniku, ni utemeljen. Izvajanje posameznih dokazov je v rokah sodnika. On najprej zaslišuje stranke, priče in izvedence. Šele nato stranka, njen zakoniti zastopnik ali pooblaščenec s sodnikovim dovoljenjem neposredno postavljajo vprašanja nasprotni stranki, pričam in izvedencem (prvi odstavek 289. člena ZPP). Pri tem pa mora sodnik s pravilnim vodenjem obravnave preprečiti neposredno postavljanje neprimernih in nepotrebnih vprašanj. Pritožbeno sodišče po vpogledu v zapis zvočnega posnetka glavne obravnave 16. 6. 2015 ni zaznalo takšnih kršitev pri vodenju glavne obravnave, kot jih očita pritožba. Sankcija za nedovoljena vprašanja priči je prepoved takega vprašanja (tretji odstavek 289. člena ZPP). Zakaj je sodnica zavrnila določena vprašanja priči, omenjeni v pritožbi, je bilo pooblaščencu tožnika v zadostni meri pojasnjeno že na glavni obravnavi. Hkrati mora sodnik skrbeti za red v sodni dvorani in za dostojanstvo sodišča (303. člen ZPP).

6. Prav tako niso utemeljene trditve tožeče stranke o obstoju pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti in so v njej v zadostnem obsegu navedeni razlogi o odločilnih dejstvih.

7. Tožnik zahteva od tožene stranke z dajatveno tožbo opravo dejanj oziroma izpolnitev tistih obveznosti, ki jih ima kot upravljalka javnega vodovoda do tožnika (uporabnika vode) na podlagi določb Odloka o oskrbi s pitno vodo na območju Občine Cerknica(1) (v nadaljevanju Odlok). Tožnik zahteva sanacijo vodo oskrbe za stanovanjski objekt ... na takšen način, da bo omogočena normalna oskrba z vodo tudi v hladnejših dnevih, pri čemer voda ne bo zmrzovala. Tožnik namreč tudi v pritožbi vztraja pri trditvi, da je v preteklosti že prišlo do zamrznitve vodovodne zunanje napeljave, da tožena stranka takrat ni ustrezno sanirala vodovodne napeljave do tožnikove hiše, zaradi česar mu nastaja škoda (večja poraba vode, ker mora ob večjem mrazu pustiti deloma odprto pipo) oziroma mu bo škoda nastala v primeru vnovične zamrznitve.

8. Prvostopenjsko sodišče je pravilno opredelilo materialnopravno podlago, na katero je oprlo odločitev o neutemeljenosti tožbenega zahtevka. Kakšne dolžnosti in obveznosti do uporabnikov vode iz javnega vodovoda ima tožena stranka, izhaja iz določb Odloka, in sicer mora med ostalim skrbeti za normalno obratovanje objektov in naprav javnega vodovoda ter njihovo redno vzdrževanje, vzdrževati in obnavljati vodovodne priključke in sistematično pregledovati vodovodno omrežje s ciljem odkrivanja morebitnih nepravilnosti (28. člen Odloka). Poleg navedene pravne podlage, ki temelji na izpolnitvi obveznosti tožene stranke na podlagi Odloka, je prvostopenjsko sodišče presojalo tudi, ali je tožnik upravičen do zahtevka, s katerim bi sodišče z ustreznimi ukrepi tožniku zagotovilo preprečitev nastanka škode ali vznemirjanja ali odstranitev vira nevarnosti na stroške tožene stranke (drugi odstavek 133. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Tožnik je namreč trdil, da mu že nastaja oziroma mu bo nastajala škoda, ki naj bi bila v enormni porabi vode in visokih računov, ki jih tožnik kot upokojenec invalid finančno ne bi zmogel prenesti. Ob upoštevanju temeljnega načela OZ o prepovedi povzročanja škode (10. člen) je zakonodajalec v določbi 133. člena OZ omogočil posredovanje sodišča tudi v primerih, preden je škoda nastala z zahtevo, da se odstrani škodna nevarnost in preneha s kršitvami.

9. Pritožba neutemeljeno izpodbija dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, ki je zaključilo, da tožniku ni uspelo dokazati nobene kršitve dolžnostnega ravnanja tožene stranke, ki bi narekovala kakršnekoli posege v obstoječ vodovodni priključek do tožnikovega stanovanjskega objekta. Ugotovilo je namreč, da je do zamrznitve vodovodnega priključka prišlo le enkrat, in sicer februarja 2012, kot posledica ekstremnih zimskih razmer. Tožena stranka je takrat sanirala del tožnikovega vodovodnega priključka s tem, da so odmrznili cevi in zamenjali del cevi. Po tem izjemnem dogodku pa do zamrzovanja vodovodnega priključka ni več prihajalo. Nadalje je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da sta pravdni stranki v sporu zaradi plačila računa za porabo vode z dne 31. 1. 2013, ki pa ni v vzročni zvezi z zatrjevano slabo izvedbo oziroma sanacijo vodovodnega priključka, niti ni večja poraba vode po tem računu posledica puščanja odprte pipe, ampak se je ta količina porabljene vode nanašala na dejansko porabo tekom več let, ko so bile tožniku obračunane le akontacije. Tožniku je bilo v celotnem obdobju zagotovljena dobava vode in ta dobava ni bila prekinjena zaradi neustrezne sanacije vodovodnih cevi. Plačilo (po mnenju tožnika previsokega) računa za porabljeno vodo pa je predmet drugega pravdnega postopka in ne more predstavljati pravne podlage za izvedbo sanacije vodovodnega priključka. Pritožbene navedbe, ki v pretežnem delu izpodbijajo dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, sklicujoč se na neverodostojnost prič, zaposlenih pri toženi stranki, je zato neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. O stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje odločalo na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Potrebni pravdni stroški za odgovor na pritožbo so bili odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi za postavke, opredeljene v stroškovniku tožene stranke.

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 12/2005.