Jedro

Na deložiranih stvareh (člena 221 in 222 ZIP) dolžnik ohrani posest (70. člen ZTLR).

Kar je predpisano za udeležence obligacijskega razmerja, ki morajo pri izpolnjevanju svoje obveznosti ravnati s skrbnostjo, ki se zahteva v pravnem prometu (prvi odstavek 18. člena ZOR), velja v nezmanjšani meri tudi za izpolnjevanje s sodno odločbo naloženih obveznosti (peti odstavek 266. člena ZOR v zvezi s četrtim odstavkom istega člena).

Izrek

Reviziji tožencev se delno ugodi ter se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se zavrne tudi pritožba tožnikov ter v celoti potrdi sodba sodišča prve stopnje.

V preostalem delu se revizija tožencev zavrne.

Stroški revizijskega postopka so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da sta toženca soodgovorna do ene polovice za škodo, ki je nastala tožnikoma na njunih premičninah, odpeljanih iz stanovanjske hiše v Ljubljani ob deložaciji 23.09.1997, ki jo je opravilo Okrajno sodišče v Ljubljani zaradi izpraznitve nepremičnine v zadevi z opr. št. In 93/96. Glede preostale ene polovice škode pa sta soodgovorna tožnika sama. Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožnikov spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je ugotovilo odgovornost tožencev v celoti, pritožbo tožencev pa je zavrnilo.

Z revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje sta toženca uveljavljala zmotno uporabo materialnega prava ter predlagala, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se celoten zahtevek tožnikov zavrne. V reviziji poudarjata, da sta tožnika za deložacijo vedela in da sta prejela obvestilo tožencev o tem, kje se nahajajo njune v deložaciji odpeljane stvari in da sta toženca plačala stroške hrambe do 23.10.1997 ter da jih vnaprej ne bosta več. Na podlagi takih ugotovitev toženca ne moreta biti odgovorna za tožnikoma nastalo škodo. Če bi tožnika upoštevala obvestilo in poziv tožencev, da stvari odpeljeta, jima ne bi nastala nobena škoda. Škodo bi tako lahko preprečila. Ni pravilno stališče sodišča druge stopnje, da ni vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem tožnikov in škodo, nastalo v zvezi s sodno hrambo. Ravnanje tožnikov je izključni vzrok za nastanek škode in sta tako v škodo privolila. Pri odločanju pa je prezrto, da dolžnik izgubi vrednost svojega premoženja v obsegu stroškov hrambe in prodaje stvari ter je irelevantno, ali to vrednost izgubi na podlagi prodaje stvari ali uničenja stvari. Toženca bi lahko kvečjemu odgovorjala za razliko, ki presega izvršilne stroške.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožnikoma, ki nanjo nista odgovorila (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Predmet spora je škoda, ki je tožnikoma nastala zaradi uničenja stvari, odpeljanih v hrambo po odredbi sodišča med izvršilnim postopkom, v katerem sta toženca kot upnika zahtevala izpraznitev nepremičnine, to je hiše v Ljubljani. Izvršba z odstranitvijo oseb in stvari iz hiše v Ljubljani (temelječa na pravnomočni sodbi Temeljnega sodišča v Ljubljani z dne 17.11.1994, opr. št. II P 779/93, potrjene s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 24.01.1996, opr. št. II Cp 319/65), je bila opravljena 23.09.1997. V hiši nahajajoči se predmeti so bili odpeljani v hrambo pri samostojnem podjetniku M. U. iz D. Iz ugotovitev sodišč nižjih stopenj izhaja, da sta se v sporni hiši na dan deložacije nahajala tožnika kot stanovalca, da so bile deložirane njune stvari, da teh stvari predhodno ali na dan deložacije nista odstranila oziroma prevzela, da sta toženca kot upnika plačala stroške hrambe deložiranih stvari za en mesec to je do vključno 22.10.1997 in da sta 02.10.1997 z dopisom obvestila tožnika o vseh navedenih okoliščinah, vključno s tem, da sta hrambo plačala samo do 23.10.1997, da po tem roku stroškov ne bosta plačevala, ter da naj si zato tožnika stvari ogledata in jih odpeljeta. Nadalje je bilo ugotovljeno, da sta bila tožnika o deložaciji pravočasno obveščena in sta imela na razpolago dovolj časa, da bi sama pred izvršbo odstranila predmete iz deložiranega objekta. Predmete bi lahko odpeljala tudi po obvestilu z dne 02.10.1997 in če bi tako ravnala, bi lahko preprečila nastanek škode, ki je nastala po 23.10.1997, ko sta toženca dala nalog M. U., da se stvari iz hrambe odpeljejo na deponijo. Na podlagi takih ugotovitev je sodišče prve stopnje ocenilo, da sta za škodo, nastalo zaradi uničenja deložiranih stvari, odgovorni obe pravdni stranki v enakem obsegu. Sodišče druge stopnje pa je menilo, da sta za škodo odgovorna le toženca, pri čemer se je oprlo tudi na določilo drugega odstavka 76. člena Zakona o izvršilnem postopku (v nadaljevanju ZIP), ki govori o hrambi zarubljenih stvari. Sodišče druge stopnje je štelo za odločilno okolnost, da je nastanek škode posledica uničenja stvari po nalogu tožencev. V nasprotju s stališčem sodišča prve stopnje je ocenilo, da tožnikoma ni mogoče očitati opustitve, ker sta toženca nasprotovala njunemu ugovoru (z dne 06.10.1997, s katerim sta tožnika potrdila prejem dopisa tožencev z dne 02.10.1997 in zahtevala od tožencev, da onadva na svoje stroške dostavita vso odpeljano opremo v deložirano hišo in da sama nista dolžna plačati nobenih stroškov).

Po presoji revizijskega sodišča pravno odločilne ugotovitve sodišč nižjih stopenj utemeljujejo odločitev, po kateri sta za sporno škodo odgovorni obe pravdni stranki v enakem obsegu, kot je zaključilo sodišče prve stopnje. Delno drugačno stališče sodišča druge stopnje (da sta toženca odgovorna za celotno škodo in ne le do ene polovice) je očitno posledica njegovega pravno zmotnega izhodišča, oprtega na določilo drugega odstavka 76. člena ZIP (po katerem zadene upnika nevarnost pred uničenjem ali poškodovanjem zarubljenih stvari, izročenih v hrambo upniku ali komu tretjemu, razen če je uničenje ali poškodba posledica višje sile), ter da riziko v zvezi s hrambo zadeva toženca (če je tako razumeti zapisano stališče v drugem odstavku na četrti strani razlogov izpodbijane sodbe). Iz ugotovitev sodišča druge stopnje izhaja, da je bil zarubljen le znesek 900 DEM, ne pa ostali predmeti tožnikov. Zato v danem primeru ni šlo za hrambo zarubljenih stvari, ko zadene riziko res upnika (v skladu z določilom drugega odstavka 76. člena ZIP kot ga je navedlo pritožbeno sodišče). V tem primeru je šlo za hrambo deložiranih stvari tožnikov oziroma dolžnikov izvršilnega postopka v skladu z določbama 221. in 222. člena ZIP. Po določilu prvega odstavka 221. člena ZIP se premične stvari ob deložaciji izročijo dolžniku, če pa jih ta noče sprejeti, se na njegove stroške izročijo v hrambo komu drugemu. Okolnost, da so bile sporne stvari tožnikov le deložirane, je pomembno zaradi tega, ker sta v skladu z določbama 70. in 75. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) sama ohranila posest na teh predmetih (kajti posest omogoča posestniku neovirano razpolago s stvarjo ob njegovi nesporni lastninski pravici).

Pravno pomembno za vprašanje odgovornosti strank za posledice sporne škode je še dejstvo, da sta bila tožnika obveščena o okoliščinah hrambe njunih predmetov že 02.10.1997 in o tem, da sta toženca plačala stroške hrambe do vključno 22.10.1997 ter da nadaljnjih stroškov ne bosta nosila. Prav tako je pomembna okolnost, ki jo omenja sodišče druge stopnje, da sta tožnika vložila 06.10.1997 ugovor tretjega, v katerem sta omenila obvestilo tožencev z dne 02.10.1997 (in svoje stališče, da morata toženca pripeljati odpeljane stvari nazaj v deložirano hišo in da sama nista pripravljena nositi stroškov). Navedeno utemeljuje sklep, da sta bili pravdni stranki seznanjeni s stališči druga druge.

Spor je odškodninski. Pravno priznano je stališče, da je oškodovanec dolžan storiti vse, kar je v njegovi moči, da škoda ne bi nastala oziroma da ne bi bila večja, kot bi bila sicer (prvi odstavek 192. člena ZOR). Vsak se je dolžan tudi vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugim povzročiti škodo (16. člen ZOR). Kar je predpisano za udeležence v obligacijskem razmerju, ki morajo pri izpolnjevanju svoje obveznosti ravnati s skrbnostjo, ki se v pravnem prometu zahteva (prvi odstavek 18. člena ZOR), velja v nezmanjšani meri tudi za izpolnjevanje s sodno odločbo naloženih obveznosti (peti odstavek 266. člena ZOR v zvezi s četrtim odstavkom istega člena).

Navedene dejanske (ki so povzete) in pravne ugotovitve (ki so delno povzete in delno dodane), utemeljujejo po presoji revizijskega sodišča sklep, da sta za sporno škodo (ki je posledica uničenja deložiranih predmetov) odgovorni obe pravdni stranki: toženca odgovarjata na podlagi prvega odstavka 154. in 158. člena ZOR (ker sta dala nalog za odvoz predmetov na deponijo, ker jih tožnika v roku enega meseca nista prevzela), tožnika pa sta soodgovorna, ker je nastanek škode v vzročni zvezi z njunim ravnanjem in opustitvami. Tožnika bi škodo lahko preprečila, če bi stvari, ki jih nista hotela prevzeti na dan deložacije, prevzela vsaj v nadaljnjem mesecu, za kar sta imela na razpolago razumno dolg rok. S prevzemom stvari ne bi prejudicirala odločitve o ugovoru (v katerem sta odklonila prevzem svojih stvari in plačevanje stroškov). Ravnanji pravdnih strank sta vzročnostno povezani in sta skupaj pripeljali do nastanka obravnavane škode. Pravilno vrednotenje vseh ugotovljenih okoliščin utemeljuje zaključek, da je odgovornost pravdnih strank za sporno škodo enaka, kar pomeni, da sta toženca dokazala, da polovica škode ni nastala po njuni krivdi (prvi odstavek 154. člena ZOR). Revizijsko sodišče je v skladu z navedenimi razlogi reviziji tožencev delno ugodilo ter izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje v odločitvi o pritožbi tožnikov spremenilo tako, da je zavrnilo tudi pritožbo tožnikov ter v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 380. člena ZPP).

Dodatni razlogi, zakaj je revizijsko sodišče v preostalem delu zavrnilo revizijo tožencev (glede odgovornosti za preostalo polovico škode), ob že spredaj navedenih, niso potrebni. Za nastanek polovice škode pa sta odgovorna, ker bi lahko prav tako preprečila nastanek škode, kot bi jo lahko preprečila tožnika: sama s tem, da ne bi dala naloga za odvoz na deponijo (ter bi prepustila usodo stvari rezultatom postopka), kot tožnika - kot je že navedeno, da bi stvari prevzela, potem ko sta bila obveščena, da po 22.10.1997 toženca stroškov ne bosta več plačevala. V zvezi z revizijskimi izvajanji, da bi del vrednosti spornih predmetov šla za poravnavo stroškov hrambe in podobno, pa je odgovoriti, da ta izvajanja zadevajo višino škode, kar pa bo predmet obravnavanja končne odločbe.

Odločba o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.