Jedro

Če ima oseba, ki prosi za državljanstvo v Republiki Sloveniji samo prijavljeno stalno prebivališče in ima tu nepremično premoženje, v Slovenijo pa prihaja le občasno, sicer pa z družino živi v tujini in je tam tudi zaposlena, ne izpolnjuje dejanskega pogoja življenja v Sloveniji po določbi 1. odstavka 40. člena ZDS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila vlogo tožnika za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z utemeljitvijo, da ne izpolnjuje enega od pogojev za pridobitev državljanstva, ker dejansko ne živi v Sloveniji. Tožnik dejansko živi in dela v ZR Nemčiji.

V tožbi je tožnik predlagal, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in da odloči, da mu mora tožena stranka povrniti stroške postopka. Navajal je, da res začasno dela v ZR Nemčiji, vendar ima prijavljeno stalno prebivališče v ..., pogosto se vrača k staršem, v Sloveniji preživi letni dopust. Doma je tudi med prazniki. Kmalu bo invalidsko upokojen. V tujino je odšel zato, ker v Sloveniji ni dobil zaposlitve.

V odgovoru na tožbo je tožena stranka navajala, da občasnega vračanja v Slovenijo ni mogoče šteti za dejansko življenje v Sloveniji.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91, 38/92, 13/94, zadnja novela za ta spor ne velja, ZRDS) v 1. odstavku 40. člena določa dva pogoja za državljane nekdanjih jugoslovanskih republik za pridobitev državljanstva Republike Slovenije: prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji dne 23. decembra 1990 in dejansko življenje v Republiki Sloveniji.

Sodišče soglaša z utemeljitvijo v izpodbijani odločbi, da tožnik dejansko ne živi v Sloveniji. Tak sklep o dejanskem stanju izhaja iz podatkov upravnih spisov, ki jih je predložila tožena stranka. Tožnik je v vlogi z dne 15.1.1992 sam navedel, da je na začasnem delu v ZR Nemčiji, kjer bo ostal do upokojitve. Če ima oseba, ki prosi za državljanstvo, v Republiki Sloveniji samo prijavljeno stalno prebivališče in ima tu tudi nepremično premoženje, v Slovenijo pa prihaja le občasno (ob dopustih in praznikih), sicer pa z družino živi v tujini in je tam tudi zaposlena, ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Sloveniji po navedeni določbi ZDS.

Sodišče je moralo zato tožbo zavrniti na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77, ZUS), ki ga je uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).

V 61. členu ZUS je določeno, da v upravnih sporih vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Sodišče zato o tožnikovem stroškovnem zahtevku ni odločilo.