Jedro

Ker ZZZPB nič ne določa o tem, katera postopkovna pravila se uporabljajo v postopkih odločanja o teh pravicah, je potrebno izhajati iz ZUP in v zvezi z določbo 232. člena ZUP

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje št. .... z dne ... odpravi in zadeva vrne toženi stranki v nadaljnji postopek. 2. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Vrhovno sodišče je s sklepom III R ... z dne ... v sporu o pristojnosti med Okrožnim sodiščem v A in Delovnim in socialnim sodiščem v A odločilo, da je v tej zadevi pristojno Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se zavrne pritožbo tožnika zoper odločitev Zavoda RS za zaposlovanje, Območne službe B št. ... z dne ..., s katero je prvostopenjski organ zavrnil tožnikovo vlogo za povrnitev prispevkov po 48a členu Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB) v zvezi z zaposlitvijo delavke C.C..

Tožnik vlaga tožbo zaradi razveljavitve izpodbijane odločbe in uveljavlja, da izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Predlaga zaslišanje strank in da sodišče izpodbijano odločbo razveljavi ali pa odpravi in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka vztraja na izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožba je utemeljena.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Vrhovno sodišče je s sklepoma v zadevah VIII R... in VIII R ... z dne ... odločilo, da je v sporih za povračilo prispevkov po 48. členu ZZZPB pristojno Upravno sodišče, ker je predmet spora presoja zakonitosti odločbe Zavoda RS za zaposlovanje, ki je javni zavod, ustanovljen za opravljanje javne službe. Na podlagi odločbe zavoda se lahko šele sklene pogodba med delodajalcem in zavodom. Izpodbijani akt je dokončen posamičen akt zavoda kot nosilca javnih pooblastil, sprejet je v upravnem postopku in z njim je odločeno o pravici tožeče stranke kot stranke v upravnem postopku. Na odločitev pa ne more vplivati izrecna določba 2. odstavka 14. člena Pravilnika, ker se pristojnost sodišča lahko določi samo z zakonom (1. odstavek 126. člena Ustave) in jo ne more določiti izvršilni predpis ministrstva, ki za kaj takega v 51. členu ZZZPB tudi nima izrecnega in ne smiselnega pooblastila. Enako odločitev je Vrhovno sodišče sprejelo tudi s sklepom v zadevi III R ... z dne ... .

Sodišče v tem upravnem sporu v celoti sprejema argumentacijo Vrhovnega sodišča RS v omenjenih zadevah, kar pa ima za posledico v obravnavanem upravnem sporu, da je sodišče tožbi ugodilo v tem smislu, da je ugotovilo, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker jo je izdal nepristojen organ in je izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v nadaljnji postopek.

Določilo 48a člena ZZZPB (Uradni list RS, št. 5/91, 17/91, 12/92, 71/93, 2/94, 38/94, 69/98) določa pod kakšnimi pogoji zavod v okviru aktivne politike zaposlovanja za določeno obdobje delodajalcu povrne različne vrste socialnih prispevkov, če delodajalec zaposli osebe na trgu delovne sile. Tako kot je to ugotovilo že Vrhovno sodišče v omenjenih sklepih, gre v takem primeru za odločanje o pravici. Gre za zakonsko pravico, ki ima ustavno podlago v programski določbi 66. člena Ustave (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/2003, 69/2004), ki pravi, da država ustvarja možnosti za zaposlovanje. Ker ZZZPB nič ne določa o tem, katera postopkovna pravila se uporabljajo v postopkih odločanja o teh pravicah, je potrebno izhajati iz ZUP (Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000), da gre za upravno stvar, glede na to, da pristojni organ, to je zavod, odloča o pravici pravne osebe na področju upravnega prava. Tudi to izhaja iz obrazložitev sklepov Vrhovnega sodišča RS. Nadalje iz obrazložitve sklepov Vrhovnega sodišča RS izhaja, da v tej zadevi sodišče ne sme uporabiti Pravilnika, zaradi tega ker po določilu 126. člena Ustave pristojnost sodišč določa zakon, ne pa podzakonski predpis. Tudi iz določil 2. in 3. člena ZUP izhaja, da bi bila lahko specialnejša postopkovna pravila za upravni postopek v predmetni zadevi lahko urejena samo z zakonom, ne pa s podzakonskim predpisom. Ker je Vrhovno sodišče RS uporabilo exceptio illegalis in ni uporabilo Pravilnika, je enako storilo tudi sodišče v tem upravnem sporu. To pomeni, da je z vidika procesnega varstva relevantno določilo 25. člena Ustave, ki pravi, da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, in določilo 232. člena ZUP, ki v skladu s pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave določa, da o pritožbi zoper odločbo, ki jo na prvi stopnji izda nosilec javnih pooblastil, odloča organ, določen z zakonom; če pa zakon ne določa, kateri organ je pristojen za odločanje o pritožbi, odloča o njej stvarno pristojno ministrstvo. To pomeni, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker o pritožbi zoper odločbo zavoda na prvi stopnji ni odločal stvarno pristojen organ, to je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve RS. Ob tem sodišče pripominja, da mora biti v predmetni zadevi na prvi stopnji odločanja izdana odločba v skladu s pravili po določilu 3. odstavka 210. člena ZUP. Odločba mora obsegati izrek, v izreku se mora odločiti o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank (1. odstavek 213. člena ZUP) in izrek mora biti kratek in določen (2. odstavek 213. člena ZUP).

Ker je drugostopenjsko odločbo izdal nepristojen organ, je sodišče tožbi ugodilo na podlagi določila 1. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000). Pristojni organ mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe; pri tem je vezan na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (3. odstavek 60. člena ZUS).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Ker sta obe stranki zahtevali povrnitev stroškov postopka, je sodišče v drugi točki izreka s sklepom odločilo o zahtevkih za povrnitev strokov postopka z uporabo določila 3. odstavka 23. člena ZUS. Po tem določilu namreč vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, kadar sodišče v sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta.