Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Stališče sodišča prve stopnje, da je zaradi porodniškega dopusta in dopusta za nego in varstvo otroka prišlo do prekinitve opravljanja dela, je materialnopravno zmotno. Glede na to, da je tožnica pred porodniškim dopustom in po dopustu za nego in varstvo otroka kontinuirano opravljala delo pri toženi stranki, njuno razmerje v tem obdobju pa je imelo elemente delovnega razmerja, navedene prekinitve pogodbenega sodelovanja ni mogoče šteti za prekinitev opravljanja dela, ne glede na to, da tožnica v tem času ni prejemala avtorskega honorarja oziroma je bil ta bistveno nižji. Zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnica morala uveljavljati obstoj delovnega razmerja za to obdobje v 30 dneh od nastopa porodniškega dopusta oziroma od prekinitve dela. Tožba je tudi glede zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za obdobje od 1. 11. 2005 do 31. 3. 2012 in z njim povezanih zahtevkov vložena pravočasno, zato je o njih treba odločiti meritorno, vključno z odškodninskimi zahtevki za povrnitev škode iz naslova razlike v nadomestilu za nego in varstvo otroka ter iz naslova povračila plačanih prispevkov za socialno varnost. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno v zvezi s preostalimi tožbenimi zahtevki, ki se nanašajo na pravice iz delovnega razmerja za čas od 1. 11. 2005 do 31. 3. 2012, je pritožbeno sodišče izpodbijani del sklepa razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Tožnica je svoje delo (tj. pisanje avtorskih novinarskih člankov oziroma prispevkov in fotografij) pri toženi stranki opravljala vsakodnevno, pri čemer so teme določali uredniki, le izjemoma si je temo lahko izbrala sama. Pri tem je bila vezana na njihove usmeritve in navodila, članke pa so pred objavo tudi prebrali. Za svoje delo je prejemala redno plačilo, najprej v pavšalnem znesku, kasneje pa glede na količino opravljenega dela. Toženi stranki je bila ves čas na razpolago, delala je polni delovni čas, včasih tudi doma. Za izrabo dopusta se je morala predhodno dogovoriti in urednike s tem seznaniti, sporočiti je morala tudi svojo bolniško odsotnost. Z sodelavko je delala v isti pisarni, imela je na razpolago delovno mizo in računalnik, kjer je delala. Opravljala je enako delo in v enakem obsegu kot redno zaposleni novinarji. Imela je ključ od dopisništva, svojo vizitko, bila je v internem telefonskem imeniku. Pri toženi stranki se je izobraževala in učila tujih jezikov. Udeleževala se je dogodkov, prejemala je vso pošto, vabila, obvestila in delovni koledar. Zjutraj je pošiljala napoved predvidenih dogodkov in si s tretjimi osebami dopisovala kot predstavnica tožene stranke. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je med pravdnima strankama v obdobju po 1. 4. 2012 pa do prenehanja opravljanja dela 17. 10. 2014 obstajalo delovno razmerje.
I. Pritožbi tožnice se v celoti, pritožbi tožene stranke pa delno ugodi in se izpodbijani del sodbe in sklepa delno razveljavi v IV., XIII. in XIV. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
II. V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.
III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.
1. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da med pravdnima strankama od 1. 4. 2012 dalje obstaja delovno razmerje za nedoločen čas, pri čemer je tožnica v času od 1. 4. 2012 do 31. 12. 2013 opravljala delo na delovnem mestu specializirani novinar 3, od 1. 1. 2014 dalje pa opravlja delo na delovnem mestu specializirani novinar (I. točka izreka).
Tožena stranka je dolžna v osmih dneh: – tožnico za obdobje od 1. 4. 2012 do 17. 10. 2014 prijaviti v obvezna socialna zavarovanja in zanjo plačati še neplačane prispevke, in sicer v času od 1. 4. 2012 do 31. 12. 2013 glede na plačo delovnega mesta specializirani novinar 3, od 1. 1. 2014 do 17. 10. 2014 pa glede na plačo delovnega mesta specializirani novinar; zavrnilo je zahtevek za plačilo prispevkov, ki niso zmanjšani za prispevke, ki jih je tožnica v tem obdobju plačala sama (II. točka izreka); – tožnici izročiti pisno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto specializirani novinar z indeksnim razmerjem 3,0716 (III. točka izreka); – tožnici za obdobje od maja 2012 do vključno septembra 2014 plačati razliko med neto plačo, ki ji pripada po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto specializirani novinar 3 oziroma specializirani novinar in neto izplačilom avtorskega honorarja po specifikaciji, ki izhaja iz izreka sodbe in sklepa, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. dne v naslednjem mesecu do plačila (IV. točka izreka); – tožnico za obdobje od 18. 10. 2014 prijaviti v obvezna socialna zavarovanja, ji obračunati plačo, kot če bi delala, in sicer z indeksnim razmerjem 3,0716 in skupaj z dodatkom za delovno dobo, od te plače odvesti davke in še neplačane prispevke, razliko pa izplačati tožnici, vse zmanjšano za obračunane in izplačane prejemke, ki jih je tožnica prejela od A., skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila; zavrnilo je zahtevek za obračun in izplačilo plač za čas od 18. 10. 2014 dalje, ki niso zmanjšane za obračunane in izplačane prejemke od A., ter za plačilo prispevkov, ki niso zmanjšani za prispevke, ki jih je tožnica v tem obdobju plačala sama, skupaj s pripadki (V. točka izreka); – tožnici obračunati bruto zneske regresov za letni dopust za leta 2012, 2013 in 2014 v višinah, ki izhajajo iz izreka sodbe in sklepa, ter ji po odvodu davkov izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 10. 2012 za regres za leto 2012, od 2. 7. 2013 za regres za leto 2013 in od 2. 7. 2014 za regres za leto 2014 do plačila; zavrnilo je zahtevek za plačilo dela zamudnih obresti in za plačilo prispevkov od bruto zneskov regresa (VI. točka izreka) ter – tožnici za obdobje od aprila 2012 do vključno oktobra 2014 povrniti stroške za prehrano med delom v višini 6,12 EUR za vsak dan prisotnosti na delu po specifikaciji, ki izhaja iz izreka sodbe in sklepa, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (VII. točka izreka).
Ugotovilo je, da je odpoved z dne 17. 9. 2014 nezakonita in jo razveljavilo (VIII. točka izreka).
Ugotovilo je, da tožnici pogodba o zaposlitvi in s tem delovno razmerje pri toženi stranki 18. 10. 2014 ni prenehalo, temveč še traja; zavrnilo je zahtevek za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas od 18. 10. 2014 dalje (IX. točka izreka).
Tožena stranka je dolžna v roku osmih dni: – tožnico pozvati nazaj na delo; zavrnilo je zahtevek za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas od 18. 10. 2014 dalje (X. točka izreka) in – tožnici povrniti škodo iz naslova plačanih prispevkov za socialno varnost za obdobje od 1. 4. 2012 do 17. 10. 2014 v višini 8.570,53 EUR (XI. točka izreka).
Postopek je ustavilo v delu tožbe, v katerem je tožnica zahtevala plačilo razlike med neto plačo, ki ji pripada po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto specializirani novinar, in neto izplačilom avtorskega honorarja, za čas od 1. 11. 2005 do vključno junija 2009 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (XII. točka izreka).
Tožbo je zavrglo v delu, v katerem je tožnica zahtevala: – ugotovitev, da med tožnico in toženo stranko v času od 1. 11. 2005 do 31. 3. 2012 obstaja delovno razmerje; – prijavo tožnice v obvezna socialna zavarovanja in plačilo prispevkov glede na plačo delovnega mesta specializirani novinar za čas od 1. 11. 2005 do 31. 3. 2012; – plačilo razlike med neto plačo, ki tožnici pripada po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto specializirani novinar, in neto izplačilom avtorskega honorarja skupaj s pripadki za obdobje od julija 2009 do vključno marca 2011; – obračun in plačilo 2/12 sorazmernega dela regresa za letni dopust za leta 2005 do vključno leta 2011 skupaj s pripadki; – povrnitev stroškov za prehrano med delom v višini 6,12 EUR za vsak dan prisotnosti na delu za obdobje od februarja 2011 do vključno julija 2009 skupaj s pripadki; – povrnitev škode iz naslova razlike v nadomestilu za nego in varstvo otroka v višini 6.131,85 EUR in – povrnitev škode iz naslova plačanih prispevkov za socialno varnost za obdobje od 15. 6. 2007 do 31. 3. 2012 v višini 14.362,76 EUR (XIII. točka izreka).
Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku osmih dni povrniti stroške postopka v višini 1.172,12 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (XIV. točka izreka).
2. Zoper navedeno sodbo in sklep se pritožujeta obe pravdni stranki.
3. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe (I. točka, prvi odstavek II. točke, III. in IV. točka, prvi odstavek V. in VI. točke, VII. in VIII. točka, prvi odstavek IX. in X. točke ter IX. točka izreka) ter zoper odločitev o stroških postopka (XIV. točka izreka). Pritožbo vlaga iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbene zahtevke v celoti zavrne ali jo razveljavi in tožbo zavrže oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v vsakem primeru pa tožnici naloži povrnitev pritožbenih stroškov tožene stranke. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je bila tožnica od 1. 6. 2012 dalje že zavarovana kot samostojna podjetnica in je že plačala davke in prispevke. Tožnici zato ni mogoče priznati obstoja delovnega razmerja in toženi stranki ni mogoče naložiti plačila davkov in prispevkov za obdobje, za katero so že bili plačani na drugi podlagi. V obvezno zavarovanje tožnice za nazaj ni dopustno posegati, saj lahko pride do spremembe statusa zavarovanca le za naprej. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo, da so v razmerju med tožnico in A. od 18. 10. 2014 dalje obstajali elementi delovnega razmerja. Tožnica je na zaslišanju potrdila, da je s A. sklenila pogodbo, po kateri opravlja novinarske storitve, v postopku pa je predložila celo potrdilo o mesečnih prejemkih. Tožena stranka je med postopkom zatrjevala, da je med tožnico in A. sklenjeno delovno razmerje, česar pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo in navedbe zmotno štelo za nepomembne, ker naj bi vplivale le na višino, ne pa tudi na temelj zahtevka. Obstoj delovnega razmerja pri A. vpliva tudi na temelj, saj delavec dveh delovnih razmerij pri različnih delodajalcih hkrati za polni delovni čas ne more imeti. Ne strinja se z ugotovitvami sodišča prve stopnje v zvezi z obstojem elementov delovnega razmerja med pravdnima strankama. V zvezi s tem navaja, da ne drži, da je tožnica za toženo stranko opravljala delo v obsegu polnega delovnega časa. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedi prič B.B., C.C., D.D. in E.E., ki so potrdili, da tožnica ni opravljala dela v obsegu polnega delovnega časa in da k temu ni bila niti zavezana. Nadalje navaja, da tožnica ni imela svojega delovnega mesta, ampak je imela na razpolago mize in računalnike v poslovnih prostorih tožene stranke, ki jih je koristila. Pri delu je uporabljala svoj osebni računalnik, na katerem je opravljala delo izven prostorov tožene stranke. Službenega mobilnega telefona ni imela, tako kot redno zaposleni. Drži, da je uporabljala domeno F., vendar to ni bil njen edini elektronski naslov. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da ji je tožena stranka kupila računalnik. Računalnik, ki ga je uporabljala, ni bil njen in ga ni smela odnesti domov. Računalnik in miza ji nista bila dodeljena, zato je zmotna interpretacija fotografije, ki naj bi dokazovala, da je delala v pisarni skupaj z B.B. Ta fotografija dokazuje le, da je tožnica imela dostop do poslovnih prostorov tožene stranke. Nepravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da se je tožnica udeleževala kosil in novoletnih zabav z redno zaposlenimi. Okoliščine v zvezi z elementi delovnega razmerja je pojasnila priča E.E., katere izpovedbe sodišče prve stopnje zmotno ni upoštevalo. V zvezi s prisojenimi stroški prehrane navaja, da tožnica, na kateri je dokazno breme, ni dokazala svoje prisotnosti na delu. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških postopka in v zvezi s tem navaja, da je napačna ocena sodišča prve stopnje, da je tožnica uspela v 70 %. Priglaša pritožbene stroške.
4. Tožnica se izrecno pritožuje zgolj zoper sodbo (pravilno: sklep) o zavrženju dela tožbe v XIII. točki izreka, in sicer iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe (pravilno: sklepa) spremeni tako, da tožbenim zahtevkom ugodi, podredno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je logično, da tožnica v obdobju od marca 2011 do aprila 2012 dela ni opravljala v polnem obsegu, saj je nastopila porodniški dopust in dopust za nego in varstvo otroka. Namen porodniškega dopusta je namreč ravno v tem, da delavec ta čas ne dela. Za toženo stranko je zaradi nizkih dohodkov v tem času vseeno napisala kakšen članek (približno štiri na mesec). Pravdni stranki sta imeli namen sodelovati v dotedanjem obsegu in na dotedanji način tudi po vrnitvi tožnice s porodniškega dopusta, kar se je tudi uresničilo. Navaja, da je napačna tudi odločitev sodišča prve stopnje v delu, v katerem je zavrglo tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo) za povrnitev škode iz naslova razlike v nadomestilu za nego in varstvo otroka v skupni višini 6.131,85 EUR. Ta zahtevek namreč ni vezan na 30-dnevni prekluzivni rok, ampak zanj veljajo zastaralni roki po Obligacijskem zakoniku. Ima tudi drugo podlago kot ostali zahtevki in se ne nanaša na čas od marca 2011 do aprila 2012, ampak temelji na nezakonitem izogibanju sklenitve delovnega razmerja s strani tožene stranke v obdobju pred marcem 2011. Ker je tožena stranka kršila obveznost sklenitve pogodbe o zaposlitvi, je bila tožnica bistveno prikrajšana pri višini porodniškega nadomestila. Za odločitev o tem odškodninskem zahtevku ni bistvena ugotovitev obstoja delovnega razmerja med marcem 2011 in aprilom 2012, ampak je bistvena zgolj ugotovitev protipravnega ravnanja tožene stranke in nastanka škode. Priglaša pritožbene stroške.
5. Obe pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbo nasprotne stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo oziroma sklep sodišča prve stopnje v delu, ki ga nasprotna stranka izpodbija s pritožbo.
6. Tožnica v odgovoru na pritožbo tožene stranke navaja, da status samostojnega podjetnika ni ovira za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Narava pogodbenega razmerja med tožnico in A. ni in ne more biti predmet tega postopka. Da med njima obstaja delovno razmerje, ne izhaja iz nobene pogodbe ali sodne odločbe. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnica pri toženi stranki delala polni delovni čas. Tožnica je imela svojo delovno mizo z računalnikom, ki jo je uporabljala samo ona, imela je rože in slike svojih otrok. Bila je vključena v stalno ekipo sodelavcev. Služben računalnik ni bil njen v smislu, da ga je lahko odnesla domov, ampak ga je lahko uporabljala vsakodnevno v času prisotnosti v pisarni. Občasno je pri delu doma uporabljala tudi svoj računalnik, kar pa ni bilo nič drugače pri redno zaposlenih. Izpoved priče E.E. je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo za neverodostojno. V zvezi z zahtevkom za povrnitev stroškov prehrane med delom je tožnica podala ustrezne navedbe in predložila dokaze, tožena stranka pa očitno evidence prisotnosti sploh ni vodila. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.
7. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnice navaja, da med aprilom 2011 in avgustom 2011 pravdni stranki nista sodelovali, po tem obdobju pa sta sodelovali zgolj v minimalnem obsegu. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica od marca 2011 do aprila 2012 ni delala za toženo stranko na način, da bi obstajali elementi delovnega razmerja. V tem času tožnica ni bila vključena v delovni proces tožene stranke. Tožnica je zato zamudila rok za vložitev tožbe, s katero bi se ugotavljal obstoj delovnega razmerja do aprila 2012. Sodišče prve stopnje zato ni moglo ugotavljati elementov delovnega razmerja za to obdobje in posledično protipravnosti ravnanja tožene stranke, pa tudi zahtevek za povrnitev škode je vezan na 30-dnevni prekluzivni rok.
8. Pritožba tožnice je utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.
9. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ker pravdni stranki sodišču prve stopnje ne očitata bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je pritožbeno sodišče preverilo le, ali je podana kakšna od absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katero v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Takšnih bistvenih kršitev pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Čeprav izrek sodbe ni tako pomanjkljiv, da bi bila podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pritožbeno sodišče opozarja na nejasno in deloma nasprotujočo si formulacijo izreka sodbe in sklepa. V prvem odstavku V. točke ter v obeh drugih odstavkih IX. in X. točke izreka je namreč sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da za čas od 18. 10. 2014 dalje tožnici obračuna (bruto) plačo in ji izplača (neto) plačo s pripadki, v obeh drugih odstavkih IX. in X. točke izreka pa je zavrnilo zahtevek za „priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas od 18. 10. 2014 dalje“, kar se očitno nanaša na druge pravice iz delovnega razmerja in ne na plačo (ki je bila tožnici v V. točki izreka prisojena). Takšna formulacija izreka je neustrezna, ker vsebuje nasprotujočo si odločitev, saj pojem „vse pravice iz delovnega razmerja“ vključuje tudi plačo (ki je v V. točki izreka prisojena, v IX. in X. točki izreka pa zavrnjena), vendar pritožbeno sodišče ob dejstvu, da zavrnilni del sodbe (v IX. in X. točki izreka) ni pod pritožbo, navedene pomanjkljivosti izreka ni moglo odpraviti.
10. Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi pritožbenega sodišča delno zmotno uporabilo materialno pravo in v posledici navedenega nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede odločitve o plačilu razlike med pripadajočo plačo in izplačanim avtorskim honorarjem v izpodbijani sodbi, ter v sklepu, s katerim je zavrglo del tožbe. V preostalem delu sodbe, ki je pod pritožbo tožene stranke, je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.
11. V tem sporu tožnica zahteva ugotovitev obstoja delovnega razmerja za obdobje od 1. 11. 2005 dalje, ko je pri toženi stranki kljub zatrjevanim elementom delovnega razmerja delala kot novinarka na podlagi pogodb o avtorskem delu oziroma pogodb o avtorskem delu in prenosu materialnih avtorskih pravic iz avtorskega dela. Z opravljanjem dela je tožnica prenehala 17. 10. 2014, zato je v tem sporu naknadno (tožbo na ugotovitev obstoja delovnega razmerja je namreč vložila, ko je delo še opravljala, tj. 24. 7. 2014) zahtevala tudi ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja in z njim povezane zahtevke za reparacijo in vrnitev nazaj na delo. V temu sporu tožnica zahteva tudi plačilo razlike med plačo, ki bi jo morala prejemati pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi, in izplačanim avtorskim honorarjem, plačilo prispevkov, obračun in plačilo regresa za letni dopust, povrnitev stroškov za prehrano med delom, povrnitev škode zaradi plačanih prispevkov za socialno varnost in zaradi razlike v nadomestilu za nego in varstvo otroka.
K pritožbi tožnice:
12. Tožnica vlaga pritožbo le zoper sklep o zavrženju tožbe v delu, v katerem zahteva obstoj delovnega razmerja pred 1. 4. 2012, z njim povezane zahtevke za plačilo prispevkov ter razlike med pripadajočo plačo in izplačanim avtorskim honorarjem, obračun in plačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust in povrnitev stroškov za prehrano med delom ter odškodninska zahtevka za povrnitev škode zaradi razlike v nadomestilu za nego in varstvo otroka ter zaradi plačanih prispevkov za socialno varnost. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da razmerje med pravdnima strankama v obdobju od 19. 3. 2011, ko je nastopila porodniški dopust, do 17. 3. 2012, ko se ji je iztekel dopust za nego in varstvo otroka, ni imelo elementov delovnega razmerja. Ugotovilo je, da se je obseg njenega dela in obseg prejetega dohodka zmanjšal do te mere, da je mogoče šteti, da je prišlo do prekinitve z opravljanjem dela. Glede na navedeno bi morala tožnica po presodi sodišča prve stopnje tožbo z ustreznim zahtevkom v skladu s tretjim odstavkom 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nadalj.) vložiti v 30 dneh po nastopu porodniškega dopusta oziroma po prekinitvi dela pri toženi stranki zaradi rojstva otroka. Ker je tožnica tožbo vložila šele 24. 7. 2014, jo je po presoji sodišča prve stopnje vložila prepozno, zato jo je v delu, v katerem zahteva ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas pred 1. 4. 2012 in uveljavlja druge zahtevke, ki se nanašajo na ta čas, zavrglo (XIII. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa).
13. Stališče sodišča prve stopnje, da je zaradi porodniškega dopusta in dopusta za nego in varstvo otroka prišlo do prekinitve opravljanja dela, je materialnopravno zmotno. Zgolj zato, ker je bila tožnica po ugotovitvi sodišča prve stopnje (ki ji tožena stranka v postopku sploh ni nasprotovala) v času od 19. 3. 2011 do 17. 3. 2012 na porodniškem dopustu in na dopustu za nego in varstvo otroka(1) , ni mogoče zaključiti, da je prišlo do prekinitve opravljanja dela. Tožnica v tem obdobju sicer res ni delala za toženo stranko oziroma je delala v minimalnem obsegu, vendar je bil razlog za njeno odsotnost porodniški dopust in dopust za nego in varstvo otroka, ki sta namenjena prav temu, da delavec v tem obdobju ne dela, kar enako velja za delavce, ki imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Glede na to, da je tožnica pred porodniškim dopustom in po dopustu za nego in varstvo otroka kontinuirano opravljala delo pri toženi stranki, njuno razmerje v tem obdobju pa je imelo elemente delovnega razmerja, navedene prekinitve pogodbenega sodelovanja ni mogoče šteti za prekinitev opravljanja dela, ne glede na to, da tožnica v tem času ni prejemala avtorskega honorarja oziroma je bil ta bistveno nižji. Zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnica morala uveljavljati obstoj delovnega razmerja za to obdobje v 30 dneh od nastopa porodniškega dopusta oziroma od prekinitve dela. Tožba je tudi glede zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za obdobje od 1. 11. 2005 do 31. 3. 2012 in z njim povezanih zahtevkov vložena pravočasno, zato je o njih treba odločiti meritorno, vključno z odškodninskimi zahtevki za povrnitev škode iz naslova razlike v nadomestilu za nego in varstvo otroka ter iz naslova povračila plačanih prispevkov za socialno varnost. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno v zvezi s preostalimi tožbenimi zahtevki, ki se nanašajo na pravice iz delovnega razmerja za čas od 1. 11. 2005 do 31. 3. 2012, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice v celoti ugodilo, izpodbijani del sklepa (XIII. točka izreka) razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 355. in prvega odstavka 366. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku ob upoštevanju navedenih materialnopravnih izhodišč o tožbenih zahtevkih, glede katerih je tožbo zavrglo, ponovno odločiti. Če bo ugotovilo obstoj delovnega razmerja za čas od 1. 11. 2005 do 31. 3. 2012, bo moralo pri odločitvi o zahtevku za plačilo razlike med pripadajočo neto plačo in neto izplačanim avtorskim honorarjem upoštevati stališča pritožbenega sodišča, ki izhajajo iz 22. točke obrazložitve te sodbe in sklepa. Pri odločitvi o zahtevku za plačilo (vseh) prispevkov za navedeno obdobje pa bo moralo upoštevati, da je delodajalec dolžan v skladu s predpisi (glej 22. točko obrazložitve te sodbe in sklepa) za delavca pristojnim zavodom obveznega zavarovanja plačati celotne prispevke, do katerih je delavec upravičen zaradi obstoja delovnega razmerja v določenem obdobju. Glede na tako obveznost delodajalca ni odločilnega pomena dejstvo, da je delavec prispevke že plačal sam po drugi podlagi zavarovanja kot samostojni podjetnik. Prav tako ni pravne podlage za uveljavljanje odškodninskega zahtevka do delodajalca za plačilo odškodnine v višini plačanih prispevkov.
K pritožbi tožene stranke:
14. Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje, da je med pravdnima strankama v času od 1. 4. 2012 dalje obstajalo delovno razmerje, in posledično tudi zoper preostali ugodilni del sodbe, ki je odvisen od ugotovitve obstoja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je za čas tožničinega opravljanja dela pri toženi stranki, tj. od 1. 4. 2012 do 18. 10. 2012, ko je njuno pogodbeno razmerje prenehalo na podlagi odpovedi z dne 17. 9. 2014, ugotovilo, da je razmerje med pravdnima strankama imelo vse elemente delovnega razmerja. Delovno razmerje definira (in s tem določa njegove elemente) 4. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), pred tem pa 4. člen ZDR. Delovno razmerje je razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca.
15. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja, izhaja, da je tožnica svoje delo (tj. pisanje avtorskih novinarskih člankov oziroma prispevkov in fotografij) pri toženi stranki opravljala vsakodnevno, da so ji teme določali uredniki, le izjemoma si je temo lahko izbrala sama, da je bila pri tem vezana na njihove usmeritve in navodila, članke pa so pred objavo tudi prebrali. Za svoje delo je prejemala redno plačilo, najprej v pavšalnem znesku, kasneje pa glede na količino opravljenega dela. Toženi stranki je bila ves čas na razpolago, delala je polni delovni čas, včasih tudi doma. Za izrabo dopusta se je morala predhodno dogovoriti z B.B. in urednike s tem seznaniti, sporočiti je morala tudi svojo bolniško odsotnost. Z B.B. je delala v isti pisarni, imela je na razpolago delovno mizo in računalnik, kjer je delala. Opravljala je enako delo in v enakem obsegu kot redno zaposleni novinarji. Imela je ključ od dopisništva, svojo vizitko, bila je v internem telefonskem imeniku. Pri toženi stranki se je izobraževala in učila tujih jezikov. Udeleževala se je dogodkov, prejemala je vso pošto, vabila, obvestila in delovni koledar. Zjutraj je pošiljala napoved predvidenih dogodkov in si s tretjimi osebami dopisovala kot predstavnica tožene stranke.
16. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je zmotna dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni delala polni delovni čas, ampak je bil njen obseg dela manjši. Pri tem se sklicuje na izpovedi prič B.B., C.C., D.D. in E.E. Navedene priče sicer res niso vedele izpovedati o točnem številu ur dela tožnice za toženo stranko, so pa vse izpovedale, da je delala vsak dan po več ur skupaj. Ker pa so hkrati izpovedale, da niti one niso bile ves dan v pisarni (B.B., D.D.), oziroma da so izpovedale le o obsegu tožničinega dela za eno od rubrik (C.C.), je pravilna dejanska presoja sodišča prve stopnje, da je tožnica delo opravljala polni delovni čas. Poleg tega je ugotovilo tudi, temu pa pritožba ne nasprotuje, da je tožnica občasno delala tudi doma in da je hodila tudi po terenu. Če torej tožnica ni bila v pisarni vseh osem ur dnevno, še ne pomeni, da ni toliko časa tudi delala. Nenazadnje pa tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni prerekala navedb tožnice, da je delala v enakem obsegu kot redno zaposleni, in ni trdila, da tožnica ni delala polni delovni čas. Navedeni pritožbeni očitek zato ni niti upošteven niti utemeljen.
17. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je tožnica pri toženi stranki imela svoj delovni kotiček in da se je udeleževala kosil in zabav tožene stranke. Da je tožnica delala na računalniku v poslovnih prostorih tožene stranke, so izpovedale vse zaslišane priče (razen E.E., katere izpovedi sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo, saj ni bila seznanjena z razmerami v ... dopisništvu in stikov s tožnico ni imela). Pri tem ni bistveno, ali je tožena stranka računalnik za tožnico kupila ali ne. Bistveno je le dejstvo, da ji je omogočila opravljanje dela na njenih delovnih sredstvih, ki niso bila v skupni uporabi (to potrjuje tudi fotografija pisarne – A11). Da je občasno tudi kakšna tretja oseba uporabila računalnik, na katerem je sicer delala tožnica, ne more vplivati na presojo, da je bila tožnica vključena v delovni proces tožene stranke. B.B. je namreč izpovedala, da je tudi računalnik, na katerem je sicer delal redno zaposleni delavec, občasno uporabila kakšna tretja oseba. Pravilna je tudi dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je tožnica udeleževala zabav in drugih prireditev tožene stranke, čeprav to dejstvo niti ni odločilno pri presoji obstoja elementov delovnega razmerja. Prav tako je nepomembno dejstvo, da tožnica ni imela službenega mobilnega telefona in da je pri delu uporabljala poleg službenega tudi svoj zasebni elektronski naslov.
18. Na podlagi tako pravilno ugotovljenih dejstev v zvezi z obstojem elementov delovnega razmerja je materialnopravno pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je med pravdnima strankama v obdobju po 1. 4. 2012 pa do prenehanja opravljanja dela 17. 10. 2014 obstajalo delovno razmerje.
19. Tožena stranka v pritožbi zmotno meni, da na obstoj delovnega razmerja vpliva status samostojnega podjetnika, ki ga je tožnica imela v času od 1. 6. 2012 dalje. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, se status samostojnega podjetnika in delavca v delovnem razmerju pojmovno ne izključujeta, saj tega ne preprečuje posebna ureditev položaja samostojnih podjetnikov. Zato ni ovir, da se ugotovi obstoj delovnega razmerja (in s tem zavarovanje po tej podlagi) za obdobje, v katerem je oseba opravljala dejavnost kot samostojni podjetnik. Veljavna zakonodaja tega ne prepoveduje, ZDR oziroma ZDR-1 pa ne glede na formalno obliko razmerja celo vzpostavljata domnevo delovnega razmerja, če obstajajo elementi tega razmerja(2). Sodna praksa, na katero se pri tem sklicuje tožena stranka in iz katere izhaja, da sprememba statusa zavarovanca za nazaj ni mogoča(3) , se nanaša na drugačne primere, kot je obravnavani. Ti primeri se namreč nanašajo na posege nosilcev obveznega zavarovanja (zavodov za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje) po uradni dolžnosti, kadar ti ugotovijo, da je prišlo do spremembe podlage zavarovanja. Če pa je s (pravnomočno) sodno odločbo za isto obdobje naknadno vzpostavljeno delovno razmerje in s tem nova, druga podlaga za zavarovanje, se ni mogoče sklicevati na pravnomočno urejeno pravno razmerje, v katerega ni mogoče posegati(4). Glede na navedeno ni nobene ovire za ugotovitev delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki tudi za čas od 1. 6. 2012 dalje, ko je bila zavarovana na podlagi statusa samostojnega podjetnika.
20. Na ugotovitev obstoja delovnega razmerja ne more vplivati niti tožničino delo pri A., ki naj bi, po mnenju tožene stranke v pritožbi, imelo vse elemente delovnega razmerja. Res je sicer, da delavec delovnega razmerja za polni delovni čas pri dveh delodajalcih hkrati ne more imeti, vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica s A. nima sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Obstoj delovnega razmerja tožnice pri A. tudi ni bil ugotovljen s pravnomočno sodbo sodišča, zato njeno pogodbeno razmerje, tudi če bi res imelo vse elemente delovnega razmerja, ne more vplivati na odločitev v obravnavani zadevi. Obstoj delovnega razmerja namreč v sodnem postopku lahko zahteva le delavec in s postavitvijo ustreznega tožbenega zahtevka, ne more pa se ugotavljati kot predhodno vprašanje v drugem sporu(5).
21. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstoji delovno razmerje med pravdnima strankama v času od 1. 4. 2012 do 17. 10. 2014, je pravilno presodilo tudi, da tožnici delovno razmerje z odpovedjo z dne 17. 9. 2014 ni prenehalo na zakonit način, ki izhaja iz ZDR-1. V odpovedi tožena stranka namreč ni navedla utemeljenega razloga, odpoved ne vsebuje nobene obrazložitve in tudi ne navaja, zakaj nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni več mogoče. Posledično so materialnopravno pravilne tudi ostale odločitve sodišča prve stopnje, ki temeljijo na ugotovitvi obstoja delovnega razmerja oziroma ugotovitve nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja in jih tožena stranka s pritožbo izpodbija (z izjemo odločitve v IV. točki izreka izpodbijane sodbe in sklepa, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju).
22. Neutemeljeno tožena stranka izpodbija odločitev o stroških za prehrano med delom (VII. točka izreka sodbe in sklepa). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo specificiran tabelarni izračun vtoževanih stroškov tožnice (A28), iz katerega je razvidna prisotnost tožnice na delu, in njeno izpoved, da ji tožena stranka ni izplačala povračila stroškov prehrane. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da tožnica ni uspela dokazati svoje prisotnosti na delu. Tožnica je predložila svojo tabelo in s tem podala zadostno trditveno podlago, vsebino tabele pa je potrdila s svojo izpovedjo. Ker je delodajalec tisti, ki mora v skladu z 12, 18. in 19. členom Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV; Ur. l. RS, št. 40/2006) voditi evidenco delovnega časa, je on tisti, ki mora trditi in dokazati, da je delavec delal manj, kot zatrjuje(6). Prav tako je on tisti, ki mora dokazati, da je delavcu že plačal prejemek iz delovnega razmerja, za katerega delavec zatrjuje (in izpoveduje), da ga ni prejel. Glede na navedeno je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da mora tožena stranka tožnici povrniti stroške prehrane med delom v višini 6,12 EUR za vsak dan tožničine prisotnosti na delu, kot izhaja iz njene tabele.
23. Materialnopravno zmotna pa je odločitev v IV. točki izreka izpodbijane sodbe in sklepa, s katero je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je tožnici dolžna izplačati razliko med pripadajočo plačo v neto znesku in izplačanim avtorskim honorarjem v neto znesku. Takšen izrek sodbe sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na izplačilo točno določenih neto zneskov, je v nasprotju z materialnim pravom. V izreku sodbe so namreč lahko zneskovno opredeljeni le bruto zneski plače (in nekaterih drugih prejemkov iz delovnega razmerja), nato pa se le opisno navede, da se od bruto zneskov odvedejo predpisani davki in prispevki, tožeči stranki pa izplača ustrezen neto znesek. Obračunavanje in plačevanje ter stopnje prispevkov urejajo Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/12 in nadalj.), Zakon o prispevkih za socialno varnost (ZPSV; Ur. list RS, št. 56/96 in nadalj.) in Zakon o dohodnini (ZDoh-2; Ur. list RS, št. 117/06 in nadalj.). Pri tem se davki in prispevki obračunajo glede na stopnjo davkov in prispevkov v času izplačila (352. člen Zakona o davčnem postopku – ZdavP-2; Ur. l. RS, št. 117/2006 in nadalj.). To pa pomeni, da so zneski akontacije dohodnine in prispevkov, ki jih delodajalec plača ob obračunu bruto zneskov iz naslova plač in drugih prejemkov iz zaposlitve (delovnega razmerja), ter s tem tudi neto zneski (izračunani od pripadajočih bruto zneskov po odvodu davkov in prispevkov), znani šele ob izplačilu, ne pa že ob izdaji sodbe. Ker neto zneski niso znani vnaprej, oziroma ker ni znano, kakšna bo višina neto zneskov ob izplačilu (možna je sprememba stopenj za obračun davkov in prispevkov v času od izdaje sodbe do izplačila prisojenih terjatev iz delovnega razmerja), ni pravilno, da sodba vsebuje po višini določene neto zneske, saj tako oblikovan izrek sodbe ni v skladu s citiranimi predpisi, ki urejajo obračun plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja. Zaradi tega je nepravilno, da sodba sodišča prve stopnje nalaga toženi stranki plačilo razlike med neto zneski pripadajoče plače (tj. plače, ki bi ji pripadala glede na delovno mesto specializirani novinar 3 oziroma specializirani novinar) in neto izplačanim avtorskim honorarjem v denarnih zneskih z obračunom davkov in prispevkov od bruto zneskov, obračunanih od po višini opredeljenih neto zneskov.
24. Tožnico bi sodišče prve stopnje moralo pozvati, da poda ustrezen tožbeni zahtevek v bruto zneskih, in toženi stranki naložiti, da obračuna bruto zneskov pripadajočih plač, nato od ustreznih neto zneskov plač (katerih višina bo znana šele po odvodu davkov in prispevkov) odšteje (že znane) neto zneske izplačanih avtorskih honorarjev, razliko v neto zneskih pa plača tožnici skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Takšno stališče izhaja tudi iz dosedanjih odločitev pritožbenega sodišča(7). Glede na navedeno je bilo treba na podlagi 355. člena ZPP razveljaviti del sodbe sodišča prve stopnje, s katerim je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo zneskovno opredeljene razlike med neto zneski pripadajočih plač in neto zneski izplačanih avtorskih honorarjev (IV. točka izreka sodbe in sklepa). Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku v okviru materialnoprocesnega vodstva tožnico pozvati, da poda ustrezen tožbeni zahtevek, ki bo postavljen v bruto zneskih. Na podlagi pravilno oblikovanega tožbenega zahtevka bo moralo ponovno odločiti o zahtevku za izplačilo razlike med pripadajočo plačo in prejetimi avtorskimi honorarji in izrek sodbe oblikovati skladno z navedenimi predpisi, ki urejajo obračun in izplačilo plač.
25. Pritožbeno sodišče je v posledici delne razveljavitve izpodbijane sodbe in sklepa sodišča prve stopnje razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka (XIV. točka izreka), saj bo pri novi odločitvi v razveljavljenem delu lahko prišlo do spremembe uspeha strank v postopku. Sodišče prve stopnje bo moralo tako o stroških postopka na podlagi novo sprejete odločitve ponovno odločiti.
26. Do drugih pritožbenih navedb tožnice (da terjatev iz naslova povračila škode iz naslova razlike v nadomestilu za nego in varstvo otroka zastara v splošnih zastaralnih rokih po določbah Obligacijskega zakonika – Ur. l. RS, št. 83/01 in nadalj.) in tožene stranke (da je nepravilna odločitev o stroških postopka) se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, saj glede na sprejeto odločitev niso odločilnega pomena za pravilno rešitev v obravnavani zadevi (prvi odstavek 360. člena ZPP).
27. Odločitev o pritožbenih stroških se skladno s 3. odstavkom 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.
(1) Izraza porodniški dopust in dopusta za nego in varstvo otroka je uporabljal prej veljavni Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP; Ur. l. RS, št. 97/01 in nadalj.) v 13. členu, sedaj veljavni Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP-1; Ur. l. RS, št. 26/14 in nadalj.) uporablja izraza materinski in starševski dopust (15. člen).
(2) Tako VS RS v zadevi opr. št. VIII Ips 266/2009, smiselno enako izhaja tudi iz odločb pritožbenega sodišča, glej na primer zadevo opr. št. Pdp 997/2015. (3) Tožena stranka v pritožbi navaja odločitve pritožbenega in revizijskega sodišča v zadevah opr. št. VIII Ips 254/2009, Pdp 632/2013, Pdp 981/2011; enako stališče izhaja tudi iz odločitve v zadevi opr. št. VIII Ips 312/2015. (4) Tako VS RS v zadevi opr. št. VIII Ips 218/2014 in VIII Ips 87/2015. (5) Glej na primer odločitev VS RS v zadevi opr. št. VIII Ips 108/2010. (6) Smiselno enako tudi pritožbeno sodišče v zadevi opr. št. Pdp 928/2014. (7) Glej na primer odločitve pritožbenega sodišča v zadevah opr. št. Pdp 601/2015 in Pdp 1118/2013.