Jedro

Toženka je s sklenitvijo Sporazuma pristala na to, da bo uspešnost njenega projekta ocenil tožnik sam s pomočjo svojega notranjega in zunanjega ocenjevalca, in sicer na podlagi kvalitativnih meril. Ocenjevanje na podlagi takšnih meril predstavlja subjektivno presojo oziroma zaznavo doseženih rezultatov projekta s strani pooblaščenih ocenjevalcev. Zato v primeru, ko je tožnikova ocena zadostno obrazložena na podlagi s pogodbo določenih kriterijev in so bila v postopku ocenjevanja spoštovana vsa postopkovna pravila, ki zagotavljajo neodvisnost in strokovnost ocenjevalcev, je toženka skladno s pogodbeno ureditvijo vezana na podeljeno oceno. To pomeni, da z vsebinskim nestrinjanjem s podeljeno oceno oziroma z drugimi strokovnimi mnenji (nepooblaščenih) strokovnjakov, ki prav tako predstavljajo subjektivno oceno projekta, ne bo uspela izpodbiti podeljene ocene toženkinega projekta. Ob preverjanju pravilnosti ocene zato sodišče niti sodni izvedenec ne moreta spreminjati ocene izvedenega projekta, pač pa lahko sodišče samo ugotovi njeno nepravilnost zaradi kakšnih napak v postopku ocenjevanja oziroma v primeru, če utemeljitev ocene glede na predpisane kriterije ne bi bila prepričljiva, zadostno utemeljena ali če ne bi temeljila na predpisanih kriterijih.

Toda kršitev po 8. točki ni taka, da bi višje sodišče nanjo pazilo po uradni dolžnosti, zato jo mora stranka konkretizirati. Pravilo o mejah pritožbenega preizkusa mora biti namreč striktno, saj bi se sicer dopuščalo arbitrarno sojenje. Striktna razlaga o mejah pritožbenega preizkusa pa sodišču nalaga, da upošteva le tiste pritožbene navedbe, ki so konkretizirane in jasne. Ko stranka uveljavlja kakšno procesno kršitev, jo mora navesti konkretizirano. To pomeni, da mora opisati procesno dejstvo, iz katerega je mogoče izpeljati procesnopravni sklep o obstoju procesne kršitve. Takšnim zahtevam pritožnica ni zadostila. S pritožbenimi navedbami o tem, da je v odgovoru na tožbo in nasprotni tožbi kot tudi v nadaljnjih pripravljalnih vlogah zatrjevala, da zunanji ocenjevalec ni upošteval postopkovnih pravil ocenjevanja in ni vpogledal v vse listine in druga priložena dokazila o izvedbi, ni določno opisala, do katerih njenih ugovorov, ki jih je uveljavljala v postopku pred sodiščem prve stopnje, bi se moralo sodišče opredeliti in v katerih vlogah je te podala. Šele potem, ko bi tako ravnala, bi pritožbeno sodišče lahko preverilo, ali so konkretno zatrjevana procesna dejstva resnična in, če je temu tako, nato presojalo o obstoju procesne kršitve.

Izvršilno sodišče je po toženčevem ugovoru razveljavilo sklep o izvršbi v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba in določen izvršitelj, ter sklenilo, da bo o zahtevku tožeče stranke odločalo pravdno sodišče. V takšnem primeru se šteje izvršilni predlog za tožbo in se zadeva obravnava v rednem pravdnem postopku, pri čemer listine, ki so bile podlaga za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, izgubijo pomen, ki so ga imele v izvršilnem postopku. Če za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine niso bili podani z zakonom določeni pogoji, bi izvršilno sodišče moralo predlog za izvršbo zavreči. Ker pa je kljub temu izdalo sklep o izvršbi in je ta postal pravnomočen6, se je postopek nadaljeval kot pri ugovoru zoper plačilni nalog (primerjaj drugi odstavek 62. člena ZIZ oziroma v času vložitve predloga za izvršbo veljavni 431. člena ZPP-D7), torej kot pravdni postopek, predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo sklepa o izvršbi, pa se je obravnaval kot tožba v pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje je bilo torej vezano na pravnomočen sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL50808/2017 z dne 19. 6. 2017, s katerim je bil sklep o izvršbi, opr. št. VL 50808/2017 z dne 7. 6. 2017, razveljavljen v delu, v katerem je dovoljena izvršba. Vprašanje, ali gre za verodostojno listino ali ne, je relevantno zgolj pri oblikovanju izreka odločbe, ko sodišče v pravdnem postopku odloča, ali še ne razveljavljeni del sklepa o izvršbi vzdrži v veljavi. Če se v pravdi izkaže, da listina, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, ni verodostojna listina, mora pravdno sodišče takšen sklep razveljaviti (primerjaj v času vložitve predloga za izvršbo veljavni prvi odstavek 437. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 62. člena ZIZ), izpeljati kontradiktoren postopek in odločiti o tožbenem zahtevku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Toženka mora tožniku v 15 dneh povrniti njegove stroške pritožbenega postopka v znesku 1.301,13 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče razsodilo, (1) da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 50808/2017 z dne 7. 6. 2017, v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka (I. točka izreka), (2) da se zavrne tožbeni zahtevek toženke po nasprotni tožbi za plačilo 53.537,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2017 do plačila (II. točka izreka) ter odločilo, (3) da mora toženka tožniku v roku 15 dni povrniti 7.937,21 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je toženka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, tožbenemu zahtevku toženke po nasprotni tožbi pa v celoti ugodi ter tožniku naloži v plačilo vse toženkine pravdne stroške. Podrejeno je predlagala, da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnik je na pritožbo pravočasno odgovoril. Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahteval je povračilo svojih stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba zoper sodbo ni utemeljena.

5. Tožnik v tem sporu zahteva vračilo preveč izplačanih denarnih sredstev (dotacije) v znesku 93.457,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 3. 2017 do plačila, ki jih je toženka prejela na podlagi Sklepa o izboru in višini sofinanciranja vlog v okviru programa evropskih skupnosti Erasmus+, razpis Erasmus+ 2014, Ključni ukrep 2: Strateška partnerstva na področju visokega šolstva z dne 4. 9. 2014 (v nadaljevanju: Sklep, A2) ter na podlagi Sporazuma o dodelitvi dotacije za projekt z več upravičenci v okviru programa Erasmus+ z dne 1. 10. 2014 (v nadaljevanju: Sporazum, A3). Toženka naj pri izvedbi projekta „Usposabljanje predavateljev za pristop, osredotočen na študente“ v okviru programa Erasmus+, Ključni ukrep 2: Strateška partnerstva na področju visokega šolstva ne bi v celoti izpolnila pogodbeno dogovorjenih obveznosti določenih v Posebnih pogojih, Splošnih pogojih, Vodniku za prijavitelje za izvajanje programa Erasmus+ ter prilogah od I do VI Sporazuma. Toženka je z nasprotno tožbo zahtevala plačilo zneska 53.537,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2017 do plačila, ki naj bi po njenih navedbah predstavljal še neizplačani dolgovani znesek dotacije po Sporazumu in predstavlja razliko med prejetimi sredstvi tožnika po dveh izplačilih v skupnem znesku 202.352,00 EUR in najvišjo pogodbeno odobreno vrednost dotacije.

6. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe, ki med pravdnima strankama niso sporna, povzeta pa so tudi v izvedenskem mnenju sodnega izvedenca dr. A. A. z dne 17. 1. 2020 (r. št. 43, l. št. 246-261), izhajajo naslednja odločilna dejstva: - v Sporazumu sta se pravdni stranki dogovorili, da bo tožnik kot nacionalna agencija dodelil toženki dotacijo pod pogoji, določenimi v Posebnih pogojih, Splošnih pogojih in drugih prilogah Sporazuma za projekt Usposabljanje predavateljev za pristop, osredotočen na študente v okviru programa Erasmus+, Ključni ukrep 2: Strateška partnerstva na področju visokega šolstva, ki je trajal od 1. 9. 2014 do 31. 8. 2016, toženka pa se je zavezala izvesti projekt na lastno odgovornost; - tožnik je toženki od 248.915,00 EUR dotacije, kolikor jo je v Končnem poročilu priglasila toženka, na osnovi kvantitativnih meril priznal stroškovno vrednost projekta v višini 217.790,00 EUR1; - tožnik je toženki skladno z določili Sporazuma dne 22. 10. 2014 izplačal 108.896,00 EUR, dne 9. 11. 2015 pa še 93.456,00 EUR; - tožnik je toženko že tekom projekta ob Kontrolnem obisku in posledičnem dopisu SI-7023/2015 z dne 3. 2. 2016 (A8) obvestil o glavnih tveganjih, ki so ogrožala doseg ciljev in učinkov projekta ter jo opozoril, da nedoseganje ciljev vpliva na končno oceno projekta, za kar je bilo dogovorjeno tudi vračilo dodeljenih sredstev; - toženka je 29. 12. 2016 tožniku oddala Končno poročilo, tožnik pa je 30. 1. 2017 izdal Obvestilo o pregledu končnega poročila Ključni ukrep 2: sodelovanje za inovacije in izmenjave dobrih praks (B5), s katerim je toženko obvestil, da je ta od pogodbene vrednosti 252.940,00 EUR upravičeno in namensko porabila 108.895,00 EUR in da zato odobrena dotacija kot upravičeni strošek projekta znaša 108.895,00 EUR, mora pa toženka zaradi slabe izvedbe projekta vrniti preplačilo v višini 93.457,00 EUR; - v skladu s Prilogo III: Finančna in pogodbena pravila, točka C (A4, B17), je zaradi slabe, delne ali prepozne izvedbe projekta določeno zmanjšanje dotacije pri celotnem končnem znesku upravičenih stroškov, in sicer v višini: (1) 25%, če je ocena v končnem poročilu od vključno 41 do vključno 50 točk, (2) 50%, če je ocena v končnem poročilu od vključno 26 do vključno 40 točk in (3) 75%, če je ocena v končnem poročilu od vključno 0 do vključno 25 točk. V Obvestilu o pregledu končnega poročila je tožnik preko dveh pooblaščenih ocenjevalcev (skrbnika projekta pri nacionalni agenciji in zunanjega ocenjevalca) izvedeni projekt ocenil s skupnim povprečnim številom 36 točk, zato v tem sporu od toženke zahteva vračilo 50% izplačane dotacije (93.457,00 EUR); - toženka se je zoper Obvestilo o končnem poročilu 25. 2. 2017 pritožila (B43), tožnik pa je to pritožbo s sklepom z dne 22. 3. 2017 zavrnil z ugotovitvijo, da pri ponovnem pregledu oddanega Končnega poročila niso bila ugotovljena nova dejstva, ki bi lahko vplivala na oceno, in toženko ponovno pozval na vračilo preveč izplačanih sredstev (A17, B44).

7. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi oprlo na stališče sodnega izvedenca v izvedenskem mnenju, da toženka v sodnem postopku ne more izpodbijati tožnikove ocene projekta. Poudarilo je, da mora tožnik pri tovrstnih subvencioniranih projektih upoštevati povprečje dveh individualnih ocen pooblaščenih ocenjevalcev in da tudi v projektni dokumentaciji ni bilo predvideno, da je mogoče oceno izpodbijati v sodnih postopkih, ki so glede na določbe Sporazuma predvideni za druge primere. Ob tem je še dodalo, da tudi po oceni sodnega izvedenca toženkin projekt višje ocene od 46 točk ne more prejeti. Četudi bi takšno oceno upoštevali pri izračunu povprečne ocene skupaj z ocenama pooblaščenih ocenjevalcev, bi to glede na lestvico znižanja dotacije ob upoštevanju takšnega povprečja ocen še vedno upravičevalo 50% znižanje dotacije. Ker je presodilo, da toženka ni upravičena zadržati niti 50% prejete dotacije, je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek toženke po nasprotni tožbi za plačilo razlike do še neizplačanega prvotno določenega pogodbenega zneska dotacije.

8. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je v obravnavanem primeru odločilno pravno vprašanje, ali je glede na vsebino pogodbenega razmerja med pravdnima strankama mogoče izpodbijati tožnikovo oceno izvedenega projekta. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve, je po oceni pritožbenega sodišča takšno oceno mogoče izpodbijati le, če niso bila spoštovana postopkovna pravila pri ocenjevanju projekta.

9. Skladno s pravili Priloge III Sporazuma (člen III., točka C: Zmanjšanje dotacije za slabo, delno ali prepozno izvedbo) se slaba, delna ali prepozna izvedba projekta ugotavlja na podlagi ocene Nacionalne agencije (tožnika): po končnem poročilu, ki ga je oddal upravičenec, po izdelkih in rezultatih projekta in po potrebi po poročilih posameznih oseb, ki sodelujejo v mednarodnih aktivnostih usposabljanja, poučevanja in učenja. Tožnik lahko upošteva tudi podatke, pridobljene na podlagi drugega ustreznega vira, ki dokazujejo, da projekt ni izveden v skladu s pogodbenimi določili. Drugi viri informacij vključujejo nadzorne obiske, pregled dokumentacije ali nadzor na kraju samem. Končno poročilo, izdelke in rezultate bo ocenil tožnik skupaj z morebitnimi poročili udeležencev mobilnosti ob uporabi skupnega nabora meril za kakovost, v katerih bo poudarek na: obsegu izvedbe projekta v skladu z odobreno vlogo za dotacijo; kakovosti izvedenih aktivnosti; kakovosti izdelkov in rezultatov projekta; izobraževalnih rezultatih in vplivu na udeležence; vplivu sodelujočih organizacij; v primeru mednarodnih aktivnosti usposabljanja, poučevanja in učenja na kakovosti praktičnih dogovorov z namenom podpore mobilnosti v smislu priprave, nadzora in podpore udeležencev med njihovo mobilnostjo, kakovosti dogovorov za priznavanje/vrednotenje rezultatov izobraževanja udeležencev; kakovosti in obsegu izvedenih aktivnosti razširjanja; možnem širšem vplivu projekta na posameznike in organizacije z izjemo upravičencev. V členu IV. je določeno, da se pri upravičencih lahko izvajajo pregledi in revizije v zvezi s Sporazumom. Namen nadzora in revizije je ugotavljanje, ali so upravičenci z dotacijo ravnali v skladu s pravili, določenimi v Sporazumu, zato da se ugotovi končni znesek dotacije, do katere so upravičeni upravičenci. V ta namen se med drugim pri upravičencih izvaja tudi preverjanje Končnega poročila: gre za preverjanje s strani nacionalne agencije, ki se izvede ob Končnem poročilu v prostorih nacionalne agencije z namenom ugotovitve končnega zneska dotacije, do katerega je upravičenec upravičen.

10. V skladu z Internimi navodili za vsebinsko ocenjevanje končnih poročil KA2 (A32) so osnova za oceno elektronsko oddana končna poročila in rezultati projekta, ki jih koordinator projekta naloži v Platformo projektnih rezultatov Erasmus+. Končno poročilo projektov z dodeljeno dotacijo, višjo od 60.000,00 EUR, oceni skrbnik projekta na Nacionalni agenciji in zunanji ocenjevalec. Konsolidirano oceno pripravi skrbnik projekta na Nacionalni agenciji., pogodbenik pa prejme le skupen komentar konsolidirane ocene.

11. Iz pravil Priloge III Sporazuma tako izhaja, da je toženka s sklenitvijo Sporazuma pristala na to, da bo uspešnost njenega projekta ocenil tožnik sam s pomočjo svojega notranjega in zunanjega ocenjevalca, in sicer na podlagi zgoraj navedenih kvalitativnih meril. Ocenjevanje na podlagi takšnih meril pa tudi po oceni pritožbenega sodišča predstavlja subjektivno presojo oziroma zaznavo doseženih rezultatov projekta s strani pooblaščenih ocenjevalcev. Zato v primeru, ko je tožnikova ocena zadostno obrazložena na podlagi s pogodbo določenih kriterijev in so bila v postopku ocenjevanja spoštovana vsa postopkovna pravila, ki zagotavljajo neodvisnost in strokovnost ocenjevalcev, je toženka skladno s pogodbeno ureditvijo vezana na podeljeno oceno. To pomeni, da z vsebinskim nestrinjanjem s podeljeno oceno oziroma z drugimi strokovnimi mnenji (nepooblaščenih) strokovnjakov, ki prav tako predstavljajo subjektivno oceno projekta, ne bo uspela izpodbiti podeljene ocene toženkinega projekta. Kot je izpostavilo prvostopenjsko sodišče, takšna možnost v Sporazumu in njegovih prilogah niti ni predvidena. Ob preverjanju pravilnosti ocene zato sodišče niti sodni izvedenec ne moreta spreminjati ocene izvedenega projekta, pač pa lahko sodišče samo ugotovi njeno nepravilnost zaradi kakšnih napak v postopku ocenjevanja oziroma v primeru, če utemeljitev ocene glede na predpisane kriterije ne bi bila prepričljiva, zadostno utemeljena ali če ne bi temeljila na predpisanih kriterijih. Glede na navedeno ni utemeljeno (načelno) stališče pritožbe, da bi moralo sodišče oziroma predlagani sodni izvedenec znova podati vsebinsko oceno uspešnosti toženkinega projekta po predpisanih kvalitativnih merilih.

12. S tem, ko je ocenilo, da v sodnem postopku ni mogoče uveljavljati vsebinskega nestrinjanja s podeljeno oceno Končnega poročila, sodišče prve stopnje ni odreklo odločitve o zahtevku, za katerega je pristojno, kot si to napačno razlaga pritožnica. Pač pa gre zgolj za sodno presojo, da je skladno s pogodbeno ureditvijo mogoče tožnikovo oceno toženkinega projekta izpodbijati iz zgolj omejenih razlogov.

13. Prav ima pritožnica, da je ocena projekta lahko predmet sodne presoje z vidika, ali so bila pri ocenjevanju spoštovana postopkovna pravila in ali je ocenjevalec vpogledal v vse potrebne listine in druga priložena dokazila o izvedbi. Pritožnica je navedla, da je navedene kršitve toženka zatrjevala že v odgovoru na tožbo ter v nasprotni tožbi kot tudi v pripravljalnih vlogah. S takšnimi navedbami pritožnica smiselno zatrjuje kršitev pravice do izjave po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa je po oceni pritožbenega sodišča ostala premalo konkretizirana, da bi jo bilo mogoče preizkusiti.

14. Sodišče prve stopnje res ni presojalo nobenega izmed ugovorov toženke, s katerimi je grajala postopkovne kršitve v procesu izdelave končne ocene. Toda kršitev po 8. točki ni taka, da bi višje sodišče nanjo pazilo po uradni dolžnosti, zato jo mora stranka konkretizirati. Pravilo o mejah pritožbenega preizkusa mora biti namreč striktno, saj bi se sicer dopuščalo arbitrarno sojenje. Striktna razlaga o mejah pritožbenega preizkusa pa sodišču nalaga, da upošteva le tiste pritožbene navedbe, ki so konkretizirane in jasne. Ko stranka uveljavlja kakšno procesno kršitev, jo mora navesti konkretizirano. To pomeni, da mora opisati procesno dejstvo, iz katerega je mogoče izpeljati procesnopravni sklep o obstoju procesne kršitve2. Takšnim zahtevam pritožnica ni zadostila. S pritožbenimi navedbami o tem, da je v odgovoru na tožbo in nasprotni tožbi kot tudi v nadaljnjih pripravljalnih vlogah zatrjevala, da zunanji ocenjevalec ni upošteval postopkovnih pravil ocenjevanja in ni vpogledal v vse listine in druga priložena dokazila o izvedbi, ni določno opisala, do katerih njenih ugovorov, ki jih je uveljavljala v postopku pred sodiščem prve stopnje, bi se moralo sodišče opredeliti in v katerih vlogah je te podala. Šele potem, ko bi tako ravnala, bi pritožbeno sodišče lahko preverilo, ali so konkretno zatrjevana procesna dejstva resnična in, če je temu tako, nato presojalo o obstoju procesne kršitve. V obravnavanem primeru je potrebno upoštevati, da je toženka v svojih vlogah v postopku pred sodiščem prve stopnje uveljavljala veliko število ugovorov, ki bi jih bilo mogoče podrediti pod pravno vprašanje, ali so bila pri ocenjevanju spoštovana postopkovna pravila in ali je ocenjevalec vpogledal v vse potrebne listine in druga priložena dokazila o izvedbi. Pri tem pa se pritožbenemu sodišču nikoli ne more naložiti, da bo v vlogah stranke, ki jih je vložila v postopku pred sodiščem prve stopnje, samo iskalo, kateri izmed njenih ugovorov ustrezajo splošnim opredelitvam v pritožbi, v konkretnem primeru torej trditvam o neupoštevanju postopkovnih pravil in o tem, da ocenjevalec ni vpogledal v vse listine in druga priložena dokazila o izvedbi. Pritožbeni očitek toženke v tej smeri je torej premalo konkretiziran, da bi ga bilo mogoče upoštevati.

15. Drži pritožbeni očitek, da pri vprašanju, ali je tožnikovo oceno izvedenega projekta mogoče izpodbijati oziroma iz katerih razlogov, ne gre za razjasnitev oziroma ugotavljanje dejstva, v zvezi s katerimi bi bilo potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (primerjaj 243. člen ZPP), pač pa za pravno vprašanje, do katerega se mora opredeliti sodišče po ugotovitvi vseh pravno odločilnih okoliščin primera. Gre namreč za razlago vsebine pogodbenega razmerja med pravdnima strankama, torej za pravno vprašanje, na katerega bi lahko sodišče odgovorilo samo, brez da bi za to angažiralo izvedenca. S takšnim postopanjem je prvostopenjsko sodišče lahko zagrešilo le relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 243. člena ZPP. Vendar pa pritožnica ni izkazala, kako bi lahko takšna kršitev procesnih pravil vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, zato z uveljavljanjem relativne bistvene kršitve določb postopka ne more uspeti.

16. Iz zgornje obrazložitve izhaja, da izdelano izvedensko mnenje, ki podaja odgovor na pravno vprašanje v tem sporu, na katerega bi lahko odgovorilo že sodišče samo, ni ključno za razrešitev tega spora. Toženka zato ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, s katerimi se zavzema za uporabo izvedenskega mnenja v delu, v katerem izvedenec podaja svojo oceno toženkinega projekta, saj bi bila do ponovnega vsebinskega ocenjevanja njenega projekta upravičena le, če bi bile v že izvedenem postopku ocenjevanja ugotovljene kakšne postopkovne nepravilnosti. Iz navedenih razlogov niso relevantne niti pritožbene navedbe, (1) da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do pripomb toženke, ki jih je ta podala na izvedensko mnenje, (2) da izvedenec pri izdelavi izvedenskega mnenja ni upošteval navodil sodišča prve stopnje, (3) da je izdelano mnenje ocenjevalcev uporabil izključno kot mnenje strokovnjakov in ne kot navedbe pravdnih strank, (4) da izvedenec ni podal lastne ocene glede projekta toženke, kot mu je bilo naloženo s sklepom o postavitvi za izvedenca, pač pa je podal le ohlapno numerično oceno projekta oziroma „poskus lastne ocene“, (5) da izvedensko mnenje zaradi neupoštevanja navodil prvostopenjskega sodišča vsebuje nedoslednosti, napake oziroma nejasnosti, katere bi moralo sodišče odpraviti ter da vsebuje nasprotja in pomanjkljivosti...

17. Toženka v zvezi z vsebino izvedenskega mnenja in njegovim povzemanjem s strani prvostopenjskega sodišča tudi ne more uspešno uveljavljati postopkovne kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP, saj te kršitve ni konkretizirala. V tem delu ne more biti podana niti kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev se namreč lahko nanaša le na nejasnost ali nasprotje med izrekom in razlogi sodbe oziroma med samimi razlogi sodbe, ne pa na zatrjevane napake pri povzemanju ugotovitev iz izvedenskega mnenja v obrazložitev sodbe. Enako pavšalen oziroma navržen je tudi pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje sledilo zgolj navedbam tožnika, zato se pritožbeno sodišče do teh navedb vsebinsko ni opredeljevalo.

18. Toženka zatrjuje tudi protispisnost po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Protispisnost je napaka tehnične narave, ki je podana takrat, kadar je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listine in samo listino. Nanašati se mora na dejanske ugotovitve, ne pa na pravna stališča ali dokazno presojo sodišča prve stopnje.

19. Pritožnica v zvezi s tem pritožbenim očitkom navaja, da je izvedenec v svojem izvedenskem mnenju pod točko 3.3. navedel, da ni sporno, da je toženka projekt pripravila strokovno in v skladu z vsebino pogodbe, česar prvostopenjsko sodišče v sodbi ni omenilo. Toda izvedenec je v svojem mnenju hkrati pojasnil, da je ključni problem pri ocenjevanju toženkinega projekta uporaba kvalitativnih meril za oceno uspešnosti projekta, ko so lahko podane le opisne (subjektivne) ocene posameznih vidikov projekta. Zato zaključek sodišča prve stopnje, da po mnenju sodnega izvedenca ni mogoče posegati v dano oceno pooblaščenih ocenjevalcev, predstavlja oceno izvedenskega mnenja. Iz navedenega sledi, da toženka s povzetimi pritožbenimi navedbami dejansko ne uveljavlja protispisnosti, pač pa zmotno ugotovitev dejanskega stanja, o čemer se bo pritožbeno sodišče izreklo v nadaljevanju.

20. Neutemeljene so pritožbene navedbe o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja, in sicer, (1) da je izvedenec projekt toženke ocenil s 46 točkami, zato naj bi sodišče zavzelo napačno stališče, da znaša ocena izvedenega projekta 36 točk in da se ta ocena ne bi izboljšala niti s poskusno oceno izvedenca ter da (2) je izvedenec toženkin projekt ocenil kot strokovnega in v skladu z vsebino pogodbe, česar naj prvostopenjsko sodišče ne bi ustrezno upoštevalo. Kot je bilo pojasnjeno, je za odločitev v tej zadevi bistveno pravno stališče, da je mogoče izpodbijati oceno projekta le, če niso bila spoštovana postopkovna pravila ocenjevanja. Zato navedene ugotovitve izvedenca za odločitev v tej zadevi niso pomembne. Poleg tega pa je pritožnica izvedensko mnenje v tem delu selektivno povzela, saj je izvedenec v izvedenskem mnenju hkrati pojasnil, da bi bilo glede na naravo uporabljenih meril ob izračunu nove ocene izvedenčevo oceno (46 točk) potrebno vključiti v izračun aritmetičnega povprečja že izdelanih posamičnih ocen (43 +31 točk), po katerem bi potem končna ocena znašala 40 točk, kar bi še vedno sodilo v skupino 50% znižanja podeljene dotacije.

21. Sodišče prve stopnje je v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe zavzelo stališče, da se v sodnem postopku ne more ponovno ugotavljati in ocenjevati izvedenega projekta toženke. Hkrati pa je v naslednji točki svoje obrazložitve med drugim navedlo, da tudi upoštevanje poskusne ocene izvedenca končne ocene izvedenega projekta ne bi izboljšala, s čimer naj bi si bili razlogi izpodbijane sodbe v tem delu v medsebojnem nasprotju (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

22. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pri omenjenem razlogovanju prvostopenjskega sodišča ne gre za nosilne razloge izpodbijane sodbe. V tej zadevi je po presoji pritožbenega sodišča namreč odločilno, da glede na pogodbeno urejeni sistem ocenjevanja podane ocene ocenjevalcev tožnika iz vsebinskih razlogov ni mogoče izpodbijati. Razlog iz 17. točke obrazložitve izpodbijane sodbe pa je naveden le rezervno, v podkrepitev odločitve sodišča prve stopnje in ga torej ne gre razumeti kot del enotne argumentacije odločitve, znotraj katere bi bilo podano nasprotje. Zato v tem delu ne gre za kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

23. Kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana niti zato, ker je sodišče v 16. točki obrazložitve zapisalo, da _„je ugotovitve in mnenje izvedenca v celoti upoštevalo“_ in da zato _„posledično ni upoštevalo že izdelanih mnenj strokovnjakov, ki sta jih stranki vložili v spis“_, hkrati pa iz 17. točke obrazložitve izhaja, da je sodišče upoštevalo izdelani mnenji mag. B. B. in dr. C. C., ki jih je predložil tožnik. Iz konteksta celotne obrazložitve izpodbijane sodbe namreč jasno izhaja, da je imelo sodišče pri opredelitvi _„mnenj strokovnjakov, ki sta jih stranki vložili v spis“_, v mislih pravzaprav tista mnenja strokovnjakov, ki jih je v spis predložila toženka in ki torej niso bila podlaga tožnikovi oceni toženkinega projekta.

24. Pritožnica nadalje navaja, da je izpodbijana sodba sodba presenečenja, ker naj bi jo prvostopenjsko sodišče izdalo, brez da bi izvedlo materialno procesno vodstvo oziroma v nasprotju z načelom odprtega sojenja. Ker je prvostopenjsko sodišče s sklepom I Pg 1509/2017 z dne 3. 7. 2019 izvedencu naložilo naj oceni izvedeni projekt toženke, mnenja ocenjevalcev pa naj obravnava kot navedbe pravdnih strank in ne kot mnenja strokovnjakov, je pritožnica mnenja, da naj bi zato utemeljeno pričakovala, da bo sodišče pri svoji odločitvi upoštevalo oceno izvedenca o izvedenem projektu toženke.

25. Takšne pritožbene navedbe niso utemeljene. Prepoved sodbe presenečenja varuje pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic: da torej stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena – bodisi kot dejstva, ki utemeljujejo zahtevek ali kot dejstva, s katerimi stranka utemeljuje svoje ugovore3. Navedeni pritožbeni očitek bi bil v obravnavanem primeru lahko utemeljen le, če za podano (pravno) mnenje izvedenca, ki mu je sledilo prvostopenjsko sodišče, ne bi bilo zadostne opore v trditveni podlagi pravdnih strank. Tožnik pa je v svojih pripravljalnih vlogah zatrjeval, da imajo vsi izbrani ocenjevalci izkušnje z delovanjem v Nacionalni agenciji RS za kakovost v visokem šolstvu. Pojasnil je po kakšnem postopku so izbrani usposobljeni ocenjevalci za podajanje ocen projektov v visokem šolstvu, kakšne pogoje morajo pri tem izpolnjevati ter na podlagi katerih kriterijev nato opravijo ocenjevanje Končnega poročila (glej tožbo z dne 28. 8. 2017, l. št. 78-81, 83). V tožbi je podal navedbe tudi o tem, da so pripombe dovoljene le na izvedeni postopek ocenjevanja, ne pa na oceno zunanjega ocenjevalca, če je ta upošteval postopkovna pravila ocenjevanja in vpogledal vse listine ter druga predložena dokazila o izvedbi (str. 11 tožbe, l. št. 84). Na podlagi teh navedb je imelo prvostopenjsko sodišče vsekakor zadostno trditveno podlago za sprejem zaključka, da sprejete ocene s strani usposobljenih ocenjevalcev iz vsebinskih vidikov v sodnem postopku ni mogoče več izpodbijati. Toženka je bila torej s pravno relevantnimi navedbami tožnika glede sistema ocenjevanja in meril za ocenjevanje seznanjena. Zato ne drži pritožbena navedba, da niti ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, da bo sodišče v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, da v sodnem postopku ni več mogoče ponovno vsebinsko ocenjevati izvedenega projekta toženke. Gre za pravni zaključek, ki temelji na upoštevanju vseh specifičnosti pogodbenega razmerja, ki jih je tožnik v svoji trditveni podlagi zadostno pojasnil. Toženka bi ob zadostni skrbnosti lahko računala, da bo sodišče svojo odločitev oprlo na pogodbeno ureditev sistema ocenjevanja, kot jo je v svojih vlogah opisal tožnik. Imela je tudi možnost navajati dejstva, ki so glede na takšno pogodbeno podlago odločilna. Sodišče zato v okviru materialnega procesnega vodstva ni imelo dolžnosti, da bi toženko še dodatno opozorilo na tisto podlago, na katero bo oprlo svojo odločitev. Sodba sodišča prve stopnje zato ne predstavlja sodbe presenečenja niti kršitve materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP).

26. Pritožbeni očitek o bistvenih kršitvah določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi prvostopenjsko sodišče neobrazloženo zavrnilo dokazne predloge toženke, ni utemeljen. Drži sicer, da je sodišče „ostale dokazne predloge“ zavrnilo s pavšalno oceno, da je bilo pravno pomembno dejansko stanje dovolj razjasnjeno že na podlagi izvedenih listinskih dokazov ter da je sodišče te dokazne predloge zavrnilo, ker je ugodilo dokaznemu predlogu za imenovanje sodnega izvedenca. Enako velja za „dodatni razlog za zavrnitev dokaznih predlogov za zaslišanje strank in prič“, ki naj bi bil po oceni prvostopenjskega sodišča v tem, da zaradi nedopustnosti izpodbijanja ocene toženkinega projekta sodišče ne more upoštevati že izdelanih mnenj strokovnjakov, ki sta jih v spis vložili pravdni stranki. Toda prav tako je pavšalen tudi pritožbeni očitek, saj pritožnica ne navede katerega dokaza, ki bi ga po oceni toženke moralo izvesti, sodišče ni izvedlo in glede katerega pravno pomembnega dejstva toženki zato ni bila dana možnost dokazovanja. Ker toženka pritožbeno zatrjevanih kršitev ni konkretizirala, njenih pritožbenih navedb v tem delu ni bilo mogoče preizkusiti.

27. Toženka ne more uspeti niti s pritožbenim očitkom, da je bil sklep o izvršbi izdan na podlagi Sporazuma, torej listine, ki ni verodostojna v smislu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ), zaradi česar naj bi prvostopenjsko sodišče s tem, ko je sklep o izvršbi v dajatvenem delu ohranilo v veljavi, svojo odločbo oprlo na nedovoljena razpolaganja strank (absolutna bistvena kršitev določb postopka po 6. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Namen procesne omejitve iz tretjega odstavka 3. člena ZPP4 je v tem, da se strankam prepreči, da bi lahko s procesnimi sredstvi izigrale kogentne zapovedi oz. prepovedi materialnega prava.5 Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju te obrazložitve, v obravnavanem primeru tožbeni zahtevek, o katerem je odločilo prvostopenjsko sodišče, ne nasprotuje kogentni določbi materialnega prava, pač pa gre zgolj za vprašanje pravilnega oblikovanja izreka sodnih odločb. Določila o pravilnem oblikovanju tožbenega zahtevka in izreka so namreč procesnopravne narave.

28. Izvršilno sodišče je po toženčevem ugovoru razveljavilo sklep o izvršbi v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba in določen izvršitelj, ter sklenilo, da bo o zahtevku tožeče stranke odločalo pravdno sodišče. V takšnem primeru se šteje izvršilni predlog za tožbo in se zadeva obravnava v rednem pravdnem postopku, pri čemer listine, ki so bile podlaga za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, izgubijo pomen, ki so ga imele v izvršilnem postopku. Če za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine niso bili podani z zakonom določeni pogoji, bi izvršilno sodišče moralo predlog za izvršbo zavreči. Ker pa je kljub temu izdalo sklep o izvršbi in je ta postal pravnomočen6, se je postopek nadaljeval kot pri ugovoru zoper plačilni nalog (primerjaj drugi odstavek 62. člena ZIZ oziroma v času vložitve predloga za izvršbo veljavni 431. člena ZPP-D7), torej kot pravdni postopek, predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo sklepa o izvršbi, pa se je obravnaval kot tožba v pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje je bilo torej vezano na pravnomočen sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL50808/2017 z dne 19. 6. 2017, s katerim je bil sklep o izvršbi, opr. št. VL 50808/2017 z dne 7. 6. 2017, razveljavljen v delu, v katerem je dovoljena izvršba. Vprašanje, ali gre za verodostojno listino ali ne, je relevantno zgolj pri oblikovanju izreka odločbe, ko sodišče v pravdnem postopku odloča, ali še ne razveljavljeni del sklepa o izvršbi vzdrži v veljavi. Če se v pravdi izkaže, da listina, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, ni verodostojna listina, mora pravdno sodišče takšen sklep razveljaviti (primerjaj v času vložitve predloga za izvršbo veljavni prvi odstavek 437. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 62. člena ZIZ), izpeljati kontradiktoren postopek in odločiti o tožbenem zahtevku. Če tega ne stori in naloži plačilo s potrditvijo dajatvenega dela sklepa o izvršbi, gre lahko le za relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 437. člena ZPP, ki ne more vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe. Vseeno je, ali je zahtevku ugodeno s potrditvijo sklepa o izvršbi ali z izrecno ugoditvijo v pravdi8. Takšno stališče potrjuje tudi sodna praksa, na katero se sklicuje pritožba (I Cpg 227/2011 in III Cp 562/2000). S sklicevanjem na kazenski zadevi I Ips 15369/2015 in I Ips 24869/2012, kjer je Vrhovno sodišče RS obravnavalo kaznivo dejanje zlorabe izvršbe, pa toženka ne more uspeti, saj za odločitev v tem pravdnem postopku v ničemer ni pomembna kazenska odgovornost tožnice za vložitev predloga za izvršbo na podlagi listine, ki ni verodostojna v smislu 23. člena ZIZ.

29. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). V kolikor tožnica na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve9, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.

30. Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki izkazali za neutemeljene, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe (353. člen ZPP).

31. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške, mora pa tožniku povrniti njegove stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožniku v skladu s priglašenim stroškovnikom in Odvetniško tarifo (OT) priznalo 1.750 točk za odgovor na pritožbo (1. točka tar. št. 21 OT) in 27,5 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), kar skupaj vse skupaj znaša 1.066,50 EUR. Vrednost odvetniške točke znaša 0,60 EUR. K temu je prištelo še 22% DDV, kar znaša 234,63 EUR. Skupaj pritožbeni stroški tožnika znašajo 1.301,13 EUR. Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika ter 313. člen ZPP).

1 V Aneksu št. 1 k Sporazumu je bila dogovorjena izključitev angleškega partnerja in razdelitev aktivnosti na preostala sodelujoča partnerja, s čimer se je pogodbena vrednost odobrene dotacije iz prvotnih 272.242,00 EUR zmanjšala na 252.940,00 EUR; ker je pri pregledu dokumentov, ki so bili s strani toženke poročani v orodje za spremljanje mobilnosti (Mobility Tool), v določenih primerih prišlo do neskladja med pri intelektualnih rezultatih in multiplikativnem dogodku, je tožnik uskladil poročane zneske s priloženimi dokumenti in na tej podlagi toženki odobril skupno višino dotacije v znesku 217.790,00 EUR. 2 Glej sodbo VSL I Cpg 1637/2013. 3 Glej na primer sodbi VSRS II Ips 75/2016 in III Ips 21/2019. 4 Sodišče ne prizna razpolaganja strank, ki nasprotuje prisilnim predpisom ali moralnim pravilom. 5 A. Galič, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV založba, Ljubljana 2005, str. 44-46. 6 Toženka zoper sklep o izvršbi ni vložila pritožbe. 7 Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listne je tožnik vložil 7. 6. 2017, torej pred uveljavitvijo novele ZPP-E dne 14. 9. 2017. 8 Glej sodbi VSRS II Ips 255/2010 in II Ips 190/2007 ter sodbi VSL I Cpg 227/2011 in II Cpg 669/2017. 9 Npr. sklep Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 (2. točka obrazložitve).