Jedro

Izdaja dopolnilne odločbe o stalnem prebivališču, na podlagi katere je bilo tožencu stalno prebivanje priznano tudi za nazaj, ne pomeni tudi priznanja odškodninske odgovornosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 150.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.3.2004 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške. Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti 1.500,93 EUR pravdnih stroškov, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bil tožnik že z objavo prve ustavne odločbe (odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I 1284/94 z dne 4.2.1999, objavljene 12.3.1999 – v nadaljevanju prva ustavna odločba), seznanjen s povzročiteljem in škodo v smislu določbe 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR. Drži, da je bila z objavo navedene odločbe vsakemu posamezniku dana možnost, da se seznani z njeno vsebino, vendar gre v konkretnem primeru („izbrisani“) za tako specifično situacijo, da je odstop od občega pravila „nepoznavanje prava škoduje“ upravičen in pravičen. Tožnik ni imel konkretnega upravnega akta, zoper katerega bi lahko uveljavljal pravna sredstva. Zakonodajalec je na podlagi navedene prve odločbe ustavnega sodišča, sprejel Zakon o urejanju statusa državljanov drugih republik, ki so bili izbrisani iz evidence stalnega prebivalstva dne 26.2.1992, glede katerega pa je ustavno sodišče s takoimenovano drugo ustavno odločbo, odločilo, da je tudi ta zakon v neskladju z Ustavo, ker izbrisanim status ni bil urejen za nazaj. Jasno je, da prva ustavna odločba obravnava tako zapleteno pravno vprašanje, da ni mogoče šteti, da bi jo tožnik, kolikor bi odločbo prebral, lahko razumel in se seznanil z bistvom problema. Odločba je bila več kot očitno tudi nejasna. Kolikor bi bila jasna, bi zakonodajalec status izbrisanih z novim zakonom uredil za nazaj. Tožnik je šele z dopolnilno odločbo, ki jo je Ministrstvo za notranje zadeve izdalo na podlagi druge ustavne odločbe, in s katero mu je bil priznan status za nazaj, izvedel za škodo in za povzročitelja. Šele takrat je tožnik prejel individualni akt, ki je črno na belem uredil njegov status od izbrisa dalje in šele takrat je bil, predvsem glede na odzive medijev, prepričan, da mu je država storila krivico. V to bi se sodišče lahko prepričalo, če bi tožnika zaslišalo in če bi primer presojalo z bolj življenjskega vidika. Kolikor pa bi razlogi sodišča prve stopnje bili utemeljeni, pa je potrebno dopolnilno odločbo iz leta 2004, šteti za pismeno pripoznavo zastarane obveznosti v smislu določbe 366. člena ZOR oziroma kot odpoved zastaranju. Nesporno je, da dopolnila odločba po vsebini predstavlja pripoznavo zahtevka tožnika.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik zahteva povrnitev škode, ki naj bi mu nastala zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke, kot posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva dne 25.2.1992. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo potem, ko je ugotovilo, da je tožnikova terjatev zastarala. Odločitev je pravilna in zakonita. Odškodninske terjatve za povzročeno škodo zastarajo v treh letih, od kar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. V vsakem primeru pa ta terjatev zastara v petih letih, od kar je škoda nastala (1. in 2. odstavek 376. člena ZOR v zvezi s 1060. členom OZ). Sodišče prve stopnje je presojalo odgovornost tožene stranke na podlagi določbe 26. člena Ustave Republike Slovenije v zvezi s 1. odstavkom 172. člena ZOR, ki določa, da pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij. Odškodninska odgovornost države je podana le, če so izkazani vsi elementi civilnega delikta. Sodišče prve stopnje je v sodbi podrobno opisalo pravno ureditev za državljane republik nekdanje SFRJ, ki v roku šestih mesecev od uveljavitve Zakona o državljanstvu – ZDRS, niso zaprosili za državljanstvo Republike Slovenije (40. člen ZDRS), zaradi česar so bili na podlagi 2. odstavka 81. člena Zakona o tujcih (ZTuj) izbrisani iz evidence stalnih prebivalcev Republike Slovenije. Z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-284/94 z dne 4.2.1999, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 14/99 z dne 12.3.1999, je ustavno sodišče ugotovilo, da je določba 2. odstavka 81. člena ZTuj v neskladju z Ustavo, zakonodajalcu pa je naložilo, da uredi poseben pravni položaj državljanom drugih republik nekdanje SFRJ, ki so pred osamosvojitvijo imeli stalno prebivališče v Sloveniji in so dejansko bivali na njenem ozemlju, niso pa zaprosili za državljanstvo. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je z navedeno ustavno odločbo, tožnik pridobil pravico uveljavljati odškodnino za škodo, ki mu je do tedaj nastala. V navedeni odločbi je ustavno sodišče jasno ugotovilo in opredelilo, v čem je protipravnost ravnanja tožene stranke ter kaj lahko izbrisani na podlagi te odločbe upravičeno pričakujejo. Ker se tudi od oškodovanca pričakuje določena stopnja skrbnosti, pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da bi se tožnik z navedeno ustavno odločbo lahko seznanil po njeni objavi v Uradnem listu RS, saj je bila odločitev tudi medijsko zelo odmevna. Takrat oziroma najkasneje še leta 1994, mu je bil znan tudi obseg nepremoženjske škode, ki naj bi mu nastala potrditvah v tožbi zaradi duševnih bolečin zaradi kršitve osebnostnih pravic, nemožnosti ureditve družinskih razmerij, razžalitve dobrega imena in časti, zaradi strahu pred izgonom iz države. Tožnik zatrjuje, da naj bi mu takšna škoda še vedno nastajala. Vendar pa tožnik ne zatrjuje nastanka nove škode ali povečanja po letu 1999 (izdaja prve odločbe ustavnega sodišča), zato je to dejstvo irelevantno (glej obrazložitev 3. odstavek stran 7 in 1. odstavek stran 8 sodbe). Kot rečeno, je tožnik tako za škodo kot za tistega, ki jo je napravil, zvedel vsaj v letu 1999, zato je terjatev tožnika zastarana (tožba je bila vložena 5.3.2007), v posledici pa utemeljeno zavrnjen tožbeni zahtevek iz naslova nepremoženjske škode. Zahteva za povrnitev premoženjske škode se nanaša na obdobje od 1999 do druge polovice leta 2002 (neprerekane ugotovitve sodišča prve stopnje). To pomeni, da je bil tožniku najkasneje do druge polovice leta 2002 znan obseg tudi te škode. Ker je tožbo vložil šele v letu 2007, jo je vložil po preteku triletnega subjektivnega roka, od kar je zvedel za obseg škode in tistega, ki jo je povzročil. Tudi terjatev iz tega naslova je torej zastarala in tudi v tem obsegu je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek upravičeno zavrnilo. V zvezi s povedanim glede zastaranja, se pritožbeno sodišče strinja tudi z razlogi sodišča prve stopnje o tem, da na ugotovitev nedopustnosti ravnanja tožene stranke odločba Ustavnega sodišča RS U-I-246/02 ni imela posebnega vpliva, nastanek tožnikovih pravic terjati odškodnino pa tudi ni bil vezan na izdajo dopolnilne odločbe o stalnem prebivališču, na podlagi katere mu je bilo stalno prebivanje priznano tudi za nazaj. Strinjati pa se tudi ni s stališčem pritožbe, da izdaja te odločbe pomeni pismeno pripoznavo zastarane obveznosti v smislu določbe 366. člena ZOR.S to odločbo je, kot rečeno, tožena stranka tožniku priznala stalno prebivališče za nazaj, torej od izbrisa dalje, kar pa seveda ne pomeni tudi priznanja odškodninske odgovornosti.

Glede na povedano je pritožba tožnika neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).