Jedro

Če tožnik tožbo vloži pred začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko in tožbo umakne potem, ko tožena stranka v stečaju prizna prijavljeno terjatev, se šteje, da je tožnik tožbo umaknil, ker je tožena stranka izpolnila zahtevek. Tako je bila tožba potrebna in je tožnik upravičen do stroškov, ki so mu nastali pred priznanjem zahtevka.

Dejstvo, da je bil predlog za uvedbo stečajnega postopka podan pred vložitvijo tožbe, pravno ni pomembno, saj pravne posledice nastopijo šele s sklepom sodišča o začetku stečajnega postopka, ko je oklic o začetku stečajnega postopka nabit na oglasno desko sodišča. Po začetku stečajnega postopka pa tožba brez sklepa o napotitvi na pravdo ne bi bila dopustna.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 26.840,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.2.2004 dalje, v roku 8 dni pod izvršbo." Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 16.775,00 SIT pritožbenih stroškov, v roku 8 dni pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom vzelo umik na znanje in postopek v tem individualnem delovnem sporu ustavilo. Sklenilo je, da tožeča stranka nosi sama svoje stroške postopka.

V odprtem pritožbenem roku se zoper odločitev o stroških postopka pritožuje tožeča stranka in navaja, da je bila vložitev tožbe nujna, saj ni bilo znano, da bo v stečaju stečajni upravitelj terjatev priznal. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožeči stranki prizna priglašene stroške, kakor tudi stroške pritožbenega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe dalje do plačila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004), v zvezi z določbo 366. člena ZPP . Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da pa je na ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo določbe ZPP, ki določajo povrnitev stroškov postopka.

Tožeča stranka je tožbo umaknila zato, ker je tožena stranka v stečaju priznala prijavljeno terjatev, katero je tožeča stranka uveljavljala v tem individualnem delovnem sporu, ki se je začel, preden je bil nad toženo stranko začet stečajni postopek. Dejstvo, da je bil predlog za uvedbo stečajnega postopka podan pred vložitvijo tožbe, pravno ni pomembno, saj pravne posledice nastopijo šele s sklepom sodišča o začetku stečajnega postopka, ko je oklic o začetku stečajnega postopka nabit na oglasno desko sodišča, kot to določa 103. člen Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL - Ur. l. RS, št. 67/93 - 52/99). Po začetku stečajnega postopka, pa tožba brez sklepa o napotitvi na pravdo ne bi bila potrebna. Vendar to ni bil primer v tem individualnem delovnem sporu. To pomeni, da je tožena stranka priznala tožbeni zahtevek in je iz tega razloga tožeča stranka umaknila tožbo. Tako je bila tožba potrebna in jo je tožeča stranka umaknila takoj, ko je bil tožbeni zahtevek priznan, kar pomeni, da je bila tožba potrebna. Zato je tožeča stranka upravičena do stroškov, ki so ji nastali pred priznanjem zahtevka. Zato mora tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške postopka, nastale z vložitvijo tožbe, na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP. Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnjeno, je sodišče upoštevalo tiste stroške, ki so bili potrebno za pravdo, pri čemer je upoštevalo Odvetniško tarifo. Potrebni stroški za pravdo, so bili stroški tožbe, odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo v višini 200 odvetniških točk, 2 % manipulativnih stroškov in 20 % DDV, tako da znašajo skupaj potrebni stroški pred sodiščem prve stopnje, ob upoštevanju vrednosti točke 110,00 SIT, skupaj 26.840,00 SIT.

Pritožbeno sodišče je zaradi napačne uporabe določb ZPP, ki v konkretnem primeru pomenijo materialno pravo, pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo na podlagi 3. točke 365. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške, ker je le-ta s pritožbo uspela. Pritožbene stroške je odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo na vrednost 125 točk (sporna vrednost v pritožbi le stroški postopka), čemur je dodalo priglašenih 2 % manipulativnih stroškov in 20 % DDV, tako da znašajo skupaj pritožbeni stroški 16.775,00 SIT.