Jedro

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča upravičenja za podaljšanje roka ni moč vezati na neko negotovo dejstvo, za katero se ne ve, ali se bo sploh uresničilo in kdaj se bo uresničilo, kot to skušata storiti tožnika, sklicujoč se na morebitne spremembe prostorskih predpisov, zato je bila njuna zahteva za podaljšanje roka za dostavo projekta pravilno zavrnjena. Ker tožnika zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja v roku, ki ga je določil upravni organ, nista dopolnila s predložitvijo projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja, ki je obvezna sestavina zahteve, kot to določa 1. točka drugega odstavka 54. člena ZGO-1, je upravni organ pravilno zavrgel zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja, saj vsebinsko o zahtevi ni mogel odločiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS; Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 6.10.2004, s katero je združila pritožbi zoper odločbo Upravne enote Izola z dne 25.3.2004, s katero je bila zavrnjena prošnja za podaljšanje roka za dopolnitev vloge za izdajo gradbenega dovoljenja in zoper sklep Upravne enote Izola z dne 31.3.2004, s katero je bila zavržena zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja ter obe pritožbi zavrnila.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke in razlogom, ki jih navaja v svoji odločbi. Glede na to, da sta tožnika vložila nepopolno zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo počitniške hiše, ju je upravni organ pravilno pozval k odpravi pomanjkljivosti, ter jima naložil, da vlogo dopolnita z najmanj dvema izvodoma projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja s predpisanimi sestavinami. Rok za odpravo pomanjkljivosti je bil 8 dni. Tožnika v roku nista dostavila projekta, pač pa sta zaprosila za podaljšanje roka ter kot razlog navedla „sočasno spreminjanje vseh relevantnih aktov na podlagi novega ZureP, izkazanih postopkov in ustreznega prilagajanja sestavin“. Ker tožnika nista izkazala upravičenih razlogov za podaljšanje roka, saj iz lokacijske informacije z dne 31.3.2003, ki sta jo priložila zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja izhaja, da leži obravnavano območje gradnje v I. območju kmetijskih zemljišč, kjer gradnja ni dovoljena in tako tožnika ne bi mogla dostaviti projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja, ki bi bil v skladu s prostorskim izvedbenim aktom in bi omogočal tako gradnjo, kot sta jo nameravala tožnika, je upravni organ pravilno zavrnil vlogo tožnikov za podaljšanje roka. Sodišče prve stopnje še navaja, da sta se tožnika sklicevala na neko bodoče negotovo dejstvo, za katerega niti ni možno predvideti, kdaj bi do njega prišlo. Ker tožnika nista dopolnila vloge v roku, kot jima je bilo naloženo in je upravni organ predlog za podaljšanje roka utemeljeno zavrnil, je po mnenju prvostopenjskega sodišča pravilna tudi odločitev organa prve stopnje, da se zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja zavrže, saj mora investitor najprej predložiti projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja, v kolikor pa tega ne predloži, ni mogoče vsebinsko odločati o zadevi in izdati gradbenega dovoljenja.

Tožnika vlagata pritožbo zoper izpodbijano sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagata, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije njuni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi ponavljata tožbene navedbe glede neskladnosti v sami lokacijski informaciji z dne 31.3.2003, iz česar sledi, da se parcela tožnikov dejansko ne nahaja v I. območju kmetijskih zemljišč, kar izhaja tudi iz naknadno prejete lokacijske informacije z dne 30.3.2004, kjer je razvidno, da parcela leži v območju z oznako VIII. kategorija – obstoječa stavbna zemljišča v območju kmetijskih zemljišč. Upravni organ bi moral dvoumnosti prvotne lokacijske informacije z idejno zasnovo razčistiti in v nadaljevanju dokaznega postopka omogočiti pripravo podlage za izdelavo projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja. Namesto, da bi postopal v skladu z načelom materialne resnice, je razširil meje prostega preudarka. Togo in nekritično sklicevanje na protislovne in zastarele pravne podlage Občine I. pa predstavlja kršitev načela pravne države. Temu je kljub predložitvi nove lokacijske informacije sledila tožena stranka, nato pa še sodišče prve stopnje, ki je brez obravnave zavrnilo tožbo tožnikov, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev postopka. Dejstva navedena v lokacijski informaciji so v medsebojnem nasprotju, saj ni mogoče zatrjevati, da je 1. kmetijsko zemljišče tisto, v območju katerega se načrtuje pomembna javna cesta in v območju katerega je nemajhen zaselek. Dejansko stanje je zato nepopolno ugotovljeno in ker ga je sodišče prve stopnje povsem povzelo, je prišlo do enake situacije, kot da bi ga samo ugotovilo.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in na zakonu utemeljena. Kot izhaja iz upravnih spisov, sta tožnika na Upravni enoti Izola dne 11.12.2003 podala vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja, kateri sta priložila kupoprodajno pogodbo, lokacijsko informacijo z dne 31.3.2003, potrdilo o neuveljavljanju predkupne pravice in pobudo za novo oblikovanje prostorskega akta planske celote z dne 21.7.2003. Upravni organ prve stopnje je z dopisom z dne 5.1.2004 tožnika pozval, da nepopolno vlogo dopolnita z dvema izvodoma projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja s predpisanimi sestavinami, kot to določa 1. točka 2. odstavka 54. člena Zakona o graditvi objektov ( Uradni list RS št. 110/02; ZGO-1) in ju tudi opozoril na posledice, če vloge v roku 8 dni ne bosta dopolnila. Tožnika sta v roku dostavila le dva izvoda idejne zasnove ter predlagala podaljšanje roka za predložitev projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja iz razloga „sočasnega spreminjanja vseh relevantnih aktov na podlagi novega ZureP, izkazanih postopkov in ustreznega prilagajanja sestavin“. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je upravni organ prve stopnje, v skladu z 99. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02) pravilno štel, da niso podani upravičeni razlogi za podaljšanje roka za predložitev projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja in prošnjo zavrnil. Upravni organ je ob predloženih listinah – lokacijski informaciji iz katere je izhajalo, da se parcela predvidenega posega nahaja v območju, ki spada v I. kategorijo kmetijskih zemljišč, pravilno ocenil, da investitorja ne bosta mogla predložiti projekta, ki bo skladen s prostorskimi izvedbenimi akti in ki bi jima omogočal gradnjo počitniške hiše. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča upravičenja za podaljšanje roka ni moč vezati na neko negotovo dejstvo, za katero se ne ve ali se bo sploh uresničilo in kdaj se bo uresničilo, kot to skušata storiti tožnika sklicujoč se na morebitne spremembe prostorskih predpisov. Tožnika sta k pritožbi res predložila novo lokacijsko informacijo z dne 30.3.2004 iz katere izhaja, da se parcela nahaja v območju z oznako VIII. kategorija, vendar pa, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, te v času odločanja upravnega organa prve stopnje nista predložila in se organ prve stopnje nanjo tudi ni mogel opreti. Tožena stranka, kot tudi sodišče prve stopnje, pa mora pri presoji pravilnosti in zakonitosti izdane odločbe, upoštevati pravno in dejansko stanje zadeve v času odločanja na prvi stopnji (6. člen ZUP). Ker tožnika nista izkazala upravičenega razloga za podaljšanje roka, je bila njuna zahteva pravilno zavrnjena. Glede na navedeno in ker tožnika zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja v roku, ki ga je določil upravni organ nista dopolnila s predložitvijo projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja, ki je obvezna sestavina zahteve, kot to določa 1. točka 2. odstavka 54. člena ZGO-1, je upravni organ v skladu s 1. točko 1. odstavka 66. člena ZGO-1, ki določa, da mora pristojni upravni organ preden izda gradbeno dovoljenje preveriti ali je projekt izdelan v skladu z izvedbenim prostorskim aktom, pravilno zavrgel zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja, saj vsebinsko sploh ni mogel odločati o zahtevi, ker projekt ni bil predložen in je bila zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja nepopolna. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje, da se tožba zavrne pravilna in na zakonu utemeljena.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru prvostopenjsko sodišče ni napravilo v pritožbi zatrjevane kršitve določb postopka v upravnem sporu. Po določbi 1. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US; ZUS-1) vrhovno sodišče pri odločanju o pravnih sredstvih uporablja ZUS-1. Po določbi 2. odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 1. točko 1. odstavka 85. člena ZUS-1 se opustitev oprave glavne obravnave pred prvostopenjskim sodiščem šteje za bistveno kršitev pravil postopka v upravnem sporu le, če je bila ta opustitev v nasprotju z ZUS-1 in je to vplivalo na zakonitost ali pravilnost sodbe. V 59. členu ZUS-1 pa je določeno, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. Ne glede na to pa lahko odloči brez glavne obravnave tudi v primerih iz 2. odstavka 59. člena ZUS-1, med drugim tudi, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno z ZUS-1 sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1) ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev (2. alineja 2. odstavka 59. člena). Do enakega zaključka pa pripelje tudi uporaba 4. odstavka 72. člena v zvezi z 2. odstavkom 50. člena ZUS, ki je veljal v času odločanja sodišča prve stopnje. V obravnavani zadevi se tožnika v tožbi sklicujeta na lokacijsko informacijo z dne 30.3.2004, glede katere je pritožbeno sodišče že pojasnilo, da je tožena stranka in sodišče prve stopnje nista mogla upoštevati, tožnika pa tudi sicer ne navajata kateri dokazi naj bi se na glavni obravnavi izvajali. Po presoji vrhovnega sodišča glede na zgoraj citirane določbe ZUS-1, prvostopenjsko sodišče s tem, ko ni opravilo glavne obravnave, ni bistveno kršilo pravil postopka v upravnem sporu.

V 3. točki 1. odstavka 75. člena v zvezi z 1. odstavkom 73. člena ZUS-1 je določeno, da je dopustna pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kadar je upravno sodišče samo ugotavljalo dejansko stanje ter ga ugotovilo drugače, kot je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, in je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt ali, če je odločilo o sporu iz 66. člena ZUS-1 (kršitev ustavnih pravic). V drugih primerih razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po ZUS-1 ni mogoče uspešno uveljavljati. Prav tako uveljavljanje tega pritožbenega razloga ni bilo možno po prej veljavnem ZUS (5. odstavek 72. člena ZUS). Ker po presoji vrhovnega sodišča v pritožbi v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razen če je dejansko stanje ugotavljalo prvostopenjsko sodišče samo, česar pa v tem primeru ni storilo, se vrhovno sodišče do pritožbenih navedb v zvezi z zmotno in nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja ni opredeljevalo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker je bila pritožba vložena pred 1.1.2007, ko je začel veljati ZUS-1, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije pritožbo na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 obravnavalo kot pritožbo po tem zakonu.