Jedro

Toženec tožnika ni odrinil zato, da bi se branil pred napadom, temveč ker je hotel končati prepir in ustaviti tožnikove žalitve. Zato je odločitev, da toženec ni ravnal v silobranu materialnopravno pravilna.

Tožnik je k nastanku škode prispeval tako, da je toženca dlje časa spodbujal k prepiru, ga javno obtoževal in proti njemu agresivno zamahnil z glavo. Ker pa so njegova dejanja ostala na ravni besed in grozilnih kretenj brez fizičnega kontakta, je toženčev revizijski očitek, da je tožnik k nastanku škode prispeval z več kot petindvajsetimi odstotki, materialnopravno neutemeljen.

Izrek

Revizija zoper odločitev o odškodnini za premoženjsko škodo se zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo zaradi plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo (v višini 33.383,41 EUR) in za premoženjsko škodo (v višini 6.359,01 EUR), ker ga je toženec porinil ter mu povzročil kompliciran zlom zapestja. Sodišče prve stopnje je z delno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo premoženjske škode v višini 2.003,00 EUR. Z vmesno sodbo pa je odločilo, da je toženec odgovoren za petinsedemdeset odstotkov, tožnik pa za petindvajset odstotkov nepremoženjske škode in premoženjske škode v tistem delu, v katerem zahtevek ni bil zavrnjen z delno sodbo.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje.

3. Toženec zoper sodbo pritožbenega sodišča vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ne strinja se s stališčem, da tožnikovega zamaha z glavo ni mogoče opredeliti kot napad. Tožnik je toženca želel prestrašiti, toženec pa se je odzval izrazito obrambno. Zato bi bilo treba njegovo dejanje presojati po pravilih silobrana iz 138. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Povzema izjave strank in prič o tem, kakšni sta bili namen ter narava tožnikovega zamaha z glavo in v zvezi s tem zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker naj bi obstajalo nasprotje med razlogi sodbe in vsebini zapisnikov o izpovedbah strank in prič. Trdi, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker sodišči nista ugotavljali ostalih elementov silobrana. Sodišči naj bi odločili tudi v nasprotju s sodno prakso (zadevo II Ips 509/93). Podredno toženec zatrjuje, da je tožnikov prispevek k škodi bistveno višji od petindvajset odstotkov.

4. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija je delno nedovoljena in delno neutemeljena.

O reviziji zoper odločitev o premoženjski škodi

6. Revizija je dovoljena zoper pravnomočno sodbo, če vrednost izpodbijanega dela presega 4.172,92 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP). Z revizijo izpodbijani del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo petinsedemdeset odstotkov premoženjske škode (v delu, ki ni bil zavrnjen z delno sodbo sodišča prve stopnje) znaša 3.267,00 EUR. Ker je dejanska in pravna podlaga tega zahtevka samostojna in drugačna kot dejanska in pravna podlaga tožbenega zahtevka za plačilo nepremoženjske škode, se tudi vrednost spornega predmeta upošteva ločeno (primerjaj drugi odstavek 41. člena ZPP). Zato je revizijsko sodišče revizijo zoper odločitev o odškodnini za premoženjsko škodo zavrglo (377. člen ZPP).

O reviziji zoper odločitev o nepremoženjski škodi

7. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, revizijsko sodišče pritrjuje odločitvi, da toženec ni ravnal v silobranu. Nižji sodišči sta ugotovili, da je tožnik sicer začel in vzdrževal verbalni spor, da je toženca glasno obtoževal, da je tat ter da je tik pred škodnim dogodkom iz neposredne bližine agresivno zamahnil proti tožencu z glavo. Vendar sta prav tako ugotovili, da toženec tožnika ni odrinil zato, da bi se branil pred napadom, temveč ker je hotel končati prepir in ustaviti tožnikove žalitve. Ker silobran po 11. členu Kazenskega zakonika (KZ) pomeni obrambo, ki je neizogibno potrebna, da storilec odvrne od sebe ali koga drugega istočasen protipraven napad, je odločitev nižjih sodišč o tem vprašanju materialnopravno pravilna.

8. Revizijske trditve o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP vsebinsko pomenijo izpodbijanje dejanskih ugotovitev o naravi tožnikovega giba z glavo oziroma o razlogu, zakaj je toženec tožnika odrinil. Na podlagi takih navedb pa toženec z revizijo ne more uspeti, saj po tretjem odstavku 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

9. Trditev, da je odločitev v nasprotju s sodno prakso je neutemeljena. Zadeva II Ips 509/93, na katero se toženec v reviziji sklicuje, namreč ni primerljiva s spornim primerom.

10. Tožnik je k nastanku škode prispeval tako, da je toženca dlje časa spodbujal k prepiru, ga javno obtoževal in proti njemu agresivno zamahnil z glavo. Ker pa so njegova dejanja ostala na ravni besed in grozilnih kretenj brez fizičnega kontakta, je toženčev revizijski očitek, da je tožnik k nastanku škode prispeval z več kot petindvajsetimi odstotki, materialnopravno neutemeljen (prvi odstavek 171. člena v povezavi z 185. členom OZ).

11. Ker revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče toženčevo revizijo v delu, ki se nanaša na odločitev o nepremoženjski škodi, zavrnilo (378. člen ZPP).