Jedro

V obravnavanem primeru tožeča stranka nima statusa organa, temveč stranskega udeleženca in zato tožba sama po sebi ne zadrži izvršitve odločbe. Sodišče je zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo zato, ker v primeru, da se katerakoli dokumentacija posreduje prosilcu pred pravnomočno odločitvijo v tej zadevi, že po naravi stvari nastane stanje, ki ni več popravljivo in to ne glede na to, ali so zahtevani podatki poslovna skrivnost ali ne. Če namreč tožeča stranka uspe in je izpodbijana odločba odpravljena in vrnjena toženi stranki v ponovno odločanje, si le ta v nobenem primeru več ne more izboljšati svojega položaja po tem, ko so bili podatki enkrat že razkriti.

Izrek

I. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se izvršitev 1. točke izreka odločbe Informacijskega pooblaščenca št. 090-117/2015/4 z dne 9. 7. 2015 zadrži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

II. Odločitev o stroških postopka si sodišče pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je vložila tožbo, s katero izpodbija 1. točko izreka odločbe Informacijskega pooblaščenca št. 090-117/2015/4 z dne 9. 7. 2015. S to odločbo je tožena stranka pod točko 1 izreka delno odpravila odločbo prvostopenjskega organa, tj. Zavoda B. in odredila, da je prvostopenjski organ dolžan prosilki družbi A. d.o.o., v 31 dneh od vročitve odločbe, posredovati elektronske kopije dokumentacije, ki je v izreku odločbe natančno opredeljena. V preostalem delu pa je pritožbo prosilke zavrnila (2. točka izreka).

2. Tožeča stranka je hkrati s tožbo vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga, naj sodišče do pravnomočne sodne odločbe zadrži izvršitev 1. točke izreka odločbe Informacijskega pooblaščenca ter da naj prvostopenjskemu organu prepove, da bi družbi A. d.o.o. posredoval navedeno dokumentacijo. V zahtevi za izdajo začasne odredbe tožeča stranka navaja, da bi z izvršitvijo odločbe nastala nepopravljiva škoda, ostala pa bi tudi brez učinkovitega sodnega varstva. Sklicuje se na poslovne skrivnosti, ki jih je mogoče varovati le, dokler te niso razkrite nepooblaščenim tretjim osebam. Če bi se prosilki omogočilo, da se seznani z vsebino poslovnih skrivnosti pred zaključkom tega upravnega spora, pozneje pa bi se izkazalo, da za posredovanje teh podatkov ni obstajala zakonita pravna podlaga, takega razkritja ne bi bilo več mogoče popraviti oz. vzpostaviti prvotnega stanja, to pa je nepopravljiva škoda. Prosilka je neposredni konkurent tožeče stranke in bi neupravičeno pridobljene podatke o poslovanju tožeče stranke izkoristila za okrepitev svojega položaja na trgu, s tem pa bi tožeči stranki nastala težko popravljiva škoda. Z odložitvijo izvršitve ne bo prizadeta javna korist in korist prosilke, saj prosilka ne deluje v javnem interesu, pač pa zasleduje svoje ekonomske interese. Zaradi zagotovitve ustavne pravice tožeče stranke do učinkovitega sodnega varstva pa predlaga tudi začasno odredbo po tretjem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), zato naj se prvostopenjskemu organu prepove posredovati zahtevano dokumentacijo. Tožeča stranka se sklicuje tudi na enotno in ustaljeno prakso upravnega sodišča v primerljivih zadevah.

3. Tožena stranka v odgovoru na zahtevo za izdajo za izdajo začasne odredbe navaja, da tožeča stranka zgolj pavšalno navaja, da bi ji z izvršitvijo odločbe nastala težko popravljiva škoda, konkretne škode pa ni izkazala. Tožeča stranka mora škodo konkretizirati na določene realno izkazane posledice in dokazovati, zakaj bi bila tako izkazana škoda zanjo težko popravljiva. Upravno sodišče je v sklepu opr. št. I U 1777/2014 navedlo, da čeprav je dokazni standard pri stranki z interesom milejši kot pri organu, ki sproži upravni spor, to še ne pomeni, da tožeča stranka ni dolžna v zadostni meri obrazložiti, da bi z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala težko popravljiva škoda. Tožena stranka predlaga, naj sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrne.

4. Sodišče je tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe posredovalo tudi Zavodu B. in družbi A. d.o.o. kot strankama z interesom. Na zahtevo za izdajo začasne odredbe je odgovoril le A. d.o.o. 5. Stranka z interesom A. d.o.o. v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe navaja, da tožeča stranka ni konkretizirala trditev o tem, da z začasno odredbo ne bo prizadeta javna korist ali koristi nasprotnih strank. Navaja, da tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza za trditev o obstoju poslovne skrivnosti in posledičnega nastanka škode. V nadaljevanju pojasnjuje, zakaj podatki, ki se nanašajo zgolj na poslovanje z Zavodom B., ne morejo predstavljati poslovne skrivnosti. Ti podatki ne morejo biti podlaga za razkritje tehnoloških procesov. Brezpredmetni so tudi očitki, da A. d.o.o. zastopa podjetje C. in da bi podatke razkril njemu. Prav tako ni z verjetnostjo izkazano, kako bi potencialna informacija lahko pripomogla konkurenčnemu podjetju. Nadalje stranka z interesom A. d.o.o. pojasnjuje, zakaj meni, da bi ji z izdajo začasne odredbe nastala nesorazmerna škoda. S tem v zvezi navaja spor, ki je bil z njene strani sprožen pred Državno revizijsko komisijo, ta pa je postopek prekinila do odločitve Sodišča EU o predhodnem vprašanju. Prav tako je zaradi ravnanj Republike Slovenije vložena pritožba pred Evropsko komisijo. V vseh teh postopkih je predmet spora, ali je dajanje prednosti zdravilom iz slovenske plazme skladno s pravnim redom EU. A. d.o.o. je bil s strani Sodišča EU dne 11. 8. 2015 pozvan, naj se do predloga opredeli v roku dveh mesecev, kar pomeni, da mora v tem času predložiti pisno stališče o izpostavljenih vprašanjih, svoje navedbe pa ustrezno podkrepiti. Za pravočasno pripravo odgovora je za A. d.o.o. ključnega pomena, da se seznani z vsebino zahtevanih dokumentov in preveri, ali ugotovitve vključiti v svoj odgovor ali ne. Izdaja začasne odredbe bi pomenila, da se s temi dokumenti ne bi seznanil pravočasno, s čemer bi bila prikrajšana njegova vloga v drugem sodnem postopku. Pritožba na Evropsko komisijo pa je bila vložena 4. 2. 2015, pričakovan čas reševanja je dvanajst mesecev. Pritožnik je dolžan Evropski komisiji brez posebnega pozivanja predložiti vse dokaze ter navesti relevantna dejstva, s katerimi podkrepi svoje trditve. Izdaja začasne odredbe bi tudi v tem postopku pomenila, da bi bila družba A. d.o.o. prikrajšana pri uveljavljanju svojih pravic. Izdaja začasne odredbe pa bi bila tudi v nesorazmerju z prizadetostjo javne koristi. Javna korist je v tem primeru izkazana v dejstvu, da se za zdravila iz krvi porabi izredno veliko javnih sredstev. Treba je preveriti, ali so zdravila, ki jih proizvede tožeča stranka, bolnišnicam pa proda Zavod B., dejansko proizvedena iz slovenske krvi, saj ravno ta lastnost postavlja Zavod B. v monopolen položaj pri naročanju zdravil s strani bolnišnic. Ta položaj pa pomeni tudi višjo ceno. Stranka z interesom A. d.o.o. predlaga, naj sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrne.

K točki I izreka:

6. Zahteva za izdajo začasne odredbe je utemeljena.

7. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Skladno s tretjim odstavkom 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

8. Sodišče je na podlagi navedb v zahtevi za izdajo začasne odredbe ocenilo, da obstaja nevarnost, da bi v primeru izvršitve odločbe, ki nalaga prvostopenjskemu organu, naj prosilki razkrije zahtevano dokumentacijo, nastala tožeči stranki težko popravljiva škoda. Če bi se namreč prosilki omogočilo, da se z dokumentacijo seznani pred pravnomočnim zaključkom tega upravnega spora, pozneje pa bi se izkazalo, da za posredovanje teh podatkov ni pravne podlage, takega razkritja ne bi bilo več mogoče popraviti oz. vzpostaviti prvotnega stanja. Sodišče je namreč izhajalo iz stališča, da ko so podatki enkrat razkriti, vrnitev v prejšnje stanje ni več mogoče in je to razlog za ugoditev zahtevi za izdajo začasne odredbe. Tudi če bi v upravnem sporu tožeča stranka uspela in bi bila odločba odpravljena in zadeva vrnjena toženi stranki v ponovno odločanje, si s tem svojega položaja ne bi mogla več izboljšati, ker bi bili zahtevani podatki že razkriti. Sodno varstvo v upravnem sporu ne bi moglo biti več učinkovito. S tem pa bi bila kršena pravica tožeče stranke do sodnega varstva, kajti ta pravica se lahko uresničuje le pod pogojem, da je sodno varstvo učinkovito.

9. Sodišče je pri svoji odločitvi upoštevalo tudi to, da v skladu s tretjim odstavkom 10. člena Zakona o informacijskem pooblaščencu velja, da če organ zoper odločbo Informacijskega pooblaščenca ni sprožil upravnega spora, je dolžan prosilcu skladno z odločbo Informacijskega pooblaščenca poslati zahtevani dokument, zadevo, dosje, register, evidenco ali dokumentarno gradivo, kar pomeni, da če tožbo vloži organ, se izvršitev odločbe zadrži po samem zakonu. V obravnavanem primeru tožeča stranka sicer nima statusa organa, temveč stranskega udeleženca in zato tožba tožeče stranke sama po sebi ne zadrži izvršitve odločbe, vendar pa navedeno določilo kaže na to, kolikšen pomen je dal zakonodajalec vložitvi tožbe zoper odločbo Informacijskega pooblaščenca, po mnenju sodišča nedvomno zaradi tega, ker se pri realizaciji takšne odločbe prejšnjega stanja ne da več vzpostaviti. Tudi iz tega razloga je sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo, ker je izhajalo iz stališča, da ko so sporni podatki enkrat razkriti, se prejšnjega stanja ne da več vzpostaviti.

10. V zvezi s pojasnjevanji stranke z interesom A. d.o.o., zakaj zahtevana dokumentacija po njenem mnenju ne predstavlja poslovne skrivnosti, sodišče pojasnjuje, da se v postopku odločanja o zahtevi za izdajo začasne odredbe do tega vprašanja ne more opredeliti, saj je to že stvar presoje utemeljenosti tožbenih navedb. Sodišče je namreč zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo zato, ker v primeru, da se katerakoli dokumentacija posreduje prosilcu pred pravnomočno odločitvijo v tej zadevi, že po naravi stvari nastane stanje, ki ni več popravljivo in to ne glede na to, ali so zahtevani podatki poslovna skrivnost ali ne. Če namreč tožeča stranka uspe in je izpodbijana odločba odpravljena in vrnjena toženi stranki v ponovno odločanje, si le ta v nobenem primeru več ne more izboljšati svojega položaja po tem, ko so bili podatki enkrat že razkriti. Sodišče s tem v zvezi še pojasnjuje, da je ustaljena upravno-sodna praksa, da se v tovrstnih zadevah zahtevam za izdajo začasne odredbe ugodi (npr. sklep opr. št. I U 725/2014 z dne 5. 5. 2014, sklep opr. št. I U 1739/2012 z dne 28. 11. 2012). Tožeča stranka sicer v zahtevi za izdajo začasne odredbe tudi navaja, da je prosilka neposredni konkurent tožnice in bi zato neupravičeno pridobljene podatke o poslovanju izkoristila za okrepitev svojega položaja na trgu in bi s tem tožeči stranki nastala težko nadomestljiva škoda. Res je sicer, da v zvezi s to trditvijo tožeča stranka k tožbi ni priložila posebnih dokazov (priložila je le pooblastilo odvetniku, izpodbijano odločbo in sklep Upravnega sodišča I U 1777/2014), vendar pa, kot je bilo že pojasnjeno, je že v onemogočanju učinkovitega sodnega varstva v primeru, če se informacija pred pravnomočnostjo razkrije, podana težko popravljiva škoda.

11. Sodišče tudi ni moglo slediti navedbam stranke z interesom A. d.o.o. o tem, da naj bi z začasno odredbo njej nastala škoda. V primeru, če bi bila tožba zavrnjena in bi torej ostala v veljavi izpodbijana odločba, ki odreja, da je potrebno tej stranki zahtevane podatke pokazati, bo lahko do zahtevanih podatkov še vedno prišla, vendar le nekoliko pozneje. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da so skladno s četrtim odstavkom 10. člena Zakona o informacijskem pooblaščencu postopki v upravnem sporu zoper odločbo ali sklep, ki ju izda Informacijski pooblaščenec, nujni in prednostni. Zaradi tega koristi te stranke zaradi postopka pred Sodiščem EU in Evropsko komisijo z začasno odredbo ne bodo prizadete.

12. Prav tako pa se sodišče ne strinja s stranko z interesom A. d.o.o., da bi bila z začasno odredbo prizadeta javna korist. Zgolj trditev, da se za zdravila iz krvi porabi izredno veliko javnih sredstev, v povezavi z izpodbijano odločbo oziroma njenim zadržanjem še ne pomeni, da je javna korist prizadeta. Tudi če bi bilo javnosti razkrito, koliko sredstev se porabi, zgolj z razkritjem ta sredstva še ne bi bila manjša. Sicer pa tudi za to navedbo velja, enako kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, da če bi se izkazalo, da je potrebno tožbo zavrniti, bo javnost lahko še vedno seznanjena z zahtevano dokumentacijo, če bi se izkazalo, da gre dejansko za informacije javnega značaja. Ne glede na navedeno pa sodišče meni, da je potrebno prizadetost javne koristi razlagati v smislu ogroženosti takih vrednot, kot je življenje, zdravje ali varnost ljudi in podobno.

13. V zvezi z navedbo tožene stranke, da tožeča stranka ni dovolj konkretizirala težko popravljive škode, sodišče pojasnjuje, da je škoda dovolj natančno izkazana že s trditvijo, da če bi se prosilka seznanila zahtevano dokumentacijo pred pravnomočnim zaključkom tega upravnega spora, pozneje pa bi se izkazalo, da za posredovanje teh podatkov ni obstajala zakonita pravna podlaga, takega razkritja ne bi bilo več mogoče popraviti. Sodišče je iz tega razloga tudi ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe, saj je izhajalo iz stališča, da je v tovrstnih zadevah škoda podana že s tem, da upravni spor izgubi svoj smisel, če se že prej omogoči prosilcu, da se seznani z zahtevano informacijo.

14. Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka izkazala pogoje za izdajo začasne odredbe, določene v drugem odstavku 32. člena ZUS-1, in je zato njeni zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo. Ni pa sodišče ugodilo zahtevi po ureditveni začasni odredbi po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1, ker za to niso izpolnjeni vsi pogoji. Sodišče je namreč že s tem, ko je zadržalo izvršitev izpodbijane odločbe, preprečilo, da bi prvostopenjski organ prosilki pokazal zahtevano dokumentacijo. Sodišče je namreč z odložitveno začasno odredbo zadržalo odredbo tožene stranke, da je prvostopenjski organ dolžan prosilki posredovati dokumentacijo, razen tega pa je s tem, ko je zadržalo izvršitev celotne 1. točke izreka izpodbijane odločbe, zadržalo tudi tisti del izpodbijane odločbe, ki se nanaša na to, da je pritožbi prosilke delno ugodeno ter da je delno odpravljena prvostopenjska odločba. To pa dejansko pomeni, da do prenehanja veljavnosti začasne odredbe velja, da prvostopenjska odločba ni odpravljena, kar pomeni, da do prenehanja veljavnosti začasne odredbe velja odločba, s katero je bila zahteva prosilke za posredovanje dokumentacije zavrnjena, zato ni potrebe, da bi se prvostopenjskemu organu izrecno odredilo, da te dokumentacije ne sme pokazati, saj je že sam zahtevo prosilke zavrnil. Ureditvena začasna odredba se namreč skladno s tretjim odstavkom 32. člena ZUS-1 lahko izda le pod pogojem, če se taka ureditev kot verjetna izkaže za potrebno, v konkretnem primeru pa taka ureditev iz pojasnjenih razlogov ni potrebna in tako niso podani vsi pogoji iz tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 za izdajo ureditvene začasne odredbe, pač pa so podani pogoji za odložitveno začasno odredbo po drugem odstavku 32. člena ZUS-1. K točki II izreka:

15. Tožeča stranka in stranka z interesom A. d.o.o. sta zahtevali tudi povrnitev stroškov postopka v zvezi z zahtevo za izdajo začasne odredbe. O vseh stroških postopka bo sodišče odločalo ob izdaji končne odločbe.