Jedro

Za presojo zakonitosti odpovedi je odločilno, ali je poslovni razlog ob podaji odpovedi resničen in konkreten. Delodajalec sicer sme reorganizirati delo, vendar reorganizacija ne sme biti le formalna (ukinitev delovnega mesta na papirju), če se isto delo v bistveni vsebini in obsegu dejansko nadaljuje in ga opravlja drug, na novo zaposleni delavec.

Bistvo odpovednega poslovnega razloga je prenehanje potrebe po delu delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. V konkretnem primeru je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je potreba po tožnikovem delu dejansko obstajala tudi po odpovedi in se je v celoti izvajala še najmanj tri mesece v isti organizacijski obliki, le da je to delo opravljal A. A. Pritožbeno sodišče zaključuje, da tožena stranka ni dokazala, da je ob odpovedi prenehala potreba po delu tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi; dokazano je le, da je delodajalec celotno delo tožnika preusmeril na drugega, novo zaposlenega delavca A. A. in šele kasneje organiziral drugačno razporeditev operative.

Tožniku je bilo odrejeno čakanje na delo doma, čeprav je bilo delo očitno prisotno in ga je opravljal A. A. Ker je ta delovnopravni institut dopustno uporabiti le, kadar delodajalec začasno ne more zagotavljati dela, hkratno opravljanje istega dela s strani drugega delavca, ki ga je delodajalec zaposlil zgolj dober mesec pred tem, pomeni, da pogoji za čakanje niso bili izpolnjeni. Tudi ta okoliščina je skladna z zaključkom, da je šlo za prerazporeditev dela na A. A. in ne za realno prenehanje potrebe po delu tožnika pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi v 1. in 2. točki I. točke izreka, v preostalem pa delno spremeni tako, da odločitev v celoti na novo glasi:

I."I. Zavrže se tožba v delu zahtevka, s katerim tožnik zahteva ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 9. 2023 nezakonita in se razveljavi, ter ugotovitev, da je odredba o čakanju na delo doma nezakonita in se razveljavi.

II.Ugotovi se, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi ob izteku odpovednega roka dne 9. 11. 2023 ni zakonito prenehalo. Pogodba o zaposlitvi se razveže z dnem 9. 11. 2023.

III.Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 8 dni plačati denarno povračilo zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v znesku 26.139,25 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila, višji tožbeni zahtevek iz tega naslova (47.050,65 EUR) pa se zavrne.

IV.Zavrne se kar tožnik zahteva več ali drugače (priznanje delovnega razmerja z vsemi pravicami od vključno dne 10. 11. 2023 do dneva odločitve sodišča prve stopnje; za ta čas: prijava v vsa obvezna socialna zavarovanja in priznanje delovne dobe, zagotovitev vpisa delovne dobe v ustrezne evidence pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije za to obdobje ter obračun in izplačilo nadomestila plače v višini vsakokratnega mesečnega zneska 5.227,85 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu dalje do plačila; obračun in izplačilo razlike regresa za letni dopust za leto 2023 v višini 300,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 19. 12. 2023 dalje do plačila; obračun in izplačilo regresa za letni dopust za leto 2024 in za vsa nadaljnja leta do dneva odločitve sodišča prve stopnje v višini 1.800,00 EUR za posamezno leto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. tekočega leta dalje do plačila; obračun in izplačilo dela plače za poslovno uspešnost (božičnico) za leto 2023 in za vsa nadaljnja leta do dneva odločitve sodišča prve stopnje v znesku 2.080,00 EUR za posamezno leto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega zneska dela plače za poslovno uspešnost (božičnice), to je od dne 1. 1. tekočega leta za preteklo leto dalje do plačila, obračun in izplačilo nagrade za osebno delovno uspešnost za leto 2023 in za vsa nadaljnja leta do dneva odločitve sodišča prve stopnje v višini 436,67 EUR za posamezno leto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega zneska nagrade za osebno delovno uspešnost, in sicer od dne 19. 1. tekočega leta za preteklo leto do plačila).

V.Tožena stranka je v roku 8 dni dolžna tožniku plačati stroške postopka v znesku 1.481,57 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila."

II.V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Tožena stranka je v roku 8 dni dolžna tožniku plačati pritožbene stroške v znesku 949,95 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se redna odpoved iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 9. 2023 kot nezakonita razveljavi ter da se kot nezakonita razveljavi tudi odredba o čakanju na delo doma. Zavrnilo je zahtevek, da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki dne 9. 11. 2023 ni prenehalo in še traja do vključno dneva odločitve sodišča prve stopnje. Zavrnilo je reparacijski zahtevek (ki vključuje nadomestilo plače, regres za letni dopust, del plače za poslovno uspešnost ter nagrado za osebno delovno uspešnost - v zneskih z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnih iz izreka). Zavrnilo je plačilo denarnega povračila v znesku 73.189,90 EUR ter plačilo stroškov postopka. Odločilo je še, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi vztraja, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita, saj poslovni razlog ob odpovedi ni obstajal, reorganizacija pa je bila navidezna. Sodišče prve stopnje je ustreznost ponujene zaposlitve presojalo zgolj po kriteriju vrste in ravni izobrazbe, kar je materialnopravno zmotno. Pri presoji ustreznosti so bistveni tudi vsebina dela, zahtevana specifična znanja, stopnja odgovornosti in ohranitev delavčevega položaja. Ponujeno delovno mesto "manager investicijskih projektov" ne zahteva specifičnih znanj in izkušenj s področja energetike, ki so bila bistvena za delovno mesto vodje energetike, poleg tega pa pomeni bistveno nižjo plačo in degradacijo. Dokazno breme ustreznosti je na delodajalcu, ki opisa delovnega mesta sploh ni predložil, sodišče pa kljub temu šteje ponudbo za ustrezno, kar pomeni nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in kršitev dolžnosti obrazložitve. Sodišče je ugotovilo, da tožnikovo delovno mesto ni bilo edino ukinjeno, ter da je šlo za širšo reorganizacijo, čeprav tožena stranka tega nikoli ni zatrjevala. Manjkajoče trditvene podlage ni dopustno nadomeščati z dokazi ali izpovedmi prič. To dejstvo je bilo ključno za presojo, da odpoved ni bila navidezna, tožniku pa ni bila dana možnost izjave, kar pomeni kršitev razpravnega načela in pravice do izjave. Iz dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka tik pred odpovedjo zaposlila novega delavca A. A., ki je prevzel enake naloge, kot jih je opravljal tožnik. To potrjujejo tabele nalog z dne 28. 8. 2023 in 24. 10. 2023 ter izpovedi tožnika, A. A. in B. B. Potreba po delu tožnika ob odpovedi torej ni prenehala, temveč je bilo njegovo delo v celoti preneseno na novo delovno mesto, kar pomeni zlorabo instituta poslovnega razloga. Sodišče je zmotno zaključilo, da nobena od prič ni potrdila prekrivanja nalog, hkrati pa samo ugotavlja, da je A. A. od avgusta 2023 do januarja 2024 opravljal naloge tožnika. Razlogi sodbe so si v tem delu notranje nasprotujoči. Med opisoma delovnih mest in dejanskimi dnevnimi nalogami obstaja skoraj popolno ujemanje, kar sodišče ni ustrezno dokazno ocenilo. S tem je kršilo pravila proste dokazne ocene, dejansko stanje pa je ostalo nepopolno ugotovljeno. Zakonitost odpovedi je treba presojati v trenutku njene podaje, ne glede na kasnejše stanje. Iz izpovedi A. A., B. B. in C. C. izhaja, da v relevantnem obdobju po odpovedi do reorganizacije še ni prišlo, delo pa je potekalo enako kot prej, kar dodatno potrjuje, da ob odpovedi potreba po tožnikovem delu ni prenehala. Z odločitvijo, ki odstopa od ustaljene sodne prakse v primerljivih zadevah, je bila tožniku kršena tudi pravica do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS). Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki niso pritožbeno sporne, izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi za vodilnega delavca za nedoločen čas z dne 7. 10. 2024, in sicer na delovnem mestu vodja energetike. Dne 1. 8. 2023 je tožena stranka zaposlila A. A. kot svetovalca uprave za področje energetike. Njegovo delovno mesto je bilo naknadno preimenovano v namestnik izvršnega direktorja za področje energetike. Uprava tožene stranke je dne 25. 8. 2023 sprejela sklep o spremembi in dopolnitvi sistematizacije in organizacije delovnih mest z veljavnostjo od 14. 9. 2023 , po katerem je bil v sektorju za proizvodnjo, tehnologijo in investicije ukinjen oddelek energetike, posledično je bilo ukinjeno delovno mesto "vodja energetike" in ustanovljeno novo delovno mesto "namestnik za energetiko izvršnega direktorja za proizvodnjo, tehnologijo in investicije". Dne 26. 9. 2023 je tožena stranka v posledici ukinitve tožnikovega delovnega mesta slednjemu podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki mu je bila vročena istega dne. Hkrati mu je ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, in sicer za delovno mesto "manager investicijskih projektov". Ponudbo nove pogodbe je tožnik pisno zavrnil dne 9. 10. 2023. Skladno s sklepom o odreditvi čakanja na delo doma z dne 11. 10. 2023 je bil do 9. 11. 2023 (preostali del odpovednega roka) na čakanju na delo doma in je prejemal 100 % nadomestilo plače. Delovno razmerje mu je prenehalo po izteku odpovednega roka z dnem 9. 11. 2023.

6.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 26. 9. 2023, reparacijski zahtevek, zahtevek za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi ter denarno povračilo. Presodilo je, da je tožena stranka izkazala obstoj utemeljenega poslovnega razloga v smislu 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Kot bistveno je sodišče prve stopnje štelo, da je tožena stranka izvedla reorganizacijo, v okviru katere je ukinila oddelek energetike in (edino) delovno mesto v njem - "vodja energetike" ter vzpostavila novo delovno mesto "namestnik izvršnega direktorja za proizvodnjo, tehnologijo, investicije". Po presoji sodišča prve stopnje to novo delovno mesto ni bilo isto kot tožnikovo prejšnje delovno mesto, saj naj bi šlo za delovno mesto na višjem hierarhičnem in vsebinskem nivoju, zlasti z vidika strateškega delovanja. Sodišče prve stopnje je sprejelo stališče, da je bil operativni del tožnikovih nalog prenesen na odvisne družbe v skupini, strateški del pa na novo zaposlenega delavca A. A., kar naj bi pomenilo, da je prenehala potreba po delu tožnika pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi. Pri tem je poudarilo, da delodajalec pri reorganizaciji uživa široko poslovno avtonomijo in da sodišče ne presoja smotrnosti poslovnih odločitev, temveč zgolj njihov obstoj. Prekrivanje nalog med tožnikom in A. A. v določenem obdobju po odpovedi je sodišče prve stopnje ocenilo kot časovno omejeno in prehodno, namenjeno zagotavljanju nemotenega delovnega procesa do dokončne izvedbe reorganizacije. Ta okoliščina po presoji sodišča prve stopnje ni omajala obstoja poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje je nadalje štelo, da okoliščina, da tožnikovo delovno mesto ni bilo edino ukinjeno, potrjuje širšo reorganizacijo in dodatno govori v prid resničnosti poslovnega razloga.

7.Pritožbeno sodišče je v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku ZPP) opravilo preizkus izpodbijane sodbe in zaradi razjasnitve odločilnih dejstev na obravnavi dopolnilo dokazni postopek. Ponovilo je vse dokaze, izvedene pred sodiščem prve stopnje - vpogledalo in prebralo je vse listine v spisu, tako tudi listine v prilogah A1-A21, B1-B8, prebralo je zapisnike in prepise zvočnih posnetkov z izpovedbami pred sodiščem prve stopnje zaslišanih tožeče stranke in prič A. A., B. B., C. C., D. D., E. E., F. F. in G. G. Dodatno je zaslišalo tožnika ter priči B. B. in A. A. Ostalih predlaganih dokazov ni izvedlo iz enakih razlogov, kot sodišče prve stopnje, zato se pritožbeno sodišče na te utemeljene razloge sklicuje in jih ne ponavlja. Dopolnitev dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje je imela za posledico drugačno materialnopravno odločitev.

8.Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka niti po 14. niti po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba sicer temelji na dokazni oceni, glede katere je imelo pritožbeno sodišče utemeljen dvom in jo je zato v pritožbenem postopku dopolnilo, vendar to ne pomeni, da bi bila sodba sodišča prve stopnje nerazumljiva, brez razlogov ali notranje protislovna, niti da bi obstajalo relevantno nasprotje med povzeto vsebino dokazov in njihovo dejansko vsebino. V obravnavani zadevi pritožbeni očitki v bistvu merijo na pravilnost dokazne ocene, kar predstavlja pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa procesne kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi sodbe sodišča prve stopnje so razvidni in omogočajo pritožbeni preizkus, kar izključuje kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlog, da je pritožbeno sodišče opravilo pritožbeno obravnavo, je bil torej v dvomu o pravilnosti dokazne ocene in posledično materialnopravne presoje, ne pa v obstoju procesnih pomanjkljivosti. Takšen dvom se v pritožbenem postopku odpravi z dopolnitvijo dokaznega postopka in lastno dokazno oceno pritožbenega sodišča. Zatrjevane kršitve po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP niso podane.

9.Tožnik v pritožbi vztraja, da mu je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi v posledici zaposlitve A. A., da poslovni razlog ob odpovedi dejansko ni obstajal, reorganizacija pa je bila navidezna. Po 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 lahko delodajalec redno odpove pogodbo iz poslovnega razloga, če preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi organizacijskih oziroma drugih razlogov na strani delodajalca. V skladu z drugim odstavkom 89. člena ZDR-1 je odpoved dopustna le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Za presojo zakonitosti odpovedi je odločilno, ali je poslovni razlog ob podaji odpovedi resničen in konkreten. Delodajalec sicer sme reorganizirati delo, vendar reorganizacija ne sme biti le formalna (ukinitev delovnega mesta na papirju), če se isto delo v bistveni vsebini in obsegu dejansko nadaljuje in ga opravlja drug, na novo zaposleni delavec. Poleg tega se lahko čakanje na delo doma, kot je ta institut urejen v 138. členu ZDR-1, odredi le ob začasni nezmožnosti zagotavljanja dela. Če v istem obdobju delo v enaki vsebini in obsegu opravlja drug delavec, je to močan indic, da ne drži, da delodajalec delavcu ne more zagotavljati dela v skladu s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi oziroma da je prenehala potreba po delu na tem delovnem mestu, ampak da je delodajalec zgolj zamenjal izvajalca dela.

10.Tožena stranka je A. A. zaposlila dne 1. 8. 2023, torej tik pred podajo odpovedi tožniku dne 26. 9. 2023, zato je, kot je to sicer pravilno zapisalo že sodišče prve stopnje, ugotavljanje dejstev v zvezi z zaposlitvijo A. A. in njegovimi delovnimi nalogami odločilno za presojo zakonitosti odpovedi. Po dopolnitvi dokaznega postopka na pritožbeni obravnavi ter ob upoštevanju konkretiziranih pritožbenih navedb o vsebini nalog tožnika in A. A., ki so bile podprte z listinskimi dokazi (primerjalne tabele nalog z dne 28. 8. 2023, 24. 10. 2023 in 16. 4. 2024, opis del in nalog delovnega mesta "vodja energetike" in delovnega mesta "namestnik izvršnega direktorja za proizvodnjo, tehnologijo, investicije") in z izpovedmi tožnika ter prič B. B. in A. A., pritožbeno sodišče ugotavlja sledeče. Tožnik je na delovnem mestu "vodja energetike" opravljal tako operativne kot strateške naloge, pri čemer strateške naloge niso bile obrobne, temveč so obsegale izvedbo in vodenje oziroma ključna sodelovanja pri več trajnih in večletnih projektih na energetskem področju skupine H. To izhaja iz skladnih delov izpovedi tožnika, ki jih je v bistvenem delu potrdil B. B., in iz izpovedi A. A., ki je za več projektov potrdil, da jih je po odpovedi nadaljeval (oziroma prevzel v nadaljnje vodenje ali koordinacijo). Med strateškimi nalogami, ki jih je tožnik opravljal in so bile po odpovedi (tudi v prehodnem obdobju) navedene med nalogami A. A., so bile zlasti:

-projekt I. (povezano tudi s konceptom fleksibilnega porabnika električne energije); priča A. A. je potrdila, da gre za projekt, na katerem dela še sedaj, B. B. pa je potrdil, da je na projektu pred tem delal tožnik;

-projekt J. (priključitev na omrežje K.); A. A. je potrdil, da je bil po odpovedi zadolžen za spremljanje in pospeševanje realizacije, B. B. pa je potrdil, da je predhodno pri projektu delal tožnik;

-projekt L. (v družbah skupine); B. B. je potrdil tožnikovo sodelovanje, A. A. pa je potrdil nadaljnje spremljanje/realizacijo po odpovedi;

-projekt M.; tožnik je izpovedal, da je pri projektu sodeloval (tudi pri pogajanjih), A. A. pa je potrdil vključitev in nadaljevanje aktivnosti;

-projekt N. (za družbe skupine), pri katerem je A. A. potrdil sodelovanje po odpovedi, tožnik pa, da je šlo pred tem za njegovo nalogo;

-projekt O. (vključno z razvojem programske rešitve/optimizacije); A. A. je izpovedal, da je bil avtor dokumenta o optimizaciji porabe EE tožnik, ter da je projekt po odpovedi nadaljeval (npr. z vidika integracije in možnosti subvencioniranja);

-projekt P.; B. B. je potrdil, da je tožnik pred odpovedjo delal na projektu, A. A. pa, da je to po odpovedi njegova naloga;

-projekt R. (v povezavi z inštitutom S.) in analiza učinkov ter priprava ukrepov optimizacije; tožnik je izpovedal o svojem sodelovanju, A. A. pa je potrdil nadaljevanje aktivnosti;

-projekt T. (čeprav ni bil naveden kot samostojna postavka v tožnikovi tabeli, iz izpovedi izhaja, da je bil tožnik zadolžen za sklice/usklajevanja na rednih sestankih, na katerih so se obravnavali tudi projekti odvečne toplote, pri čemer je B. B. potrdil, da je tožnik opravljal tudi to nalogo).

11.Operativne naloge, ki so bile po odpovedi še naprej (vsaj v prehodnem obdobju) dodeljene A. A., pritožbeno sodišče kot odločilno ugotavlja zlasti:

-spremljanje stanja in obračunov električne energije in zemeljskega plina, vključno z analizo odstopanj in stroškov ter pripravo napovedi cen za kontroling; B. B. je potrdil, da je šlo za tožnikovo nalogo, A. A. pa, da je v prehodnem obdobju opravljal nadzor, pri čemer iz tabele z dne 16. 4. 2024 izhaja, da je te naloge A. A. opravljal še tudi v aprilu 2024;

-pripravo/koordinacijo strategije in prezentacij načrta nabave ZP in EE za naslednja obdobja (2024/2025), kar sta po izpovedih potrdila tako tožnik (da je šlo za njegovo nalogo) kot A. A. (da jo je prevzel);

-pregled ponudb in pripravo osnutkov oziroma aktivnosti v zvezi s podaljšanjem in pripravo energetskih pogodb (vključno s pogodbenimi razmerji z dobavitelji električne energije); A. A. je potrdil prevzem nalog, B. B. pa je potrdil, da je bil tožnik skrbnik energetskih pogodb in da so se pooblastila po odhodu prenesla;

-aktivnosti v zvezi s pogajanji in pripravo cenovnih pregledov ter gradiv za sestanke pri dobaviteljih (npr. priprava gradiv in cenovnih ocen za naslednje leto), kar izhaja iz izpovedi tožnika in je bilo potrjeno z izpovedmi B. B. ter A. A. (vključenost v pogajanja in sestanke).

12.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so se tožnikove in naloge A. A. v relevantnem času dejansko prepletale, ne zgolj na nivoju "širših energetskih tem", temveč konkretno pri nalogah, ki so se po odpovedi izkazano prenesle v delovno rutino A. A. Takšno prepletanje izhaja iz primerjave tabel in iz izpovedi A. A., ki je potrdil, da so mu bile po odhodu tožnika dodeljene naloge, ki jih je prej opravljal tožnik, ker operativa še ni bila prerazporejena na hčerinske družbe. Posebej pomembno je, da je A. A. po lastni izpovedi potrdil, da je šele približno z decembrom 2023 začel opravljati delo, "za katero se je z upravo zmenil", medtem ko je v oktobru (po odhodu tožnika na čakanje na delo doma) prevzel tudi operativne naloge, ker "niso imeli nadomestila za tožnika" in operativne naloge še niso bile prerazporejene na hčerinske družbe, pri čemer je tudi pojasnil, da mu je naloge dodelil B. B., ker je bilo treba zagotavljati kontinuiteto dela. Ta izpoved potrjuje, da je bil v času odpovedi in tudi po njej vsebina in obseg dela, ki ga je prej opravljal tožnik, še vedno realno potreben in se je tudi izvajal. Operativne naloge so se še (vsaj) tri mesece po odpovedi izvajale v celoti (s strani A. A.), prenos operativnih nalog na odvisne družbe pa se je pričel izvajati šele v letu 2024, po prenehanju delovnega razmerja tožnika. To izhaja iz izpovedi prič in časovne umestitve izvedbenih korakov reorganizacije (ter dejstva, da je A. A. tudi operativne naloge v prehodnem obdobju dejansko opravljal).

13.Tožena stranka je prerekala, da je tožnik opravljal sledeča dela: zadolžitev upravljanja z energetskimi zalogami in sredstvi in sicer za zakup energentov in tehničnih plinov; da je delal na projektu Z.; da je izvajal koordinacijo med zaposlenimi v oddelkih, ki so soodgovorni za energetsko področje; da je sodeloval z vodji energetike na odvisnih družbah, pri izobraževanju in motivaciji kadrov in pri nalogi razogljičenja in trgovanja z emisijskimi kuponi. Te njene navedbe se v postopku niso izkazale za resnične. Tako iz izpovedi tožnika, kot tudi iz izpovedi B. B. namreč izhaja, da je tožnik te naloge opravljal. V zvezi z nalogo: zadolžitev upravljanja z energetskimi zalogami in sredstvi, in sicer za zakup energentov in tehničnih plinov, je B. B. izpovedal, da nekih zalog ni, tisto kar pa jih je, opravljajo na družbah, je pa potrdil, da je tožnik skomuniciral z dobavitelji (U. ali pa V.), za katere produkte in koliko naj se zakupi. Potrdil je sodelovanje tožnika na projektu Z.; prav tako koordinacijo med zaposlenimi v oddelkih, ki so soodgovorni za energetsko področje ter sodelovanje pri trgovanja s CO2 kuponi.

14.Iz izpovedi prič in primerjave dejanske vsebine dela, ki sta ga opravljala tožnik in A. A., pritožbeno sodišče ugotavlja, da v relevantnem obdobju (ob odpovedi in še najmanj do aprila 2024) ni bilo ugotovljenih bistvenih, kvalitativnih razlik med nalogami delovnega mesta "vodja energetike" in nalogami, ki jih je A. A. opravljal na delovnem mestu "namestnik izvršnega direktorja za področje energetike". Čeprav so priče delo A. A. označevale kot "strateško", so hkrati potrdile, da je A. A. v "prehodnem obdobju" in tudi kasneje prevzel ter opravljal naloge, ki jih je pred tem opravljal tožnik. Po predočenju opisa del in nalog delovnega mesta, na katerem je bil zaposlen tožnik, tj. "vodja energetike" (B2), je A. A. potrdil, da še vedno opravlja (v strateškem obsegu) naloge vodenja in nadzora na področju energetske dejavnosti v skupini, optimizacije porabe energije, uvajanja alternativnih tehnologij in metod na področju energetike (kar naj bi bila po zapisu v redni odpovedi - A2 naloga, ki naj bi bila prenesena na posamezne družbe v skupini H.) ter analize in spremljanja stanja na evropskem in svetovnem energetskem trgu. Glede načrtovanja in sodelovanja pri nakupu energentov je pojasnil, da je operativni del prenesen na hčerinske družbe, sam pa opravlja strateško usmerjanje, kar po vsebini ustreza nalogam, ki jih je pred tem opravljal tožnik.

15.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik opravljal pretežni del nalog, ki izhajajo iz opisa del in nalog delovnega mesta, ki ga je zasedal A. A., tj. "namestnik izvršnega direktorja ..." (B1). Tožnik je predlagal in izvajal nove energetske rešitve, sodeloval pri iskanju alternativnih virov in dobaviteljev ter pri pogajanjih z dobavitelji energentov, zagotavljal je poslovno odličnost pri sodelovanju in razvijanju partnerskih odnosov z dobavitelji energentov, kar je po predočenju opisa del in nalog tega delovnega mesta potrdil tudi B. B. Glede nadzora energetskih projektov (vključno z investicijami) iz izpovedi B. B. in A. A. izhaja, da operativni nadzor izvajajo projektni vodje, A. A. pa opravlja zgolj makro nadzor. Ker sta tako tožnik kot B. B. potrdila, da je tudi tožnik sodeloval pri tej nalogi, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je to nalogo opravljal v primerljivi vsebini in obsegu, kot jo opravlja A. A. Naloge v zvezi z izvajanjem projektov v skladu z okoljskimi standardi po skladni izpovedi A. A. in B. B. opravljajo projektni vodje in projektna pisarna, A. A. pa jih ne opravlja, zato ta naloga ne predstavlja razlikovalnega elementa med delovnima mestoma. Glede upravljanja energetskih sredstev in nadzora porabe energije iz izpovedi izhaja, da se naloga večinoma izvaja po posameznih družbah, A. A. pa ima pri tem predvsem svetovalno oziroma predlagalno vlogo. Ker je tožnik prepričljivo izpovedal, da je opravljal tudi to nalogo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila vsebina in obseg njegovega dela na tej nalogi primerljiva delu A. A.. Iz skladnih izpovedi tožnika in B. B. nadalje izhaja, da je tožnik sodeloval pri oblikovanju strategij in operativnih načrtov energetske oskrbe, nadzoru nad energetskimi varnostnimi ukrepi, svetovanju v kriznih obdobjih ter pripravi analiz, poročil in pogodb na področju energetike. Te naloge so po vsebini enake nalogam, ki jih opravlja A. A. Tudi glede razvijanja energetskih politik in strategij pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik pri tem sodeloval skupaj s B. B., kar je slednji potrdil, pri čemer okoliščina, da je bil za to formalno odgovoren B. B., ne izključuje dejstva, da je tožnik nalogo dejansko opravljal. Ker je bil tudi A. A. podrejen B. B., pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi to nalogo tožnik opravljal v primerljivi vsebini in obsegu. Enako velja za naloge v zvezi s pripravo dolgoročnih investicijskih strategij in investicijskih planov na področju energetike, ki se po izpovedih izvajajo predvsem kot usmerjanje in priprava podlag, ne pa kot neposredno sklepanje pogodb. Ker je tožnik konkretno pojasnil svoje aktivnosti na tem področju, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi te naloge opravljal v primerljivi vsebini in obsegu kot A. A.

16.Pritožbeno sodišče se je tudi na podlagi izpovedi tožnika in prič B. B. in A. A., ki jim je bila predočena tabela z dne 16. 4. 2024 (B5), v kateri so konkretizirane dnevne naloge A. A., prepričalo, da je tožnik opravljal glavnino del, ki jih je kasneje opravljal A. A. Iz skladnih izpovedi tožnika in B. B. izhaja, da tožnik iz te tabele ni opravljal zgolj nalog v zvezi s pripravo sistema za obvladovanje lastne bilančne skupine električne energije, razvojem koncepta dostopa do trga a. in deloma nalog v zvezi z drugimi dobavitelji električne energije, vendar iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi bile te naloge po vsebini in obsegu tako specifične, da bi še sedem mesecev po odpovedi utemeljevale bistveno vsebinsko razliko med delovnima mestoma. Glede naloge v zvezi s V. za električno energijo pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz izpovedi B. B. izhaja, da se s tem področjem nihče operativno ne ukvarja, medtem ko je tožnik prepričljivo izpovedal, da je bil v to nalogo vključen, čemur pritožbeno sodišče sledi. Prav tako glede naloge zajema CO₂ s proizvodnjo grafena iz izpovedi B. B. izhaja, da se projekt dejansko ne izvaja, hkrati pa je potrdil, da je bil tožnik vključen v cilje na področju trajnosti. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da tudi te naloge ne predstavljajo razlikovalnega elementa, ki bi utemeljeval bistveno vsebinsko razliko med delovnima mestoma. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je v delih, kjer se je v ugotovitvah naslonilo na izpoved tožnika in ne B. B. in A. A. to storilo iz razloga, ker je tožnik ob sporadični preverbi sodišča, katera konkretna dela je opravljal glede na splošen opis del in nalog posameznega delovnega mesta, to izrecno in konkretno pojasnil, v njegovi izpovedi sodišče tudi ni zaznalo nikakršnih notranjih nasprotij, medtem ko je bilo očitno, da sta se B. B. in A. A. posameznim konkretnim vprašanjem sodišča skušala izogniti z navajanjem dejstev, o katerih nista bila vprašana, ali pa o posameznih konkretnih vprašanjih nista vedela izpovedati.

17.Tudi če bi bile tožnikove naloge po reorganizaciji formalno strogo razdeljene na strateške in operativne, pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi že strateški del nalog, ki jih je tožnik opravljal, predstavljal dovolj obsežno, odgovorno in trajno delo za polni delovni čas, če bi ga tožnik ohranil. Tožnik je namreč to prepričljivo izpovedal, pritožbeno sodišče pa mu v tem v celoti sledi, saj je tožena stranka sama prepoznala potrebo po razbremenitvi tožnika. Več kot eno leto je namreč iskala pomoč tožniku zaradi preobsežnosti dela (potrdil tožnik in B. B.), zaradi česar je izvedla tudi več razgovorov za zaposlitev (o tem so izpovedale priče E. E., F. F. in G. G., katerim je bilo na razgovorih predstavljeno, da bi prevzeli del tožnikovih delovnih nalog). Tudi tožniku je bilo predstavljeno, da bo novi delavec A. A. prevzel del njegovih nalog, predvsem strateške projekte, tožnik pa bi obdržal operativni del, in da bosta delala skupaj (izpoved tožnika, B. B.). Ta okoliščina je pomembna, ker kaže, da je bilo dela objektivno dovolj (vsaj) za dve osebi. Strateški projekti so bili kontinuirani in ključni, ti projekti niso prenehali, temveč so se nadaljevali in jih je opravljal A. A. Po odpovedi je A. A. opravljal celoten nabor nalog, ki jih je pred tem opravljal tožnik (tudi operativne naloge), in sicer vsaj tri mesece po odpovedi. Pri tem pa ni bilo izkazano, katere dodatne "bistveno drugačne" naloge bi A. A. v istem obdobju opravljal v takem obsegu, da bi to pomenilo kvalitativno novo delovno mesto, medtem ko bi potreba po tožnikovem delu prenehala.

18.Toženka je tožniku dne 11. 10. 2023 do izteka odpovednega roka odredila čakanje na delo doma iz razloga, ker je prenehala potreba po delu, ki ga je opravljal v skladu s pogodbo o zaposlitvi (A4). Toženka se je v odredbi sicer sklicevala na določbo 137. člena ZDR-1, kar pa ne spremeni bistva vsebine njene odredbe (zatrjevanega prenehanja potrebe po delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi). Ker je bilo ugotovljeno, da se je v času čakanja delo v relevantni vsebini in obsegu še naprej opravljalo (opravljal ga je A. A. in sicer zato, ker niso še imeli nadomestila za tožnika - izpoved A. A. oziroma ker se je v nekem momentu uprava odločila da bo generalno A. A. vse to delal - izpoved B. B.), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil ukrep čakanja na delo neutemeljen in predstavlja dodatno okoliščino, ki potrjuje, da odpovedni razlog "prenehanje potrebe po delu pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi" v času odpovedi ni bil realen, temveč fiktiven.

19.Pritožbeno sodišče v okviru dokazne ocene ugotavlja, da zatrjevanje tožene stranke, da je z ukinitvijo delovnega mesta "vodja energetike" in ustanovitvijo delovnega mesta "namestnik za energetiko izvršnega direktorja za proizvodnjo, tehnologijo, investicije" vzpostavila delovno mesto na višjem hierarhičnem in vsebinskem nivoju, ni dokazano. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je bil tožnik edini zaposleni v oddelku energetike in je bil ves čas neposredno podrejen B. B. (potrdi B. B.). Prav tako je bil A. A. neposredno podrejen B. B., kar sta v izpovedi izrecno potrdila tako B. B. kot A. A. Iz nobenega drugega izvedenega dokaza (organigrama, izpovedi drugih prič, ...) ne izhaja, da bi bil A. A. dejansko umeščen na višji hierarhični ravni od tožnika oziroma da bi imel nadrejeni položaj v razmerju do njega. B. B. je sicer v izpovedi poudarjal, da je bil A. A. njegov namestnik in da naj ne bi šlo za delovno mesto istega ranga, vendar takšno zatrjevanje ostaja nepodprto z drugimi dokazi in je hkrati v notranjem nasprotju z nadaljnjimi deli njegove izpovedi. B. B. je namreč priznal, da ga je v času njegove odsotnosti nadomeščal tudi tožnik, pri čemer to izhaja tudi iz tožnikove izpovedi. Slednji pa je pojasnil še, da se je v takšnem primeru neposredno pogovarjal tudi z upravo, pri čemer je o navedenem nato vedno poročal B. B. Na enak način je delo opravljal tudi A. A., kar izhaja iz njegove izpovedi. Med drugim je izrecno pojasnil, da sam ni sestavni del vodstvenih kolegijev, da je bil to le B. B. in da sam ni prisoten niti, ko imajo kolegije z vodstvi hčerinskih družb skupaj, pri čemer pa mu B. B., če se tam sprejmejo kakšne strateške zadeve, te informacije prenese. Če je tožnik kot edini zaposleni v oddelku energetike neposredno poročal B. B., samostojno vodil celotno področje in ob tem nadomeščal B. B., kadar ga ni bilo, pritožbeno sodišče ne more slediti tezi, da bi bil A. A. že po sami naravi delovnega mesta umeščen na višji hierarhični nivo. Samo poimenovanje delovnega mesta kot "namestnik" takšne hierarhične razlike ne izkazuje, zlasti ob ugotovitvi, da sta bila tako tožnik kot A. A. v razmerju do B. B. dejansko umeščena na isti ravni podrejenosti. Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da argument tožene stranke o vzpostavitvi delovnega mesta na višjem nivoju ni podprt z dejanskimi ugotovitvami, ter da nova sistemizacija v tem delu ne izkazuje vsebinske in hierarhične prekinitve kontinuitete tožnikovega dela.

20.Bistvo odpovednega poslovnega razloga je prenehanje potrebe po delu delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. V konkretnem primeru pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je potreba po tožnikovem delu dejansko obstajala tudi po odpovedi in se je v celoti izvajala še najmanj tri mesece v isti organizacijski obliki, le da je to delo opravljal A. A. Prenos operative na odvisne družbe, na katerega se je delodajalec skliceval kot na osrednji element reorganizacije, v relevantnem času ni bil izveden (katere konkretne operativne naloge so se že v "prehodnem obdobju", torej do januarja 2024, prenesle na hčerinska podjetja, pa jih slednja niso opravljala že pred tem, nista znala povedati ne B. B. ne A. A., pri čemer pa je A. A. pojasnil celo, da je bila operativa prenesena z vzpostavitvijo bilančne skupine, kar je bilo 1. 1. 2025). Ker se zakonitost odpovedi presoja po stanju ob odpovedi, kasnejše dejstvo, tj. da je delodajalec šele v letu 2024 pričel prenašati operativne naloge, ki so bile po izpovedi A. A. v celoti dejansko prenesene z vzpostavitvijo bilančne skupine dne 1. 1. 2025, ne more retroaktivno utemeljiti odpovedi iz septembra 2023. Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da tožena stranka ni dokazala, da je ob odpovedi prenehala potreba po delu tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi; dokazano je le, da je delodajalec celotno delo tožnika preusmeril na drugega, novo zaposlenega delavca A. A. in šele kasneje organiziral drugačno razporeditev operative.

21.Sodišče prve stopnje je odločilno težo dalo razlagi, da je šlo le za "prehodno obdobje" zaradi zagotavljanja nemotenega delovnega procesa. Pritožbeno sodišče tega argumenta ne sprejema. Prehodnost bi bila lahko pravno relevantna le, če bi bil prenos nalog na odvisne družbe izveden ob odpovedi ali v neposredni časovni bližini in če bi bilo hkrati izkazano, da A. A. v tem obdobju opravlja bistveno drugačne naloge v takem obsegu, da potrebe po tožnikovem delu resnično ni več. V obravnavanem primeru pa je prav nasprotno: v relevantnem obdobju, pa tudi še v aprilu 2024 je A. A. opravljal naloge, ki jih je prej opravljal tudi tožnik, prenos nekaterih operativnih nalog na odvisne družbe pa se je izvedel šele po daljšem časovnem obdobju. Zato "prehodno obdobje" v tej zadevi ni nevtralno ali nepomembno dejstvo, temveč ključen dokaz, da poslovni razlog ob odpovedi ni obstajal.

22.Tožniku je bilo odrejeno čakanje na delo doma, čeprav je bilo delo očitno prisotno in ga je opravljal A. A. Ker je ta delovnopravni institut dopustno uporabiti le, kadar delodajalec začasno ne more zagotavljati dela, hkratno opravljanje istega dela s strani drugega delavca, ki ga je delodajalec zaposlil zgolj dober mesec pred tem, pomeni, da pogoji za čakanje niso bili izpolnjeni. Tudi ta okoliščina je skladna z zaključkom, da je šlo za prerazporeditev dela na A. A. in ne za realno prenehanje potrebe po delu tožnika pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi.

23.Pritožbeno sodišče kot posebej pomembno okoliščino upošteva časovno zaporedje odločilnih dogodkov. A. A. je bil pri toženi stranki zaposlen 1. 8. 2023, torej le dober mesec pred podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku dne 26. 9. 2023. Takšna časovna bližina, kot že prej poudarjeno, zahteva posebej strogo presojo zatrjevanega poslovnega razloga. Iz dokaznega postopka izhaja, da je bil A. A. ob zaposlitvi sprva zaposlen na delovnem mestu "svetovalec uprave za področje energetike", po spremembi sistemizacije pa je bilo to delovno mesto preimenovano v delovno mesto "namestnik za energetiko izvršnega direktorja za proizvodnjo, tehnologijo, investicije". Pritožbeno sodišče ugotavlja, da takšno zaporedje (zaposlitev novega delavca, nato sprememba sistemizacije in ukinitev delovnega mesta obstoječega delavca v zelo kratkem časovnem obdobju) resno postavlja pod vprašaj resničnost zatrjevanega poslovnega razloga. Ta okoliščina v povezavi z ugotovljenim nadaljevanjem istih nalog s strani A. A. zato krepi sklep, da odpoved ni bila posledica dejanskega prenehanja potrebe po tožnikovem delu, temveč organizacijska prilagoditev, ki je omogočila zamenjavo izvajalca istega dela oziroma da je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi v posledici zaposlitve A. A.

24.Po presoji pritožbenega sodišča izpoved D. D. ni odločilna za presojo zakonitosti odpovedi. Iz dokaznega postopka namreč ne izhaja, da bi bila ta priča neposredno seznanjena z dejansko vsebino in obsegom dela, ki ga je tožnik opravljal na delovnem mestu "vodja energetike", niti z dejanskim izvajanjem nalog A. A. v relevantnem obdobju ob odpovedi in neposredno po njej. Njena izpoved se nanaša predvsem na formalne organizacijske odločitve, opise delovnih mest in namen reorganizacije, ne pa na konkretno in dejansko izvajanje delovnih nalog, ki je v sporih o zakonitosti odpovedi iz poslovnega razloga odločilnega pomena. Njena izpoved tako ne more omajati ugotovitev, ki izhajajo iz neposrednih izpovedi tožnika ter prič B. B. in A. A., ki sta bila neposredno vključena v izvajanje nalog na energetskem področju. Ker se zakonitost odpovedi presoja glede na dejansko stanje ob podaji odpovedi, izpoved priče, ki se nanaša predvsem na formalne in načrtovane organizacijske vidike ter ne na dejansko opravljanje dela, ne more imeti odločilne dokazne teže.

25.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnikovo delovno mesto ni bilo edino ukinjeno, ter da je šlo za širšo reorganizacijo. V tem delu tožnik v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje s to ugotovitvijo kršilo razpravno načelo, saj tako iz odpovedi kot iz odgovora na tožbo izhaja, da je toženka reorganizacijo izvedla v več sektorjih in na več delovnih mestih. Vendar pritožbeno sodišče poudarja, da okoliščina, da tožnikovo delovno mesto ni bilo edino delovno mesto, ki je bilo ukinjeno v okviru spremembe sistemizacije, sama po sebi ni odločilna za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Odločilno vprašanje v tovrstnih sporih namreč ni število ukinjenih delovnih mest ali obseg reorganizacije kot tak, temveč ali je zaradi zatrjevanih organizacijskih razlogov dejansko prenehala potreba po opravljanju dela konkretnega delavca pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi, in to že ob podaji odpovedi. Tudi širša reorganizacija ne more utemeljiti odpovedi, če se ugotovi, da se je delo, ki ga je opravljal delavec, v bistvenem obsegu nadaljevalo in ga je opravljal drug, na novo zaposleni delavec. Zato tudi v primeru, ko delodajalec hkrati ukine več delovnih mest, to ne izključuje presoje, da je odpoved posameznemu delavcu nezakonita, če je v njegovem primeru ugotovljeno, da prenehanje potrebe po njegovem delu ni bilo resnično, temveč je šlo za nadaljevanje istega dela pod drugim nazivom ali z drugim na novo zaposlenim izvajalcem. Okoliščina, da so bila v okviru reorganizacije ukinjena tudi druga delovna mesta, zato ne more sanirati pomanjkanja konkretnega in resničnega poslovnega razloga v razmerju do tožnika.

26.Na podlagi celote ugotovitev pritožbeno sodišče zaključuje, da je odpoved iz poslovnega razloga nezakonita, ker tožena stranka ni izkazala resničnega prenehanja potrebe po delu tožnika ob odpovedi, temveč je bilo dokazano, da je njegovo delo prevzel A. A., ki ga je toženka zaposlila neposredno pred odpovedjo tožniku. Posledično je na podlagi 1. alineje 358. člena ZPP delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in nasprotno ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe ob izteku odpovednega roka dne 9. 11. 2023 ni zakonito prenehalo.

27.Glede na sprejeto odločitev, s katero je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita že zaradi neobstoja utemeljenega poslovnega razloga ob podaji odpovedi, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do nadaljnjih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na ustreznost ponujene nove zaposlitve in s tem v zvezi zatrjevano bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je vprašanje ustreznosti novo ponujene zaposlitve pravno relevantno le v primeru, če bi bila odpoved iz poslovnega razloga utemeljena, tožnik pa bi podredno uveljavljal zahtevek za odpravnino (česar ni storil), presoja teh navedb, ob ugotovitvi nezakonitosti odpovedi, ne bi mogla vplivati na odločitev in bi bila zato odveč. Pritožbeno sodišče se zato do teh pritožbenih navedb ni posebej opredeljevalo (360. člen ZPP).

28.Pritožbeno sodišče je na pritožbo tožnika tožbo v delu zahtevka, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove in njeno razveljavitev, zavrglo, saj je to procesno ugodnejša rešitev. Pri oblikovanju tožbe o nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je namreč treba upoštevati 181. člen ZPP, ki določa, kdaj je dopustna ugotovitvena tožba. Tožeča stranka lahko s tožbo zahteva, da sodišče ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnost oziroma nepristnost kakšne listine (prvi odstavek 181. člena ZPP). Zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni zahtevek za ugotovitev pravice ali pravnega razmerja, ampak za ugotovitev nezakonitosti enostranskega ravnanja delodajalca, usmerjenega v prenehanje delovnega razmerja. Ugotovitev nezakonitosti odpovedi ni odločitev o pravni posledici, tj. obstoju pravice ali pravnega razmerja, ampak zgolj predpostavka za odločanje o (nadaljnjem) obstoju delovnega razmerja in drugih zahtevkih na podlagi zatrjevane nezakonitosti. Zato tudi razveljavitev odpovedi ne more imeti dejanskega ali pravnega učinka. Iz istih razlogov je zavrglo del tožbe, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti odredbe o čakanju na delo doma in njeno razveljavitev. Sodišče prve stopnje je z meritorno zavrnitvijo zahtevka odločilo o zahtevku, glede katerega procesne predpostavke niso bile izpolnjene (kršitev določb prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 181. členom ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo v tem delu (v I./1. in 2. točki izreka) razveljavilo in tožbo v tem delu zavrglo (prvi odstavek 351. člena ZPP).

29.Pritožbeno sodišče je po opravljeni pritožbeni obravnavi ugotovilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. S tem so se izpolnili pogoji za odločanje o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1, ki sta jo za primer ugotovitve nezakonitosti odpovedi predlagali obe pravdni stranki. Sodišče prve stopnje o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi ni odločalo, ker je tožnikov zahtevek v celoti zavrnilo. Neodločanje o sodni razvezi zato ni posledica procesne opustitve ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, temveč izključno napačne materialnopravne presoje o zakonitosti odpovedi. Ker je pritožbeno sodišče to presojo odpravilo in samo ugotovilo nezakonitost odpovedi, je s tem nastopila procesna podlaga za odločanje o sodni razvezi.

30.Pritožbeno sodišče je v tem delu odločilo samo, saj so bila vsa dejstva, odločilna za presojo po 118. členu ZDR-1, med strankama nesporna ali pa izhajajo iz dokazov, do katerih sta se stranki v postopku lahko opredelili. Ni sporno, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen skoraj deset let, in sicer kot vodilni delavec, da je bil ob prenehanju delovnega razmerja star 45 let, da je njegova povprečna mesečna bruto plača znašala 5.227,85 EUR, ter da se je takoj po poteku odpovednega roka zaposlil pri drugem delodajalcu. Iz njegove izpovedi izhaja, da se je zaposlil za nedoločen čas, in sicer kot direktor. Prav tako ni sporno, da sta obe stranki predlagali sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Ker so vsa relevantna dejstva ugotovljena in/ali med strankama nesporna, odločitev o sodni razvezi in določitvi primernega denarnega povračila ne zahteva dodatnega dokazovanja ali ponovnega sojenja. Vračanje zadeve sodišču prve stopnje bi zato pomenilo nepotrebno zavlačevanje postopka in bi bilo v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka. Na podlagi 355. člena ZPP je pritožbeno sodišče zato samo odločilo o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi in o denarnem povračilu.

31.Glede datuma sodne razveze je pritožbeno sodišče upoštevalo, da se je tožnik takoj po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki že zaposlil pri drugem delodajalcu za nedoločen čas. Ker delavec ne more biti hkrati v delovnem razmerju pri dveh delodajalcih za poln delovni čas, je pritožbeno sodišče pogodbo o zaposlitvi razvezalo z dnem 9. 10. 2023, ko je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. V presežku (ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženki po tem datumu z vsemi pripadajočimi pravicami, vključno s prijavo v vsa socialna zavarovanja, vpisom delovne dobe v matično evidenco ZPIZ, reparacijo, ki vključuje nadomestila plač, regrese za letni dopust, božičnico in nagrado za osebno delovno uspešnost) je zahtevek pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje, zato je v tem delu pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

32.Pri odmeri denarnega povračila je pritožbeno sodišče upoštevalo kriterije iz 118. člena ZDR-1. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen razmeroma dolgo, vendar je hitro našel novo zaposlitev, in to za nedoločen čas, kar kaže na njegovo dobro zaposljivost in na to, da nezakonita odpoved zanj ni imela hujših trajnih posledic. Upoštevaje njegovo starost, trajanje zaposlitve pri toženi stranki ter okoliščine prenehanja delovnega razmerja je pritožbeno sodišče ocenilo, da je pravično denarno povračilo v višini petih povprečnih mesečnih bruto plač (26.139,25 EUR). Višji tožbeni zahtevek (47.050,65 EUR) pa je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje, zato je tudi v tem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, pritožbo pa v tem delu zavrnilo (353. člen ZPP).

33.Sprememba prvostopne sodbe na drugi stopnji je v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP narekovala odločitev o stroških vsega postopka. Tožnik je v postopku uspel z odločilnim delom zahtevka (ugotovitvijo o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov), z delom, s katerim ni uspel, niso nastali posebni stroški, zato mu je tožena stranka dolžna povrniti celotne stroške postopka tako na prvi kot na drugi stopnji (tretji odstavek 154. člena ZPP).

34.Pritožbeno sodišče je stroške tožnika odmerilo upoštevajoč stroškovnik njegove pooblaščenke ter določbe Odvetniške tarife (OT) in mu priznalo: za sestavo tožbe 300 točk (tar. št. 16/1b - tretja alineja OT), za dve pripravljalni vlogi 2 x 225 točk (tar. št. 16/2 OT), za prvi narok 300 točk (tar. št. 16/3a OT), za drugi narok 150 točk (tar. št. 16/3b OT), za trajanje tega naroka (6/1 člen OT) 150 točk, za tretji narok 150 točk, za trajanje tega naroka 100 točk, za četrti narok (13. 3. 2025) 150 točk, za peti narok (28. 5. 2025) 150 točk, skupno 1.900 točk, kar upoštevaje vrednost odvetniške točke (0,60 EUR) znese 1.140,00 EUR; sodišče je priznalo tudi materialne stroške (1 % - 2 %) v znesku 17,40 EUR, DDV v znesku 254,63 EUR, stroške priče G. G. v skupnem znesku 69,54 EUR, skupaj torej 1.481,57 EUR. Pritožbeno sodišče ni posebej priznalo nagrade za denarno povračilo, ker je le-ta del zahtevka glede prenehanja pogodbe o zaposlitvi, posledično je priznalo nižjo nagrado za tožbo, pripravljalne vloge in naroke. Posveti s stranko in pregled listin sta odvetniški storitvi, ki sta že zajeti v priznani odvetniški storitvi za vloge, in kot taki nista samostojni storitvi v smislu tarifne številke 43 OT, zato teh priglašenih stroškov pritožbeno sodišče ni priznalo. Prav tako ni priznalo nagrade za dopolnitev tožbe. OT priznava nagrado za tožbo in ne za dopolnitev tožbe. Ni priznalo niti zahtevanega povračila stroškov, ki so nastali pooblaščenki tožnika za prihode iz b. na naroke v Ljubljano (kilometrina in odsotnost iz pisarne). Novejša sodna praksa ohranja večinsko stališče, da se kot potrebni stroški postopka praviloma priznajo le potni stroški pooblaščenca, ki ima sedež na delovnem območju sodišča, pooblaščenka tožnika pa ima sedež izven delovnega območja sodišča prve stopnje, izven sedeža toženke in izven stalnega prebivališča tožnika. To stališče ne posega v strankino pravico do svobodne izbire odvetnika, saj ta ne pomeni, da je breme stroškov, ki so posledica izbire odvetnika izven delovnega območja razpravljajočega sodišča, v vsakem primeru dolžna nositi nasprotna stranka. Potne stroške, ki so nastali pooblaščencu izven delovnega območja sodišča (in s tem povezane stroške odsotnosti iz pisarne), bi bilo mogoče naložiti v plačilo nasprotni stranki le, če bi to utemeljevale posebne okoliščine, povezane z vsebino zadeve (npr. zapletenost in obsežnost zadeve, zahteva po specifičnem znanju ipd.), vendar mora te okoliščine zatrjevati in dokazati že ob priglasitvi tekom postopka na prvi stopnji, česar tožnik v tem sporu ni storil. Tožena stranka je tako dolžna iz naslova stroškov postopka tožniku v roku 8 dni povrniti skupno 1.481,57 EUR, v primeru zamude z obrestmi. Tožnik je kot delavec v individualnih delovnih sporih o prenehanju delovnega razmerja sodne takse oproščen (opomba 2. 2.a TT ZST-1).

35.Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške, kot sledi: 375 točk za pritožbo (tar. št. 16/4 OT), za zastopanje na dveh narokih na obravnavi pred sodiščem druge stopnje 2 x 375 točk (tar. št. 16/5 OT), za trajanje drugega naroka 150 točk, za materialne stroške 22,75 točk, skupaj 1297,75 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znese 778,65 EUR, z vključenim DDV (171,30 EUR), pa 949,95 EUR. Kilometrine in odsotnosti iz pisarne ni priznalo iz istih razlogov, kot obrazloženo zgoraj. Tožena stranka je tako dolžna iz naslova pritožbenih stroškov tožniku v roku 8 dni povrniti skupno 949,95 EUR, v primeru zamude z obrestmi.

-------------------------------

1Glede oblikovanja tožb o nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi prim. sklep VSRS VIII Ips 163/2018 z dne 14. 3. 2018, sodbo in sklep VSRS VIII Ips 11/2023 z dne 18. 4. 2023.

2Prim. VSRS, opr. št. VIII Ips 98/2012.

3Prim. VSRS, opr. št. VIII Ips 75/2015, VIII Ips 22/2016, VIII Ips 178/2018 idr.

4Prim. VDSS, opr. št. Pdp 25/2024, Pdp 485/2024 idr.