Jedro

Tožnikova nezgoda ne delovnem mestu predstavlja zavarovalni primer. Zavarovalna pogodba se sklene za nek riziko. Realizacija rizika pomeni zavarovalni primer. Dogodek, glede katerega se sklene zavarovanje (zavarovalni primer), mora biti bodoč, negotov in neodvisen od izključne volje pogodbenikov. Riziko predstavlja obstoj nevarnosti za nastanek zavarovalnega primera. Podana mora biti možnost nastanka rizika. Bistveni element rizika pa je negotovost nastanka dogodka. Ne more biti dvoma, da padec na poledeneli površini ustreza pravnemu standardu negotovega dogodka. Do njega namreč tudi v zimskem vremenu lahko pride ali pa ne. In sicer nepričakovano in neodvisno od oškodovančeve volje. Tožena stranka na podlagi zavarovalne pogodbe torej jamči za škodo, nastalo iz takih dogodkov, tožniku pa direktno odgovarja.

Do padca je prišlo zaradi ugotovljenih opustitev zakonskih dolžnosti njegovega delodajalca. Kljub zimskim razmeram (poledenelost cestišča, novo zapadli sneg) pred pričetkom dela ni primerno in pravočasno očistil in posipal pohodnih površin, po katerih so se v zvezi z delom morali gibati delavci. To je storil šele po tožnikovem padcu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana vmesna sodba.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da je zahtevek tožeče stranke za plačil odškodnine iz škodnega dogodka z dne 10. 12. 2012 po temelju (v celoti) utemeljen.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP. Predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo celotnega tožbenega zahtevka. Podrejeno se zavzema za odločitev v smeri ugotovitve tožnikove soodgovornosti. Predlaga še povrnitev pravdnih stroškov s strani tožeče stranke. Sodišču očita, da ni upoštevalo njenih ugovorov o spornosti temelja, nedokazanosti kraja padca in o soodgovornosti tožnika za nezgodo. V celoti je sledilo njegovi izpovedbi. Prezrlo je izpovedbo priče R. M. o tem, kako je potekalo čiščenje snega. Ugotovitve, da teren v času padca ni bil očiščen, so v nasprotju z izpovedbami prič. Iz pisnih izjav prič izhaja, da je bilo zelo mrzlo, da je snežilo in da se je čiščenje izvajalo. Ob ugotovljenih vremenskih pogojih je nemogoče povsem očistiti zunanje površine oziroma odstraniti sneg. To je znano vsakemu običajno izkušenemu človeku. Pri presoji o temelju oziroma o odgovornosti delodajalca bi moralo sodišče upoštevati, da ni bilo prioritet glede čiščenja, da je tožnik razmere dobro poznal, da so po isti poti hodili še drugi delavci in da padcev ni bilo. Vztraja, da je bilo njegovo ravnanje neskrbno, nepazljivo in malomarno. Očitno je, da je padel zaradi lastne nepazljivosti. Njegov opis dogodka se razlikuje od opisa, ki ga je podal njegov delodajalec. Ni bilo opustitev delodajalca, ker se je zimsko čiščenje izvajalo. Sodišče je odgovornost delodajalca obrazložilo kot objektivno. S tem je prekoračilo tožbeni zahtevek. Ne drži, da bi moral delodajalec poskrbeti za varno delo svojih delavcev. V obravnavanem primeru ni bilo opustitev. Šlo je za zunanje zimske razmere, na katere delodajalec ni imel vpliva. Tožniku je izročil osebno zaščitno opremo – čevlje, kar je povedal tudi tožnik sam. Ob neugodnih vremenskih razmerah bi se delavec moral prilagoditi dejanskim okoliščinam z uporabo primerne obutve, izbiro poti in prevoznega sredstva. Tožniku so bile razmere znane. Zato ne gre za nepričakovan dogodek.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik vtožuje odškodnino za škodo, ki jo je kot delavec zavarovanca tožene stranke utrpel pri delu. Trdil in dokazoval je, da mu delodajalec ni zagotovil varnih pogojev dela. Opisal je, da je padel na neočiščeni in neposipani poledeneli površini – transportni poti, po kateri je moral do svojega delovnega mesta.

6. Sodišče prve stopnje je s pravilnimi razlogi v točki 18 sodbe zavrnilo toženkin ugovor, da glede na z zavarovancem (delodajalcem) sklenjeno zavarovalno pogodbo o zavarovanju civilne odgovornosti ne krije tožnikove škode zaradi padca na poledenelih tleh. Tudi v pritožbi tožena stranka nakazuje na ta ugovor, ko vztraja, da zaradi splošno znanih neugodnih vremenskih razmer ni šlo za nepričakovan dogodek. Ob pritožbeno neprerekanem ugotovljenem dejstvu, da se je tožnik poškodoval na delu pri delodajalcu, ki je imel civilno odgovorno zavarovano pri toženi stranki, je navedeno pravno naziranje zmotno. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje tožnikova nezgoda ne delovnem mestu predstavlja zavarovalni primer tako po prvem odstavku 1. člena Splošnih pogojev v prilogi B3, kot po prvem odstavku 922. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Zavarovalna pogodba se sklene za nek riziko. Realizacija rizika pomeni zavarovalni primer. Dogodek, glede katerega se sklene zavarovanje (zavarovalni primer), mora biti bodoč, negotov in neodvisen od izključne volje pogodbenikov. Riziko predstavlja obstoj nevarnosti za nastanek zavarovalnega primera. Podana mora biti možnost nastanka rizika. Bistveni element rizika pa je negotovost nastanka dogodka. Ne more biti dvoma, da padec na poledeneli površini ustreza pravnemu standardu negotovega dogodka. Do njega namreč tudi v zimskem vremenu lahko pride ali pa ne. In sicer nepričakovano in neodvisno od oškodovančeve volje. Tožena stranka na podlagi zavarovalne pogodbe torej jamči za škodo, nastalo iz takih dogodkov, tožniku pa direktno odgovarja na podlagi drugega odstavka 965. člena OZ.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik poškodoval 10. 12. 2012 na poledeneli površini – dvorišču zavarovanke tožene stranke – na poti do svojega delovnega mesta. Do padca je prišlo zaradi ugotovljenih opustitev zakonskih dolžnosti njegovega delodajalca: iz 43. člena tedaj veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) in 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVDZ; Ur. l. RS, št. 56/99 s spremembami), po katerih mora delodajalec delavcu zagotavljati pogoje za varnost in zdravje pri delu, med drugim tudi tako, da izvaja ukrepe za preprečevanje nevarnosti pri delu. Na njem je bila po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje dolžnost čiščenja in vzdrževanja pohodnih površin, po katerih se je moral (in edino mogel) gibati tožnik. Kljub zimskim razmeram (poledenelost cestišča, novo zapadli sneg) pred pričetkom dela ni primerno in pravočasno očistil in posipal pohodnih površin, po katerih so se v zvezi z delom morali gibati delavci. To je storil šele po tožnikovem padcu (posipal poledenelo pohodno površino z apnenčevo moko).

8. Po takih dejanskih ugotovitvah, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, ker imajo oporo v pravilno in popolno ocenjenem dokaznem gradivu, je sprejeta odločitev o izključni krivdni odgovornosti delodajalca za tožnikovo škodo pravilna.

9. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno in ugotovitve sodišča prve stopnje o kraju in času škodnega dogodka, o vzročni zvezi in o opustitvah delodajalca oziroma njegovi subjektivni odgovornosti za tožnikovo škodo. Dokazna ocena ima oporo ne le v izpovedbi tožnika, kot trdi pritožba, pač pa tudi v izpovedbah prič, ki so pravilno in popolno ocenjene. Utemeljena je v jasnih, prepričljivih in življenjsko logičnih razlogih. V zvezi s krajem padca je pritožba ne more omajati s sklicevanjem na opis nezgode, ki ji ga je pred pravdo posredoval delodajalec. Podatka, da bi tožniku spodrsnilo na robu pločnika, ni v prijavi nezgode, ki jo je prav tako zapisal tožnikove delodajalec (priloga A2). O kraju in načinu padca je tožnik ves čas navajal in izpovedoval enako. Njegova izpovedba je bila potrjena z izpovedbo F. Z. in R. M. Nenazadnje pa je nerelevantno ali je tožnik stopil na rob pločnika ali ne, saj je ugotovljeno, da je bila celotna površina po kateri se je moral gibati, če je hotel na svoje delovno mesto, poledenela in neustrezno očiščena.

10. V dejanskem in pravnem pogledu je pravilna tudi odločitev o toženkini krivdni odgovornosti za tožnikovo škodo. Ne drži, da je sodišče ugotovilo objektivno odgovornost zavarovanca tožene stranke in tako prekoračilo tožbeni zahtevek. Tožeča stranka je utemeljevala le krivdno odgovornost delodajalca z očitki o njegovi premajhni skrbnosti pri vzdrževanju pohodnih površin, sodišče pa je take opustitve po izvedenem dokaznem postopku tudi pravilno ugotovilo. Z jasnimi in prepričljivimi razlogi v točkah 14 in 17 sodbe je sprejeto odločitev tudi razložilo. Pritožbeno sodišče se na razloge in dokazno oceno sodišča prve stopnje sklicuje in ne najde nasprotij in neskladij v smeri zatrjevane absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno. Nestrinjanje pritožnice s sprejeto dokazno oceno pa samo po sebi ne predstavlja procesne kršitve. Sodišče je tudi ni zagrešilo, saj je dokazna ocena opravljena skladno z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP.

11. Pritožbene navedbe, da se je zimsko čiščenje pri delodajalcu izvajalo pravilno, pravočasno in zadostno, so bile v dokaznem postopku ovržene. Dejstvo poledenele in neustrezno očiščene pohodne površine so potrdile vse zaslišane priče. Dejstvo, da je prišlo do potrebnega posipavanja z apnenčevo moko šele po tožnikovem padcu, pa je sodišče ugotovilo prav z zaslišanjem predstavnika tožene stranke R. M., na katerega se sklicuje pritožba. Tako ne more biti dvoma o pravilnosti ocene in presoje, da delodajalec ni v zadostni meri in pravočasno poskrbel za varnost svojih delavcev. Poti in pohodne površine, po kateri se morajo v zvezi z delom gibati delavci, morajo biti v času delovnega procesa primerno vzdrževane. Gre za ukrep s področja zagotavljanja varnosti in zdravja delavcev. Po zakonu ga je dolžan zagotavljati delodajalec, sicer delcu odškodninsko odgovarja (184. člen ZDR v zvezi s prvim odstavkom 131. člena OZ).

12. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje in ne pritožbi tudi pri presoji, da ni sokrivde tožeče stranke. Gre za presojo, ali je bil pri nastanku škodnega dogodka tudi sam oškodovanec neskrben pri varovanju lastne osebe in interesov oziroma ali je kot delavec v danih razmerah ravnal s skrbnostjo povprečno ustrezno usposobljenega delavca. Pritožba sama priznava, da je bil tožnik obut v osebno zaščitno opremo – čevlje, ki mu jih je izročil delodajalec. Pritožbeni očitki o premajhni skrbnosti pri hoji niso konkretizirani. Ne zadošča pavšalna navedba, da tožnik očitno ni bil dovolj pazljiv, češ da je padel samo on. Takih ugotovitev sodišča prve stopnje ni, pa tudi trditev tožene stranke na prvi stopnji v tej smeri ni bilo. Sodišče je nasprotno ugotovilo, da je tudi drugim zaslišanim pričam na dvorišču drselo (F. Z., R. M.), da tožnik za hojo ni mogel uporabiti oziroma izbrati nobene druge poti, ker je bil sporni dostop edini možen, da je šlo za neraven, poledenel teren, kjer so padci kljub veliki pazljivosti zelo verjetni in da je tožnik pazljiv in skrben pri delu in varovanju lastnega zdravja. Opisane dejanske ugotovitve o okoliščinah in načinu tožnikove hoje ne dajejo podlage za njegov soprispevek k nastanku škode. Hoje na delovno mesto se je lotil po edini možni poti na običajen in pričakovan način v predpisani delovni opreme (čevljih), zato mu ni mogoče očitati, premajhne skrbnosti in neustrezne skrbi za svojo varnost in zdravje (9. člen ZVZD). Zato mu ni mogoče pripisati nikakršnega soprispevka k nastali škodi, ki bi utemeljevala uporabo prvega odstavka 171. člena OZ o sorazmerno zmanjšani odškodnini. Za njegovo škodo v celoti odgovarja zavarovanec tožene stranke oziroma zanj tožena stranka.

13. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje o temelju zahtevka je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Pri odločanju ni zagrešilo uveljavljanih niti uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano vmesno sodbo (353. člen OZ).

14. O pritožbenih stroških bo odločeno v nadaljnjem postopku, ko bo sodišče prve stopnje odločalo še o višini tožbenega zahtevka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 164. členom istega zakona).