Jedro

Tožnik ugotovljenemu dejstvu o višini dogovorjenega plačila nasprotuje tudi z navedbo, da bi moral dejansko (tržno) vrednost opravljenega dela ugotoviti izvedenec. Glede na to, da sta se za ceno oziroma plačilo pravdni stranki dogovorili že s pogodbo (prvi odstavek 642. člena OZ), sodišču prve stopnje višine plačila ni bilo treba določiti po kriterijih iz drugega odstavka 642. člena OZ in v tem okviru s pomočjo izvedenca ugotavljati dejstev, ki bi mu omogočala njegovo določitev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih II. točki in III. točki izreka potrdi.

II. Tožnik mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožencu njegove stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje:**

1. Tožnik je s tožbenim zahtevkom iz naslova opravljenih suhomontažnih in pleskarskih del od toženca zahteval plačilo zneska v višini 2.687,75 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo naslednja pravnorelevantna dejstva: - Pravdni stranki sta na podlagi drugega (popravljenega) predračuna št. 0043-2018, ki ga je tožnik poslal tožencu dne 24. 12. 2018, sklenila pogodbo, s katero se je tožnik v toženčevi hiši na naslovu B. zavezal opraviti naslednje storitve (-) izdelavo stropov (mansarda) v ocenjeni površini 65 m2, kitanje in beljenje, po ceni 20 EUR/m2, (-) polaganje laminata zgoraj in spodaj v ocenjeni površini 120 m2 po ceni 6 EUR/m2, (-) pleskanje sten s predhodno delno sanacijo v ocenjeni površini 240 m2 po ceni 3 EUR/m2, (-) izdelavo stropov po sistemu "knauf" brez izolacije (spodaj) v ocenjeni površini 72 m2 po ceni 20 EUR/m2 in (-) sanacijo kleti (mrežica, zaribano na novo, pleskanje) v ocenjeni površini 84 m2 po ceni 10 EUR/m2. - Pravdni stranki sta se dogovorili za plačilo v višini po enoti (glede na m2) za posamezno vrsto dela in glede na dejanske izmere.

- Pravdni stranki se kasneje nista sporazumeli za spremembo dogovorjenega plačila.

- Glede na dejanske izmere je tožnik opravil (-) izdelavo sten in stropov v pritličju in mansardi s kitanjem in beljenjem v obsegu 193,40 m2, kar glede na dogovorjeno ceno za enoto znaša 3.868,00 EUR, (-) polaganje laminata v pritličju in mansardi v obsegu 124,95 m2, kar glede na dogovorjeno ceno za enoto znaša 749,70 EUR, (-) pleskanje sten s predhodno sanacijo v pritličju in mansardi v obsegu 232,27 m2, kar glede na dogovorjeno ceno za enoto znaša 696,81 EUR, (-) in delno sanacijo kleti v obsegu 112,33 m2, pri čemer glede na obseg neizvedenih del (neizvedeno pleskanje sten in stropov v vrednosti 3,00 EUR/m2) njihova vrednost znaša 7,00 EUR/m2 na enoto, skupaj torej 786,31 EUR.

- Tožnik je po sklenjeni pogodbi opravil dela v vrednosti 6.100,82 EUR.

- Tožnik je skladno z dogovorom s tožencem opravil še dodatna dela (brušenje in barvanje lesenih stopnic, dobava in polaganje OSB plošč, dobava drobnega materiala) v vrednosti 1.238,00 EUR.

- Stranki se za opravo kakšnih drugih dodatnih del nista sporazumeli.

- Skupna končna vrednost dogovorjenih in izvedenih del skupaj z DDV znaša 8.036,01 EUR. Od tega je toženec tožniku že plačal znesek 7.685,00 EUR. Toženec je padel v zamudo s plačilom obveznosti iz naslova sanacije kleti s potekom dne 11. 9. 2019. 2. Sodišče prve stopnje je na podlagi gornjih dejstev zaključilo, da sta tožnik kot podjemnik in toženec kot naročnik sklenila pogodbo o delu. Presodilo je, da mora toženec tožniku iz tega naslova plačati še 351,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 9. 2019 dalje do dne plačila ter zakonske zamudne obresti od izvršilnih stroškov v višini 22,59 EUR, ki tečejo od 13. 11. 9. 2019 dalje do dne plačila (I. točka izreka izpodbijane sodbe), za presežek v višini 2.336,74 EUR pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka izpodbijane sodbe). Tožniku je naložilo povrnitev pravdnih stroškov v višini 1.232,45 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje (III. točka izreka izpodbijane sodbe).

**Povzetek pritožbenih navedb in navedb toženca iz odgovora na pritožbo**

3. Tožnik izpodbija zavrnilni in stroškovni del sodbe. Navaja, da je sodišče sledilo zgolj tožencu in nelogičnim, nepravilnim ter pristranskim zaključkom izvedenca. Po njegovem je sodišče, zlasti pa v postopku postavljeni izvedenec, grobo kršil njegove pravice. Pojasnil je, da je izvedenec pravilno ugotovil meritve na objektu, je pa kljub temu zmanjšal kvadraturo kuhinje za 5 m2, s čimer je tožnika oškodoval za 120,00 m2. Izvedenec se niti ni znal oziroma hotel opredeliti do cene izvedenih del, čeprav je bila to njegova naloga, zlasti kar se tiče cene za pleskanje, ki je bila po prvem predračunu 12,00 EUR/m2, po drugem pa 3,00 EUR/m2. Cene storitev ne določa nobena obrtno podjetniška zbornica, pač pa interni akt podjetja. Izvedenec ni znal pojasniti, kje je dobil cene za storitve iz svojega mnenja, sodišče pa jih ni preverjalo. Že dejstvo, da je zaradi neizvedenih del v kleti (neizvedeno beljenje) od dogovorjene cene izvedenec odbil 3,16 EUR/m2, kaže, da ni pravilna njegova ugotovitev, da cena za sanacijo sten znaša 3,00 EUR/m2. Mnenje izvedenca torej nasprotuje samemu sebi in je izrazito nepravilno, nelogično, nestrokovno in pristransko. Sodišče zato ni pravilno ugodilo predlogu za postavitev novega izvedenca, tožnika je posledično prikrajšalo za učinkovito dokazno sredstvo in zmotno ugotovilo dejansko stanje. Ne drži, da je tožnik samovoljno dvignil cene. Tudi sicer to ni v pristojnosti izvedenca in je zadevo s svojim mnenjem prejudiciral. Tožnik v pritožbi opozarja, da je tožencu izstavil dva predračuna. Prvi se je nanašal na popolno sanacijo, drugi pa le na beljenje z manjšimi popravki. Navaja, da je pravilna cena po prvem predračunu, ker je bilo treba izvesti popolno sanacijo. Toženec se je s to ceno strinjal. Za ceno iz drugega predračuna tožnik ni bil pripravljen opraviti dela, kar bi moral ugotoviti tudi izvedenec. Sodišče toženčevemu pooblaščencu ni dovolilo postavljati vprašanj izvedencu, zato je dejansko stanje ostalo zmotno ugotovljeno. Prvi vtoževani račun temelji na obračunskem listu. Ker je toženec ta račun delno plačal, se je z obračunskim listom in izmerami strinjal. Tega računa toženec nikoli ni zavrnil ali reklamiral opravljenih del. Dela, ki jih je tožnik izvedel v toženčevi kleti, so pritožbenih navedbah predmet drugega računa, ki ga toženec prav tako ni reklamiral ali zavrnil. Sodišče je verjelo lažem toženca in izvedenca. Nobene teže ni dalo dejstvu, da toženec računov ni zavrnil v roku 8 dni. Toženec pritožbi prilaga tudi informativni cenik za leto 2023 s pojasnilom, da je bila cena v letih 2018 in 2018 manjša za največ 30 %.

4. Toženec je v odgovoru na pritožbo obrazloženo zavrnil vse tožnikove pritožbene navedbe.

**Presoja pritožbenih navedb**

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je ob ugotovljenih dejstvih o vsebini dogovora med pravdnima strankama pravilno presodilo, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o delu v smislu določbe 619. člena Obligacijskega zakonika (OZ).1 Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je ugotovljeni dogovor o višini plačila za podjemnikovo (tožnikovo) delo povsem skladen z določbo prvega odstavka 642. člena (OZ)2 in po vsebini predstavlja dogovor o plačilu na podlagi izračuna brez izrecnega jamstva za njegovo pravilnost po tretjem odstavku 643. člena OZ3. Skladno s takšnim dogovorom se je toženec tožniku zavezal plačati za opravljeno delo po enoti za posamezno dogovorjeno storitev (na m2), in sicer po dejanskih izmerah opravljenih del. Nobena od strank v postopku ni zatrjevala, da bi bila cena za dogovorjene storitve določena z obvezno tarifo ali kakšnim drugim obveznim aktom, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo vsebino dogovora o višini plačila za dogovorjene storitve. Sodišče prve stopnje je tožniku v izpodbijani sodbi prav tako pravilno pojasnilo, da v položaju, ko se pogodbeni stranki podjemne pogodbe za plačilo dogovorita s pogodbo, ni pomembno, kakšna je dejanska tržna vrednost oziroma cena za dogovorjeno delo, pač pa zgolj pogodbeno dogovorjeno plačilo.

7. Tožnik v pritožbi ne izpodbija ugotovitev in zaključkov glede dodatno dogovorjenih del (brušenje in barvanje lesenih stopnic, dobava in polaganje OSB plošč, dobava drobnega materiala) ter glede znižanja plačila zaradi neizvedenega beljenja v kleti, pač pa uveljavlja, (-) da je bila s pogodbo dogovorjena cena po prvem predračunu, (-) da je opravil še dodatna dela oziroma "popolno sanacijo" in (-) da ni samovoljno zvišal dogovorjene cene. S takšnimi pritožbenimi navedbami izpodbija dejansko stanje glede vsebine pogodbe o vrsti in obsegu dogovorjenih storitev ter o dogovorjenem plačilu.

Dokazna ocena o vsebini sklenjene pogodbe, vključno z dogovorom o vrsti in obsegu dogovorjenih del ter o višini plačila, temelji na analizi celote predloženih listin (prim. obrazložitev iz 5. in 8. točke izpodbijane sodbe), zlasti pa na ugotovljenem dejstvu, da je tožnik na toženčevo zahtevo izdelal dva predračuna in da se toženec s prvim predračunom ni strinjal, česar tožnik obrazloženo sploh ne izpodbija. Zgolj s ponavljanjem svojega stališča, da so bile dogovorjene storitve in plačilo iz prvega (nepopravljenega) predračuna, ker je šlo za popolno sanacijo in ne le za beljenje s posameznimi popravki, tožnik ne more uspešno izpodbiti ugotovljenega dejanskega stanja o vsebini pogodbe glede vrste storitev in o dogovorjeni višini plačila.

8. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bila izvedena "popolna sanacija", kakor uveljavlja tožnik s pritožbo, zato se neutemeljeno zavzema, da je za storitev pleskanja upravičen do plačila v višini 12,00 EUR/m2, kakor je bilo navedeno v prvem predračunu, in ne do 3,00 EUR/m2, kot je bilo med strankama dogovorjeno. S takšno pritožbeno navedbo tožnik torej neuspešno izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem o vsebini medsebojnega dogovora in o obsegu opravljenih del, ki temelji na dokazni oceni listin, izpovedi strank in izvedenskega mnenja.

S pritožbeno navedbo, da je izvedenec napačno ugotovil dejansko kvadraturo kuhinje, tožnik prav tako uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede obsega izvedenih del, vendar tudi v tem delu neutemeljeno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče pri obsegu izvedenih del oprlo na ugotovitve izvedenca. Tožnik v pritožbi sploh ne uveljavlja, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje obrazloženo in pravočasno nasprotoval ugotovitvam izvedenca o obsegu izvedenih del ter da se sodišče prve stopnje do teh njegovih pripomb ni opredelilo. Dokazna ocena o obsegu opravljenih del temelji na dokazni oceni pridobljenega izvedenskega mnenja, ki je jasna, logična in prepričljiva, zato je tožnik s takšno pavšalno pritožbeno navedbo ni uspel izpodbiti.

9. Tožnik ugotovljenemu dejstvu o višini dogovorjenega plačila nasprotuje tudi z navedbo, da bi moral dejansko (tržno) vrednost opravljenega dela ugotoviti izvedenec. Glede na to, da sta se za ceno oziroma plačilo pravdni stranki dogovorili že s pogodbo (prvi odstavek 642. člena OZ), sodišču prve stopnje višine plačila ni bilo treba določiti po kriterijih iz drugega odstavka 642. člena OZ4 in v tem okviru s pomočjo izvedenca ugotavljati dejstev, ki bi mu omogočala njegovo določitev. Tožnikovi očitki, da se izvedenec ni opredelil do vrednosti opravljenega dela, so zato materialnopravno povsem nepomembni, kar mu je pojasnilo že sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je o višini plačila odločilo na podlagi ugotovljene vsebine dogovora (pogodbe) med pravdnima strankama (prvi odstavek 642. člena OZ), zato je tožnikovo izpodbijanje izvedenskega mnenja v delu, ki se nanaša na ceno opravljenih storitev, za presojo utemeljenosti pritožbenih navedb povsem nepomembno.

Posledično so nepomembni (in neutemeljeni) pritožbeni očitki, da so ugotovitve izvedenca glede višine dogovorjenega plačila napačne, strokovno neutemeljene, nelogične in nepravične. Tovrstne pritožbene navedbe predstavljajo zgolj neutemeljeno nestrinjanje z ugotovljenimi dejstvi o višini plačila, dogovorjenega s pogodbo.

10. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da neustreznost cene v višini 3,00 EUR/m2 za storitev "popolne sanacije" v pritličju in mansardi dokazuje že to, da je sodišče vrednost neizvedenih del v kleti (beljenje) s pomočjo izvedenca ocenilo ravno na to vrednost. Sodišče prve stopnje je moralo, kot že poudarjeno, upoštevati pogodbeno dogovorjeno ceno, pri čemer je tožniku prav tako pravilno pojasnilo, da bi moral za morebitna dodatna dela pridobiti soglasje toženca, česar pa ni ugotovilo.

Sodišče prve stopnje ni ugotovilo niti (dodatnega) dogovora o izvedbi "popolne sanacije" v pritličju in mansardi niti njene izvedbe, zato je tožnikovo zavzemanje za ceno v višini 12,00 EUR/m2, ki naj bi ustrezala izvedeni "popolni sanaciji", neutemeljeno. Poleg tega je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenčevih ugotovitev pojasnilo (15. točka izpodbijane sodbe), da vrednost odbitka za neizvedena dela v kleti ne predstavlja le stroška beljenja, pač pa tudi strošek priprave podlage, zato zaradi takšne višine odbitka pri delu neizvedenih storitev v kleti izvedensko mnenje ni notranje protislovno, kot to neutemeljeno uveljavlja pritožba.

11. S stališčem, da je sodišče prve stopnje tožnika prikrajšalo za "učinkovit dokazni postopek", ker ni postavilo novega izvedenca, neobrazloženo uveljavlja procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tožnik v pritožbi sploh ne navaja, da se sodišče ne bi opredelilo do kakšne od njegovih trditev ali pripomb k izvedenskemu mnenju. Enako velja tudi za tožnikov očitek, da sodišče prve stopnje ni dovolilo postavljanja vprašanj izvedencu, saj v pritožbi ne konkretizira za katera vprašanja gre in katera dejstva je želel s temi vprašanji dokazati oziroma jih ovreči. 12. Pritožbeno stališče, da je toženec pristal na ceno in obračunske izmere iz obeh računov že zato, ker je en en račun delno plačal, drugega pa ni zavrnil, nima prav nikakršne pravne podlage v vsebini med strankama sklenjene pogodbe ali v določbah OZ. Omenjeni dejstvi v nobenem primeru ne predstavljata pripoznave dolga iz obeh računov ali celo pristanka na dogovor o spremembi pogodbeno dogovorjenega plačila oziroma pristanka na tožnikov obračun dejanskih izmer, kot to zmotno uveljavlja pritožba. Ker sta bila v postopku sporna tako dogovor o višini plačila kot dejanske izmere, je obe dejstvi ugotavljalo sodišče prve stopnje v dokaznem postopku.

13. Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje na več mestih očita pristranskost ter kršitev številnih pravic, ki pa jih v pritožbi ne konkretizira, zato je lahko pritožbeno sodišče v tem delu opravilo zgolj preizkus po uradni dolžnosti. Priloženi cenik in pritožbene trditve o tožnikovem sedaj veljavnem ceniku predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (določbe 337. člena ZPP).

14. Ker s pritožbo zatrjevani pritožbeni razlogi in razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), niso podani, je sodišče pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 351. člena ZPP).

**O stroških pritožbenega postopka**

15. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

16. Tožnik mora na tožencu povrniti njegove potrebne stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP). Toženec je upravičen do nagrade za sestavo odgovora na pritožbo v višini 274,50 EUR (375 točk in 22 % DDV po tar. št. 22/1 OT, pri čemer vrednost točke znaša 0,60 EUR) ter znesek 5,49 EUR za materialne stroške (11. člen OT), skupaj torej 279,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do dne plačila.

1 S podjemno pogodbo se podjemnik zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo ipd., naročnik pa zavezuje, da mu bo za to plačal (619. člen OZ). 2 Plačilo se določi s pogodbo, če ni določeno z obvezno tarifo ali s kakšnim drugim obveznim pravnim aktom (prvi odstavek 642. člena OZ). 3 Če je bilo plačilo dogovorjeno na podlagi izračuna brez izrecnega podjemnikovega jamstva za njegovo pravilnost in se med delom izkaže, da je prekoračitev neogibna, mora podjemnik o tem nemudoma obvestiti naročnika, sicer izgubi kakršnokoli terjatev zaradi večjih stroškov (tretji odstavek 643. člena OZ). 4 Če plačilo ni določeno, ga določi sodišče tako, da ustreza vrednosti dela, za tak posel običajno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu (drugi odstavek 642. člena OZ).