Jedro

V tem postopku gre za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, to je sodbe z dne 29.9.2006. Ob izdaji sodbe na prvi stopnji je torej že veljala odločba ustavnega sodišča RS št. U-I-300/04-25 z dne 2.3.2006, s katero je bilo odločeno, da se 1060. člen OZ ne uporablja v zvezi s 376. členom OZ. Dolžnik je v pravdnem postopku imel možnost ugovarjati, da so zamudne obresti prenehale teči, vendar tega ni storil. Zato tudi njega izvršilni naslov veže in izvršilno sodišče v tem smislu ne more posegati v pravnomočni izvršilni naslov.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sklepa r a z v e l j a v i t a, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Glede sklepa z dne 18.5.2007 S sklepom z dne 18.5.2007 je Okrajno sodišče v A. ugodilo ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi, ustavilo izvršbo in in v celoti razveljavilo sklep o izvršbi opr.št. Ugotovilo je, da je dolžnik v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-300/04 z dne 2.3.2006 svojo obveznost že poravnal v celoti.

Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje upnik in v pritožbi navaja, da je izpodbijani sklep glede odločilnega dejstva neobrazložen in ga ni mogoče preizkusiti. Sodišče o vprašanju, ali je dolg v celoti poravnan, sploh ni odločalo in iz sklepa ni mogoče ugotoviti, na kateri podlagi je sodišče ugovoru ugodilo. V izpodbijanem sklepu se sodišče napačno sklicuje na tisti del 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki določa, da je ugovor mogoče vložiti iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo, če je izvršba dovoljena na denarno terjatev, na kateri je možnost izvršbe omejena, čeprav upnik take izvršbe sploh ni predlagal. Predlagana izvršba temelji na pravnomočnem izvršilnem naslovu, tek zamudnih obresti je določen s pravnomočnim izvršilnim naslovom, zato se odločba ustavnega sodišča za ta primer ne more uporabiti. Če pa bi se sodišče že odločilo upoštevati odločbo ustavnega sodišča, bi moralo upoštevati tudi spremembo Obligacijskega zakonika (OZ), po kateri se omejitev teka obresti nanaša samo na pogodbene obresti. V času odločanja glede teka zamudnih obresti namreč ni bilo več nobenih omejitev.

V odgovoru na pritožbo je dolžnik pritožbene navedbe prerekal in navajal, da je sodišče pravilno svojo odločitev oprlo na 55. člen ZIZ. Dolžnik je namreč svojo obveznost poravnal v celoti. Sodišče ni vezano na izvršilni naslov glede obresti, saj je izvršilni naslov v tem delu samo določljiv in mora sodišče za njegovo izvršitev uporabiti materialno pravo, v tem primeru 376. člen OZ, ki je veljalo v času odločanja.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba utemeljeno opozarja, da je sklep sodišča prve stopnje neobrazložen glede spornega vprašanja, ali je obveznost dolžnika že v celoti poravnana. Sodišče prve stopnje se namreč v obrazložitvi sklepa samo sklicuje na pravno podlago, ki jo je uporabilo, dejanskega stanja pa sploh ne ugotovi. Ker sklep sodišča o ugotovljenem dejanskem stanju sploh nima razlogov (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP - v zvezi s 15. členom ZIZ), ga ni mogoče preizkusiti in ga je bilo treba razveljaviti, zadevo pa vrniti v odločanje sodišču prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Tudi sicer pa je sodišče prve stopnje uporabilo napačno materialno pravo. V tem postopku gre za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, to je sodbe z dne 29.9.2006 (ki je postala pravnomočna 28.12.2006). Ob izdaji sodbe na prvi stopnji je torej že veljala odločba ustavnega sodišča RS št. U-I-300/04-25 z dne 2.3.2006, s katero je bilo odločeno, da se 1060. člen OZ ne uporablja v zvezi s 376. členom OZ. Dolžnik je v pravdnem postopku imel možnost ugovarjati, da so zamudne obresti prenehale teči, vendar tega ni storil. Zato tudi njega izvršilni naslov veže in izvršilno sodišče v tem smislu ne more posegati v pravnomočni izvršilni naslov. Dolžnik v odgovoru na pritožbo sicer pravilno navaja, da ni nujno, da je s pravnomočno sodbo o zamudnih obresti že v celoti pravnomočno odločeno, vendar to ne velja najmanj za obresti, ki so že zapadle do izdaje sodbe. Glede teh ni dvoma, da je o njih že pravnomočno odločeno. Ob ponovnem odločanju bo zato sodišče prve stopnje moralo uporabiti pravilno pravo, ugotoviti, koliko (če sploh) znaša preostala obveznost po opravljenih plačilih in na tej podlagi odločiti o ugovoru dolžnika.

Glede sklepa z dne 4.6.2007 S sklepom z dne 4.6.2007 je Okrajno sodišče v A. naložilo upniku, da mora dolžniku povrniti 238,34 EUR stroškov ugovornega postopka.

Tudi zoper ta sklep se pritožuje upnik in v pritožbi navaja, da o utemeljenosti ugovora dolžnika zoper sklep o izvršbi še ni pravnomočno odločeno. Uveljavlja še kršitev določb postopka, saj na podlagi obrazložitve ni mogoče preizkusiti pravočasnosti vložitve predloga za izdajo dopolnilnega sklepa. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ker se kot izvršilni stroški priznavajo samo stroški, nastali med postopkom, kar pomeni, da stroškov dopisa ne bi smelo priznati, nepotreben je tudi strošek dolžnika za ugotovitev pravnomočnosti. Pooblaščenec ni izkazal utemeljenosti zahtevka za 20 % DDV.

Pritožba je utemeljena.

Ker je bil razveljavljen sklep o ustavitvi izvršbe, je bilo treba razveljaviti tudi dopolnilni sklep o stroških, saj še ni mogoče ugotoviti uspeha v izvršilnem postopku in je bil sklep zato preuranjen (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pritožbeno sodišče se zato s posameznimi pritožbenimi razlogi ni ukvarjalo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.