Jedro

V upravnem sporu se po ZUS-1 vselej izpodbija tisti akt, ki v izreku vsebuje meritorno odločitev, torej vsebinsko opredelitev pravic ali obveznosti stranke, to pa je v konkretnem primeru prvostopni upravni akt z dne 27.9.2005, ki pa je z odločitvijo tožene stranke postal dokončen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006) z izpodbijanim sklepom zavrglo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 16.7.2007. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Agencije RS za okolje z dne 27.9.2005, s katero je navedeni prvostopni organ zavrnil tožnikovo zahtevo za izdajo vodnega soglasja k projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja za legalizacijo ureditve V. grabna na tam navedenih zemljiščih. V obrazložitvi odločbe je tožena stranka navedla, da je izpodbijana odločba izdana v izvrševanju sodbe sodišča prve stopnje, opr. št. U 907/2006-9 z dne 17.5.2007 ter pojasnjuje, da gre za zacevitev V. grabna. Ker rešitev projektne dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja za legalizacijo ureditve V. grabna ni v skladu s pogoji gradnje, določenimi v pogojih tehnične narave, je po mnenju tožene stranke prvostopni organ pravilno zavrnil zahtevo za izdajo vodnega soglasja.

Tožnik se s tako odločitvijo tožene stranke ni strinjal ter vložil tožbo, s katero je izpodbijal odločbo tožene stranke ter med drugim menil, da tožena stranka ni upoštevala vse vsebine iz obrazložitve navedene sodbe (z dne 17.5.2007), predvsem glede odreka soglasja ter smiselnosti in upravičenosti pogojev v Informaciji o pogojih gradnje.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožnik vložil tožbo, s katero je smiselno predlagal odpravo odločbe tožene stranke z dne 16.7.2007. Ker izpodbijani akt iz tožbe ni bil nedvoumno razviden, je sodišče prve stopnje tožnika z dopisom z dne 15.11.2007 pozvalo, da natančno navede, kateri akt s tožbo izpodbija. Pri tem je tožnika opozorilo na določbo 2. člena ZUS-1, ki določa, da v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerim se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika, ki torej vsebujejo vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi.

Tožnik je z dopisom z dne 20.11.2007 tožbo dopolnil tako, da je izrecno izjavil, da s tožbo izpodbija odločbo tožene stranke z dne 16.7.2007. Sodišče prve stopnje citira določbi 1. in 2. odstavka 2.člena ZUS-1, po katerih sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožeče stranke (1. odstavek); in po katerih je upravni akt po tem zakonu upravna odločba, izdana v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katero je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (2. odstavek). Tako se po mnenju sodišča prve stopnje za upravni akt po ZUS-1 šteje zgolj tisti akt, ki vsebuje vsebinsko odločitev o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi, ne pa tudi tisti akti, ki pomenijo zgolj procesno odločitev. V tem upravnem sporu izpodbijana odločba tožene stranke po mnenju sodišča prve stopnje dejansko pomeni le procesno odločitev, ne izpolnjuje pa materialnega merila, saj v izreku ne vsebuje odločitve (pritožba se zavrne) o pravici oziroma obveznosti in zato ne vpliva na vsebino prvostopnega upravnega akta, ker je bilo z njo odločeno le, da se pritožba zavrne. Skladno z navedenim se po mnenju sodišča prve stopnje torej v upravnem sporu po ZUS-1 vselej izpodbija tisti akt, ki v izreku vsebuje meritorno odločitev, torej vsebinsko opredelitev pravic ali obveznosti stranke. V konkretnem primeru je to po mnenju sodišča prve stopnje prvostopni upravni akt, ki pa je z odločitvijo drugostopnega organa postal dokončen. Po mnenju sodišča prve stopnje je namen upravnega spora varstvo posameznika oziroma sodni nadzor nad zakonitostjo odločitev o pravicah, obveznostih ter pravnih koristih strank in ne nad pravilnostjo izvrševanja instančnega nadzora s strani drugostopenjskih upravnih organov (v konkretnem primeru po toženi stranki).

Zato je sodišče prve stopnje tožbo z izpodbijanim sklepom zavrglo, saj je ugotovilo, da akt (odločba tožene stranke), ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

V pritožbi zoper izpodbijani sklep tožnik meni, da ga sodišče prve stopnje v svojem pozivu z dne 15.11.2007 o odpravi pomanjkljivosti ni povsem dobro poučilo, kaj in kako naj napravi, da je šele sedaj razumel, da mora napasti s tožbo prvostopni upravni akt in ne odločbe tožene stranke. Smiselno predlaga pritožbenemu sodišču, da razveljavi izpodbijani sklep.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilna in zakonita.

Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno oprlo svojo odločitev na določbi 1. in 2. odstavka 2. člena ZUS-1, saj je tožnik z dopisom z dne 20.11.2007 tožbo dopolnil tako, da je izrecno izjavil, da s tožbo izpodbija odločbo tožene stranke z dne 16.7.2007 in ne odločbo prvostopnega upravnega organa z dne 27.9.2005. Tudi pritožbeno sodišče meni, da v tem upravnem sporu izpodbijana odločba tožene stranke pomeni le procesno odločitev in ne izpolnjuje materialnega merila, saj v izreku ne vsebuje odločitve o pravici oziroma obveznosti in zato ne vpliva na vsebino prvostopnega upravnega akta, ker je bilo z njo odločeno le, da se pritožba zavrne. Skladno z navedenim se tudi po mnenju pritožbenega sodišča v upravnem sporu po ZUS-1 vselej izpodbija tisti akt, ki v izreku vsebuje meritorno odločitev, torej vsebinsko opredelitev pravic ali obveznosti stranke, to pa je v konkretnem primeru navedeni prvostopni upravni akt z dne 27.9.2005, ki pa je z odločitvijo tožene stranke postal dokončen. Tudi pritožbeno sodišče meni, da je namen upravnega spora namreč varstvo posameznika oziroma sodni nadzor nad zakonitostjo odločitev o pravicah, obveznostih ter pravnih koristih strank in ne nad pravilnostjo izvrševanja instančnega nadzora s strani drugostopenjskih upravnih organov (v konkretnem primeru tožene stranke).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena, v zvezi z 72. členom in 2. odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, saj pritožbene navedbe niso upoštevne, in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.