Jedro

Breme dokazovanja, da je bila pritožba zoper odločbo o odmeri dohodnine vložena pravočasno, nosi pritožnik.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Tožeča stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 18.12.2000, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba proti sklepu Davčnega urada L., Izpostave L. z dne 12.7.2000. Z njim je bila zavržena njegova pritožba proti odločbama dne 9.9.1998 in 1.9.1999 o odmeri dohodnine za leto 1997 oziroma za leto 1998. V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da podatki upravnih spisov potrjujejo pravilno ugotovitev davčnih organov, da je bila tožniku odločba o odmeri dohodnine za leto 1997 (z dne 9.9.1998) pravilno vročena 16.9.1998, za leto 1998 (z dne 1.9.1999) pa 8.9.1999, da je kljub pravilnemu pravnemu pouku zoper obe odločbi vložil pritožbo po izteku zakonskega petnajstdnevnega roka, dne 26.5.2000 ter da dokazov o zatrjevani pravočasni vložitvi pritožb zoper omenjeni odmerni odločbi na poziv davčnega organa prve stopnje ni predložil. Samo izjava tožnika kot dokaz v smislu 188. člena ZUP za dokazovanje pravočasnosti vložitve pritožbe ne zadošča. Zato je pritrdilo pravilni presoji tožene stranke, da pravočasnosti vložene pritožbe zoper omenjeni odmerni odločbi tožnik ni izkazal. Ugovor, da mu ni bilo izdano potrdilo o prejemu pritožb zoper odmerni odločbi je zavrnilo s sklicevanjem na 2. odstavek 9. člena Uredbe o pisarniškem poslovanju in o dolžnostih upravnih organov do dokumentarnega gradiva (Uradni list RS, št. 72/94 in 82/94 - dalje uredba), po katerem se stranki, ki osebno vroči vlogo potrdi njen prejem praviloma na kopiji vloge z odtisom sprejemne štampiljke, datumom in podpisom, le na njeno zahtevo. Iz uradnega zaznamka, sestavljenega na izpostavi L. 30.6.2000 izhaja zgolj, da je tožnik zatrjeval pravočasnost vloženih pritožb zoper odmerni odločbi. Zato je presodilo, da tudi če bi bil o omenjeni izjavi sestavljen zapisnik, ta (ob odsotnosti drugih dejstev in dokazov) ne bi dokazoval zatrjevane pravočasnosti vloženih pritožb. Tožnik v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi relevantnih dejstev ni pravilno presodilo, da sojenje v nasprotju s 24. členom Ustave RS ni bilo javno, da na obravnavi v nasprotju z 22. členom Ustave RS ni bil prisoten zastopnik javnega interesa, da mu odgovor tožene stranke ni bil vročen, da na glavni obravnavi ni bil zaslišan. Ob vložitvi pritožb na izpostavi L. mu ni bilo izdano potrdilo, zato sta bila v njegovo škodo kršena 22. in 23. člen Ustave RS. O razgovoru na izpostavi Logatec mu ni bilo izdano potrdilo oziroma sestavljen zapisnik. Zato predlaga, da se (po izvedbi vseh dokazov) njegovi tožbi ugodi, povrne stroške postopka, izplača razlika med pravilno in dejansko odmerjeno dohodnino za leti 1997 in 1998 z zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito odločilo, ko je tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS. Ena od procesnih predpostavk za meritorno presojo pritožbe je namreč njena pravočasnost. Če je pritožba prepozno vložena, jo mora zavreči že organ prve stopnje (240. člen ZUP). Tožnik v obravnavanem primeru ne izpodbija dejanskih ugotovitev, da sta mu bili odločbi o odmeri dohodnine za omenjeni leti pravilno vročeni 16.9.1998 oziroma 8.9.1999. Ker pa mu tudi po presoji pritožbenega sodišča ni uspelo dokazati, da je pritožbi zoper omenjeni odmerni odločbi vložil znotraj petnajstdnevnega roka, ki teče od vročitve odločbe (15. člen ZDavP), torej najpozneje do dne 1.10.1998 oziroma 23.9.1999, je bilo v postopku pravilno ugotovljeno, da je dne 26.5.2000 vložena pritožba prepozna.

Na drugačno odločitev v zadevi ne vplivajo v pritožbi uveljavljani ugovori. Dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, zato je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 50. člena ZUS odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji). Kadar sodišče sodi na seji, seja ni javna (2. odstavek 50. člena ZUS). Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v upravnem sporu (3. odstavek 36. člena ZUS). Zato ne gre za kršitev 22. člena Ustave RS (enako varstvo pravic), če zastopnik javnega interesa (po lastni odločitvi) v postopku ni sodeloval. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo predlagala zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka iz razlogov, razvidnih iz izpodbijanega upravnega akta. Ker je bil tožnik z njimi seznanjen, ne gre za takšno kršitev pravil postopka v upravnem sporu, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Po določbi 2. odstavka 9. člena uredbe potrdi delavec upravnega organa prejem vloge na zahtevo stranke. Če tožnik potrditve prejema ni zahteval, ne gre za kršitev 22. oziroma 23. člena Ustave RS.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 3. odstavka 23. člena ZUS, po kateri v sporih o zakonitosti upravnega akta trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.